4. 8. 1997
Aglofobija. Strah pred bolečino, ki mi bo življenje menda obrnil na glavo. Bili smo pri tisti prijazni teti, Agnés, ki me je ves čas gledala zelo sočutno in mislim, da sem v njenih očeh zaznala tudi nekaj bolečine. Vsi okoli mene so si nekaj šepetali in večkrat sem ujela besedo 'previdno' in 'ubožica'. Njihovi pogledi so me vsake toliko žalostno ošinili, pomirjujoče so mi gladili lase in se na sploh obnašali, kot bi se znašli na pogrebu. Vedela sem, da ta novica očitno pomeni nekaj velikega, neprijetnega. Prelomnico. Na poti domov sta mama in oče neprestano pogledovala proti meni, preverjala, če sem še varno pripeta na zadnjem sedežu. Kljub temu, da stvari ne razumem povsem, vem, da je napočila velika sprememba.

20. 11. 2002
Claude se je tudi danes komaj zadrževal, da ni povzdignil glasa. Saj ga razumem. Pol ure se je trudil, in mi poskušal razumljivo prikazati nekaj v zvezi s kameno dobo, pa sem ga na koncu nagradila zgolj z zmedenim pogledom. Niti predstavljati si nočem, kako naporno mora biti za mojo gručo neizmerno potrpežljivih in močnih učiteljev. Sama bi verjetno že zdavnaj izgubila živce. Vendar tako pač je. Tako more biti. Že samo misel, da bi name kdo kričal, me zmerjal... verjetno bi doživela živčni zlom ali kaj podobnega. Sovražim to, da sem tako občutljiva. Da se skorajda ne premaknem iz hiše, da se šolam doma in bi se moji povezavi s svetom komaj lahko reklo povezava. Toda spet, tako mora biti. Nimam izbire. Vse, kar lahko naredim je, da pridno ubogam vse zapovedano in… se poskušam boriti s strahom. Ne vem kako, ne vem kdaj. Toda to si želim najbrž bolj od vsega.

4. 4. 2008
Počasi mi uspeva. Grozno počasi, vendar čutim rahlo razliko. Drugi seveda niso opazili ničesar, ker je vse skupaj preveč minimalno, da bi se poznalo od zunaj. Bolje kot nič, pravim. Morda se s tem res le tolažim, vendar neko upanje moram imeti… mar ne? Seveda. To je najpomembnejša stvar, če hočeš vztrajati. Ničesar ne bi bilo brez upanja, človeštvo bi bilo le sen, zakopan nekje globoko pod ognjenim površjem Zemlje. Tisti brez volje običajno končajo kot samomorilci, uboge duše. Toda jaz se lahko obdržim pokonci, gotovo se lahko. Moram se. Svetu moram pokazati, da nisem le krhka porcelanasta punčka. Nočem biti venomer v prepričanju, da me lahko pokoplje že čisto banalna, vsakdanja stvar. Nočem, in tudi ne bom.
Oh, mimogrede, vse najboljše zame! Končno osemnajst, čeprav mi pravzaprav to nič ne pomaga.

26. 6. 2011
Kaj, če so bile to le sanje? Preprosta nočna mora, ki mi zaradi mojega napredka ne more nič? Ne. Že najmanj desetkrat sem se na najrazličnejše načine prepričala, da sem popolnoma budna in pri sebi. In da je včerajšnji dan prekleto (te besede sem se naučila od njega) resničen. Dejansko smo oropali banko, si lahko misliš? Nihče nas ni opazil, to je dobra stvar. Nisem umrla od strahu, to je še ena dobra stvar. Vendar… ubil ga je. Kako lahko zaupam nekomu, ki je nedolžnemu človeku vzel življenje? Ena sama krogla, ki mu je prestrelila srce… ena sama krogla. Pištolo bi lahko obrnil tudi proti meni. Kadarkoli bi lahko v nekaj trenutkih končal moje življenje in zadnje, kar bi videla na njegovem čudovitem obrazu bi bil nasmešek, ki ga tako obožujem. Saj pravzaprav ne bi bila tako slaba smrt… ne smem razmišljati o tem, sploh pa ne na tak način. Dejstvo je, da ga moram pozabiti. Odjebati, kot bi rekel on. Se posloviti od vseh lepih spominov, ki sem si jih z njimi nabrala v zadnjih mesecih. Ne smem dopustiti, da bi me bolelo.

3. 9. 2012
Spet sem se zbudila sredi noči, ko mi je ušesa skoraj razparal oglušujoč pok pištole. Do jutra nisem mogla zaspati. Seveda je mama vedela. Slišala me je in najbrž tudi čutila, da nekaj ni v redu. Skrbi ji lahko berem z obraza, ki je kljub enainštiridesetim letom prepreden z drobnimi gubicami, v njenih kostanjevo rjavih laseh pa bi se z lahkoto našel kakšen siv las. Naslednji teden odpotujem v Ameriko in vem, da ji bo potem veliko lažje. Mora ji biti, ker bo meni tudi. Končno se bom znebila vsega, spominov, znancev. Strah bo ostal, vedno bo zasajen v meni, vendar je sedaj že oslabljen, zaradi upanja. Drznila si bom. Nadaljevala bom šolanje na policijski akademiji in si v filadelfiji poiskala delo. Zaživela na novo. Oh da, to si želim, to hočem. In to bom tudi dobila, le zbrati moram pogum in si drzniti. We must accept finite disappointment, but never lose infinite hope. Goodbye.