forrest hills avenue no. 04

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 04 Sob Maj 04, 2013 9:12 am

tag; cay

also, sorry he's such a drunktard..

Ethan je še tretjič preveril ime ulice na kateri se je znašel in se rahlo zmedeno razgledal naokrog. Če ne bi bil pijan, bi se mu verjetno že zdavnaj posvetilo, da je bil izgubljen. Njegova orientacija že tako ali tako ni bila ravno na višku, pod vplivom alkohola in v povsem novem mestu, pa je bila res na psu. Odločen, da iz nastale situacije povleče najboljše, je naredil še en dolg požirek viskija iz steklenice, ki se jo je oklepal v desnici in se odpravil naprej. Slej ko prej bo našel njeno stanovanje, saj daleč tako ali tako ni več mogel biti. Taksist ga je pripeljal v precejšnjo bližino, a Ethan je bil takrat precej samozavesten in mu je vztrajno zatrjeval, da bo sam našel naprej. Bedak. Utrujeno se je ustavil pred vrsto zgradb in se olajšano zasmejal ko je ugotovil, da jo je po nekem srečnem naključju našel. Hura zanj. Prekleto, kako je bil pijan. Ni vedel, zakaj se je lahko vsak dan soočal z nasiljem in kriminalom, zakaj ga to ni prav nič pretreslo, a ko se je moral soočiti s svojo malo sestrico, se je najprej moral tako napiti, da je sploh zbral pogum, potem pa še enkrat toliko, da mu ni več bilo mar kaj ji bo rekel. Končno se je povzpel po stopnicah navzgor – nekaj kar je bilo težje storiti kot reči, in s prstom previdno sledil črkam na zvoncu. »Yates… Yates… YATES!« Je zmagoslavno zaklical bolj sam pri sebi kot karkoli drugega in močno pritisnil na zvonec. Tako močno, da ga je lahko slišala cela stavba, verjetno pa kar cela ulica. Prekleto, je bila že toliko ura? Malce zmedeno je pogledal na svojo ročno uro, ki je dvignil roko in se namrščil. Ko je šel v bar je bila šele devet, koliko časa pa je sploh sedel tam in se prepričeval v to? Mogoče pa že spi, mogoče pa… Vrata so se odprla in namrščen gospod v poznih letih je odkorakal ven, in sumničavo gledal proti Ethanu, ki je zgrabil priložnost in se glede na svoje stanje, sunkovito in elegantno pognal skozi vrata, potem pa po stopnicah navzgor do njenega dejanskega domovanja. Končno je našel vrata – kljub temu da so si bila vsa popolnoma identična, in potem pobutal po njih. »Cay!« Zakaj je vse tako zelo odmevalo v tej stavbi? Je bil res tako glasen? »Cay, jaz sem, Ethan.« Mogoče, pa ni vedela, da je on. To je bilo edino jasno pojasnilo zakaj mu še ni odprla. Utrujeno se je naslonil na vrata in naredil še en požirek in zmajal z glavo. »Prosim odpri, pogovoriti se morava…« Je rekel tokrat malce tišje, a brez dvoma še vedno dovolj naglas, da bi ga lahko slišali na drugi konec mesta. Z roko je segel proti kljuki, ki se seveda ni vdala in še enkrat potrkal. »Cay, mislim, da je nekaj narobe s tvojo kljuko, ne dela.« je zmedeno rekel potem pa se malce vzravnal in namrščeno premeril svojo okolico. Je bil sploh v pravi stavbi? Vsekakor bi moral nehati piti, to je bilo jasno. In bil je tako zelo utrujen, mogoče bi moral sesti na tla. Ampak potem bi se tako zelo težko pobral. Nekaj časa je debatiral sam s sabo – zdelo se mi je, da vsaj pol ure, čeprav je bilo vse skupaj dolgo verjetno nekaj sekund in se potem spet dvomljivo zazrl v vrata pred sabo, potem pa še enkrat odločno potrkal.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 04 Ned Maj 05, 2013 12:22 pm

cay & ethan

kazalo je nadvse slabo, da bo to noč uspela ujeti kaj spanca. njen bioritem je bil zaradi ponočevanja ali opravljanja delo za tolpo nadvse in popolnoma zjeban. noč je zamenjala za dan in obratno. delovniki niso bili več verjetno kot nekoč, saj ne da bi se spominjala kakšni so zares bili. v sanjah je videla nekaj delčkov, če so one bile res del preteklosti. so jo pa zbudile iz nemirnega spanca in bila popolna zmešnjava vsega - nedefiniran konglomerat. njej so porajale zgolj vprašanje za vprašanjem in prav nič bližje svoji lastni zgodovini se ni počutila. to je občutek, ki jo obide včasih, ko leži v postelji, črn prazen občutek, ki brca stran njen dih in jo pušča, da lovi sapo, kot bi bila vržena v ledeno dobo. v nočeh kot je ta, razmišlja tistih filmih brez začetka in konca v njeni glavi, razmišlja o tistih čudnih besedah - ljubim te, in se sprašuje, kakšnega okusa bi bile v njenih ustih, se trudi in prikliče njihov živahni ritem na ustnice. ne spomni se več, kako so zvenele nekoč in sedaj se le tuje valjajo po njenih ustih in namera izgovoriti na glas je klavrno neuspešna. preden bi se preveč poglobila v razmišljanju o praznini v njej, zaradi katerega bi jo spet si podredila depresivnost, se je raje prisilila utoniti nazaj v spanec. pištola v predalu nočne omarice je preveč mikavna v tej črni noči, ko je misli ne pustijo pri miru in se bo ponovno našla s cevjo potisnjeno v usta ter prstom tik nad petelinom, kot že najmanj dvakrat pred tem. vsakič jo je nekaj zadržalo med trdnim stiskanjem vek skupaj in med objemanjem hladne cevi z ustnicami, da ni naredila konec vsemu. le nagon po samoohranitvi jo je reševal iz brezna.

iz nemirnega spanca jo je zbudil zvonec, da najprej ni vedela kje je in ali je res slišala zvonec in to sredi noči!? "prekleto! in samo eno uro sem spala!" je nataknjeno vzkliknila zaradi cepca, ki se je šel obesiti na zvonec njenega razkošnega stanovanja v bogati soseski. vseeno so jo obiskovali vandali in včasih sredi noči pritiskali na vse zvonce, da so celotno stavbo spravili na noge, da je bil vsak pripravljen mulca pošteno stresti iz hlač. sama je bila trenutno enakega mrkega razpoloženja in čez svileno kombinežo pod katero je bila gola, navlekla še pripadajočo se haljico. tuj vdor v njen spanec bi odmislila in zaspala nazaj, ko se ne bi začelo z nadaljnjim butanjem po njenih vratih in klicanje njenega imena. za vraga, kaj ljudem ni bilo jasno? in ko je zaslišala ime njega na drugi strani vrat na sredo hodnika... jo je nekako minilo sploh spraviti se do vrat, zastal ji je korak. ethan... menda njen domnevni brat, ki ni bil pravi brat. ena od oseb ob njeni postelji, ko se je zbudila iz kome in ga ne prepoznala. bil ji je tujec in z njo v nikakršni krvi povezavi. ni razumela zakaj bi ga njeni starši hoteli posvojiti - sicer pa marsičesa v povezavi z njim in nasploh o življenju njenem ni razumela. ob njem je sicer nekaj čutila, toda to je bilo vse. počutila se je utrujeno zaradi vsega, ne da bi bilo utrujeno njeno telo, temveč njen um in srce, kot da bi v sebi neskončno dolgo prenašala težko breme, in ga bo še neskončno dolgo morala. ethan s svojim razgrajanjem prenehati očitno ni nameraval in ko ne bi bila vse bolj jezna nanj, bi se verjetno spet upirala predaji samopomilovanja. zato je z odločnim korakom poln jeze odkorakala do vrat in jih na stežaj odprla. spet je nameraval butati po njenih vratih in skoraj bi se na nos prekucnil naravnost čez njen prag, ko mu je vrata naposled odprla. "si normalen?" ga je brez pozdrava že nahrulila, po tistem ko bi jo kmalu podrl in strmela vanj z razbesnjeno nejevero. seveda, bil je nažgan do amena in odločil se je izbrati odličen čas za obiske. "ura je tri in ti razgrajaš totalno pijan po celi stavbi," je jezno izrekla in ga naposled za seboj potegnila na šibko osvetljen hodnik. "kaj sploh počneš tukaj? o ničemer se nimava za pogovarjati," je v enakem tonu nadaljevala, ker je uničil tistega nekaj spanca, ki bi ga ji uspelo ujeti. že brez njega je imela težave z njim in z nespečnostjo. "ne bom se menila s tabo o ničemer, sploh ker komaj veš zase," si je tanko haljico z rokami pri vratu potegnila nazaj skupaj, kajti nenavadno razgaljeno se je počutila v tej pomanjkljivi spalni opravi, ki je bila bolj primerna za družbo z ljubimcem kot domnevnim bratom. "nočem govoriti s tabo. ne poznam te in lahko bi bil kdo drug kot ravno moj brat. zato hitro povej kaj hočeš in nato izgini. trezneš se lahko tudi drugod," z njim ni bila prijazna, ni ga ujčkala. njegov prihod jo je razkuril in če se ne bi zavedala, da bo galamo ustvarjal naprej, če ga postavi pred vrata, bi to naredila že zdavnaj. bila pa je tudi drugačna od sicer prijazne cay, s katero je navadno imel opravka. tudi na živce ji je šlo, da je prišel za njo v philly, da bi kaj - pazil nanjo? bilo je že zdavnaj prepozno, če se je odločil igrati velikega starejšega 'bratca.' prej bi moral poskrbeti za njeno varnost in morda ne bi bila zdaj tu. ona brez spomina in jezna, on dokončno nalit z viskijem, ki ga je vohala v njegovi sapi. "torej? se misliš že izkašljati?" je bila nestrpna, ko še kar ni pojasnil razlogov za svoj obisk.

note: he's so funny^^ and she is so damn angry xD

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 04 Ned Maj 05, 2013 2:03 pm

tag; cay

also, yeah. he's pathetic.

potreboval je nekaj trenutkov da je sploh doumel kje je. res je bil v njenem stanovanju, res je stala pred njim. ko je kot kafra izginila iz new yorka je potreboval nekaj časa, da je ugotovil kam je šla, kaj se z njo dogaja. res, da ga je bolelo dejstvo, da lastna sestra noče imeti nič opraviti z njim, a po drugi strani jo je razumel. konec koncev je bil samo tujec, ki je zrl vanjo in nekako pričakoval da bosta imela nekakšen odnos. a zato je bil zdaj tukaj, moral je biti v njenem življenju, pa naj se je počutil še tako narobe. »op-oprosti.« je malce zmedeno zamomljal ko ga je končno spustila naprej in se sesedel na njen kavč, potem pa skušal zmešnjavo v svojih možganih oblikovati v nek logičen stavek, v razlago kaj sploh počne tu. »mogoče ne bi bil tu sredi noči če bi se ti oglašala na moje telefonske klice!« je malo bolj jezno kot je sprva nameraval zarobantil in se ostro zazrl vanjo. cay je že nekaj časa ignorirala vse njegove poskuse po komunikaciji, a ethan je bil vztrajen. lahko ga je ignorirala, lahko se je nanj drla, a on se iz tega kavča ne bo premaknil dokler ne dobi svojih odgovorov. obraz je zakopal v roke in z dlanmi podrgnil čez svoje oči, kot da bi se skušal malce zbrati potem pa jo z vzdihom pogledal. »okej, kot prvo sploh nisem tako pijan in kot drugo… bi mogoče lahko dobil kozarec vode?« mogoče je res malce pregloboko pogledal v kozarček, a je potreboval tekoči pogum preden se je lahko soočil z njo. nekaj časa je nemo strmel vanjo in skušal najti besede ki bi ji pojasnile kaj točno se dogaja z njim in zakaj je bil pri njej sredi noči, pijan kot čep. »poglej, cay…« zavzdihnil je in si z rokami prečesal lase, popolnoma izgubljen. »vem da sem ti praktično tujec, ampak prisežem da sva bila nekoč družina.« namrščil se je, saj se mu je zdelo, da ji resnico olepšuje in da mu mogoče za to ne verjame, to pa res ni bil njegov namen. »poglej, bi ti bilo lažje če bi ti povedal da se praktično nisva prenesla?« rahlo se je zasmejal ob svojih besedah in jo pogledal. »večino časa sva bila kot pes in mačka ampak na koncu dneva…. sva bila še vedno družina.« odkašljal se je in se postavil na noge saj preprosto ni več mogel posedati na kavču. »okej, potrpi malo samo da ugotovim kako naj ti vse razložim.« je jezno izbruhnil in stopil do okna, kjer se je zazrl v temno noč.

moj bog kako mu je parala živce, s svojo trmo ko ga ni hotela poslušati in razumeti kaj ji je govoril. že v bolnišnici ko ji je skušal razložiti vse skupaj ga je kratko malo ignorirala, in zdaj ji je moral slediti čez pol države. »ti dejstvo da sem prišel za tabo v philly nič ne pomeni?« je skoraj malce ranjeno vprašal in se obrnil okrog, da jo je spet pogledal. »in za kaj za vraga si tako jezna? razen tega da sem mogoče zbral malce slab čas za obisk ti nisem prav ničesar naredil.« je zamrmral bolj sam zase, jezen nad dejstvom, da je bil vedno grešni kozel, in da po njenem mnenju tako ali tako ni storil ničesar prav. pravzaprav sploh ni vedel kje naj začne – svojega pravega razloga, zakaj je tu pa tako ali tako ni mogel povedati. kako ponoči ni mogel spati, ker ga je pekla vest zaradi vsega kar se je zgodilo, kako je nenehno razmišljal samo o njej, in kako zelo prekleto žal mu je bilo za vse kar se je zgodilo. »skrbi me zate okej?« je na koncu je obupano izjavil in dvignil roke, da so potem spet padle nazaj. včasih je bila res tako nemogoča. »vsak dan, vsako uro me skrbi zate, kaj se ti bo spet zgodilo in da mene ne bo zraven. in ti s svojo trmo mi ne pustiš blizu, da bi te lahko zaščitil, kot te prej nisem mogel…« ni vedel kdaj točno se je streznil, a njegova jeza je zamenjala pijanost. »misliš da ne razumem kako grozno ti je, ko se ničesar ne spomniš? vem, razumem te. ampak poglej vse skupaj z moje strani, kakšno življenje sem sam imel zadnjih pet let.« ni bilo pravično, karta na katero je igral. res, da ni bilo lahko, živeti nekaj na pol, in čakati, da bi se zbudila. a morala je razumeti koliko mu pomeni, in dejstvo da je to lahko čutil samo on ga je spravljalo v tak bes, ki ji ga ni znal opisati. počutil se je, kot da je ona na njuno zvezo pritisnila pavzo in ostala na nekem kraju, on pa je bil že naprej – in zdaj ni bil več prepričan kako točno naj spet najdeta nazaj na kraj, kjer sta bila pet let nazaj.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 04 Pon Maj 20, 2013 8:41 am

cay & ethan

nad njegovim prihodom ali bolje vdorom, sredi noči vsekakor ni bila navdušena in evforično skakanje v zrak ni prišlo v poštev. ničesar ji ni pomenil, menda je bil njen brat, toda po drugi strani to spet ni bil. krvne povezave med njima ni bilo nobene, sicer bi zanj vedela že prej. njena starša sta ga morebiti že vzela za svojega, to pa je bilo navsezadnje vse. ona nanj nikoli ne bo gledala kot na del družine, čeprav ga včasih morda je. seveda se ji niti sanjalo ni kakšen je bil njun odnos pred nesrečo, pa tudi zanimalo je ni - v tem trenutku pa še posebno ne. "zakaj bi se morala na karkoli oglašati?" mu je jezno odvrnila, ker si je drznil povzdigniti ton v njenem stanovanju, sredi noči in za nameček še trezen ni bil. kako si je drznil, prekleto! mar je bilo težko razumeti, da noče imeti nič z njim? "nisi pijan? saj tudi pokonci nisi mogel stati," je raztogoteno odkorakala med govorjenjem v kuhinjo, mu nalila tisti kozarec vode in mu ga grobo porinila v dlan po prihodu nazaj v dnevni prostor, da je nekaj vode pljusknilo iz kozarca na njeno roko. "nisem tvoja mama ethan in ne mislim zdraviti tvojega mačka. povej kaj bi rad in se nato spakiraj," je roke prekrižala na prsih in si hkrati potegnila skupaj konca njene haljice, da bi bila manj razgaljena pred njim. skoraj incestno se ji je zdela njena oprava pred bratom, ki pravzaprav ni bil njen brat. bil ali ne, pod spalnim oblačilcem ni imela ničesar in pred vsakim bi se počutila tako razgaljena neprijetno, če že ne bi bil njen ljubimec. ali pa tudi ne, nevarnost ji je bila všeč. nevarnost je bila seksi, čeprav o tem niso pisali ravno v nedeljskih časopisih. in morda bi morala odvreči ta hip vse kar ima na sebi ter bi ethana spravila v beg. morda pa tudi ne.

poslušala ga je in ga ni prekinjala. njej ni bil nič, še en neznan obraz, ki ga ni imela kam umestiti. zgolj še ena neznana oseba, katere se pač ni spominjala. "nisva se prenesla? končno nekaj kar je res in kar mi je všeč," se je oglasila manj razjarjeno in strmela navzdol v njegovo sedečo postavo. vsekakor na videz ni bil videti napačen in ob njem se iskreno ni počutila čisto izgubljeno ali tuje. bolj jo je preveval občutek, da se dejansko od nekod poznata. vendar mu o tem ni pravila ali mu skušala svoja občutja razložiti. skrbno jih je zaklepala v svojo notranjost, ker se je morala zavarovati. potrebovala je garancijo in pač ne iti na prvo žogo, z glavo skozi zid. lahko je imela nek občutek, ta pa je vseeno lahko bil napačen. do vsakogar je bila nezaupljiva in on pač ne bo deležen posebnega tretmaja zgolj zaradi nekega feelinga ali ker uživa status njenega brata. bil je tujec, kot vsi drugi.

zgolj povzdignila je obrv ob njegovem razburjenju in se zastrmela v njegovo stoječo postavo pri oknu. mu hotela že reči, da bo pognala korenine, če ne misli začeti govoriti, ko se je naposled oglasil in bilo bolje če se ne bi. le potenciral je njen srd naperjen proti njemu. tepec! "ne, ničesar mi ne pomeni. za moje pojme bi lahko ostal v new yorku. tega sem zapustila ravno zaradi tega, da sem šla stran od vseh vas!" je spustila roke ob telesu in jih togotno stisnila v pesti. bi mar res morala čez lužo, da bi imela mir pred vsemi? nobenega ni hotela ali prosila naj lazi za njo sem v philly. hotela je začeti znova zaradi travmatične izkušnje, a so ji to vsi oteževali, z ethanom na čelu. "pa naj te neha skrbeti! kaj hujšega se mi pa še lahko zgodi?" je povzdignila glas in premagala razdaljo med njima. najraje bi ga nekam udarila, čeprav sicer ni bila posebno nasilna, kolikor je vedela. "pizda, naj ti sedaj priredim prekleto čajanko? samo zato ker si se blagovolil priti za mano, ker te je menda skrbelo za mojo dobrobit?" ga je z iztegnjenim kazalcem sunila v prsni koš, medtem ko so se ji oči temno bliskale zaradi besed, ki jih je izgovarjal. "seveda, sedaj te skrbi zame, ko je že zdavnaj prepozno! kakšen brat pa si, da nisi pazil name takrat, ko sem te očitno dejansko potrebovala?" ga je nemara dregnila s svojimi kot britev ostrimi besedami naravnost v živo. če ga je, bi bila ob tem zadovoljna - bil je le njen namen. "veš kako mi je? si izgubil spomin in se ti zdaj zdi, da boš tudi ob razum prav kmalu? ves čas srečuješ ljudi kateri so ti navadni tujci, a oni tebe poznajo tudi do obisti? veš kako se je zbuditi in izvedeti, da so ti ubili starše?" so besede prihajale iz nje hitro kot kri, ki teče ven iz rane zadane z nožem. "prekleto pojma nimaš! in ja, kakšno je bilo tvoje življenje? glede na to, da sta te moja starša očitno vzela za svojega, se ti gotovo ničesar ni manjkalo in si imel vsega v izobilju," je bila vse bolj besna nanj, ker je sebe skušal predstaviti njej kot neko žrtev, do čim pa je imel vse kar je hotel. predvsem pa ključno stvar - neokrnjen spomin. "zato prenehaj zganjati patetiko. nimam živcev, preprosto nimam," je njen glas pojenjal in globoko je zavzdihnila, preden se je umaknila proč od njegovega visokega telesa in se počila na sedežno. bila je tako hudičevo utrujena od vsega, utrujena od stalne borbe z mlini na veter - s katerimi pač nikoli ne bo zmagala.