abandoned beach

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Pon Mar 25, 2013 8:18 pm

tag; otti

oh, he can be so cheesy ;P

Življenje se mu je praktično podiralo pred očmi in težko je sploh še našel voljo do dela, treniranja in celo druženja. Iz zabavne in nadvse družabne osebe se je preobrazil v zategnjeno in popolnoma zamorjeno dušo, in to le zato, ker sta z Mackenzie po več letih pretvarjanja le končala zvezo polno laži. Dolgo ni videl poti naprej, toda sčasoma je bila to edina možnost, ki jo je bil prisiljen uvideti – ko je nekaj dni kasneje obstal in se vprašal, če je zveza sploh imela prihodnost, na to ni mogel odgovoriti pritrdilno in ostalo je le eno – narediti korak naprej. Z Mac že nekaj mesecev nista spala skupaj, njuni pogovori so se pretežno končevali s prepiri, na katere sta kasneje pozabila, nikoli pa se o njih dejansko pomenila. Zato je mogoče bil tako zelo prijetno presenečen, ko je v njegovo življenje vstopila Otti, svetlolaska, ki mu je tako zelo hitro povrnila voljo v življenje. Seveda se je na samem začetku čutil krivega, niti ene zveze ni bil zmožen pripeljati do konca, storil je toliko neumnosti, da se je včasih lahko kosal celo z bratom, ki je bil svojevrsten idiot, mu je pa bilo treba priznati smisel za romantiko. In Otti je bila dekle, ki jo je v teh poletnih dneh tako zelo rad razvajal, jo nosil po rokah in ji na vsak – naj bo še tako zelo skromen način – skušal pokazati naklonjenost.

Ko jo je tistega precej soparnega dopoldneva pobral na domenjeni lokaciji ji je kavalirsko pridržal vrata avtomobila in zapeljal proti obali, kamor sta prispela ekspresno hitro, kar je bila verjetno posledica konstantnega klepeta. »Počakaj tu in ne kukaj,« se je obrnil proti njej, z dlanjo rahlo oplazil njeno, potem pa izstopil iz vozila in segel proti torbi na zadnjih sedežih. Moral je biti popolnoma nor, da je prijateljico peljal na romantičen piknik zmenek, toda Otti mu je pomenila preprosto preveč, da bi z njo čas zabijal po zanikrnih barih in smrdljivih nočnih klubih. Mogoče je bil malce naiven, da se bo tudi svetlolaska zanj povsem ogrela, toda glede nje je bil občutek vedno zelo dober – skupaj sta bila kot Bonnie in Clyde … kot Lucy in Ricky Ricardo, kot stara in prekleto dobra prijatelja, čeprav se pretirano dolgo le nista poznala. Potrpežljivo ga je čakala in pogled upirala proč, čeprav je morala biti presneto radovedna, medtem ko je preko razgrete mivke razprostiral odejo in nanjo postavil plastične posodice s sadjem, ni pa pozabil na steklenico najljubšega vina. Mogoče je s slednjim šel malce predaleč, nenazadnje je bila ura komajda nekaj čez poldne, toda kljub vsemu je bos skočil do Otti, zgrabil njeno dlan in ji pomagal z usnjenega sedeža. »Zapri oči,« je zašepetal in jo kot drobno deklico naposled le pripeljal do piknik kotička, ki ga je v nekaj sekundah dostojno spravil skupaj in še preden bi ji utegnil reči naj se razgleda, ga je zadelo kot strela z jasnega. Kaj pravzaprav počne? Se je resnično zatrapal nekaj tednov po tem, ko sta z Mac končno rekla konec večletni farsi? Se je do domnevne prijateljice bilo resnično pametno vesti na tak način? Kako bo odreagirala? Zakaj za vraga nikoli ni vsaj trikrat premislil preden se je lotil nespametnih romantičnih potez. »Ker se vedno pritožuješ nad mestom in hitrostnim kofetkanjem, sem danes pripravil tole,« je z levico segel proti koščenim dlanem, s katerimi si je pokrivala oči – mehkoba, toplina, nežnost in krhkost, bila je tako različna od vseh žensk, ki so se do sedaj znašle v njegovi črni knjižici – bila je tako … pristna in čustvo, ki ga je čutil do nje, bi zlahka zrastlo v ljubezen. »Upam, da si prinesla kopalke,« se je zarežal, potem pa jo ob nadaljevanju rahlo dregnil pod rebra, »no, ali pa tudi ne!«

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Čet Mar 28, 2013 5:45 pm

blake
he's so sweet:3

kako je bila srečna! prikupen nasmešek ni zapustil njenih ustnic že vse odkar so posijali prvi sončni žarki. da, poletje jo je avtomatsko spravilo v dobro voljo, a tokrat je imela še razlog več za veselje. svoj beli nasmeh je skrbno razkazovala celemu svetu vse od tistega zgodnjega poletnega dne, ko se je v njenem življenju pojavil postaven temnolasec. blake je bil razlog za njeno sanjarjenje in njene skrite nasmeške, ki niti niso bili tako skriti. v njeno življenje je prinesel svežo energijo, srečo in vero v življenje, katere ji je v zadnjem času zmanjkovalo. v filadelfijo je pobegnila z upanjem, da ji bo tukaj uspelo uresničiti še nekaj zadnjih želj, mesto se je zdelo popolno za ustalitev, a kaj ko je sčasoma ugotovila, da je svet kljub njeni notranji spremembi ostal pust in krut. šef ji je popolnoma uničil ljubezen do dela, ko jo je silil v zastopanje največjih mestnih barab, pogrešala je svojo družino in še vedno je bila tako sama. hotela se je zaljubiti še preden bi ji zmanjkalo časa, hotela je vedeti kakšna je ta slavna ljubezen o kateri poje cel svet. in z blakom je prišla nazaj tudi vera. težko bi dejala, da je bila zaljubljena, zagotovo pa je bila na dobri poti. uživala je v njegovi družbi, predstavljal ji je neko zavetje pred svetom, ko jo je v svojem toplem objemu skril pred vsemi težavami.

sončni žarki so ji poplesavali po obrazu, ko sta s temnolascem drvela ven iz zadušljivega mesta. ni imela pojma kam sta bila namenjena, a občutka nevednosti se je z njim že navadila – iz ostre nemške perfekcioniste mu je uspelo narediti vsaj kanček bolj spontano osebo. »kakor ukažeš,« se mu je nasmehnila, čeprav se je zavedala, da bo čakanje preklemano naporno. hotela je vedeti kaj jo čaka, blake bi jo bil praktično sposoben tudi pognati s kakšnega letala, s padalom seveda, ali pa jo odpeljati na drug konec sveta – postavljal jo je v najbolj kočljive situacije, ki so se na koncu vedno izkazale tudi za najboljše. zmedeno se je ozrla skozi okno, v nasprotni smeri, kamor je odšel temnolasec in ugotavljala kje sploh sta. s kotičkom očesa je ujela pogled na morje, katerega se je slišalo tudi v ozadju. sranje, gotovo jo bo odpeljal na kakšno potapljanje, čeprav mu je zaupala, da se strašansko boji globine! tiho je začela preklinjati in iskati dober izgovor, da se izmuzne neprijetni situaciji, ko je ob sebi zagledala blaka. v njegovih očeh je iskala kakršenkoli namig kaj naklepa, a pomagala ji ni tudi njena odvetniška žilica, s katero je lahko običajno prebrala vsakogar. oprijela se je njegove dlani in stopila iz avta, kjer jo je obsijalo močno poletno sonce. kljub pomanjkanju zaupanja je sledila njegovemu šepetu in si prekrila oči. ob njegovem dotiku, ko jo je vodil v neznano, se je spet počutila varno, že samo njegova bližina je iz nje naredila popolnoma drugega človeka… on je iz nje delal osebo kakršna si je vedno želela biti. »če greva slučajno…« ko ji je odkril pogled je onemela in pustila stavek nedokončan. ne, pred njo ni ležala kakšna čudna potapljaška oprema, ampak odeja, pripravljena na piknik. blake je to storil zanjo… samo zanjo. »hvala,« se mu je obesila za vrat in ga močno objela. prvič se je nekdo tako potrudil, da je na njen obraz naslikal nasmeh in ji povzročil hitrejše bitje srca. na ustnice mu je pritisnila hiter, a čuten poljub in mu namenila navihan pogled. »očitno bom lahko danes z lista svojih želja odkljukala tudi golo kopanje.« ah, v kakšne neumnosti jo je spravljal! a zanj bi bila pripravljena storiti vse, sledila mu je kot otrok, saj se je zavedala, da je zanjo vedno hotel le najboljše. »očitno si to tudi planiral,« se je usedla na odejo in potegnila temnolasca za seboj. »napil me boš že ob dvanajstih in me potem pripravil do neumnosti,« se je zahihitala ob pogledu na steklenico vina in mu zlezla v naročje. z dlanjo mu je nežno razmršila lase ter se z obrazom približala njegovemu. zazrla se mu je v čokoladno rjave oči, tako skrivnostne, a hkrati je v njih videla vse, kar ga je naredilo tako posebnega, preprosto popolnega. »si resnično pripravil vse to le zame?« je tiho zašepetala, ko sta si zrla iz oči v oči le nekaj centimetrov narazen. izgubljala se je v njegovi bližini, njegovem vonju in v njegovih očeh – smešno, kako jo je lahko že s preprostim nasmehom in pogledom popeljal v nebesa. ustnice so se ji ukrivile v navihan nasmešek, ko se mu je izmuznila iz naročja. sonce ji je obsijalo obraz, ko se je ulegla na mehko odejo in se zazrla v širno, brezmejno nebo, kjer sta v vetru lebdeli dve ptici. »poglej, to sva midva. tam gor, visoko na oblaki. svobodna.«

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Pon Apr 01, 2013 12:06 am

tag; otti

Kako zelo nasmejana, polna življenja in hihitava je bila – in točno takšna mu je bila všeč, točno takšno jo je imel presneto rad. Z njo je lahko užival tudi med početjem tistih najbolj dolgočasnih stvari in to se mu je zdelo v nekem takšnem odnosu precej pomembno. Saj ne bi mogel reči, da sta bila uradno v zvezi, toda vsekakor je med njima obstajala neka energija, ki ju je povezovala, jima omogočala brezskrbne dotike in ju vlekla skupaj, tudi ko bi se morala obnašati nekoliko spodobneje. »Všeč mi je, ko si tako nebogljena … in me poslušaš,« se je s kazalcem nagajivo dotaknil njenega prifrknjenega nosu, česar seveda ni pričakovala, toda kljub vsemu je dlani obdržala na očeh. Morala mu je zaupati in to precej, glede na to, da sicer ni slovela kot zares naivna in neumna deklina – bila je vse prej kot to. Bila je točno tisto, kar je Blake iskal. Ko sta dobrih deset sekund že stala na mestu in je med prsti na nogah že čutil vdiranje razsušene mivke, skupaj enostavno ni spravil tistih nekaj preprostih besed, s katerimi bi ji dal vedeti, da je pripravljen. S kotički oči je prečesal njeno telo. Enkrat. Dvakrat. In nato vsaj še trikrat; bila je tako lepa, preprosta, igriva, po drugi strani pa tako skrivnostna in nenavadna. Je bilo to tisto, kar ga je kot magnet vleklo v njeno smer, ta misterioznost, za katero je upal, da nikoli ne izgine. Ko ji je naposled le dovolil da spregleda, se je brez kakršnikoli zadržkov obesila okrog njegovega vratu, dlani pa zakopala v njegove rjave lase, ki jih je – sploh v poletnih mesecih – prekleto težko ukrotil. »Hej, v veselje mi je,« ji je zašepetal v vrat in jo nekajkrat – peresno lahka kot je bila – zavrtel naokrog. »Saj veš, da sem najboljši planer na svetu, tole sem skrbno načrtoval že tedne. Aja, samo počakati bo potrebno, da se stemni, nočem, da te opazuje še kdo drug,« se je ljubosumno namrščil, ko je tako z veseljem in ne preveč zadržano zagrabila priložnost. »Kar pomeni, da bova skupaj kar nekaj časa … upam, da nimaš boljših planov,« jo je dregnil pod rebra, čeprav je bila vsakršna skrb bo pretirani obiskanosti te precej zapuščene plaže odveč. Stopinj v mivki ni bilo videti in glede na to, da tudi odpadkov ni bilo na tone – v primerjavi z ostalimi plažami – verjetno človeška noga sem ni stopila že vsaj kakšen teden. Očitno je za ta kotiček še vedno vedlo precej malo ljudi in ne bi mogel biti bolj zadovoljen s svojo izbiro.

»No, tega nisem imel ravno v načrtu, toda če želiš, je tudi to izvedljivo,« se je zarežal, potem pa iz torbe zložil dvoje plastičnih kozarčkov ter nadaljeval, »in ne smej se, nisem nosil kozarcev za vino, ker bi jim verjetno že po drugem kozarcu odbila peclje … in …« Ko se mu je, še preden bi lahko nadaljeval stavek, naslikala v naročju, ne bi mogel biti bolj zadovoljen – mogoče je bila to njegova priložnost za boljše, kvalitetnejše življenje. Je bil na delu tisti zgoraj, ki mu je končno našel zamenjavo za leta in leta kljubovanja sistemu in zmenkovanja z napačnimi. Se ga je nekdo končno usmilil in mu v naročje dobesedno potisnil dekle, ki je bilo skorajda preveč popolno, da bi lahko bilo resnično. Še preden bi ji na ustnice lahko pritisnil poljub, se mu je nagajivo izvila iz objema in končala na hrbtu – s pogledom fiksiranim na nebo – kot da bi izkoriščala svoje zadnje dneve na tem planetu, kot da bi želela vpiti vsako malenkost, vsako spremembo, vsako besedo in vsaj tresljaj zemlje. Kot da si je v spomin želela vtisniti vsak malce bolj poseben trenutek, ki se njemu … ali komurkoli drugemu mogoče niti ni zdel tako zelo fascinanten. »Mislim, da sva midva še vedno tu, mala moja,« je z dlanjo nežno objel njen mehak obraz in se ji približal podobno, kot se je njemu poprej ona sama. »Ampak če hočeš, lahko naslednjič skočiva s padalom.« Bil je smrtno resen in pripravljen premagati strah pred višino … vse le zanjo. In brez da bi počakal na odgovor, je ustnice končno prilepil ob njene in jo poljubil, nežno ampak strastno.

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Tor Apr 02, 2013 1:31 pm

blake

vsak njegov dotik je v njeno telo poslal vročico, vsaka njegova poteza jo je spravljala ob pamet, njegov čudovit pogled ji je spodnašal tla pod nogami in vsaka njegova beseda jo je ponesla nekam daleč, kjer sta bila sama in večna. on je bil tisto kar je čakala pred smrtjo, njeno življenje je bilo ob njem popolno… bila bi škoda, če bi ga morala zapustiti ravno zdaj, ko je resnično srečna. »nisem nebogljena!« se je igrivo namrščila, vendar že v naslednjem trenutku podrla svojo trditev. njegov nežen dotik njenega nosu jo je pognal praktično do sinjega neba, ki se je razprostiralo nad njima. »nehaj!« iz sebe je izpustila iskren nasmeh… ah, ob njem je bilo tako ali tako vse iskreno in resnično, iz nje je izvabil igrivo in nasmejano osebo, ki se je počasi izgubljala v tem sivem svetu. bil je njen rešitelj, počasi pa je začenjala verjeti, da tudi njena pravljica. njeno srce je v njegovi družbi proizvajalo čustva, ki so bila povsem nova, že samo misel nanj je segrela njeno telo in pričarala iskriv nasmešek na njen obraz. to je bilo tisto o čemer govori cel svet, to je bilo to. ko je pristala v njegovem objemu, obešena na njegov vrat in so jo njegove močne roke igrivo zavrtele okoli, se je okoli nje zavrtel tudi cel svet. nasmejano se mu je zazrla v tople oči, ki so bile tako iskrive in iskrene. bile so opomin, da je vse okoli nje resnično, da še vedno diha. in njegov pogled je bil tudi razlog, da mu je zamolčala tisto ogromno skrivnost, ki se je ob njemu zdela popolnoma nepomembna. bala se je izgubiti njegov prijazen in vesel pogled, katerega bi ji lahko bolezen ukradla. vsakdo, komur je povedala svojo zgodbo, je nanjo začel gledati drugače, vsakemu se je zasmilila in svet okoli nje je postajal laž. bala se je njegovega razočaranja, in njegovih oči polnih usmiljenja… zavedala se je, da se bo v trenutku, ko bo priznala resnico, njun odnos spremenil – še vedno se je – in to je bil njen največji strah. »joj, cel dan bom morala preživeti s teboj? ne vem, če bom zdržala,« je navihano zmajala z glavo in mu ponovno podarila še nekaj poljubov na mehke ustnice. »hvala, hvala, hvala.« šele tedaj je popustila prijem okoli njegovega vrata in se oddaljila nekaj korakov. svoje natikače je zbrcala k odeji ter se na vdirajoči in razgreti mivki nekajkrat zavrtela, da so njeni lasje lahkotno zaplapolali v vetru. točno tam, točno v tistem trenutku je bila brez kakršnekoli slabe misli, brez kakršnihkoli skrbi.

ob omembi alkohola se je lahko le zasmejala, saj je vedela, da bo – glede na svojo nizko toleranco alkohola – opita še preden bo ura pokazala dvanajst. po svojih starših je podedovala cel kup nemških lastnosti, njihovo trmo, odločnost in začetno hladnost, a železni želodec in neuničljiva jetra niso bili na spisku dednih stvari. »resnično ne misliš pozabiti tistega večera, kajne?« z rokami se je tesno ovila okoli njegovega vratu. »in ti si bil kriv za vse skupaj! ti si mi stalno točil viski in ti si iz mene naredil divjo grkinjo, ki je za zabavo metala krožnike in kozarce ob tla ter vpila opa.« že samo majhen spomin, na sicer precej zamegljen večer, jo je spravil v smeh. skupaj sta še tako dolgočasne večere uspela spremeniti v najboljše spomine, blake je v njeno življenje prinesel svežino in energijo, za katero je toliko časa prosila. »ja, za zdaj,« se mu je nežno nasmehnila, ko jo je gledal s tako čudovitimi očmi. njen glas je bil še vedno navihan in igriv, brez kakršnekoli resnobe, ki bi pokvarila trenutek. »boš rekel, da ne bi bilo fino lebdeti tam, biti svoboden in pustiti vse za seboj?« umaknila je svoj pogled in se ponovno zazrla v sonce, v modro nebo, ki ju je obdajalo. da, želela si je biti tam, a ne brez njega. njeno mesto na zemlji je bilo ob njem, saj je bila le tam resnično srečna. še preden bi lahko iz njega izvlekla obljubo, da jo bo resnično peljal na skok s padalom, jo je utišal s svojim nežnim poljubom. »srčno upam, da me nisi hotel s poljubom le zmesti… skočila bova s padalom in pika!« se mu je naposled le izmuznila in nasmehnila. »najboljši si.« s svojimi ogromnimi očmi se je zastrmela vanj in mu namenila še en poljub preden se je pobrala s tal in usedla. v roke je potegnila steklenico vina in jo začela zmedeno ogledovati in trgati z nje ovoje okoli zamaška. nikoli ni razumela zakaj so morali nekaj tako dobrega, kot je bilo vino, tako zakomplicirati z neumnim zapiranjem. kot majhen otrok je razdraženo prekladala po rokah steklenico, dokler ni le obupala in pogledala temnolasca. »mi boš pomagal ali moram tole resnično odpreti sama?«

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Pon Apr 08, 2013 10:25 pm

tag; otti

Koliko časa se že ni tako zabaval? Je bilo sploh mogoče, da je končno spoznal osebo, ob kateri je bilo vse tisto slabo potisnjeno nekam na stran, dobro pa je v trenutku postalo še boljše. »Okej, ne vem če je bilo tisto čisto zares moja krivda, pač nisem vedel, da se te alkohol tako hitro prime. Mislim, verjetno bi še moja mala sestrična prenesla več,« se je moral pošaliti na njen račun. Vsekakor je zanjo težko rekel, da je bila obsedena z alkoholom in četudi je bila v njegovi družbi navadno trezna, sta se vedno zabavala. No, takrat ko so popustile čisto vse zavore in se ni zavedala okolice, je vse bilo še toliko boljše – par kozarčkov viskija zato ni bilo odveč in Otti je kar naenkrat postala oseba, ob kateri bi se še najhujši dolgočasnež polulal od smeha. Tako polna življenja, sproščena in razigrana in to je bilo tisto, kar ga je na njej tako prekleto privlačilo. »In ne pretvarjaj se, mala, vem, da si celo pot čisto po tihem upala, da bova kjerkoli že ostala cel dan, ker sem pač zakon in vse to. In upam, da bo po temle vse ostalo enako … mislim … še bolje,« nekako ni bil sposoben najti tistih pravih besed, ki bi na ne preveč očiten način opisale njegova čustva do nje. Vsekakor ni imel namena hiteti in včasih se je čisto na skrivaj počutil kot presnet mulec, ki ni položil še niti ene ženske, toda štel jih je že zanikrnih osemindvajset … ob njej pa se je še vedno počutil kot neizkušen najstnik. Vse to je bilo zanj tako zelo novo … čustva, ki so bila dejansko pristna, toliko resnice, pristnih poljubov in ljubečih objemov – tega z Mackenzie ni nikoli čisto zares doživel.

»Ja, verjetno bi bilo fino … če ne bi prej umrl od strahu ali … ali če ne bi pozabil odpreti padala in bi me padec speštal do smrti,« je nagnil glavo v levo in se zazrl v njene oči, ki so se zdele odsotne. Bile so prikovane na nebo, švigale so sem ter tja in v okvir skušale ujeti čim več podrobnosti. Kot ne bi želela spregledati niti najmanjše ptičke, niti ene samcate stvari, ki njega – čisto po pravici povedano – niti ni tako zelo zanimala. Ja, bil je perfekcionist, in da, rad je razvajal ženske, toda vseeno sta bila razloga, da jo je sem pripeljal dva. Tisti povsem jasen je bil, da jo preseneti in navduši s svojo dobro organizacijo in romantičnostjo, drugi pa … jah, povsem moški in verjetno ga ne bi smel povedati na glas. Vse preveč časa sta preživljala ko lokalih in restavracijah in nikoli si nista vzela niti par ur zasebnosti, ko bi si lahko v miru izmenjala par nežnosti in – oh kako zelo perverzen je bil – porednih besed. »Velja, velja, velja. Skočila bova s padalom, ko in kjerkoli si boš tega zaželela,« je zamrmral ob njene ustnice, preden mu je ušla in segla proti eni izmed steklenic, ki jih je zapakiral že prejšnji dan. »Torej, tole je Chardonnay,« je pametno začel, potem pa vendarle ugotovil, da ji odpiranje predstavlja čisto drobceno težavico, »ah, pa res, ženske, ženske. Znaš vsaj narediti sendvič, drugače lahko kar grem?« Zarežal se je svoji šali in upal, da bo podobno storila tudi ona. Mackenzie bi ga ob tem že postrani pogledala in poslala v tri krasne, naslednjih nekaj tednov pa bi se prehranjeval pretežno z mrzlo hrano in naročeno pico, toda Otti je bila drugačna … zabavna, čudovita, odprta. Bila je pravo nasprotje njegove bivše in vse, česar si slednji ni upal reči v obraz, je svetlolaski vsekakor lahko.

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Ned Apr 28, 2013 9:04 am

blake

»seveda, da je tvoja krivda. ti si mi točil kozarec za kozarcem.« morda bi mu morala omeniti, da so pravzaprav za vse skupaj krivi njeni tableti, katere naj ne bi bilo ravno priporočljivo mešati z alkoholom. tega se je načeloma res držala, a z njim so ji popustile vse zavore. ob njem se je počutila normalno in povsem običajno, on ji omogočil navadno življenje. in nista bila sama kriva, da običajni ljudje toliko pijejo – sama jih je le posnemala. »ampak pripravljena sem ti oprostiti. če se mi seveda odložiš.« našobila je ustnice in s kazalcem pokazala nanje, čakajoč na njegov poljub. oh, kako je bila srečna! on je nadomestil vse objeme, poljube in dotike, katera je skozi vsa leta življenja zamudila. poznala sta se komajda nekaj mesecev, a njun odnos je bil vseeno tako iskren in sproščen, kot da bi se poznala že od malih nog. »skromen dečko,« se je zakrohotala, že v naslednjem trenutku pa zasula njegove ustnice s poljubi. »ko sem s teboj…« poljub je prekinila z blagim nasmeškom. »… je vse tako popolno.« on je bil tista pravljica, o kateri je sanjarila že od malih nog, on je bil njen princ na belem konju. resda nista vedela praktično nič drug o drugem, a to se je zdelo popolnoma nepomembno. zaradi nje bi bil lahko blake najhujši zločinec v mestu, lahko bi pobil pol sveta, pa bi mu še vseeno stala ob strani, ko bi ga na sodišču branila s svojim življenjem.

»hočeš reči, da te je strah?« so se ji kotički ustnic zavihali v majhen nasmeh. z dlanmi je nežno zaobjela njegov obraz, glavo pa je nagnila k desni rami. »si resnično pripravljen skočiti s padalom, kljub temu, da te je strah? bi res naredil to zame?« šestindvajset let je že stopicala po tem svetu, šestindvajset let je čakala na nekoga kot je bil on… in spoznati ga je morala ravno zdaj, ko je vedela, da bo kmalu odšla. on je bil tisto sidro, ki jo je zadrževalo na svetu, a prekleto se je bala trenutka, ko bo njegova sila popustila in ko bo morala zapustiti te lepe oči, mehke ustnice in nežne dotike. zato je še toliko bolj uživala v vsaki malenkosti, prestrašena, da je lahko zadnja. »ne, skočila bova, ko in kjerkoli boš ti pripravljen. premagala bova tvoj strah,« mu je smeje pomežiknila, že v naslednjem trenutku pa zaposlila svoj um s steklenico vina. »chardonnay ali ne, noče se odpreti,« se je namrščila in steklenico razočarano spustila v svoje naročje. »prav pojdi,« se je v šali namuznila in mu pokazala jezik, kot majhna deklica, razočarana ker ne dobi bombona. ni ji uspelo ostati resna za dolgo časa, saj se ji je že čez nekaj trenutkov čez obraz razpotegnil ogromen nasmeh. približala se je njegovemu obrazu in dovolila, da se steklenica odkotali do mivke. »ampak, če greš… potem boš zamudil golo kopanje. in vso zabavo, ki sledi za tem.« dejstvo kako dolgo je temnolasec zdržal brez seksa z njo, jo je močno presenečalo, če ne celo navduševalo. saj tudi sama ni bila neka devica, ki bi sovražila seks, a z njim… uživala je v predigri, ki se je odvijala že nekaj mesecev. majhne nežnosti so ji zadoščale in jo popolnoma zadovoljile. a sedaj je bila pripravljena, da stori še tisti zadnji korak. še preden bi jo lahko ustavil, je stekla do šumečega morja, katerega valovi so nežno zalivali obalo. »prideš?« in že je prek njenih kolen zdrsnila poletna oblekica.

Naslov sporočila: Re: abandoned beach Sre Maj 01, 2013 11:17 pm

tag; otti

»Ampak lahko bi rekla tudi ne, saj imaš usta,« se je zarežal in jo z dlanjo nežno pobožal preko mehkega lica in nato njene naslednje besede vzel predvsem zelo resno. Potreboval je njene poljube, bili so tako sladki in popolni, tako čutni in brezskrbni, kot da bi si bila usojena. Kot da nista potrebovala nikakršnega posebnega razloga zanje, kot da sta preprosto želela čutiti drug drugega in uživati v tistem, kar jima je bilo dano. V vseh teh mesecih ni niti enkrat pomislil, da bi si vzel kaj več kot zgolj to, da bi jo silil v nekaj, na kar ni bila pripravljena, da bi sploh namignil na tisto, kar si je sicer želel, toda pustil neizrečeno. Z obema dlanema je objel njen nasmejan obraz in ustnice pritisnil ob njene, rahlo našobljene. Moral je ustaviti tok misli, ki so ga prehitevale in mu prigovarjale naj končno naredi tisto, na kar je čakal ves ta čas in na kar je gotovo sedaj upala tudi ona. »Veš, Otti, sploh ne vem kaj sem v življenju počel do sedaj. Mislim … kje si bila ves ta čas?« Morda je vse skupaj zvenelo preveč lepo, prekičasto, toda dejstvo je bilo, da še nikoli ni bil tako srečen, tako pristno zaljubljen in tako vesel, da je podobno – več kot očitno – čutila tudi svetlolasa lepotička. »Okej, dobro, ja, nisem ravno padalec, oziroma ljubitelj česarkoli povezanega z letenjem in višino in, no saj veš, vsem tem, ampak recimo, da bi zate storil tudi to.« In verjetno še marsikaj drugega. Neumega. Mogoče celo nevarnega. Ampak bilo bi zanjo. In narejeno s srcem in – če je to res bilo to – ljubeznijo.

»O, ne, ne, golega kopanja ne bi zamudil za nič na svetu,« je sedaj bil prisiljen spustiti njeno dlan, ko je vstala pokonci, mogoče za trenutek izgubila ravnotežje na mivki, ampak to je ni ustavilo pred navihanim tekom proti vodi, ki ju bo vsaj malo ohladila. Njemu bi to vsekakor prišlo prav in glede na to, da se je Otti vso to vino že kar malce prijelo, bo tudi njej morska voda malo zbistrila misli. Nekaj kratkih sekund je zgolj posedal in se oklepal kolen ter obsedeno zrl za njo, s pogledom sledil vsakemu koraku, ki ga je naredilo njeno stopalo, s kotičkom očesa spremljal kroženje njenih dlani in mahljaje njenih rok. Tako prosta, svobodna, in tako vesela je bila. Je bilo sploh mogoče, da je končno našel dekle, ki ni bilo obsedeno s svojo popolnostjo, ki ni skrivalo tistega kar dejansko je, ki je živelo za en dan in ne skrbelo za jutri. Dekle, ki je zdaj zaklicalo za njim in si z ramen sklatilo naramnice, ki so njeno lahno oblekico še držale na mestu. V tem trenutku je bila še beseda popolna premalo za tisto kar je Otti bila. Vstal je in z enim samim gibom odvrgel majico, na sebi pa obdržal kopalne hlače, ki jih je oblekel kot nalašč, ter v vodo zabredel tik za njo. V samem nedrčku in spodnjih hlačah se je zdela tako krhka, po drugi strani pa čudovita in predvsem dovolj sproščena, da ji je bilo vseeno za vse ostalo. Zagrabil je njeno dlan in jo zasukal naokrog, si jo – potem ko je z obrazom zrla v njegovo smer – privil v objem in jo poljubil na čelo. »Mislim, da te ljubim,« je živčno spregovoril, mogoče malce momljaje, toda gotovo je slišala teh par besed, ki jih je tokrat izrekel drugič. Zdaj dosti previdneje in kasneje kot prvikrat z Mackenzie. In ker je v njenih očeh bilo videti tisto, kar je potreboval, tisto ljubko iskrico, ki mu je – vsaj zaenkrat – vlivala voljo do življenja, jo je dvignil v naročje; njeni nogi sta se avtomatsko oklenili njegovega pasu, in naredil je par korakov proč od obale. Toliko, da ju je voda zalila do vratu, toliko, da je zmočila konice njenih svetlih las, toliko, da je pokrila njuni telesi, ki sta bili skorajda zlepljeni drug ob drugega.

Naslov sporočila: abandoned beach Čet Maj 09, 2013 7:49 pm

blake

»iskala sem tebe na drugem koncu sveta,« so ji ustnice avtomatsko poskočile v nasmeh ob njegovih besedah. rahla rdečica je zalila njena lica, ko se je kot zaljubljena najstnica zahihitala in nerodno zamajala na mestu. toliko časa je iskala nekoga kot je bil on in sedaj ga je končno našla. imela ga je v svojem objemu, utapljajočega v milijon poljubih, ki so kar padali na njegove mehke ustnice. bila je srečna in zadovoljna, prvič po dolgem času je misel na smrt izginila nekam daleč. on je odgnal smrt in temo; prišel je v njeno življenje kot luč, ki ji je kazala pot. pokazal ji je iskreno srečo, na njen obraz je privabil iskrive nasmeške, poslane naravnost iz srca, katerega ji je popravil. morda ne čisto za res, a zanjo je storil dovolj, da se je ponovno počutila polna življenja. »mislim, da se te bom usmilila in te ne bom vlekla na letalo, da skočiva dol. če boš priden, seveda,« se je iskrivo namuznila, ko se je sunek vetra poigral z njenimi lasmi. to je bil razlog, da je bila tako noro zaljubljena; vse te male malenkosti in nežnosti s katerimi jo je zasipal, pripravljenost, da uresniči vsako njeno najbolj noro željo. ob njegovi strani je bila najsrečnejša in najbolj ljubljena oseba na svetu. in vedela je, da tudi on čuti tako.

stran dlani je prislonila ob čelo, da je videla temnolasca, ki je sledil njeni pobudi in se znebil svoje majice. zrla je v postavo, ki se ji je približevala, ustnice so ji tako kot vedno zlezle v nasmešek. sončni žarki so osvetljevali njeno skorajda golo telo, ko je sledila njegovi dlani in se nekajkrat zasukala okoli svoje osi; tako svobodna, tako srečna in tako zaljubljena. in ko je ustavila svoj lahkoten korak, ko se je izgubila v njegovem objemu, je obstala v magičnem trenutku, za katerega bi hotela, da traja večno. to je bilo tisto, kar je iskala celo življenje, kajne? tisti dve besedi. lica so ji zažarela od rdečice, njene roke so se oprijele njegovih verjetno malce močneje kot je pričakovala. prvič je v njegovi družbi ostala brez besed. in to v najmanj primernem trenutku. vedela je kaj hoče reči – najraje bi kričala od ljubezni – a vsi njeni občutki niso nikakor uspeli narediti smiselnega stavka. naslonila se je na njegovo oprsje, za nekaj kratkih trenutkov je prisluhnila bitju njegovega srca… ki je bilo zdravo. dovolila mu je, da se zaljubi vanjo, pa čeprav je vedela, da bo kmalu umrla in ga pustila zlomljenega. sebično. a še vseeno je bila tako prekleto srečna. »vem, da te ljubim,« je naposled le uspela izustiti in dvigniti svoj pogled do njegovih temnih oči. »ljubim, ljubim, ljubim,« je navdušeno ponovila besedo in zasipala njegov obraz s poljubi, medtem ko jo je on dvignil v naročje in odnesel v morje. ovila se je njegovega telesa, valovi pa so se nežno zaletavali vanju. njeno telo je še vedno gorelo od njegovih besed, od njune ljubezni. z dlanmi je zakopala v njegove lase in se privila k njemu, nepripravljena da se kadarkoli loči. bil je njen, za zdaj in za vedno. vsak poljub je bil bolj strasten, z vsakim trenutkom so se kopalke zdele bolj odveč. »sem že kdaj omenila, da si najboljša stvar, ki se mi je zgodila?« z dlanmi je počasi začela poplesavati po njegovem telesu, kot da se poskuša napiti njegove bližine, tudi poljubi so začeli padati vse nižje. počasi je segla do njegovih kopalnih hlač, ki so bile v tistem trenutku prekleto velika ovira. hotela ga je. takoj.