apartment B4

Naslov sporočila: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 2:49 pm

tag; lets get this started, baby smitten

Pravi srečnik je bil. Z vitkim dekletom pod roko, jo je ubral proti stanovanju, čeprav prvotni dogovor ni bil tak. No, že res, da se nista dogovorila kam pravzaprav bi šla in glede na to, da se je ob njegovem vprašanju le kiselkasto nasmehnila, je predvideval, da hudih pripomb ne bo imela. V kredenci doma se verjetno skriva še kak star čaj, ki ji ga lahko ponudi, v hladilniku pa namesto tiste prave hrane prevladuje napol prežvečena kitajska in nekaj pločevink piva. »Na Kennedyjevi živim, te moti, če čisto na hitro skočiva do mene?« ji je zamolčal, da si niti približno ne želi tudi preostanka dneva zapraviti v kakšnem lokalu – preprost klepet pač ni bil zanj. Včasih niti preprostih stavkov ni bil sposoben iztisniti iz sebe, tukaj in sedaj pa ga je naravnost presenečalo kako zelo zgovoren je pravzaprav znal biti … če se ob njem nahaja prava oseba. »Mislim, da imam še nekaj čaja in piškotov,« ukradenih piškotov se je še dopolnil v mislih, toda tega ji seveda ni zares povedal. Bil je pravi zmikavt in redko je trgovino zapustil brez kakšnega dodatnega nakupa skritega nekje v rokavu ali notranjem žepu jakne. Če je kazalo, kot da ga bodo dobili, je dovolj hitro stekel skozi vrata in se v tisto trgovino preprosto ni vrnil več – teh najmanjših je bilo v Filadelfiji več kot dovolj in navadno stare ženice, ki so napol slepe delale na blagajni, ne bi opazile niti, če bi jim s preprosto žeparsko tehniko iz blagajne odtegnil kakšnega petdesetaka.

»Hecen južnjaški naglas imaš, ti že nisi od tu, kajne?« se je zarežal, potem pa se zatopil v misli. Je tudi ona opazila, da ni bil rojen Američan? Ga je – podobno kot on njo – prebrala kot odprto knjigo in bila pripravljena na vse? Se je zavedala, da njegovi nameni le niso tako zelo pošteni in da se ne bo končalo le pri čaju in basanju s piškotki? Toda po drugi strani ji ne bi želel žalega, njena koščena dlan se je v njegovi veliki kar izgubila, in lahko bi rekel, da je tja sodila podobno kot izgubljen del sestavljanke. Tako zelo razklan je bil med svojima jazoma, tistim humanim, ki ga je včasih prisilil v plemenita dejanja, in tistim hudičevo krutim, zaradi katerega je vedno znova zahajal v težave. »Veš, mogoče nisem tako zelo dobra družba zate. Bolj mirna deluješ. Sramežljiva. Krhka,« je navrgel, v upanju, da se bo le nervozno zahahljala in vse skupaj vzela bolj za šalo kot zares.

»Evo, tu sva,« je s kazalcem pokazal proti napol razbitim vratom njegovega fleta. Če bi bil ona, bi se sedaj začel počasi pomikati nazaj. Toda odločno mu je sledila. Nekako tako, kot če bi želela premagati nevidno plast strahu, ki se je v njej nabrala skozi leta strašansko omejenega življenja. Pustil je, da mu je sledila v temen hodnik, ker že nekaj mesecev niso zamenjal pregorele žarnice, in odklenil stanovanje v prvem nadstropju. Njegovo predrago svetišče miru in zasebnosti. Njegovo razmetano, ampak še vedo tako zelo osebno in ljubo stanovanje, ki si ga je ''prigaral'' s preprodajanjem in pranjem denarja. »Oprosti, ampak malo je razmetano. Nisem imel časa pospraviti, sem par ur čakal eno luštno deklino v kafiču,« ji je pomežiknil, potem ko jo je dobesedno potisnil v temo. Zbrcal je čevlje s stopal in iz najbolj zanikrnega predala potegnil par copat za ''gostjo'', »kar razkomoti se, ni strahu, da bi kaj razbila ali razmetala, vse je plastično, ker sem tak štor,« je prvi zakorakal v majhno kuhinjo, ki je sicer bila v dostojnem stanju in zagrabil eno in edino skodelico, ki jo je lahko spravil v mikrovalovko. »Imam jagodo, češnjo in nekaj kar spominja na gozdne sadeže,« jo je ujel čisto nepripravljeno, ko je v njeno smer zalučal papirnato škatlico s čaji – češ naj si sama izbere tistega pravega.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 4:26 pm

tag, theo smitten

stopicljala je za njim, kot da ne bi imela nobene druge možnosti. njena roka se je izgubila v njegovi in nekje v prsih je čutila nenavaden občutek. prijetno utesnjenost, morda? zdelo se ji je, kot da od trenutka, ko je njegova dlan ujela njeno, več ni bilo nobene poti nazaj, pa čeprav bi ga zlahka izpustila in odkorakala. ja, lahko bi, a tega ni hotela. hotela je videti, kaj ji bo ponudil, hotela je spoznati življenje, ki ga nikdar ni spoznala, spoznati ljudi, s katerimi še nikdar ni bila. "ja, ni problem," je prikimala in kdo ve iz kakšnega razloga izpustila dejstvo, da tudi sama živi na isti ulici. njeno stanovanje je bilo sicer locirano v popolnoma drugi smeri, a ulico je prepoznala. ni vedela, zakaj natančno mu ni klepetavo zaupala, da živi na drugem koncu taiste ulice; morda je bilo krivo, da se je ob njem počutila, kot da mora on voditi vse - smer hoje, pogovor, to, kar bosta počela - in morda je vseeno njena podzavest možganom sporočala, da mu ne gre popolnoma zaupati.

"ne, nisem," se je nasmehnila; bila je hvaležna, da je opazil. tudi njegov naglas je izdajal, da ni bil rojen tukaj, in vseeno se ji je zdelo to skoraj samoumevno. pri delu, kakršnega je imela, je marsikdaj spoznala tujce, tako da je bila zdaj že navajena, da ni drezala z vprašanji o njihovem izvoru. "tudi ti imaš nenavaden naglas. si francoz?" je povprašala, čeprav bi bilo prav enako možno, da je iz francosko govorečega dela kanade. razen nekaterih francoskih fraz, ki so jih poznali vsi na planetu, ni bila pretirano poučena v tem jeziku, naglasov pa tako ali tako niti slučajno ni bila sposobna ločiti. lahko bi bil evropejec, popoln tujec na ameriških tleh. znala si ga je predstavljati, kako je uporniško odrinil iz velikega pristanišča kot kak tretjerazredni potnik in na koncu pristal tukaj. "morda nisem takšna, kot delujem," se je sramežljivo nasmehnila, čeprav se je zavedala, da so bile njene besede ena sama laž. točno takšna je bila, kot je kazala navzven; krhka, sramežljiva, lahko vodljiva, popolnoma neizkušena. prebiral jo je kot odprto knjigo. ona, med tem, je zlahka nasedla vsem lažem, ki jih je morebiti natrosil.

rahlo se je namrščila, ko sta se navsezadnje ustavila pred vrati njegovega stanovanja. nič kaj urejen blok, a to bi lahko od njega pričakovala. sijajno je šlo skupaj z vtisom, ki ga je oddajal. sledila mu je, čeprav ji je v mislih alarmantno utripal rdeč klicaj, ki je ponazarjal nevarnost, v katero se je morebiti spuščala. pa mu ni dovolila, da bi jo prepričal. nenadoma se je znašla sredi temnega prostora; zasukala se je k njemu, da sta bila nenadoma nevarno blizu, in zmajala je z glavo: "ni problema." znova se je zadržano nasmihala, pričakujoča to, kar se je skrivalo v tem nepoznanem prostoru. sezula je balerinke in jih previdno položila na tla, na noge pa obula ponujene copate. nasmejala se je, ko ji je povedal, da so vse njegove reči plastične zaradi njegove štoravosti; s tem se je znala povezati. morda njeno stanovanje ni bilo grajeno iz plastike, vseeno pa si je morala priznati, da je v prvem mesecu svojega kelnarjenja razbila več kozarcev, kot jih je ohranila celih.

previdno se je ozirala okrog sebe in spoznavala prostor, v katerem se je znašla, zaradi česar je bila popolnoma nepripravljena na škatlico s čaji, ki je po zraku prifrčala do nje. skušala jo je uloviti, a v tistem se je najprej odbila od njene roke, nato od tal in navsezadnje pristala skorajda pod omaro s čevlji. počutila se je popolnoma bebavo, zato se je v trenutku pognala za škatlo in se vzravnala s čaji v rokah, upajoč, da je še ni opazil. seveda jo je. ujela je njegov pogled in skomignila, kot bi se opravičevala za svojo ekstremno nesposobnost lovljenja letečih predmetov. končno je odprla škatlo in iz nje slepo izbrala eno izmed vrečk. "tole," se je namuznila, vrečko dvignila k nosu, da bi jo poduhala, in spoznala znan vonj češnje. zdelo se ji je, da so taiste čaje uporabljali v kafiču. stopila je za njim in se mu približala v majhno kuhinjo, še vedno pa je držala svojo distanco.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 5:13 pm

tag; cynthia smitten

Ko se je tako naivno pretvarjala, da je vse okrog njiju del normalnosti, se je lahko le pridušeno zarežal. Ni alarmantno obstala, ko je ugledala zdrobljeno steklo vrat bloka, niti ko jo je potisnil v temno stanovanje, kjer je bilo tu in tam zaznati rahel vonj po plesni – in slednje ga je pustilo presenečenega. Koliko je reva že morala dati skozi, da ji stanje, v katerem je živel, niti ni bilo tako zelo tuje? Ali se je preprosto pretvarjala v mislih pa že kovala načrt za čimprejšnji pobeg? Dobršen del poti sta bila sicer tiho, tu in tam je izrekel kakšno besedo in dve, ona pa je podobno kratko odgovorila; v podrobnosti ni šla, zato se tudi sam ni razgovoril, ko je vsaj približno ugotovila njegovo poreklo. Mati je bila pol Francozinja pol Kanadčanka, oče Američan; vsekakor zanimiva mešanica kultur in naj se je še tako trudil, presnetega francoskega naglasa se ni in ni mogel znebiti. »Se ti zdi?« se je zarežal in nato še sam podvomil v svoje besede, namreč bil je nekoliko pozornejši na svoj naglas in zares je zvenel kot pravcati Evropejec. »Rojen v Kanadi, ampak vzgojen dvojezično. Dobro, francoščine ravno ne obvladam, ampak saj tudi angleško nisem hudo podkovan.« Še preden bi lahko dokončal srednjo šolo, je popolnoma zabredel in od takrat je šlo le še navzdol. Črkovanje mu je delalo hude probleme, ločil pa tako ali tako nikoli ni znal pravilno postavljati. Toda to mu ni predstavljalo hujših problemov, kljub vsemu je bil precej široko razgledan in menil je, da ve dovolj za preživetje, kar je v tem trenutku bil edini cilj, ki si ga je postavil.

Ko jo je spustil v svoj oseben kotiček, se je počutil rahlo neprijetno, razkrito, golo, če želite, ampak podobno kot ona, se je tudi sam začel hitro sproščati. Ni izgledala napačna, tudi strašno radovedna ni bila, in niti slučajno ga ni spominjala na tip ženske, ki ga navadno privleče v svoje okolje. Ni bila razuzdana, vsiljiva in potrebna, tudi umazane besede niso kot za stavo letele iz njenih ust, pravzaprav je bila prekleto neobičajna. »Veš, redko kdaj imam goste, zato takšna svinjarija.« Laž. »Tu in tam me obišče kak kolega, ampak to je to.« Znova laž, kako zelo umazana laž. Še pred par dnevi se je s sosedovo potrebnico valjal po taistem kavču, kamor bo zdaj, zdaj posedel Cynthio. Je bilo vse to zares potrebno? Čisto zlahka bi se izognil pogovorom o obiskih, pa je kar naenkrat začutil nemogočo potrebo po normalnosti. Hudo potrebo po njenem občudovanju in razumevanju!

»Oooo, kakšen ulov!« se je zarežal, ko je s kotičkom očesa opazil zanimive akrobacije, ki jih je rjavolaska izvajala, pa je škatlica s čaji nazadnje vseeno končala nekje pod omarico – vsa prašna. »Vidiš, še dobro, da je le papirnata.« Steklene šalice seveda ne bi zalučal proti njej, toda čutil se je odgovornega za rdečico, ki je počasi zajela njena lička, zato se je sproščeno pošalil na njen račun in ji – ko sta se njuna pogleda naposled le srečala – nagajivo pomežiknil. »Češnja, odlična izbira,« je pograbil čajno vrečko in s prsti nežno oplazil njene, potem pa jo vrgel v skodelico vrele vode. Zase je pripravil kozarec piva, ki je bil v teh toplih poletnih dneh odlična osvežitev, naredil dolg požirek in nato nadaljeval, »če bi tudi ti raje pivo, kar reci. Na litre ga imam,« se je zahahljal in ji pomignil naj mu sledi do dnevne. Dnevne, ki se je držala majhne kuhinje. Droben dvosed, okrasna mizice, umazan tepih. Predpotopni televizor, ki ga ni prižgal že nekaj mesecev. Pogled ji je švigal od enega kota do drugega in verjetno je ob tem razmišljala kako pravzaprav bi izgledalo stanovanje, če bi ga vsaj enkrat tedensko pospravil. Ko se je ustavila na pisalni mizi, je tudi sam zgolj iskal umazanijo, ki bi jo moral sčistiti, ko je pogled sklonila proti kavbojkam poleg koša za smeti, je preletel žepe – namreč po navadi je v slednjih nosil vsaj kakšen zvitek trave in po potrebi še nož. Zakaj se je kar naenkrat počutil, kot da je z njim toliko stvari narobe? Zakaj je kar naenkrat čutil potrebo po ugajanju dekletu, ki ga je pravkar spoznal? »Aja, pozabil sem ti sladkati čaj. V kredenci poleg kozarcev je sladkor, kar postrezi si,«, je sproščeno obležal na starem kavču, ki ga je kupil na bolšjaku in se zagledal v sloko postavo, ki je nekoliko nesigurno stopila do steklene omare in odprla predal. Toda ne pravega.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 5:48 pm

tag, theo smitten

"ni problem," je hitro odkimala. tudi ona ni imela nikdar gostov, razlika pa je bila, da je bilo njeno stanovanje zmeraj urejeno. ni ga sicer obsojala - a vedela je, da sama v svinjariji ne bi bila sposobna živeti. bila je preveč vajena na čistost v vseh pogledih. njeno stanovanje je bilo čisto, vse na delavnem mestu je moralo biti vedno čisto; in navsezadnje je bila njena duša čista. da, verjela je, da je dober človek, in da jo vodi sam bog. da ima načrte zanjo in da ji jih bo pomagal uresničiti. ljudje bi kajhitro ob njenem mišljenju verjeli, da je popolnoma zmešana, a sama je verjela v sleherno od teh misli. "tudi jaz.." je počasi začela, se opomnila, da ga to najbrž ne zanima in končno bolj sami sebi kot pa njemu zamomljala, "nimam pogosto obiskov." popolnoma nepomemben fakt. želela si je, da bi držala svoj trapast jezik za zobmi.

zasmejala se je nazaj, s čimer je zgolj hotela prikriti rdečico, ki se je znova pritihotapila na njena lica. počutila se je tako razgaljeno; kot da bi zdaj nenadoma v njej videl prav vse njene majhne hendikepe, zaradi katerih se je počutila manjvredno. kakršnokoli lovljenje, denimo. kakršnikoli hitri premiki. "popolnoma nesposobna sem," je zamomljala sama pri sebi in zmajala z glavo, ko se je s pogledom trmasto osredotočala na papirnato škatlo v rokah, da ji ne bi bilo potrebno gledati v njegove oči. ni vedela, ali se mu bo po tem, ko bo videl, kako zelo prazna je pravzaprav, kako neizkušena - še vedno zdela ljubka. predvidevala je, da vse prej kot to.

znova je zardela, ko je ujela njegov pomežik. škatlo je odložila na kuhinjski pult, v roke je preprijela kozarec s čajem, ki ji ga je tako 'skrbno' pripravil. "hvala, ne pijem.." ji je samodejno ušlo iz ust, še preden se je lahko zavedla, kako popolnoma nepotrebno je bilo to. le kaj si bo mislil o njej? v življenju je najbrž spila toliko kozarčkov alkoholnih pijač,. da jih je lahko preštela na prste obeh rok. alkohola ni bila vajena; bil je pregrešen. kozarec šampanjca ob novem letu, morda, ali rdeče vino ob kakšni svečani večerji. nič več. še to ji je takoj stopilo v glavo. "piva," je zaključila svoj izhodiščni stavek, ki je prej obvisel v zraku.

obstala je, ko se je sam ugreznil v na pogled ekstremno star, a zagotovo tudi precej udoben kavč. skušala je kontrolirati svoje oči, a te so popolnoma nenadzorovano švigale po njegovem stanovanju, od ene svinjarije do druge, od enega nenavadnega predmeta k drugemu. "ha, prav.. hvala," je prikimala in se sprehodila do omare, na katero je pomignil. prijela je za ročaj predala in ga odprla. njen kozarec je nenadoma zgrmel po tleh in se razlomil, tekočina se je skorajda v trenutku vpila med umazan parket. "kaj.." je skoraj neslišno izdavila, ko je njen pogled zmedeno skakal od ene do druge stvari v predalu. cel kup plastičnih vrečic z nenavadnimi tabletami, ena velika z ogromno posušenega zelenja. in na vrhu lesketajoča se pištola. njeno srce je pričelo biti z nenavadno hitrim tempom, prejšnji utripajoči klicaj se je zdaj spremenil v glasen alarm v njeni glavi. "jaz.." je izdavila skozi trepetajoče ustnice, ko je hitro pritisnila predal nazaj v omaro; pogledati si ga ni drznila. "oprosti, šla bom," je zajecljala; njen glas je trepetal, telo prav tako. kam, pri vragu, je zakorakala?

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 6:41 pm

tag; cynthia smitten

»Aja, saj res. Ženske imate raje koktajle,« se je zarežal, ko je nekoliko živčno dokončala stavek. Le kdo dandanes ni vsaj enkrat tedensko globoko pogledal v kozarec? Sam vsekakor je; vsak drugi dan, če je bilo potrebno, toda s tem se pred njo ni želel hvaliti. Da bi se utišal, je kozarec piva tako precej sunkovito ponesel proti ustnicam, napravil dva osvežilna požirka, potem pa se ponovno zagledal vanjo. Že tretjič zapored se je vprašal kaj pravzaprav počne. Zakaj jo je povabil k sebi sredi belega dne? Zakaj je dekletu, ki mu več kot očitno ni bila pripravljena zdaj, zdaj skočiti za vrat, kuhal čaj in ponujal osušene piškote. »Ampak vedno sem si predstavljal, da so južnjakinje zabavljačice … divje in razvratne. Če bi vedel, da si ti pravo nasprotje, bi verjetno prej skočil še v trgovino, res nimam nič spodobnejšega v hladilniku. Toda naslednjič bom pripravljen, obljubim,« je mogoče prehitro omenil naslednjič … kaj za vraga se je šel? Navadno si je na vrat nakopal kakšno potrebnico in jo naslednji dan brezčutno odslovil. Če jo je v mestu še kdaj srečal, pa se je obnašal, kot da je še nikdar poprej ni videl – definitivno je bil to ključ do sproščenega, brezskrbnega življenja, sedaj pa se je (nenamerno) zapletal in zapletal.

Sledil ji je s pogledom, ko je napravila nekaj počasnih korakov proti kuhinji, kjer se več kot očitno ni počutila dobro. Verjetno bi dosti raje videla, da bi jo posedel na kavč in ji kar sam stregel – in prav je imela – to bi vsekakor bilo dosti pametneje. Ni pretirano zgrešila, toda dovolj, da je namesto na sladkornico naletela na plastične ovoje s prekleto zanimivo vsebino. Tu in tam kakšen E, ogromno trave, kokain in heroin, za vse to bi moral že zdavnaj kupiti kakšen konkreten kovček, ki bi ga lahko skril pod posteljo, toda namesto slednjega, je vse skupaj skrival v kuhinji. Zgodilo se je prvič, toda več kot očitno jo je pretreslo. Ni dobro vedela kaj bi storila in če bi naletela zgolj na drogo, verjetno ne bi bila zagnala takšnega vika in krika, za nameček se je nekje med zavojčki zasvetlikal še revolver, ki ga je kupil za varnost. Do sedaj ni pospravil še nikogar, je pa marsikomu bil prisiljen pognati strah v kosti – in žal je bila ena izmed teh sedaj tudi Cynthia. Zenice so se ji prestrašeno razširile in ustnice so trepetale. Skodelico čaja je že zdavnaj spustila skozi potne dlani in rdeč madež se je razlezel po rabljenem tepihu, ki ga je pred kratkim pobral na smetišču. Jecljaje je iztisnila tri besede, ki so mu kri srdito pognale po žilah in zagrabila ga je huda panika. Kaj če jo je kdo najel, da ga zašije? Kaj če gre na policijo in ga prijavi? Kaj bo storil če se čez slabih deset minut na vratih pojavijo specialci in njegovo stanovanje preiščejo od tal do stropa – na majhnih tridesetih kvadratih je skrival za vsaj petdeset tisoč dolarjev robe in ni osnovnih pogojev, da bi mu vse to uspelo pravočasno skriti. Svetlolaska bo stanovanje zapustila le preko njegovega trupla.

Še preden bi uspela narediti korak proti vratom, ji je prekrižal pot in jo z dlanema trdno zagrabil za nadlahti. Zdrznila se je, kot da bi vanjo pognal za nekaj sto vatov elektrike in šele takrat se je zavedal, da jo čisto zares stiska premočno – kot da bi s prijemom preprečil krvi normalen pretok do njenih možganov, je povsem prebledela in deloma celo izgubila nadzor nad telesom, še vedno pa jo je že nekaj vztrajno vleklo proti izhodu. Čeprav si tega niti slučajno ni želel, jo je – precej nerodno in nič kaj nežno – povlekel nazaj do dnevnega prostora, jo posedel na kavč – nekako tako, kot bi jo moral že poprej. Še preden je trapa odprla napačen predal in v eni sami sekundi ugotovila s kom pravzaprav ima opravka. »Ni to kar misliš,« je bilo prvo, kar je uspel iztisniti, čeprav mu zagotovo ni nasedla. Tako neumna prav gotovo ni bila in tega se je zavedal tudi sam – odobravajoč pogled je z njenega pročelja že zdavnaj izpuhtel, nadomestilo ga je razočaranje … morda celo strah. Strah pred stvarjo, ki bi utegnila slediti, če bi jo še enkrat želela popihati. »No, je. Ampak saj sem te opozoril. Nisem to kar misliš, da sem, daleč od dobre družbe zate sem, Cynthia,« je živčno in ekstremno hitro izpljunil, potem pa - po nekaj sekundah - mirneje nadaljeval, »toda revolver je tam zgolj zaradi varnosti, ne uporabljam ga … ostalo pa … ostalega pa ne morem pojasniti.«

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Mar 28, 2013 7:39 pm

tag, theo smitten

o bog, o bog. skozi njene misli je dirjalo kup različnih idej, vse so vodile do katastrofalnih zaključkov, na kakršne ni bila pripravljena. nekaj jo je grabilo v grlu in čutila je, kako je srce bilo v njenih prsih, lahko ga je slišala v ušesih, donelo je, bilo je prehitro. hotela je oditi, zasukala se je v smer, iz katere sta prišla, a še preden je lahko naredila korak, se je znašel pred njo, ji zaprl pot in jo grobo zgrabil za nadlahti. hotela je zastokati, po drugi strani pa ni upala pisniti. o bog, o bog. o bog. "prosim.." je uspela spraviti iz sebe jokavo prošnjo, komaj slišno. njene ustnice so se komaj premaknile. fizično je popolnoma otrpnila, med tem ko se ji je zdelo, da ji bo možgane pretrgalo na pol zaradi toka najrazličnejših misli, ki so se koncentrirale okrog tega.. popolnega neznanca.

pištola, ki jo je uspela zapaziti v predalu, ji je jasno pričala o tem, da ima opravka z nevarno osebo. droge so samo pritrjevale zgodbi. vedela je, kako se take reči končajo; saj je vendar spremljala tiste grozne oddaje o dekletih, ki so izginila, ker so se zapletla z napačnimi ljudmi. discovery channel. raje bi bila zdajle doma in gledala discovery channel. "boli me," je zastokala, ko jo je zvlekel nazaj v dnevni prostor in jo nič kaj nežno odvrgel na tisti stari kavč, na katerem je malo prej sedel sam. bilo jo je strah, da, bila je vsa iz sebe, pripravljena na najhujše. kako je lahko bila znova tako.. tako prekleto naivna! njeno zaupanje v ta svet, v dobroto, prepričanje, da je vsakdo človek, vreden ljubezni.. o bog, kako je bila lahko tako trapasta!

"vseeno.." je pričela s tresočim glasom, v čisti paniki pa so se v kotičkih njenih oči že pričele nabirati solze. "vseeno mi je, nikomur ne bom povedala," je iz sebe spustila piskajoč glasek, ki je rotil usmiljenja. ni verjela, da je revolver tam za varnost. vedela je, da je oddajal nevarne vibracije; hotela jih je izkusiti, zdaj pa je imela, prekleta trapa! "prosim, samo pusti me, da grem, obljubim, da ne bom nikomur ničesar rekla.." je rotila naprej, ko se je znova postavila na majave noge in - kdo ve od kod - instinktivno zbrala dovolj moči, da ga je odrinila od sebe in znova ubrala taisto pot, od koder je prišla. tokrat ji je v paničnem teku uspelo priti dlje, do vhodnih vrat. požvižgala se je na svoje lepe, lakaste balerinke; strah jo je bilo za življenje. zgrabila je za kljuko, a vrata so bila od znotraj zaklenjena. njeni tresoči prsti so se oprijeli ključavnice, pričeli odklepati vrata, a ko se je zasukala, je bil znova tam. prestrašeno je zacvilila, po licih pa so ji kdo ve kdaj pričele polzeti solze. o bog. popolnoma je bila iz sebe; prekleto, vajena je bila samih ljubečih okolij, samih dobrih ljudi, vsekakor ne takih, ki so v predalih skrivali pištole in na tone ilegalnih drog! "prosim," je še enkrat zajokala.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Pet Mar 29, 2013 4:23 pm

tag; cynthia smitten

Ko je tako nebogljeno bežala proč, ga je čisto zares spomnila na njegovo sestro. Ni mogel sicer reči, da strašansko obžaluje vse tiste klofute in brce, ki jih je bila Alais deležna z njegove strani, kajti bila je zares nadležna in marsikatero si je tudi zaslužila, toda Cynthia je bila popolno nasprotje. Čisto naključno je odprla predal, ki ji je pred očmi razprostrl Theovo resnično osebnost, njegovo življenje, ki je bilo daleč od preprostega, varnega. Bilo je divje, lažno, prekleto nevarno in zapleteno. Življenje, ki si ga verjetno nihče ne želi in življenje, nad katerim je včasih obupoval tudi sam. »Oprosti, oprosti,« se je hitel opravičevati, ko jo je nič kaj nežno potisnil na kavč in se že sesedel poleg nje, da bi ji objasnil nerodno situacijo v kateri sta se znašla. Ni bila kriva, toda če bi pred njim sedel kdorkoli drug ne bi izgubljal nepotrebnih besed, enkrat ali dvakrat bi osebo lopnil preko hrbta, ji grozil s smrtjo če zine kakšno o njegovi zalogi, potem pa jo z brco v rit poslal skozi vrata. Svetlolaske seveda ni hotel … ne, ni mogel napasti na tak krut način … v njej je videl nekaj več, ni je želel spravljati v nevarnost, ni ji želel groziti. Niti ni videl dobrega razloga za to, že tako ali tako je bila prestrašena kot srna obkoljena s tropom lisic in kar srce se mu je trgalo, ko je preko njenega lica zdrsela krokodilja solza.

Bala se ga je, resnično se ga je bala in tresoč glas je to le še dodatno dokazoval. »Vem, da ti ni vseeno, ne laži. In seveda ne boš nikomur povedala, saj ne greš nikamor,« se je razjezil, ko se kar ni in ni hotela umiriti. Ni je želel odpraviti tako na grdo, toda jok, drgetanje in neumorno stokanje so ga spravljali ob živce; tega je v otroštvu doživel več kot dovolj. Nekako tako je izgledalo, ko je oče vsak večer premlatil mamo, podobno je zvenelo tudi, ko so njegove kurbice jokale, po tem ko jih je tako brezčutno vrgel iz stanovanja. Imel je dovolj. Imel je dovolj stalnega joka in šibkosti, moral jo je umiriti. Moral ji je zagotoviti, da je ob njem lahko varna … če se le ne bo pretirano upirala. Ko se je še enkrat postavila na tresoče noge, ki so bolj spominjale na zobotrebce, ni takoj pohitel za njo. Vedel je, da je prej zaklenil vrata, zato je bil ta brezglavi pobeg že na samem začetku obsojen na propad, toda preden bi ji na pamet padla še kakšna druga neumnost – razbijanje po vratih na primer – je tudi sam vstal in ji sledil. Dosti mirneje kot prej je stopil proti prestopajoči se postavi, ki je spuščala podobne zvoke kot ranjena srnjad, z desnico objel njeno brado in se ji približal zgolj na par centimetrov. Preslišal je njeno prošnjo in momljaje zasikal skozi ustnice, »rad bi ti pojasnil, nočem da greš. Nočem, da v meni vidiš pošast.« Popustil je prijem in ji z levico nakazal pot nazaj v dnevni prostor – jasno je bilo, da ga bo upoštevala, nenazadnje je bil v njenih očeh sedaj vreden strahospoštovanja. »Nisem te hotel prestrašiti ...« je konec stavka obvisel v zraku, glas se mu je preprosto zlomil in počutil se je prekleto ničvrednega. Mu je bilo res treba? Se je resnično moral preživljati s preprodajanjem? Je bila to čisto zares edina pot, ki jo je imel priložnost ubrati? »Nikoli nisem imel priložnosti početi kaj boljšega … kaj vrednega dejanske časti. Ne poznaš me, ne veš kakšno je bilo moje življenje, niti sanja se ti ne,« je skorajda jezno zaključil. Bil je ujet v verige svoje preteklosti, nosil je hude posledice očetovih zlorab in čutil je, kot da preprosto ni vreden česa boljšega.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Pon Apr 01, 2013 6:36 pm

tag, theo smitten

pridušeno je zacvilila, ko so se njegovi prsti nič kaj grobo oklenili njenega obraza in jo prisilili, da ga je obrnila k njemu. ni si ga drznmila pogledati v oči, zato je s pogledom begala sem ter tja, večkrat je obstala na delcih njegove dlani. razločila je lahko samo dele njegovih prstov, ki so jo nadzorovali; niti pisniti si ni drznila in hitro ji je postalo jasno, da je z bežanjem naredila toliko večjo napako. pred tipom s pištolo v predalu ne bi smela bežati. toliko bi lahko vedela; ali, vsaj, morala bi ga usekati z nekim konkretnim predmetom po glavi - z vazo ali s čim - da bi se onesvestil, šele nato bi lahko begala, kot je to nepremišljeno storila zdaj. morda je hotel, da v njem ne bi videla pošasti, a solze, ki so ji tekle po licih, strah, ki se je lesketal v očeh in ki se je kazal v izredno tresočem se tenkem telescu, vse to je namigovalo ravno na to, česar si ni želel. kako naj bi mu zaupala, kako naj bi verjela karkoli drugega, ko pa vendar.. ko pa je vendar videla, kar je skrival, ujela njegovo reakcijo, začutila grob prijem na svoji koži, zaradi katerega so se še zdaj na njenih nadlahteh risali rdeči madeži..?

pogled je spustila k tlom, ko je ubogljivo sledila nakazani smeri. vračala se je v celico, ki si jo je sama izprosila. zdaj je bila preceč prestrašena, da bi si lahko drznila znova bežati. pojma ni imela, česa je bil sposoben in iskreno se ji je zdelo, da obstaja velika možnost, da ji prestreli prsi, če še enkrat naredi kaj podobno brezglavega. v trenutku, ko sta vstopila v dnevni prostor, je njen pogled znova pričel begati naokrog, kot bi.. kot bi iskala nekaj, s čimer bi se lahko ubranila pred tem grobim neznancem, ki mu je sledila iz slepe zatrapanosti. najraje bi samo sebe kresnila po glavi. kako je sploh lahko bila tako.. tako prekleto naivna. s togimi gibi in previdnimi koraki se je vrnila do kavča in počasi sedla nanj. tu in tam je njen pogled ošinil kak del njegovega telesa, a nikoli njegovega obraza. vse na njem je kazalo prav to, prav to nenavadno disfunkcionalnost karakterja, ki bi jo morala spredvideti že kdo ve koliko prej. pa je ni. in zdaj.. o bog, če se bo iz tega vrnila živa, bo spakirala kovčke in se vrnila v samostan. še danes.

"o-oprosti," ji je uspelo izmomljati, ko je pogled znova spustila h konicam copat na nogah. njene potne roke so počivale na njenih kolenih, čutila je, kako so se ji oblačila lepila na kožo. solze so se že delno osušile, a vedela je, da bo slej ali prej - ob kakršnemkoli dotiku ali povzdignjenem glasu - znova zgrmela v neutolažljiv jok. ni vedela, kaj naj bi storila; klečeplazila se je že in ni si drznila enako poskusiti znova, da ne bi theo pomislil, da znova načrtuje pobeg. "nisem hotela.." je zašepetala kot prestrašena srnica, ki si zaradi lastne varnosti ni drznila iz sebe spraviti jasnejšega glasu. ni ga hotela ujeziti. hotela je samo.. "pusti mi, da grem," je skozi vnovične solze ponižno zahtevala.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Sre Apr 03, 2013 11:13 am

tag; cynthia smitten

Občutki, ki so ga prevevali, ko je lahko le nemirno opazoval drsenje solza po njenih licih, so bili nenavadni. Ni mu bilo vseeno, niti najmanj, in bil je jezen sam nase. Zakaj preprosto ni vstal in ji podal tisto prekleto sladkornico, za katero je stikala po napačnih predalih … ne bi ji bilo treba vedeti kaj je, ne bi ji bilo treba poznati njegove preteklosti, ki se tesno prepleta s sedanjostjo. Ne bi mu bilo treba opravičevati svojih dejanj in govoriti o tem zakaj pravzaprav ima pištolo. Lagal je, ko je rekel, da je zgolj za varnost, opravljal je precej mutne posle, preprodajal drogo in pred dnevi je ubil človeka. Sicer ne s pištolo, ki je svetlolasko tako zelo vrgla s tira, temveč z nožem, ki ga je vedno nosil zataknjenega v zadnji žep, in če bi videla še tisto, bi verjetno po hitrem postopku planila v brezglav tek po stanovanju, v upanju, da vsaj še nekaj ur ostane živa. Seveda je ni imel namena napasti, nedolžnih dekletc ni ubijal pa naj so vedele cel kup umazanih stvari o njem, in ne le to, rjavolaska v njegovih očeh ni bila le še eno izmed deseterih ženskic, ki jih je kdajkoli pripeljal k sebi, bila je nekaj posebnega in mogoče je prav zato v razlago in opravičilo vložil toliko truda. »Ne opravičuj se, nisi ti kriva,« da sem zmešan je še dodal v mislih, ko je drgetajoči se roki komajda obdržal za hrbtom, kamor ju je strpal, da mu ne bi na pamet padlo kaj neumnega. Bil je nepredvidljiv, včasih miren, včasih ne, enkrat ljubezniv, drugič prekleto nataknjen in škodoželjen. Toda Cynthie ni hotel poškodovati. Niti ni bil njegov plan, da bi jo položil kar na mrzlih ploščicah kuhinje, tako kot je to navadno počel, bila je prvo dekle, ki jo je dejansko želel bolje spoznati … pa čeprav mu je tisti glasek v skrajnem delu možganov govoril drugače.

»Pridi,« jo je ponovno prijel za nadlahet, tokrat nekoliko nežneje, ker pa se mu je skušala izviti, je zadeva vseeno izpadla precej agresivna, »odpeljal te bom domov,« je še dodal, upajoč, da jo bo tako vsaj malce pomiril. Ura je bila že krepko čez tretjo popoldan in seveda bi lahko tistih nekaj kilometrov prepešačila, toda želel se je prepričati, da ne bo še v istem momentu zavila na policijsko postajo in mu nakopala cel kup težav. »Saj si rekla, da hočeš domov, zakaj se zdaj izmikaš?« jo je vprašljivo pogledal, ko je koščeni roki vlekla k telesu in avtomatsko lezla v obrambni položaj, tak položaj, ki ga je poznal zelo dobro. Ničkolikokrat se je kot majhen fant takole zvil, ko ga je pijan fotr prebrcal kot potepuškega psa. Ničkolikokrat je v bolečini zaspal na tak način, ker se je edino tako počutil dovolj varnega. Jo je res spravljal v tak obup, v tak strah, kot je nekoč njega oče? Je bil res tako grozen, tako krut in tako prekleto nevaren, da je človeka odgnal še preden bi ga utegnil bolje spoznati. Odklenil je vrata, popustil prijem in stopil korak ali dva nazaj. Dovolj je bilo igre in ustrahovanja, dovolj je imel občutka nadvlade, popolnoma dovolj. Hotel je le, da bi ga enkrat nekdo ljubil. Imel rad. Takšnega kot je bil – težavnega toda ob pravi priložnosti celo pozornega in prijetnega.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Pon Apr 15, 2013 7:58 pm

tag, theo smitten

note: shit, i feel like it took me eons to write this. so sorry! but then, i guess we're done here?

še naprej je dregetala, kot bi se znašla na minus petdesetih nekje na severnem polu. bilo jo je strah, kot je ni bilo še nikdar v življenju; česa takega v življenju, ki ga je živela, ni pričakovala. nikdar, nikoli. v ljudeh je videla samo dobro, imela je takšno tendenco, toda zdaj je težko iskala plus točke pri theu, ki je po predalih skrival pištole in droge. kdo ve, kaj je skrival kje drugje! oskubljena trupla, nože in sablje in lovske puške in skalpe svojih žrtev.. po mislih ji je hitelo na tisoče idej in ena je bila bolj pretresljiva od druge. vedno bolj se je tresla, delno tudi zato, ker je v sebi zadrževala glasno hlipanje; le kdo je vedel, kaj bi ji bil storil, če bi mu stopila na kak dodaten žulj. spet po drugi strani je težko zadrževala solze, ki so skupaj s kričanjem, hlipanjem, čemerkoli že, vztrajno hotele na plan. o bog, kako zelo prestrašena je bila. tako je odvračala pogled - pa čeprav, iskreno, ni kaj veliko videla skozi solze, ki so se iz njenih oči valile v potokih - in skušala vse, da bi lahko pozabila njegov obraz, njegovo telo, njegovo.. vse, njega celega.

znova jo je zgrabil za roko in hotela se mu je izmakniti, zato jo je prijel še močneje. stresla se je, a navsezadnje so jo njegove besede - naivna kot je bila - takoj nekoliko pomirile. izpustil, da jo bo? zakaj? saj vendar.. trzala je in znova zadrževala jok, ki zdaj več ni bil toliko histeričen, kot je bil prej, ko se je po tleh ozrla za balerinkami in jih nadela na tenke nožice, med tem ko je copate pustila na tleh, ne da bi se z njimi ukvarjala. želela je stran; bilo jo je strah, morala je izginiti, še preden se odloči, da bo bolje, če ji z metkom pištole ustavi srce. o bog, kako jo je bilo strah.

ko se je obuvala, je zaslišala škrtanje ključavnice in nenadoma so bila pred njo odprta vrata; njena svoboda. "hočem.. iti sama," je uspela izjecljati, ko si je s hrbtno stranjo roke brisala mokra lica. govorila je tiho, skoraj je šepetala, kajti vedela je, da bi bilo neumno zdajle zganjati vik in krik. nemara jo povleče nazaj v stanovanje in jo ubije tam, jo useka s kakšnim ostrim predmetom po glavi in ji raztrešči lobanjo. take stvari je videla na investigation discovery. "prosim.. obljubim, da ne bom nikomur ničesar.." zmajala je z glavo, ko je končno znova s pogledom poiskala njegove oči. da bi videl, da misli resno. da bi razumel, da prav zares ne bo naredila ničesar slabega. zmajala je z glavo, kdo ve, zakaj; morda, ker je v tistem trenutku začutila nekakšno močno simpatijo do moškega, ki je bil.. tako globoko izgubljen. ko ničesar ni rekel, je napravila korak. dva. navsezadnje se je zasukala, ker ji je bilo jasno, da je ne bo ustavil, in se v hitrem tempu odpravila po stopnicah; odrinila je uničena vrata in na njen obraz je posijalo močno popoldansko sonce, ki ji je po kilometru hoje osušilo solzna lica.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Sob Apr 20, 2013 7:21 pm

tag; cynthia smitten

tak, pa sem začela končno (:

Sonce je že zdavnaj zašlo, ko je on še vedno prelagal škatle koke po skladišču, upajoč, da bo nehvaležno delo čim prej mimo in se lahko hitro zavleče domov. Oboževal je aktiven način življenja in kadarkoli je le lahko, je dobesedno zagrabil za kakršnokoli terensko delo že; stagniranje pa ga je naravnost ubijalo. In ko je okončini utrujeno vlačil domov ter si tu in tam v brado kaj zamomljal, je opazil, da je vse postala precejšnja rutina. Pot domov in do skladišča bi verjetno brez pretiranega naprezanja zmogel tudi slep, ni pa bilo vredno omembe, da je – odkar z njim živi še Alais – dosti raje potegnil in se ji na tak način največkrat tudi izognil. Kdo bi vedel kaj je počela, toda dokler mu je dala zasebnost – tisto edino, kar je zares potreboval – mu je bilo pravzaprav vseeno. Ni bila več nadležna deklica, pač pa neukročena živalca, ki je dosti bolj kot na njegovega mevžastega očima, spominjala prav nanj, in po eni strani mu je to bilo celo v ponos. Bila sta dober tim in če ne drugega se je vsaj najemnina sedaj zmanjšala za polovico. Verjetno je hodil že dobrih dvajset minut in nekoliko prepozno se je zavedal, da je zgrešil tisto glavno pot, ki je vodila naravnost do njegovega bloka, toda tudi vse stranske je poznal bolje kot kdorkoli drug. Prekleto veliko časa je preživel na prostem; še takrat ko denarja za dosledno stanovanje preprosto ni bilo in je poletne noči včasih prespal kar na klopci kakšnega ne preveč obljudenega parka.

Sprehodil se je mimo sumljivega tipa, ki si je hitel zapirati jakno, toda dokler ga nihče ni odgovarjal, se je brigal zase. Sočuten ni bil, pogled na pijane najstnike, ki so se valjali po tleh ga ni pretirano pretresel in včasih je preprosto moral pogledati proč. Bil je daleč od prijaznega dečka – deloma zato, ker ga je življenje na vsakem koraku brcnilo v rit, pa tudi zato, ker je imel svojih problemov enostavno preveč, da bi se pretirano ukvarjal s tujimi. Toda ko je v tistem par metrov proč zaslišal nevzdržno hlipanje, se je nekje v njegovi glavi vendarle prižgal rdeč klicaj, in čeprav bi bilo pametneje in varneje na hitro spizditi proč, ga je nekaj vleklo naprej. Par previdnih korakov in prepoznal je postavo na tleh, tisto skuštrano svetlolaso grivo, koščena ramena, ki jih še nikoli ni videl tako razgaljena, ozke roke, ki so se oklepale okrog zdelanih kolen in okrvavljena tkanina potegnjena zgolj centimeter ali dva preko zadnjice. »Kaj za vraga?« je presenečeno izustil, toliko da se je dekle prestrašeno zdrznilo, in planil proti njej. Vedel je, da mu - po tistem v njegovem stanovanju – ni več zaupala, toda preprosto ni videl pametnejše rešitve, kot da jo potegne s hladnega betona in odnese na varno. Sklonil se je k njej in slabo minuto okleval preden je dlani vendarle položil na njeno ledeno hladno kožo in jo dvignil v naročje. Tako peresno lahka je bila, toda to ni bilo edino kar ga je pustilo presenečenega; prvič v življenju je o varnosti sočloveka razmišljal tako trezno … nesebično. Prvič je dejansko tvegal svoje dobro za nekoga, ki ga niti ni tako zelo dobro poznal. »Vse bo še dobro, res bo,« ji je šepetal v vrat, ko se presenetljivo ni upirala in je kot omrtvičena žival obležala na njegovih rokah, se mogoče celo avtomatsko privila v njegov prstni koš in tam hlipala naprej. Moral je pohiteti in jo spraviti na varno. Moral ji je pomagati.

»Kaj se je zgodilo? Kako … mislim zakaj … zakaj si takšna?« kar ni našel besed, ko jo je nežno odložil na dvosed, kjer je pred tedni že sedela. Čeprav je točke že povezal v smiselno celoto, je upal, da vse le ni tako črno, kot je izgledalo. Okrvavljena stegna in raztrgana obleka, bleda koža, ki je počasi dobivala modrikav pridih in nevzdržno piskanje, ki ga je tako zelo spominjalo na njuno prvo srečanje. »Kdo ti je to storil? Prisežem, da ga bom ubil,« je živčno postopal levo in desno, njej pa poskušal nameniti čim manj pozornosti. Bilo ga je strah, da bo planila v še večjo histerijo, če se je dotakne, bilo ga je strah, da bi jo še huje poškodoval in preprosto preveč ga je skrbelo zanjo. Kako za hudiča se je to lahko naredilo njemu, tistemu nesočutnemu prascu, ki je lahko v enem dnevu pospravil dva bedaka naenkrat, tistemu nemarnemu temnolascu, ki bi pred meseci verjetno zgolj nadaljeval to, kar je nekdo – ob cesti – že začel.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Apr 21, 2013 9:52 am

tag, theo smitten

note: okay well, tole je šibko na dvogovoru, i know, ampak.. well that's that basically haha

za nekaj časa je padla v popoln trans; nožice je vlekla k sebi in se skušala z rokami tesno oviti svojega telesa, kot bi ga želela zaščititi.. toda njen pogled je jasno kazal, da je popolnoma izgubljena. njene misli so bile prazne, enega samcastega glasu razuma ni bilo tam, vse, o čemer je lahko razmišljala, je bila bolečina, ki je še zdaj pretresala njeno telo. trzala je in še kar naprej hlipala, čeprav je v njej zraven neznosne bolečine naraščala tudi jeza. čustvo, ki ga je čutila le malokdaj, če ne celo nikoli. bila je besna nase, besna na tega ostudnega moškega, besna na svet, ki se ni ozrl na njene krike in ki ni bil pripravljen ponuditi roke v pomoč, ko se je dogajalo nekaj tako grobega pred njihovimi nosovi. je kričala pretiho? nekdo jo je moral slišati. nekdo bi lahko nekaj naredil. pa ni. nobenega tuljenja sirene ali bliskanja izmenjajoče se rdeče in more luči ni bilo videti v noči. na ulico je legel popoln mir. v njej, po drugi strani, je vse brbotalo. pojma ni imela, kako dolgo je ostala tam, kjer jo je njen napadalec odložil, b nekakšnem polležečem položaju, dokler ni zaslišala prvih korakov, ki so iz teme prišli po ulici. bili so kot budnica.

zdrznila se je, ko je zaslišala glas, ki ga je poznala, in instinktivno je noge povlekla še bliže k sebi. njen odsoten pogled se ni srečal z njegovim, a s kotičkom očesa ga je lahko videla. je bilo to pristno presenečenje, zgroženost na njegovem obrazu? sklonil se je k njej in njeno nemočno telo dvignil v svoje naročje. ni se upirala. na tej točki je bila pripravljena živeti ali umreti, tanka črta med tema dvema je bila zabrisana in zanjo ji je bilo popolnoma vseeno. lahko bi ji prislonil pištolo k čelu in ji ga razstrelil, pripravljena je bila na to. in vendar je v trenutku, ko je začutila njegov dotik, znova zahlipala, po njenih licih so se spet usule krokodilje solze nevzdržne bolečine in vedela je, da je tole.. zdajle.. resnično. kar je bilo glede tega trenutka samo še toliko huje. privila se je k njemu, kdo ve, zakaj, zaupala mu je, hotela je, da jo odreši. in on ji je v vrat šepetal o tem, kako bo z njo vse v redu. kako bi bilo po tej točki lahko karkoli še - kadarkoli - dobro? ni videla te možnosti, zdelo se ji je, da se je svet v tej pičli uri popolnoma spremenil. sramota, ki jo je doživela, je bila tako brutalna, da je ne bo nikoli sposobna odmisliti.

prepoznala je pot, na kateri sta se znašla, nosil jo je, kot bi bil njen osebni rešitelj, pohitel je, ker jo je hotel čimprej spraviti stran od hladnih ulic. prepoznala je stavbo, kamor jo je odnesel, prepoznala je vrata stanovanja; prepoznala je dnevni prostor in kavč, kamor jo je odložil, prepoznala je njegov obraz, s katerim se je končno srečala, ko je zaslišala njegovo vprašanje. odgovorila ni, toda pogled v njenih očeh je bil dovolj zgovoren. moral je vedeti, videl jo je. pogleda si ni drznila spustiti po lastnem telesu, preveč jo je bilo sram, preveč ji je bilo neprijetno. hotela je pod tuš, želela si je obleči nekaj, kar ni bila od posilstva razparana obleka. hotela je umreti, o bog, to si je od vsega kar najbolj želela. zavzdihnila je in glavo prislonila ob naslonjalo dvoseda ter za nekaj trenutkov zaprla oči, da bi zadržala solze, ki so še kar polzele po njenih licih. hlipanje se je počasi prenehalo, a solze, te so še kar lile brez zadržka. kako jo je bolelo. "ne vem," je zašepetala, to pa je bilo tudi edino, kar je lahko odgovorila na njegovo vprašanje. spomnila se je njegovega obraza, njegove silhuete v temi, a huje kot česarkoli se je spomnila njegovih grobih rok.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Apr 21, 2013 11:54 am

tag; cynthia smitten

Bila je skrušena in zdelana, daleč od tiste dekline z nasmeškom preko celega obraza, ki jo je spoznal v tistem kafiču, in ko je tako potrto strmela v oguljena kolena, si ni mogel pomagati, da nekje v srcu ne bi občutil bolečine, ki jo je takrat trpela ona. Kako se je to zgodilo, mu ni bilo jasno, je pa vedel, da mu zanjo ni vseeno. Še zdaleč ne. V svoje stanovanje jo je prinesel, za vraga, hudo zdelano, prestrašeno, dobesedno uničeno, in na misel mu ni padla niti ena pametna stvar, ki bi jo lahko naredil, da bi se počutila vsaj za odtenek bolje. »Preklet, pofukan idiot, našel ga bom in mu pritisnil kol v rit,« se je z dlanema zagrabil za nadlahti in upal, da ji s svojim znatnim paničarjenjem ni nagnal preveč strahu v kosti. To je bilo sedaj zadnje, česar si je želel. Zares zadnje. Hotel je, da se ob njem počuti varno, hotel je, da mu zaupa, da razume tisti spodrsljaj izpred tednov in nekje globoko v njem najde tistega razumnega in skrbnega moškega. Sam se je sedaj že dobro zavedal, da na svetu ni bilo drugega človeka, ki bi mu uspelo iz njega zvleči tisto najboljše, tistih nekaj dobrih – in prekleto maloštevilčnih - lastnosti, ki jih je še imel. Toda eno mu je še vedno predstavljalo velik izziv; ni znal biti ljubezniv, prekleto težko se ji je približal, ko pa je dobro vedel, kako je reagirala nazadnje, ni je želel utrujati z nepotrebnim govoričenjem in tudi z grožnjami neznancu, ki jo je tako grdo izrabil, ne bo dosegel prav ničesar.

»Vsa krvava si …« je, pod lučjo, katere žarnico je končno uspel zamenjati, šokirano ugotovil, da je bilo njeno stanje dosti slabše, kot je izgledalo sprva. Njegov kavč je bil sedaj prepojen z njeno krvjo in če bi mu to navadno dvignilo pokrov, je bil sedaj dosti bolj zaskrbljen za njeno dobro, kot za svoj prekleti kavč, ki bi ga tako ali tako moral že zdavnaj vreči proč. »Ti lahko … mislim … ti lahko kako pomagam?« je tiše nadaljeval in naredil korak bliže drobnemu telescu, ki se je šibilo od nelagodja, utesnjenosti, strahu in še česa. Toda tokrat za to prav gotovo ni bil kriv on, ni mogel biti. Želel ji je le pomagati in ne glede na to kako zelo zafurano je bilo njegovo življenje, njej tega ni privoščil. Dosti raje bi videl, da za vedno izgine iz mesta, kjer se dogajajo svinjske stvari, za katere verjetno sploh še ni slišala in se jih niti slučajno ne zaveda, dosti raje bi videl, da se vrne tja od koder je prišla, k staršem, če bo to pomenilo varnost zanjo. Sedel je na zofo poleg nje, položil dlan na njeno; hladno in še vedno rahlo drhtečo, pogled pa uperi nekam v desno. Nekam, kjer mu ni bilo potrebno gledati modric, ki so se tako vztrajno risale preko njenih stegen in mokrih sledi, ki so jih puščale solze. Kako prekleto boleče jo je bilo videti v stanju, ki ji ga pod nobenim slučajem ni privoščil. Kako zelo razočaran je bil, da je ni našel prej. In kako zelo jezen. »Rad bi ti pomagal. Prosim …« Njegov glas se je počasi lomil in verjetno je bilo tudi to – vsaj deloma – tisto, kar jo je prepričalo v pristnost njegovih besed in dejanj. In čeprav ni rekla niti besede, je vedel, da se ne bo upirala, ko je nanjo zopet položil svoji topli, sedaj rahlo trepetajoči, dlani. Nežno je privzdignil njeno telesce in jo odnesel do kopalnice, kjer jo je prvič tudi dejansko postavil na noge – kot kup nesreče je obstala na mestu in s pogledom spremila gib njegove roke, s katero je odprl pipo in dotočil tople vode. »Stopi not,« ji je s kar se da prijaznim glasom ukazal in ji celo ponudil dlan v pomoč, potem pa zagrabil za sestrino lufo, ki jo bo po vsem tem verjetno lahko zgolj zabrisal proč, toda ona je bila sedaj na prvem mestu. Z njenega obraza je nežno obrisal sledi maskare, ki so jih solze raznesle preko sicer popolne kože, potem pa se lotil njenih kolen, dlje pa si ni drznil. Nenazadnje je obleka še vedno zakrivala dobršen del njenega telesa in dodatne travme so bile zadnje, kar ji je želel povzročiti.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Apr 21, 2013 6:05 pm

tag, theo smitten

ko je pričel bentiti o tem, kaj bi naredil njenemu napadalcu, je iz sebe spustila kratek smehljaj, ki je razsvetlil s solzami prelito lice. kol bi potisnil vanj? ona bi ga ubila. med solzami, ki so naznanjale neznosno bolečino, so bile tudi tiste, ki so naznanjale, da se stara cynthia ne bo nikoli več vrnila. vedela je, da bi ga lahko ubila. v roki bi držala pištolo, saj je vseeno kakšno, morda takšno, kakršno je imel v drugem predalu tiste omarice skrito theo, in vedela je, da se ji roka ne bi niti za trenutek zatresla, ko bi pritisnila sprožilec. v tistem delčku sekunde, ko si je to uspela predstavljati, je vedela. vedela je, da bo to storila, bolj živo je lahko ta prizor videla kot.. karkoli, kar je videla tisti trenutek pred seboj. njena nedolžnost je izparela v noč. njena čistost, njena milina. ostala je samo neznosna bolečina, ki jo je čutila v glavi, po telesu, posebej po rokah, na katerih so se risale modrice in po nogah, ki so jih prav tako utrpele. še vedno se ji je zdelo, da se ji parajo notranji organi; med nogami jo je skelelo do točke norosti.

končno je njen pogled zdrsel po njenem telesu, ko jo je opozoril, da je krvava. modrc na njenih prsih je stal po strani; prestrašeno je s hladno ročico segla k njemu, da ga je poravnala, nato je skušala strgano obleko vrniti na svoje mesto, a ničesar zares ni mogla storiti, da bi obleka obstala, kot je stala prej. tako je s tresočo roko pridržala blago na svojih prsih, med tem ko je s pogledom odkrivala modrico za modrico. kljub temu, da je vedela, da je bila šibka, se je morala konkretno upirati; najbrž polovice teh poškodb ne bi utrpela, če bi obstala kot klada, toda.. o bog, ali se je to prav zares zgodilo? pogled ji je zdrsnil k svojim nogam, na stegnih je zaznala krvave madeže, ki so se zdeli tako izredno neprimerni, tako zelo.. niti slučajno njeni. "prosim," je zašepetala s krhkim glasom, ko se je pozanimal, če ji lahko pomaga.

dvignil jo je v svoje naročje in jo ponesel v kopalnico. odložil jo je na trdna tla in nekoliko je klecnila; oklenila se stene. o bog, grozljivo je bilo; njene noge so se tresle, bila je prestrašena kot hudič, komaj se je bila sposobna premikati. počasi se je premaknila v kad, ko ji je tako zaukazal. sedla je vanjo; ni mogla stati na svojih dveh nogah. komaj je lahko videla njegove premike, komaj začutila dotike. razumela je sicer, da ji je obrisal obraz in da je umazanijo otrl iz njenih kolen, toda posameznih dotikov ni zaznala. nekaj časa je gledala v prazno, nato je končno dvignila pogled in se srečala z njegovimi očmi. nemo jih je opazovala in šele takrat ji je postalo jasno, da so se njene solze enkrat v tem času končale. njena lica so se sušila. "ali si.." je počasi začela, njeno čelo se je rahlo nagubalo. "ali si kdaj koga umoril?"

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Apr 21, 2013 11:44 pm

tag; cynthia smitten

Niti približno si ni mislil, da ga bo njeno stanje tako zelo pretreslo. Bil je prepričan, da se bo skozi življenje privlekel sam, brez kakršnekoli redne spremljevalke, do katere bi utegnil celo čutiti kaj tako hinavskega, kot se je njemu zdela ljubezen, toda tisto kar je čutil do Cynthie je bilo drugačne narave. Bil je prepričan, da če bi se ji zgodilo še kaj hujšega, preprosto ne bi mogel več odgovarjati za svoja dejanja in bi prekletega idiota pospravil še v istem trenutku, tako pa je bil očitno zgolj par minut pozen, in iz rok se mu je izvila nova potencialna žrtev. »Tako gladko kožo imaš,« je popolnoma fascinirano pripomnil, ko je z gobico drsel preko njenih ramen, čeprav tam ni bilo pretirane umazanije. Toda bil je prepričan, da je to nujno potrebovala, nekaj malega dejanske nežnosti in pozornosti, ki je več kot očitno še nikoli ni bila zares deležna. »Kako bi ti kdorkoli sploh lahko storil kaj tako hudega.« Pomislil je na tisti večer, ko jo je povabil k sebi, in če se zadeve ne bi razpletle tako kot so se, bi tudi on utegnil storiti kaj, kar bi kasneje obžaloval, tako pa se je – čim je pokazal nekaj strahu – zavedal, da je to zadnje, kar je v njej želel vzbujati. Bila je čudovit človek, idealno dekle, ki je v njem sicer videlo presneto nevarnega mladeniča, mu je pa očitno zaupala dovolj, da v njegovem stanovanju tokrat za spremembo ni paničarila kot ujeta vešča. Z njenih ramen je nežno odstranil strgane rokave čipkaste cunjice, ki jo je malomarno pokrivala in ko jo je videl tako krhko, tako zelo nedolžno, jo je hotel zgolj priviti v svoj krepak objem in nikoli več izpustiti. »Lahko se slečeš, če hočeš. Prinesel ti bom kakšno mojo majico, danes tako ali tako ne greš nikamor. Postlal ti bom v spalnici, jaz pa bom prespal na kavču,« je začel, ko je z dlanema počasi drsel preko njenega hrbta in se z nje trudil sprati tudi tiste zadnje madeže, ki jih je za sabo pustil okrutnež. »Ampak, če bi raje šla domov, te lahko odpeljem. Razumel bom, ampak sleci se vseeno, vsa mokra si, po vsem tem je prehlad zadnje kar potrebuješ.«

Kdaj za vraga je postal tako zelo sočuten in skrben? Mogoče takrat, ko jo je prvič videl hlipati in se stiskati v tisti plesnivi kot pri njegovih vhodnih vratih. Mogoče takrat, ko je v njej prvikrat vzbudil občutek nevarnosti, ki je sedaj počasi izhlapeval. In podobno se je dogajalo tudi z njenimi solzami, ki so se počasi ustavile, njena lica pa so se že davno nazaj izsušila. Razen raztrganih oblačil in nemarnih modric ni kazala hujših znakov posilstva, toda globoko v sebi je vedel, da je daleč ob povprečnega stanja. Mogoče sedaj, ko je še v znatnem šoku, morda se bo jutri počutila še nekoliko bolje, toda zagotovo jo bo to spremljalo celo življenje, in dokler ne najde človeka, ki jo bo branil in spoštoval, bo živela zgolj za eno – za maščevanje. V tem sta si bila vsekakor precej podobna, tudi sam še vedno ni našel miru, še vedno je upal, da se bo nekega jutra izgubil brez spomina na tista gnila dejanja njegovega očeta, toda temu ni bilo tako. Še vedno mu je nekje globoko v podzavesti utripala lučka, še vedno je tu in tam imel prebliske tistih kurčevih orgij, ki jih je bil prisiljen spremljati, in vedel je, da s Cynthio ne bo nič kaj drugače. »Zakaj …« je živčno začel, jo še nekajkrat pogladil preko stegen, kjer sedaj ni bilo več krvavih madežev, potem pa s še nekoliko resnejšim glasom nadaljeval, »zakaj želiš to vedeti?« Ni ji želel lagati, toda tudi prestrašiti ne. Bil je razklan med dvema jazoma, eden ga je vlekel v tisto tipično smer, popolnoma značilno zanj, drugi pa v nekoliko bolj človeško, tisto, ki jo je kazal zgolj in samo njej. Skrbno, ljubeznivo in predano. Tako zelo, da ji je v tistem pridržal brisačo in čakal, da se odloči stopiti ven iz kadi in se osušiti v njegovem objemu. Če bo potrebno, bo z njo bedel celo noč. Če bo potrebno, bo storil še četrti umor in pospravil barabo, ki si jo je tako grobo vzela.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Čet Apr 25, 2013 2:19 pm

tag, theo smitten

note: this is where the game turns!

ob njegovih besedah se je njeno telo naježilo, kot bi se ji šele ob tistem trenutku posvetilo, da jo na nek način.. poveličuje. vedela je, da ji ne bo storil ničesar, prav nenavadno prijetno se je počutila ob njem, in vendar je bilo v njegovih dotikih nekaj tako netipičnega.. pa saj ga sploh ni poznala - in vendar je vedela, da to ni on. ni bil nežen, na njem je bila prvinska grobost, ki jo je začutila takrat, ko se je z dlanjo v paniki in slepi jezi oklenil njene tenke ročice, da bi jo zadržal v stanovanju, po tem, ko je odkrila njegovo skrivno zalogo. molčala je, ko je govoril o tem, kako si je nekdo drznil poškodovati njeno telo in molčala je, ko ji je rekel, da se lahko sleče. še pomislila ni na to; imelo je edino smisel in vendar se ji je zdelo, kot da je razkazovanje svojega telesa zadnje, kar je tisti trenutek potrebovala. oklevala je, navsezadnje pa so se vendar njenih tenki prsti oklenili blaga in ga mehko potegnili iz potolčenega telesa, ki je zabolelo, ko se je samo majceno premaknila. tako je bilo torej; prav nič pravljično ni bilo njeno življenje v tem velikem mestu. z rokami se je znova oklenila svojih kolen, zvita v majhno bubico, odločena, da ne bo pokazala niti koščka več, kot je bilo potrebno. niti za trenutek ni dovolila pogledu, da bi pobegnil k njegovemu obrazu; na njem je bilo nekaj tako razumevajočega, imel je tako neverjeten uvid in vedela je, da je eden izmed redkih, ki - kljub temu, da ga ni bilo tam - ve točno, kaj se ji je zgodilo. nekoliko jo je bilo sram, ko je pomislila na to.

začutila je paniko v njegovem glasu in na kotičke njenih ustnic se je nenadoma privlekla sled nasmeška. ne pristnega, iskrenega - veselega. sled nekakšnega sarkastičnega, morda samoironičnega nasmeška, ki je izdajal, da vse še zdaleč ni v redu. da vse še dolgo ne bo dobro. da je smeh samo krinka, ki zakriva žgočo bolečino v njenih prsih. "ker tole.. boli kot smrt," je dejala komaj slišno, ko ji je po licu spolzela še zadnja solza, nato pa je glavo naslonila na svoje koleno in se znova zagledala v daljavo, nekam med fuge belih kopalničnih ploščic. "ne skrbi," je dejala nato, po nekaj trenutkih boleče tišine, ki se je naselila med njiju. "vsi imamo skrivnosti." njegova nevarnost, prav nenavadno, ji je dajala izjemen občutek popolne varnosti. bilo je, kot bi imela ob sebi serijskega morilca, ki edino njej ne bo škodoval. ne bi ji moglo biti manj mar za to, ali je kdaj koga ubil; vedela je, da je to storil, in presenetljivo je sedaj ni bilo strah. če ji bog ni hotel pomagati, če se je odločil, da jo bo zapustil, namesto da bi ji poslal pomoč v trenutkih največje bolečine.. bo pomagala sama sebi. in zdelo se ji je, da je morda theo tisti, ki je stal kot oporna točka na poti do zacelitve njenih ran. vedela je, kaj bo morala storiti. vedela je, da sicer ne bo nikoli več našla notranjega miru. vedela je tudi, da je to prelomna točka; v trenutku, ko se je odločila za to, poti nazaj več ni bilo. cynthia je bledela. njena dobrota, njena iskrenost in iskrivost, njena čistost.. vse je bledelo z vodno paro, ki se je dvigala iz tople kopeli. ona sama je izginjala. "želim si, da bi mi pomagal," je zašepetala in zdelo se ji je, da je vedel, o čem razmišlja.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Sob Apr 27, 2013 3:43 pm

tag; cynthia smitten

Ko je tako počasi slačila košček oblačila za koščkom, si ni mogel pomagati, da oči ni spotoma počil nekje na njenem prstnem košu, ki ga je nato hitro zakrila nazaj v kolena in se zvila v fetalni položaj. Očitno se je zgolj tako počutila vsaj deloma varno, čeprav je morala vedeti, da ji noče nič žalega. Morala je vedeti, da ji noče škodovati, morala je čutiti, da je ob njem lahko točno tisto, kar je pač bila. Rad jo je sprejel kot sramežljivo deklico, ki o življenju ni imela niti najmanjšega pojma, toda ko jo je še enkrat ošinil je videl, da tistega naivnega pogleda, ki je bil njemu tako zelo všeč, sploh ni več. Kot da bi jo z dogodkom tistega večera za vedno izgubil. Strmela je nekam naravnost in se ne menila za njegove dotike, ko jo je tu in tam pogladil z brisačo in skušal osušiti njeno kožo, ki je dobesedno drhtela od bolečine, in nekje v srcu jo je takrat čutil tudi on. »Ne misli preveč na to, sčasoma bo bolje,« je ob besedah, ki so zapustile njene ustnice planil proti njej in jo – brez da bi pomislil na to kako utegne reagirati – krepko stisnil k sebi in poljubil potno čelo. Bila je tako krhka, tako drobna, da se mu niti ni zdelo čudno, da se jo je prekleti tepec odločil izkoristiti, in čeprav je sam večkrat storil kakšno neumnost, njej takšne bolečine nikoli ne bi mogel povzročiti. Nikoli. »Mi lahko nekaj obljubiš?« je zašepetal nekam v njen vrat, oprijem pa popustil, ko je prvič po tihem zaječala od bolečine. »Prosim te, ne hodi več sama po temi, Cynthia. Ne bi prenesel, če se ti še enkrat pripeti kaj hudega.«

»Ja, res je. Mislim, da te moje ne bi smele preveč zanimati. Niso za tvoja ušeska,« je z dlanjo objel njen obraz in si ga dodobra ogledal. Kakšna modrica tu in tam, sicer pa nikjer hujše krvavitve. Ko bi le lahko izbrisal bolečino, ki jo je čutila, ko bi le lahko na kakršenkoli način pomagal in jo obvaroval. Verjetno bi lahko ubil kretena, ki si jo je na silo vzel, verjetno bi mu lahko vbil v glavo, da se je lotil napačnega dekleta, toda potrebnih informacij za to mu ali ni želela ali pa znala dati. »Če bi res rada vedela … ja, nisem dober človek, daleč od tega. In če se boš zato počutila bolje, naj ti povem, da nikoli nisem ubil nedolžnega človeka.« Zadnjih nekaj besed je zašepetal, kot da bi jima kdorkoli lahko prisluškoval, v resnici pa o tem ni rad govoril. Saj ne da ga je umor pretresel ali užalostil, toda s takšnimi rečmi se nikoli ni hvalisal. Sploh pa ne pred nepoznanimi ljudmi, ki bi ga utegnili zatožiti. »Velja, pomagal ti bom,« je nadaljeval v istem tonu, z isto vnemo, obenem pa z dlanema zaobjel njene in ji pomagal na šibke noge. Bila je tako vitka in popolna, toda daleč od tiste sramežljive deklice, ki jo je spoznal pred tedni. Kot da bi se v eni sami noči spremenila za sto odstotkov. »Pridi, stopi ven.« Ovil jo je v mehko brisačo in obrisal nekaj kapljiv tople vode, ki so še vedno drsele preko njenega telesa, potem pa ji v roki podal razvlečeno majico, ki ji bo gotovo segala preko stegen. »Sleci se in si natakni tole,« ji je še zaukazal potem pa se zavrtel v drugo smer, da bi imela vsaj nekaj zasebnosti.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Apr 28, 2013 1:31 pm

tag, theo smitten

njegovo telo je planilo k njenemu, stisnil jo je v objem, kolikor je bilo to pač mogoče, in kljub temu, da bi si želela zajokati, zaihteti v njegovem naročju, ni premogla ničesar. ničesar, razen hladnega strmenja v daljavo, ki ji niti najmanj ni pristajalo. to ni bila ona. za trenutek je težko glavo prislonila ob njegovo ramo, samo za trenutek, kot bi verjela, da bo to pomagalo. ni pomagalo, je pa presenetila samo sebe s količino zaupanja, ki ga je vlagala vanj. ni ga poznala in kar je vedela o njem, je bilo vse prej kot lepo, ravno zato je bilo toliko bolj smešno, da jo je strah pred njim davno zapustil. njegove tople besede so s sapo šepeta pognale mravljince po njenem vratu; počutila se je naravnost nenavadno in za trenutek se je pred njenimi očmi znova odvil večer. iz sebe je spustila majhen, skoraj živalski zvok, vzdih, ki je nakazoval, da bolečina še zdaleč ni zapustila njenega telesa; samo zamaskirala se je pod drugim imenom. hotela mu je zamrmrati, da obljubi, a ko je priprla usta, se iz njih ni izvil noben zvok. popolna tišina. kot bi se zavedala, da bi prisegla krivo. kot bi vedela, da bo od zdaj naprej njeno življenje pogoltnila tema. občutek je bil, kljub pikri bolečini, prav hecno prijeten. kot bi se ta tema nad njo zgrinjala od nekdaj; zdaj jo je bila zgolj popolnoma pripravljena sprejeti.

za nekaj trenutkov je molčala, ko je govoril o skrivnostih, nato pa je dvignila pogled, s svojimi velikimi in prodornimi očmi se je zazrla v njegove. "nihče ne more ostati večno dober," je zamišljeno zamrmrala; njeno čelo se je nagubalo, njene misli so bile daleč proč od tega, kar je počela - in vseeno je vdignila roko iz tople vode, kjer je počivala prej, in s konico kazalca je zdrsela od njegovih ustnic do konca brade. sledila je svoji potezi, ki ji niti slučajno ni bila jasna, pa jo je več kot očitno morala vseeno storiti. nekaj.. nekaj na njem.. "pomagaj mi maščevati, kar se mi je zgodilo," je komaj slišno zašepetala, njene oči pa so se znova srečale z njegovimi.

sledila je njegovim navodilom, stopila je iz banje, sprejela ponujeno majico. obrnil se je; za nekaj trenutkov je zmedeno obstala, kot da ji ne bi bilo jasno, kaj mora storiti, kot da njeni možgani ne bi bili povezani z ostalim telesom, kot da roki ne bi bila sposobna dati signala, naj odvrže brisačo iz telesa, naj si obleče ponujeno majico. nato ji je končno uspelo; brisača je padla po tleh, preko glave je hitro vrgla majico, ki ji je pokrila vrhnji del stegen. in vseeno se je počutila izredno razgaljeno; z nenavadnim zaupanjem je stopila do thea in ujela njegovo dlan. popeljal jo je do spalnice, kjer je previdno sedla na posteljo. "bi rad vedel mojo skrivnost?" je tiho vprašala, ko so se njene od joka pordele oči znova srečale z njegovimi. ni se ga bala, prav nesmiselno domač je bil.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Sre Maj 01, 2013 12:47 pm

tag; cynthia smitten

S pogledom jo je tu in tam ošinil, ko je vendarle pustila obleki pasti na tla in je preko golega telesa oblekla njegovo sveže oprano majico. Morala je biti tako šibka in prizadeta, po drugi strani pa je v njenih očeh opazil tisto iskrico, ki jo je včasih pri prepoznal tudi pri sebi. In prekleto dobro je vedel kaj to pomeni. Verjetno nase nikoli več ne bo gledala tako kot pred posilstvom, verjetno je že sedaj v glavi počasi kovala maščevanje, ki ga prav gotovo ne bo sposobna izvesti sama. Izgledala je preveč … povprečna, iskrena, nežna. Preveč dobra, da bi sočloveku storila kaj tako hudega, kot na primer on. »Seveda lahko, Cynthia, ti lahko. Vem, da imaš veliko srce, takoj sem ga opazil. In ta sijaj v tvojih očeh, nočem, da izgine. Res nočem. Nočem, da postaneš takšna kot jaz. Prosim, ne pusti, da ti takšna žival odvzame tisto, kar … tisto kar na tebi najbolj ljubim,« je zašepetal in pogled usmeril v tla, roki pa dobesedno prisilil v to, da sta obstali nekje ob njegovem telesu. Imelo ga je, da bi jo ponovno objel. Da bi jo dvignil v naročje in odnesel v posteljo ter jo nežno božal, dokler ne bi zaspala. Ko bi le lahko na kakršenkoli način že poskrbel, da vsa ta bolečina izgine. Da pozabi na posilstvo, na človeka, ki je z njenim telesom ravnal kot s kosom mesa. Ali pa da umazane posle prepusti njemu. Da mu pove vse kar ve o idiotu, ki si jo je vzel, in mu preprosto pusti opraviti z njim. Nekako tako kot je pred par dnevi pospravil morilca in posiljevalca šestih mladenk. »Cynthia … pusti to, pozabi na maščevanje,« je bil njegov odgovor na njeno prošnjo, čeprav je vedel, da pozabiti ne bo mogla. Sumil je, da se je nekje v njenih možganih pripetil podoben klik kot pri njem po vseh teh letih zlorabljanja. Sumil je, da bo – če ji ne priskoči na pomoč – stvari vzela v svoje šibke roke.

»Povedala mi boš vse kar veš, vse kar se spomniš o malomarnežu, ki … ki je to storil, in prisežem, da mu polomim vse kar je na njem še uporabnega.« jo je nežno prijel za dlan, ko je tudi lase naposled spravila v nekoliko uglednejše stanje, in jo nežno povlekel za sabo. Do spalnice, ki sicer ni bila v najlepšem možnem stanju, kljub vsemu pa je bila dovolj dobra alternativa mrzlim ulicam. Sedel je tesno ob njo in dlan počil na njenem stegnu, jo potem živčno odmaknil, ko je ugotovil, da dotiki mogoče niso pametna ideja, svetlolaska pa je že govorila naprej. Ji je izkušnja dala vedeti, da ta svet še zdaleč ni varen, popoln, kot se je mogoče zdelo prvo. Je mogoče končno uvidela, da je on pravzaprav še kar prijeten in zaupanja vreden? »Ja, lahko mi zaupaš, res mi lahko,« se je namestil v polsedeč položaj, s celim telesom obrnjen proti njej, pogled rahlo spuščen in ne pretirano izzivalen. Od kdaj se je za udobje nekoga povsem tujega tako zelo trudil? Od kdaj je sploh znal biti tako ljubeč in nežen?

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Ned Maj 05, 2013 12:38 pm

tag, theo smitten

njen pogled je ostro švignil k njemu. vse, kar je govorilo, je imelo tolikšen smisel, a ni je prizadelo. njeno srce.. je bilo otopelo. morda danes, morda samo, dokler ne odspi bolečine, ki ji je bila prizadejana.. morda pa za mesec, morda za leto - morda tudi za vedno. sama misel na to pa je znova ni nikjer premaknila. nič se ji ni zdelo.. boleče, da bo izgubila samo sebe in vse, kar je nekoč bila, kar je ljubila na sebi, kar so na njej prav očitno ljubili tudi drugi. razumela je priznanje njegove ljubezni, in vendar je njeno srce še vedno bilo umirjeno, prav srhljivo neodzivno. "morda je košček mene, ki ga ljubiš, umrl.." je počasi zašepetala, ker je vedela, da ni imela tolikšnega vpliva nase - ne zdaj -, da bi lahko njegovi prošnji tudi ugodila. ne, nekaj se je premaknilo, nekaj se je pokvarilo, nekaj je bilo zlomljenega v njej in pojma ni imela, ali je bilo mogoče vrniti v njene oči tisti sijaj, pojma ni imela, ali bo nejna duša kdaj spet žarela. ne, žarela je namreč samo zaradi nedolžnega otroškega duha, ki ga je imela v sebi. zaradi duha, ki je zapustil njeno telo v trenutku, ko si jo je brutalnež tako nasilno vzel in se poigral z njeno intimo.

njegove nadaljnje besede niso zalegle, pa saj je tudi sam moral vedeti, da ne bodo. "ampak potem v tem ne bo nobenega zadovoljenja, kajne?" je vprašala, njen obraz je ob tem ostajal popolnoma brezizrazen; samo majhna gubica se ji je naredila na čelu, ko se je nekoliko namrščila. "mislim.. to se ne more končati brez mene." počasi je zmajala z glavo, pogled je umaknila nekam proti tlom. to je bilo njeno prekleto delo, to je hotela - to je morala - narediti. z njo se je začelo - ona je morala to tudi dokončati, to je bilo edino, kar je imelo smisel. prasca je hotela počiti v čelo, hotela mu je razmaličiti obraz in čeprav je vedela, da je prešibka, da bi to storila z golimi pestmi, je vedela tudi, da je dovolj pametna, da lahko tega moškega dobi točno v takšen položaj, kot bi si ga utegnila želeti. hotela bi ga narediti impotentnega, hotela bi ga spremeniti v invalida. ja, edino, kar je v njej še divjalo, je bila želja po maščevanju.

njegova dlan na njenem stegnu je ni motila, čeprav istočasno v njej ni vzpodbudila posebnih čustev. ni ga videla kot seks objekta, pravzaprav še pomislila ni na to, da bi se lahko med njima znova prižgala tista iskrica, ki je prasketala, ko sta se prvič spoznala.. vedela pa je, da jo on še vedno gleda z istimi očmi; niso ji ušli žejni pogledi, trzave in nepremišljene poteze, ki so nakazovale afekcijo. videla je lahko, čeprav sploh ni hotela gledati. "svojo mladost sem preživela v samostanu," se je šibko nasmehnila, s pogledom pa je motrila packo na steni. ušel ji je skorajda posmehljiv nasmešek, ko je nadaljevala: "bizarno, ni? ta leta daruješ bogu in se mu popolnoma predaš, potem pa ga enkrat samkrat prosiš, naj ti pomaga, naj te reši.." glas se ji je za trenutek zlomil. "in on ti svojo hvaležnost pokaže s tem, da dovoli pošasti, da uniči tvoje telo in zlomi tvojega duha." če je bila to božja volja, če je bil bog tako okruten.. potem je bila ona prekleto naivna.

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Pon Maj 06, 2013 2:18 am

tag; cynthia smitten

Umrl? Je res lahko delček nje tako iznenada zapustil njeno telo in jo v trenutku preobrazil v nekoga drugega. Nekoga, ki ga dejansko še ni poznal. Del srca mu je govoril, da to ne more biti res, toda ko jo je s pogledom že vsaj desetič neopazno ošinil, je videl, da govori resnico. Da se morda še sama ne zaveda kako zelo jo bo posilstvo, da točno te besede, v mislih ni bil sposoben niti slučajno izgovoriti, pravzaprav spremenilo. »Ampak ti, ti si tako nežna. In sramežljiva. Je to sploh mogoče?« se je ujel med čudnim ihtenjem, ki je spominjalo na težko dihanje hudo prehlajene mačke, in kako zelo neverjetno je bilo, da je ravno ona v njem vzbudila vsa ta … čustva, če bi jih sploh lahko tako poimenoval. Je bilo sploh možno, da dekle njenega kova omehča kamen, ki je dolga leta ždel nekje v levi polovici prstnega koša? Presenetilo ga je, domala vrglo s tira, kajti takšnih občutenj še ni doživel, niti tako zelo hude želje po umoru, po mazanju rok s še krvi, s še več človeške tekočine, ki se je vsem tako gabila, njemu pa bi v tistem trenutku preko telesa poslala občutek strašanskega zadovoljstva. Kako zelo rad bi ga zmlatil, teleta, ki se je lotil njegove, ja, njegove, Cynthie. Kako zelo bi mu naravnost v oči rad zabil nož in mu s čemerkoli že odsekal tisto, kar je prezadovoljno vtikal naokrog. »Lahko bi … lahko bi gledala. Lahko ga zvezanega pripeljem, da ga nekajkrat brcneš tja, kjer najbolj boli,« je navrgel par idej, čeprav je globoko v sebi vedel, da niti ena ne bo dovolj. Nič ne bo dovolj zanjo, ko si je več kot očitno v glavo že zapičila idejo o tem, da želi zanj poskrbeti sama. Čisto sama. Mogoče z malce pomoči, ki ji je ni bil pripravljen odreči. Niti slučajno. »Ampak prosim te, ne lotevaj se zadev na lastno pest. Res te prosim. Nočem, da se ti še enkrat zgodi, saj veš, kaj podobnega.« In čisto zares ga je bilo strah. Strah za njeno življenje.

Če je še ob njunem zadnjem srečanju izgledala kot tiha miška, je sedaj dosti bolj spominjala razjarjeno mačko, ki komaj čaka, da v kremplje dobi svoj plen. Kako ima z njim namen opraviti, mu sicer ni bilo jasno, toda ženska nadvlada je bila navsezadnje precej seksi in sprememba, ki jo je doletela niti ni mogla biti tako zelo napačna. Že res, da je ljubil njeno preprostost, njen čudovit, neškodljiv značaj, je mogel priznati, da mu je tudi nova verzija nje precej ljuba. Nepredvidljiva in predvsem odločna. Po drugi strani pa precej samozavestnejša, kot je bila nazadnje. Takrat je z očmi begala po prostoru in iskala izhod, zdaj pa ni niti trznila ob njegovem dotiku in je mogoče – deloma – tudi uživala ob bližini moškega, ki je za spremembo ni nadlegoval in ogrožal. Kako ga je takrat s tistim stavkom vrgla s tira verjetno še nekaj časa ne bo mogel pojasniti, toda ne glede na njeno nedolžnost in ljubek obrazek, je ne bi vtaknil v … v samostan. Pod nobenim pogojem. Niti slučajno ne. Ne, ne, ne. »Čakaj … kaj?« je dvignil pogled in srečal njenega. Govorila je resnico. Čisto resnico, brez sramu, brez nepotrebnega prikrivanja, brez laži. »Kako, mislim kako … zakaj si sploh zdaj tu? Zakaj nisi več … tam?« je iskal prave besede, čeprav je dvomil, da bi jo s čemerkoli sploh še lahko užalil. Verjetno je doživela že na desetine podobnih vprašanj, verjetno jih je bila navajena. Toda vedel ni. »Kdaj? Kdaj si izstopila iz samostana?« je nato še vprašal in previdno tipal za odgovori, ki jih je želel. Je bil tisti pezde njen prvi?

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Pon Maj 06, 2013 2:47 am

tag, theo smitten

skomignila je z rameni; skorajda bi lahko rekla, da ga je vrgla iz tira, ko se je odločila tako preprosto pojasniti tako kompleksno misel, kot je bila njena sprememba. pa saj ni imela namena dodatno pojasnjevati. hotel jo je, kakršna je bila, ona pa ni imela ne moči, ne želje, da bi se vrnila. nasmehnila se je njegovemu predlogu in jasno je bilo, da so se vloge zasukale. ona se je zdaj smehljala njegovi naivnosti, ona je bila tista, ki je držala čustva nekje v sebi in sprav posebnim hladom spremljala njegove besede, nabite z nenavadnimi čustvenimi vzgibi. spominjala sta prej na drug drugega, kot na sebe sama."vse to bi naredil zame.." se je odsotno nasmehnila, ko ji je predlagal alternativo, za katero ji iskreno ni bilo mar. ne, ni imela namena 'nekajkrat udariti tja, kjer najbolj boli'. temu človeku je hotela izžgati oči, presekati ustnice, zlomiti nos, odrezati ušesa. hotela mu je raztreščiti glavo s kakšnim konkretnim predmetom, polomiti kosti v udih in ga takšnega, uničenega, pohabljenega, pustiti na cesti. nekje v ozadju svojih misli je vedela, da človeka nikdar ne bi bila sposobna ubiti. a tega prasca bi bila, po drugi strani, sposobna pripeljati na prag smrti.

njegova zbeganost jo je na nek način zabavala; ali je mar delovala kaj drugačna? vedela je, da v njej vidi prav vse tiste lastnosti, ki so se z njeno zgodovino prav krasno skladale.. in vendar ga je dejstvo čudilo? zmajala je z glavo, kot bi hotela samo sebe okarati, kako neumna je bila, ko se je pozanimal o tem, zakaj je odšla. "zaljubila sem se. mislila sem.." tiho je prhnila, preden je nadaljevala. je bila res tako naivna, da je takrat popolnoma zaupala v vsemogočnega boga? njena vera se je v trenutku zlomila. "mislila sem, da je to greh proti bogu. in potem sem izstopila. nikoli se nič ni zgodilo," je pojasnila, kot bi hotela ohraniti čistost svojega prejšnjega jaza. kot bi hotela pokazati, da stara cynthia prav nikdar ne bi storila česa takega, nikdar se ne bi spečala z nekom, če je bila obljubljena bogu. "zdaj se mi zdi, da bi bilo morda bolje, če bi ostala.." se je kratko nasmejala v samoironiji. "bog bi mi tako ali tako v vsakem primeru obrnil hrbet."

spolzela je nižje po postelji, iz sedečega v skoraj ležeči položaj. njena glava je pristala na vrhu vzglavnika, njene oči so se srečale z njegovimi; zdaj sta si bila bližje kot prej in njegove bližine se ni bala. ničesar ji ne bo naredil, toliko je vedela - in četudi bi ji, mu ne bi zamerila. pripravljena je bila postati njegova; raje kot od kogarkoli drugega. nenavadno je bilo, in vendar mu je popolnoma zaupala. "pred kakim letom," je slepo dejala, čeprav je moralo držati. njene oči so obstale na njegovih, v njih je lahko videla jasno razburjenje. bilo je naravnost smešno, kako odziven je bil na nekaj, kar ga pravzaprav še zdaleč ni.. vključevalo. "zaspala bom," je zašepetala; na tej točki je dosegla neko nenavadno formo notranjega miru. njene veke so postajale težke, in vendar ji je uspelo iztegniti dlan, ki so jo ob zapestjih pokrivale modrice; njeni prsti so bežno obstali na njegovih. "ostani tukaj," je tiho prosila, ko je svoje šibko telo po postelji primaknila bližje k njegovemu. "ostani z menoj in poskrbi, da se mi nič ne bo zgodilo."

Naslov sporočila: Re: apartment B4 Tor Maj 07, 2013 4:05 pm

tag; cynthia smitten

Z razprtima ustnicama je poslušal njeno krajšo pripoved o tem kako jo je ljubezen gnala iz samostana in po pravici povedano si je v tisti navgravžni črni obleki sploh ni znal predstavljati. S tistim čudnim pokrivalom preko teh čudovitih svetlih las, ki jih je zdaj nežno lovil med prste, ko je legla poleg njega. »Sploh si nisem … mislil, da bi lahko bila to, mislim, nuna.« Tisti tipičen hehet je nekako vendarle obdržal nekje v grlu, kljub vsemu pa mu je v misli še enkrat planila njena podoba. Njena tanka figura oblečena v grdo obleko, ki je smrdela po starem. »Ampak ne skrbi, vsi smo se kdaj lovili, na začetku. Sploh si ne predstavljaš koliko služb sem zamenjal jaz in kaj vse sem dal skozi. Dobro, nikoli se nisem pridružil menihom, ampak ko zdaj pomislim, mogoče sploh ne bi bila tako zelo slaba ideja.« Ja, morda res ne. Morda res ne bi ubil vseh teh ljudi, če bi bil zaprt v slabo opremljeni sobani, kamor bi mu nekajkrat na dan prinesli skromen obrok, preostali čas pa bi zapravil z molitvijo. Toda čisto po resnici; Theo je bil strašanski antikrist. Doma veri niso posvečali pretirane pozornosti, no, vsaj mati ne, in od njega nikoli ni zahtevala neumnih molitev pred spancem, ali še huje, pred večerjo. Nikoli ga ni silila v barvanje pirhov, niti praznovanje osnovnih cerkvenih praznikov. »Nihče ti ni obrnil hrbta, Cynthia. Vedno si bila sama, vedi, da v življenju lahko popolnoma zaupaš samo sebi. In, in zdaj meni,« je še dodal, toda razumel jo bo, če bo po tem, ko dodobra premisli o vsem kar se je zgodilo, pred njim želela mir. Po drugi strani pa je upal, da ga bo končno spustila v svoje življenje in vsaj sprejela ponujeno roko.

Že je nameraval oditi, ko se je njena krhka dlan oklenila njegove in preko telesa so ga spreleteli prijetni mravljinci. Je bilo sploh mogoče, da je ženska njenega kova v njem zbujala tako intenzivne občutke. Že od samega začetka, za vraga. Nikoli ni bil tako mil in ljubezniv, vedno je našel izgovor za vsakršno dobro dejanje in takšnih je bilo občutno manj kot tistih slabih, v njeni družbi pa je na hitro pozabil na vse kar je bilo na svetu slabega in skušal biti … boljši. »Velja, tu bom. Celo noč bom tu, obljubim,« se ji je pridružil pod odejo, čeprav se mu je slednje zdelo vse prej kot pametna ideja. Zadržal je tistega slabega pol metra oddaljenosti od nje, pa se mu je, čim je legel, privila ob telo in na njegove prsi odložila glavo. Nekaj časa je vztrajno zadrževal dih, kajti niti slučajno ne bi prenesel, če zaradi njega ne bi mogla zaspati, nato pa vendarle umirjeno zadihal, ko se je njeno srce popolnoma umirilo. Bila je tako nežna, tako spokojna, četudi je njena dlan na njegovem trebuhu nekajkrat živčno zatrzala, in ni se mogel ustaviti, ko jo je ob takšnih trenutkih avtomatsko zazibal in pogladil po svetlih laseh, ki so bili razprostrti preko njegovega telesa. »Nihče več ti ne bo storil ni žalega,« je zašepetal ob njeno čelo in ga poljubil, potem pa tudi sam zdrsnil v miren spanec.

-- fin