»skrajni čas bi bil, da se folk preneha smiliti sam sebi in se zamisli nad tem, kar se dogaja na svetu. vsak revež mislil, da je njegovo življenje tako brez smisla, tako zelo zjebano, da mora svojo moro deliti s preostalimi živečimi in upati na sočutje vsakega posameznika. resno? ste mogoče že kdaj spustili svoj pogled na tistega ubogega reveža, ki ga tako s prezirom gledate na cesti, ko vam pomoli staro zgubano dlan, v najbolj mrzlih mesecih oblečeno samo v strgano rokavico brez prsov, ko vas prosi za nekaj centov, s katerim bi si lahko kupil toplo kavo? navadno, vsakdo bi takoj pomislil na to, da je verjetno izgubil službo ker se mu ni dalo hoditi tja, da ga je družina pustila zaradi alkohola, ker je izbral tega preko njih, nihče pa v resnici ne ve resnice. nihče ne ve, da je ostal brez službe ker je šlo podjetje v stečaj, zaradi vojne pa se v svojem času ni imel možnosti izšolati kot bi bilo prav. nihče ne ve, da je ženo izgubil zaradi raka, otroke pa sta izgubila kmalu, ko so se rodili zaradi hladnokrvnega morilca, ki je pohajal po ulicah soseske v kateri so živeli. takrat se mu je življenje sesulo in ni se več pobral ker ni imel koga, ki bi se pobral z njim. ampak prekleti zategnjenci tega danes ne vidijo. nihče ne vidi tistega temnega ozadja, ki se skriva za zgodbo, ki jo kaže izgled. vsi si rišejo svojo idealno predstavo in s tem zaničujejo vse in vsakogar. in sovražim to prekleto ozkoglednost. vse kar sem si vedno želela je bilo to, da bi ljudje začeli sprejemati sočloveka!«

nekaj takšnega bi bil samo še en običajen vpis na blogu glasne svetlolaske, ki se nikoli ni bala povedati resnice. življenje ji je bilo veliko bolj naklonjeno kot tistim, za katere se tako vstrajno bori. ja, še ena zgodba mlade upornice, ki ji je bilo življenje postlano s cvetjem, ona pa si tega v resnici ne želi. enakost, je nekaj kar ceni in za kar se trudi že od kar ve, da ima glas, ki nekaj velja. hči irskega politika in mame gospodinje je vedno veljala za dekle z nabrušenim jezikom in vsakdo, ki jo je srečal je kaj hitro spoznal, da se ni dobro z njo spuščati v globje pogovore, ker te bo živega pojedla, če ji kaj ne bo všeč. in to sta starša sprejemala vedno težje in težje. ni odrasla v ljubko gospodično, ki bi z mamo hodila na čajanke in se vedla vestno in elegantno, kakor bi bilo za dekle iz takšne družine pričakovano. no, saj je izgledala ljubko s svojimi svetlimi kodri in kadar jo je mama strpala v eno izmed tistih ljubkih kril je izgledala prav dekliško, ampak raje se okoli sprehaja z obsvetlenimi kavbojkami in razvlečenimi majicami. kril ne prenese in resnično mora biti nekaj posebnega, da jo vidiš oblečeno vanj, še kadar zavije v nočni klub, je oblečena ponavadi v hlače, mogoče kdaj v kakšno rokersko krilo, s katerim več kaže kot skriva. ja, upornica kot bi gledal film. in zadnja stvar, ki bi jo pričakoval, bi bila ta, da bi bila takšna tudi v šoli in bi komaj končala tisto obvezno izobraževanje. a daleč od tega, dekle se je po izjemno uspešno zaključeni zasebni srednji šoli vpisala naprej na harvard, kar je bil tudi glavni razlog, da je zapustila evropo in se podala preko atlantika v ameriko. dogovorjeno je bilo, da bo živela pri stricu, potem pa je spoznala, da to ni tisto kar si želi. predavanja so jo dušila, zdelo se ji je, kakor, da jo želijo spremeniti samo še v eno ovco, ki bi bila lahkovodljiva s strani vodilnih organov države. pa so se zmotili, tega indi pač ni dopustila, še posebej ne, ko je spoznala privlačnega američana, ki ji je zmešal glavo z svojo svobodomiselnostjo in mu je slepo sledila na drug konec amerike. pustila je študij, se sporekla z očetom in se preselila v philadelphio, kar je pospremil samo mamin jok. razdednila jo nista, ampak denar svojih staršev zavrača, sprejme ga le toliko, da lahko plača najemnino za stanovanje v katerem živi. med vsem tem cirkusom ji je tisti šarmantni američan zlomil še srce in jo pustil samo sredi ničesar, s čimer pa ji je do neke mere zagnisil prav vse moške in sedaj ima o vseh enako mnenje, da so navadni prasci, ki izkoriščajo naivna dekleta. ona pa se je odločila, da ne bo še ena naivna deklica ampak bo moškim vrnila z vsem zagonom. čustev v povezavi z njimi ne pozna, izkorišča jih na način, kot so oni njo. neodvisno se je zaposlila kot natakarica in se spustila v stvari katere si resnično želi početi. skrbi za ljudi, ki živijo okoli nje, pomaga v zavetišču za brezdomce, po ulicah paradira z protestniki, ki se borijo za boljša plačila, za varnost ogroženih živalskih vrst in tako dalje. počne tisto, kar se ji zdi, da je prav. ampak s svojim jezikom in ostrimi besedami kaj hitro zna koga spraviti ob pamet. hitro zna komu stopiti na žulj s svojo direktnostjo in neomajnostjo in še prehitro se bo zgodilo, da bo naletela na koga napačnega, ali pravilnega, ki bo spremenil njen trdi karakter in jo zopet naredil zmožno čutiti in ljubiti. ali pač ne?