apartment A5

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Maj 19, 2013 10:44 pm

tag; pikicažabicažirafica<3 nočem da gre!

Vso zadovoljstvo, ki se je ob ideji o njiju dveh, nabiralo v njem, je bilo sedaj pomaknjeno na stranski tir. Pravzaprav je že zdavnaj zapustilo njegovo okamenelo telo, ki se je sedaj še z zadnjimi atomi močmi oklepalo njenega, njenega tako zelo krhkega, drobnega in nemočnega. Tokrat zares. Ne le zato, ker je krhka delovala zelo ljubko, pač pa zato, ker si je stregla po življenju. Zato, ker očitno sama s sabo ni bila več sposobna živeti. Mogoče zato, ker je vse skupaj nanjo pritiskalo preveč intenzivno. Je bil kriv on? In če ne v celoti, ji je mogoče vsaj deloma pomagal zakoličiti odločitev? »Ne, Cynthia, ne boš me zapustila. Ne zdaj, ne boš, prosim te,« je hlipal ob njeno lice in jo objemal, kot da bi jo na tak način lahko rešil bolečine. Kot da bodo objemi izbrisali dejanje, kot da bi lahko s preprostimi dotiki karkoli spremenil. »Pomagal ti bom, samo da … samo da … pokličem,« je za trenutek popustil pritisk na žili in vedel je, da ima zgolj in samo dve izbiri. Telefoniranje na postajo, ob katerem bi njegova mala verjetno prehitro izdahnila ali objem, še zadnji dotik, še zadnji poljub preden zdrsi proč. In odločil se je za slednje. Globoko v sebi je še vedno upal, da mu bo uspelo zaustaviti krvavitev, toda glede na količino krvi, ki se je že vila pod njima, ni imela veliko možnosti. Kako … kako je sploh lahko naredila kaj takšnega. Kako je dekletu, kot je ona, sploh padlo na pamet, da bi si storila kaj tako nemarnega. Njegovi mali žabici. »Kaj si? Ubila si ga?« Šokiran. Točno tako. Zaprepaden je bil ob dejstvu, s katerim ga je seznanila. Kot da bi mu nekdo naravnost povedal, da je kriv za smrt svoje ljube. Kot da bi mu še pred odhodom želela povedati, da je storila tisto, za kar jo je uril. Da je zbrala pogum in opravila s tistim, ki si jo je vzel in nato sodila še sebi. Bil je kriv za vse to. Bil je prekleto kriv za njene okrvavljene dlani, bil je kriv za to telo, ki je zdaj izgubljalo moč, bil je kriv za to kri, ki je kapljala z njenih zapestij. Vse to si je naredil sam. »Jaz sem kriv, joj, jaz sem kriv. Jaz bi ga moral ubiti, ne ti, mala moja, ne ti.«

Je bilo res kar je govorila. Jo je res vedno rešil? Mogoče se je njej tako dozdevalo, toda on je sebe v tistem lahko videl le kot umazano pezde, ki je bilo glavni vzrok za vse to. Če ji ne bi pokazal, kako se strelja, bi se verjetno vse skupaj končalo drugače. Če bi bil tu, če bi prišel že prej, bi jo mogoče še lahko rešil. Toda ni zbral poguma. Bil je prestrašen, zanikrn bedak, ki so dolgo, predolgo, ni hotel priznati, da mogoče prvič v življenju dejansko ljubi. Da ga je nekdo naučil ljubezni v najčistejši obliki. Da mogoče edinkrat v življenju ne bi ravnal sebično, pač pa bi se potrudil in storil vse … samo zanjo. »Ja, prišel sem, da te rešim,« je ponovil njene besede in obenem popustil oprijem okrog njene levice, potreboval jo je bliže. Toliko stvari je še morala izvedeti. Toliko majhnih pozornosti ji je želel povedati, toliko skrivnosti, toliko lepih besed je hotel deliti z njo, pa mu je sedaj tako vztrajno polzela iz naročja, da ni vedel, če bo kdaj sploh še dobil priložnost, da komurkoli zaupa na tak način, kot je zaupal njej. »Cynthia … tisto, kar sva … tisto mi je pomenilo več, kot si misliš. Še nikdar prej ni bilo tako, nikoli. Ugotovil sem, da mi … da mi pomeniš več kot se je zdelo prej,« je šepetal ob njeno ledeno hladno lice in jo še vedno vlekel k sebi. K srcu. Tja, kamor se je delček nje že zasidral. Tja, kjer jo je že nosil.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Maj 19, 2013 11:05 pm

tag, theo, her undying love. smitten

note: nastja ti si najlepši pisec na svetu okej

težko je razločila njegove besede od zvonenja, ki se je pojavilo v njenih ušesih, ko so njene veke vedno močneje pričele pritiskati ob njene oči in ko je morala napeti zadnje atome v svojem telesu, da je lahko še ostala. samo še trenutek več; da bi mu lahko povedala, kar bi mu morala povedati že prej.. da bi mu povedala, kar je tako ali tako že moral vedeti, ker je sam čutil popolnoma enako. ljubil jo je iz vsega srca; ni mu bilo potrebno reči, vedela je. nenadoma je njeno telo spreletel popoln mir. tresljaji so se končali in vedela je, da je na koncu. da je to tista točka, po kateri se ne bo več vrnila k njemu in po kateri se bo on ves čas skušal vrniti k njej. ni je potreboval; bila je vizija, ki se je v njegovem življenju pojavila, ne zato, da bi jo brezpogojno ljubil, pač pa zato, da bi ugotovil, da je sposoben brezpogojno ljubiti. in ob tej misli ji je obraz spreletel mehak nasmešek; ker je vedela, da je s svojim življenjem naredila tudi nekaj dobrega, ko mu je omogočila ljubiti, kakor ni ljubil še nikoli.. vedela je, da mu je omogočila ljubiti, kakor še ni nikoli ljubil.

"ne," je odkimala z glavo in čeprav je želela obrazložiti, je vedela, da nima več moči za kaj tako kompleksnega. prišla je do svojega konca in pospremil jo je; prav zares je bil njen angel varuh in še zdaj, še tukaj, na njeni smrtni postelji, na točki, ki več ni premogla vrnitve, jo je želel rešiti, pritiskal je ob njena šibka zapestja in skušal zadržati še zadnje kaplje krvi, ki jih je njeno telo premoglo, a vedela je, da je ne bo mogel rešiti. sledil je tistim sencam preteklosti, sanjal je o njej in njem, pa čeprav je bilo jasno, da nista bila usoda drug drugega. nekje ga je čakala, morda za vogalom, zakrita v najhujšo sovražnico ali morebiti v popolnoma nepričakovano neznanko.. ni si ga hotela lastiti, nikoli ne, bil je v njeni duši, a privoščila mu je popolno življenje, ki je ni vključevalo. nikdar ne bi bila srečna skupaj; njeno življenje je bilo preveč poškodovano, da bi ostalo. njegovo je bilo premočno, da bi odšlo. "ne, ti si kriv samo moje sreče.." je v blodnji zamrmrala z zaprtimi očmi; vso koncentracijo, ki jo je premogla, je morala vložiti v zadnje stavke. samo srečo ji je prinesel. moral je razumeti.

"ššš," mu je skozi šibke ustnice nakazala, naj utihne. da bi rada povedala, kar si še želi povedati. "dvigni me više," je zamrmrala z zaprtimi očmi in le bežno je lahko začutila stisk njegovih dlani, ki so njeno mrtvo telo dvignile k sebi, da mu je bila zdaj tako blizu, v tem njegovem toplem in ljubečem objemu. navsezadnje je odprla oči in njeno strto srce je lahko še poslednjič spregovorilo resnico. "ljubim te," je dahnila; njene oči so begale, a njegovega obraza, naj je bil še tako blizu, več ni bila sposobna razpoznati. njeno telo je bilo popolnoma otopelo. "poljubi me," je zahtevala od njega, njene ustnice so še zadnjič vzdrhtele, nato pa se ji je zazdelo, kot bi jo nenavadna sila iztrgala iz njegovih rok; ničesar ni bilo več, ne poljuba, ne njegovih prstov, ki so pritiskali ob njena razparana zapestja, ne trdih tal, na katerih je ležala, ne grobega sveta, v katerega je spadala. ničesar več; in bila je srečna.

Naslov sporočila: Re: apartment A5 Ned Maj 19, 2013 11:57 pm

tag; pikicažabicažirafica<3 tears streaming down my face, wtf!?

Bila je kot svež vetrc v najhujši vročini. Bila je nežna, ljubka in prijetna. Tako drugačna. Tako zelo boljša od vseh tistih, s katerimi je do sedaj vsaj nameraval graditi na prihodnosti. Pa se ni dalo. Nikoli še ni občutil tako velike želje po nečem resnejšem, nikoli, le sedaj. Le z njo. Kot da bi resnično bila poslana zgolj zato, da njegovo življenje spremeni na bolje. Da mu najde smisel. Da ga nauči ljubiti. Da mu pokaže pot, po kateri se bo trudil stopati, čeprav je trenutno vse ostalo brez večjega smisla. Ni imel razloga za srečo, razloga za življenje, razloga za trud. Ni bilo nikogar, ki bi ga vodil, spodbujal, ljubil, nikogar, ki bi mu tako iznenada ukazal naj se spravi skupaj in pograbi tisto, kar mu ponuja. Ni bilo tiste ljubke, prečudovite ženske, ki se mu je prikradla v srce – hitreje in lažje, kot se je kdajkoli zdelo. Ubogal je vsako njeno prošnjo in si jo namestil nekoliko više ob trup, toliko, da je zlahka poljubljal njeno lice, toliko, da je z dlanjo zdrsnil do njenega vratu in ga nežno božal. Toliko, da je lahko tu in tam zdrsel še preko njenih svilenih, ampak mokrih las, toliko, da jo je čutil tesno ob sebi, tesneje kot kdajkoli prej. »Brez tebe nič ne bo imelo smisla,« ji je odgovoril. Čeprav je vedel, da je vsaj teh nekaj zadnjih tednov naredil kar se da znosne, da ji je pomagal do neke točke, kamor je nameravala, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da se je ponovno počutila živo, srečno, ljubljeno.

Ko mu je povedala tisto, česar sam zaenkrat še ni bil zmožen priznati, so se v očeh nabrale solze. Solze, ki jih nikdar ni točil. Solze, ki so se tam nekje nabirale že leta, pa jih nikomur zares ni uspelo priklicati. Občutil je slano tekočino na ustnicah, mokre sledi na svojih in njenih licih, res sta bila zaljubljena. Res bi lahko imela vse in še več. Toda ni jima bilo usojeno. Njemu nikoli ni. Nikoli ne bo srečen. Nikoli zares in spet zaljubljen. Vedno bo nekje v ozadju spomin nanjo, skica njenega prelepega obraza, njene nežne kože, občutek njenih svilenih las na njegovem prstnem košu, zdrs njene mehke dlani preko njegovega lica. Njeno vse, tako popolno, tako edinstveno in minljivo. In ko je obraz vsaj deloma zasukala v njegovo smer in je on svojega – kolikor je le lahko – približal njenemu, je bilo edino smiselno, edino kar se je zdelo prav, da naredi, tisto, kar je v naslednji sekundi zahtevala. Poljub. Zadnji poljub. Združil je ustnice z njenimi, napol osušenimi, toda žejnimi njegove bližine. »Tudi jaz te ljubim,« je šepetal, medtem ko je ustnice še vedno tiščal ob njene, »ljubim te, Cynthia, ljubim te,« je nadaljeval, tudi ko je njeno telo že izgubilo življenje, tudi ko je zdrsnila proč, tudi ko ni več vračala poljubov. Tudi ko se je vse zdelo še kako zelo neverjetno in nemogoče. »Ljubim te, res te,« se je še vedno oklepal njenega mrtvega telesa in šepetal besede nežnosti, za katere nikoli ni mislil, da jih bo sposoben izreči. Nikomur. Le njej.

-- njun konec