playground

Naslov sporočila: playground Ned Feb 24, 2013 7:21 pm

tag, the awesome jake smitten

domov se je vračala preko igrišča pri eni od bližnjih srednjih šol. pred seboj je brcala prazno pločevinko in se smejala vsakič, ko jo je zadela; toliko močneje takrat, ko je brcnila mimo. ura je morala biti okrog tretje zjutraj, njej je plesalo v glavi in čeprav je vedela, da brede vedno globje, ji je bilo popolnoma vseeno. bila je popolnoma brez spomina na prejšnji dan in iskreno je lahko rekla, da se ji je spomin brisal z vsakim korakom. vsakič, ko je skušala sliko izostriti, ji je vse zaplesalo pred očmi, dokler ni konec koncev nehala poskušati in preprosto upala, da jo bo domov pripeljal instinkt. lahko bi se trudila odnehati, a želja po adrenalinu jo je preveč zasvojila; vsakič, ko je začutila, kako je svet plesal pod njenimi nogami, se ji je zdelo, da ni dovolj; vsakič je hotela še več, vsakič je potrebovala več.

nasmejano je znova brcnila tisto zmendrano pločevinko, da se je odkotalila nekomu naravnost pod noge. dvignila je pogled in nenadoma so se pred njo prikazale zvezde, ulične luči in v temo zagrnjeno obličje neznanega moškega. ali pa morda celo znanega? zaplesala je proti silhueti, katere pozornost si je očitno pridobila v preteklih nekaj trenutkih in bliže, kot je bila, bolj so ji bile obrazne poteze znane. končno se je ustavila kak korak ali največ dva stran in se mu široko nasmejala. "kdo bi si mislil, da se bova še kdaj srečala.." se je nasmejala kot majhen otrok, ko je obraz v mislih končno povezala z osebo. jake. tisti jake, ki ji je strl srce in jo pustil prazno. tisti, ki ji je dal vedeti, da obstaja srčna bolečina, kot je do tedaj ni poznala, kot si je še zamisliti ni znala.. prav zares je bila zaljubljena vanj.

"mislila bi si, da boš na drugem koncu sveta.." je izmomljala, ko jo je nekoliko zaneslo in za trenutek se ji je zdelo, da je izgubila tla pod nogami, zato se je spretno oklenila njegovih trdnih rok, kot bi verjela - kot bi bila tako naivna, kot je bila nekoč in bi dejansko zaupala - da ji bo nudil podporo, kot je to nekdaj pričakovala od njega. "in, in da se nikdar več ne boš vrnil v to luknjo.." ni vedela, koliko izrečenih besed je bilo dejansko smiselnih, koliko jih je pripadalo značaju, ki ga je nekoč poznala - bila je preveč zjebana, da bi znala razmišljati in vedela je tudi, da se ji je to razločno videlo.

Naslov sporočila: Re: playground Ned Mar 03, 2013 12:01 pm

Včasih se je sam sebi zdel prekleto čuden - in počel čudne stvari, stvari ki jih mnogi ne bi morali razumeti. Mogoče se je prav zaradi tega zdaj, ko je nad mesto že legla tema, potikal po pokopališču, brez nekega posebnega razloga. No, pravzaprav je prišel pozdraviti očeta, ki je ležala v enem izmed mnogih grobov, ki so bili sicer raztreseni naokoli, toda hkrati je med njimi vladal nekakšen poseben red. Vdihnil je mrzel zrak, ko je nazadnje stopil do še kako poznanega groba in se previdno dotaknil kamna, ki je služil za nagrobnik - bil je mrzel, kakor je bilo mrzla tudi noč, s katero je bil zdaj ujet v tem trenutku popolne spokojnosti. Ni vedel, koliko časa je še strmel v grob, toda nazadnje je stresel z glavo, kakor da bi se nenadoma zavedel svojega početja. Kaj za vraga je počel tukaj ob takšni uri? Pravzaprav še sam ni vedel, koliko je bilo, ko se je odpravil iz kluba in čisto nenačrtno zavil sem, niti tega, zakaj se je v njemu oblikovala ta želja, da obišče očetov grob. Stresel je z glavo in se odločil, da je zdaj čas, da se vrne v realnost in preteklost pusti v preteklosti - tam, kjer je pač spadala. In prav to ga je nazadnje pripravilo do tega, da je vse misli, ki so na kakršen koli način segale v preteklost, pustil za seboj, v trenutku ko je za seboj pustil tudi pokopališče.

Zdaj se je stopal po odpadlem listju in pokošenih travnih bilkah, ki so bili razpršeni po finem produ z ostrimi robovi, potem pa ubral makadamsko pot, ki je vodila proti igrišču. Oči so se mu na temo že davno privadile, ko je prikorakal na veliko travnato površino, ki je bila čez dan zapolnjena z mladimi, ki so se tukaj sproščali in rekreirali v času odmora, v večernih urah pa se je tukaj znalo dogajati marsikaj sumljivega. Morda je bil to razlog, da je na poti domov prišel preveriti tudi ta kraj – lahko pa je malce preveč hrepenel po preteklosti, ki je bila včasih tako zelo brezskrbna. Kako je bilo lepo, ko sta z Georgio prav na podobnem igrišču, če ne istem, v enaki poletni noči kot je bila ta, ležala na tleh, opazovala zvezde in se smejala šalam drug drugega. Zavzdihnil je in se za dolgo minuto povsem izgubil v svojih mislih, potem pa je kar iz nenada pod njegove noge zašla prazna pločevinka. V hipu se je vzravnal in z očmi oprezno zdrsnil prek svojega vidnega polja, ki ga je še razširil, ko se je obrnil okoli svoje osi. »Je kdo tukaj?« Njegov glas je bil trden in odločen, vsekakor ne prestrašen. Vajen je bil takšnih situacij in tudi njegov organizem je bil povsem že pripravljen na obrambo, če bi bila ta slučajno potrebna. Svoje oči je nazadnje zapičil v rjavolasko, ki je nenadoma odplaknila vso napetost v njem in jo zamenjala s čisto šokiranostjo. »G-georgia?« je iz čiste presenečenosti zajecljal, obrvi pa so se mu dvignile tako visoko, da so se skrile pod lase, ki so mu neukrotljivo padale na čelo. »Kaj pa ti tukaj?« Spustil je pogled na njen obraz in takoj mu je bilo jasno, da mu ne bo znala odgovoriti – bila je do konca nažgana, močno je upal, da ni bila tudi zadeta. Režala se je že tako, da bi prav lahko bila. Zmajal je z glavo in jo ujel, ko je, nestabilna kot je bila, padla na njegove prsi. Resda je tudi sam ponočeval, a je bil popolnoma trezen – za nekaj dni se je poskušal držati stran od alkohkola, ki ga je znal včasih tako premamiti, da je počel neumne stvari - a to ni bila ta noč. Zajel je sapo in njeno telo, ki se je še vedno naslanjalo na njegov prsni koš, s svojimi močnimi rokami rahlo privzidgnil, pri tem pa ji lase, ki so ji prikrivale obraz, zataknil za ušesa. »Kaj si si storila?« se je zaskrbljeno ukriznil v ustnico , ko jo je z desnico prijel okoli pasu, da ne bi telebnila po tleh, potem pa globoko zavzdihnil. Še to se mu je manjkalo – da je Georgia totalno zabluzila, namreč.

tagged: oh-so-awesome georgia smitten3

| words: 691 | comment: sorry for waiting, but here we go. YAAAY so excited!!<33

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: playground Sre Mar 06, 2013 7:22 pm

tag, the awesome jake smitten

ko je izgovoril njeno ime, se je pijano nasmejala. "izgledaš, kot da vidiš duha iz preteklosti," je dejala med hihitanjem. kako lepo je bilo znova videti te tople oči - četudi so šle iz fokusa in se kasneje spet vrnile - in kako lepo je bilo znova slišati njegov glas.. kako zelo je bila zaljubljena vanj. kako zelo ji je mešal glavo in kako zelo je bilo njegovo srce strto, ko.. pogled ji je pobegnil v daljavo in zvrtelo se ji je pred očmi, a uspela se je zadržati na nogah. "čeprav sem pravzaprav.. tvoj duh iz preteklosti, kajne," je dejala in njen glas je bil popolno nasprotje prejšnjega. bila je oddaljena, pretirano zamišljena za svoje trenutno stanje. pred svojimi očmi je lahko videla njo in njega, kako se sprehajata po parku in se smehljata, srečna.. ona je bila srečna. vedno je bila srečna v njegovi družbi.

"nič," je hitro odkimala ob njegovem vprašanju, popolnoma zavedajoč se, da je bil to najbolj trapast odgovor. "jaz sem.. jaz sem še vedno v tej usrani luknji," je dejala ob skorajda živčnem nasmehu, ki je trznil preko njenih ustnic. enkrat sta se pogovarjala o tem, da bi morala iti stran. v evropo, ker je tam vse lepše. dobro se je spomnila njunega pogovora, čeprav je zanj dvomila, da je te spomine delil z njo. ni vedela, če jo je kdaj.. če je kdaj.. o bog, kako izredno boleče je bilo o tem razmišljati. šele tedaj je popolnoma doumela. njegova podoba je z leti odsotnosti zbledela iz njenega spomina in v zadnjem času se je le redko spomnila nanj. zdaj so čustva privrela na plano kot iz kakšnega jebenega vulkana. oči so se ji zarosile.

"nič si nisem.." je začela, a obmolknila in pogled prikovala k tlom. za trenutek je obstala in njeno telo se je napelo - približno kot v trenutkih, ko je zadrževala bruhanje, le da je zdaj zadrževala grenke solze, ki so nekontrolirano silile na dan. tako prekleto čustvena je lahko postala, ko je samo razmišljala o tem, da bi morda z njim res lahko imela vse. "enako sem naredila kot ti, se spomniš?" je končno povzdignila pogled in vedela je, da je morala biti ta podoba nje ubijajoča zanj. "ti si.." je zmedeno začela, kot ji ne bi bilo jasno, kaj prekleto bi morala storiti, da bi jo imel lahko končno dovolj rad. "mislila sem, da boš.." je znova začela in se namrščila, ko se je njen pogled znova srečal z njenim. večkrat si je predstavljala vnovično srečanje. ni si ga predstavljala tako. "mislila sem, da boš vesel, ker sva zdaj enaka."

Naslov sporočila: Re: playground Tor Mar 19, 2013 8:42 pm

tag here is amazing mason. smitten3

and i wrote around unknow words.

uprla je roke v bok ter naveličano zavzdihnila. pa saj je vedela, da od dve letne deklice ne sme pričakovati nič drugega, kakor pa da bo ves čas skakala od energije, vendar kaj ko je včasih imela občutek, da jo ima pravzaprav totalno preveliko in da ne glede na vse, kako se je lahko sicer podila za slabimi zločinci ter podobne zadeve, je pa vseeno imela občutek, da svoje hčerke ne bo uspela umiriti. prekleto. v mislih je zopet pretehtavala tisoč in eno možnost, kaj naj naredi, da bo deklica porabila vsaj nekaj svoje energije v kakšne druge namene, kakor pa v to, da je tekala gor in dol po stanovanju ali tako in drugače ni dala miru. tako je v naslednjem trenutku vzela svojo torbico, nato pa poklicala svetlolasko po imenu, ki je sedaj že navdušeno priskakljala do nje, več kot očitno navdušena, da se je njena mama končno zganila ter odločila, da ji bo namenila nekaj časa. poskrbela je, da jo je spravila v roza sandale, medtem ko je sama vzela ključe od avta ter ni trajalo dolgo, ko sta že bili vzunaj, na toplem zraku. seveda jo je bilo najprej malce težko prepričati, da naj gre v avto, da bosta odšli na igrišče, vendar po minutah prepričevanja ji j celo uspelo. pravzaprav pa saj je bila navajena, da je bila joanna pravzaprav trmasto dekletce in res je spoštovala svojo mamo, da ji je uspelo jo vzgajati prvo leto po rojstvu. sicer res, da je bila večina še nebogljen dojenček, vendar hkrati je pa potrebovala tudi več pozornosti in iskreno najbrž niti ni dolgo trajalo, da je res postala takšna kot je danes. in bilo ji je povsem jasno, da je to trmo dobila po njej, kot na primer sedaj, ko je potrebovala pravzaprav kar nekaj časa, da jo je spravila v avto, vendar hiperaktivnost… hja, niti ni vedela od kje ji in definitivno bi ji bilo veliko slajše, če jo bi imela vsaj za odtenek manj. ni potrebovala dolgo ko je prispela do parka, prijela deklico za roke ter jo popeljala do igrišča, kjer se je slednja še v istem hipu zagnala na igrala in načeloma bi jo pustila, vendar kljub temu jo je za trenutek premagal strah, da si ne bi kaj naredila- navsezadnje plezanje po tem vsem za dve letno deklico vseeno ni bila najbolj varna zadeva. vendar pa je dekletce ji v hipu pomahalo ter pomignilo proti klopci, ob tem pa je svetlolaska naveličano zavzdihnila. če jo je že spravila sem, je brez potrebe upala, da jo bo spravila tudi dol. vsaj ne kmalu. stopila je korak dva nazaj, prekrižala roke na prsih, toliko da jo je imela še nekaj trenutkov v bližini, da bi se prepričana, da res ne bo padla, vendar ko se je nekajkrat spustila po toboganu, ji je bilo jasno, da temu ne bo tako. tako je stopila do najbližje klopice ter sedla nanjo, ob tem pa opazovala svetlolasko kako se je igrala, za trenutek pogledala proti teniškemu igrišču, za katerega je prej imela občutek, da sploh ni opazila, da je tam, nato pa zopet proti joanni, ki se je ravno spustila po toboganu. in hja, v naslednjem trenutku tako ali drugače grdo padla, kar je povzročilo, da se je v hipu vrgla na noge ter stekla do deklice ter jo prijela v naročje, ko je slednja neutolažljivo jokala, ona pa kakor da jo je pestovala v naročju ter se jo potrudila umiriti, drugega tako ali tako ni znala in pravzaprav niti ni opazila, kako se ji je neznanec približal. hja no, ni bil ravno neznanec. ko je zaslišala korake, se je nagonsko obrnila proti njemu kolikor hitro je mogla ter že hotela spregovoriti, ko pa ji je v tistem trenutku preprosto zmanjkalo besed. kako da ji ne bi, če je pred njo stal osebno stal oče njene deklice.

Naslov sporočila: Re: playground Sob Mar 23, 2013 3:36 pm

@ anthea smitten

sonce je bilo že visoko na nebu, ko je mason prvič odprl oči. s premikom glave je ošinil digitalno uro na nočni omarici in tiho zastokal, ko je ugotovil, da je ura nekaj minut čez enajst. želel se je premakniti, a nenadna bolečina je presekala njegovo telo, ko se je želel nasloniti na roko. »oh sranje,« je sam zase zamrmral, ko se je spomnil da je včeraj pri nalogi staknil ureznino, ko se je med lovom na storilca zaletel v stekleno steno, ki se je seveda razbila in koščki ostrega stekla so popadali nanj. osebje v ambulantnem vozilu, ki je kasneje poskrbelo za prav tako poškodovanega osumljenca, katerega je lovil mason, mu je sicer oskrbelo rano, a mu je obenem tudi svetovalo, da bi bilo potrebnih nekaj šivov. za to da bi bilo potrebno obiskati bolnišnico, a mason noči nikakor ni želel preživeti tam. tako je v upanju, da je vse skupaj le površinska rana, odšel domov in se ob treh zjutraj izmučen vrgel v posteljo. in sedaj, ko je se je zbudil, je opazil da rana že spreminja barvo na nekaj definitivno nezdravega. a kljub vsemu to zanj ni bil še dovoljšen opozorilen znak, da bi moral v bolnišnico. namesto tega se je s pomočjo druge roke dvignil na postelji in se premaknil v kuhinjo, do kotička, kjer je hranil zdravil in druge medicinske pripomočke.

dobre pol ure kasneje je bila njegova roka, natančneje njegova nadlaket, že namazana z neko kremo, ki je masonu že večkrat pocelila rane, ter ovita s povojem. ko je nase s težavo povlekel kratko majico, je sicer opazil, da ima poviti del roke sicer rahlo viden izpod roba majice, a roko je imel preveč razbolelo, da bi si menjal majico za tisto z daljšimi rokavi. prav tako je bil brez moči za kakšno pripravo zajtrka, tako da se je odločil, da odide v mesto. vreme ne bilo prav idealno za sprehod, poleg tega pa ni bil ravno zmožen dolge vožnje v avtomobilu, tako da se je do centra mesta odpravil kar peš. stopil je do svoje najljubše kavarne ter zajtrk z močno črno kavo pojedel kar na mizi pred kavarno. medtem, ko je jedel rogljiček, je njegov pogled zdrsnil do parka na drugi strani, katerega pot je vodila skozi manjše otroško igrišče, ki je bilo ob takem lepem vremenu seveda že zasičeno z družinami z otroki, ki so si želeli to sobotno dopoldne oziroma popoldne preživeti v naravi. spil je še zadnji požirek kave, na mizi pustil denar za račun in napitnino, nato pa se napotil proti parku.

bližnjica do parka pa je vodila skozi otroško igrišče in tako je stopil mimo desetin igral, ki so jih okupirali majhni in ne več tako majhni otroci. bil je že na robu igrišča, ko je njegovo oko zaznalo znano postavo. pravzaprav je presenetilo še njega samega, da je prepoznal dekle, s katero je nekaj let nazaj preživel noč. mogoče je bilo za to, da jo je prepoznal, krivo dejstvo, da mu je takrat tista noč pomenila več, kot je želel priznati. sebi in pa tudi njej. nenazadnje se je še predobro zavedal da se v svojem poklicu ne more preveč navezati za nikakor. po umoru njegove sestre se je zavedal kako ranljiv lahko postane, če postane preveč navezan na druge ljudi in kako lahko prav njih spravi v večjo nevarnost, če kdo iz mafije ali tolpe ugotovi zanje. v tistem trenutku bi bilo seveda najbolj pametno, če bi se preprosto umaknil. a nekaj ga je nevzdržno vleklo k njej. ne da bi se zavedal kdaj, je stal le kakšen meter za njo in iz oči v oči z antheo. odprl je usta, da bi spregovoril, a iz njih za trenutek ni prišlo nič. šele v drugem poskusu je spregovoril. »živjo anthea… kako si?« jo je z zlomljenih nasmeškom pozdravil, nato pa opazil majhno deklico, ki ga je opazovala z veliki radovednimi očmi. v tistem trenutku se mu je posvetilo, da si je očitno od njunega prvega in zadnjega srečanja anthea že ustvarila novo življenje. deklici je namenil veliki nasmeh in počepnil poleg nje. »živjo, kdo si pa ti?« jo je nagovoril in se ji ponovno nasmehnil. »jaz sem mason. prijatelj tvoje mame,« je dodal ter pogledal v svetlolasko, s katero je pred dvema letoma preživel noč.

Naslov sporočila: Re: playground Pet Mar 29, 2013 12:58 pm

Morda je res deloval kot da je pravkar ugledal duha, torej neizmerno smešno. Če ne bi bil povsem trezen in stoodstotno prepričan v to, da je pred njim res stalo njegovo prvo dekle iz mesa in krvi, bi njeno podobo res lahko zamenjal za halucinacije. Toda, bila je tukaj, po toliko letih – enaka, kot jo je ohranil v spominu, a vendarle drugačna. Postajala mu je podobna… a bolj tistemu Jakeu iz preteklosti. Zamižal je skozi globok izdih odvečnega zraku, ki ga je zadnjih nekaj sekund povsem nevede zadrževal v sebi, istočasno pa se skušal skoncentrirati do te mere, da bo sposoben razmišljanja. Smešno, vedno je imela nek poseben učinek nanj – tokrat je že sam pogled na njen obraz, že sama misel o njenem trenutnem stanju, odnesla njegov dar govora. Še vedno se ga je oklepala tista začetna šokiranost in hotel se jo je otresti s tem, da nemudoma izve, kaj se z njo pravzaprav dogaja. Kako je lahko zabredla ravno v te vode, iz katere ga je včasih reševala? »Vidim, da si vsa usrana, ja,« je zamrmral v tla, ko naenkrat ni bil sposoben, da bi jo gledal naravnost v oči. Glede na njeno trenutno stanje niti ni pričakoval, da bo doumela njegove besede, ki so bile izrečene v prenesenem pomenu in namigovale, da je opazil, da se z njo nekaj dogaja. Toda ton njegovega glasu ni bil obtožujoč – prej je iz njega sililo razočaranje in svojevrstna žalost, ki je prišla v spremstvu zaljučkov, ki si jih je lahko ustvaril glede na trenutno sliko. Kje je bilo tisto pozitivno, pridno dekle, ki ga je včasih tako osrečevalo? Odgovor na to mu ni bilo potrebno iskati, le zabolelo ga je, ko se je zavedal lastne napake. Kreten – kako ji je lahko storil kaj takega?

Medtem ko se je v mislih obsuval z žaljivkami, je stiskal zobe skupaj tako močno, da se je na njegovem obrazu gotovo poznal obris čeljusti. Zaradi teme vse skupaj marsikaj niti ni bilo opazno, a kljub temu je lahko zaznal spremembo v njenih očeh. To, da so bile polne bolečine, je že opazil –ampak, solze? Ni vedel, kdaj so se ji te prikradle v oči, je pa bilo dovolj očitno, da jih zadržuje. Smešno, včasih jo je spravljal v jok zaradi smeha. Zdaj jo je spravljal v jok zaradi nekaj povsem obratnega. »Ampak, zakaj? Zakaj si si to storila, Georgia?« je glasno zastokal, nenadoma je tudi njega prijelo, da bi se zjokal. Zjokal zaradi žalosti, ki ga je obšla, ko ga je obvestila o njenem novem načinu življenja. Počutil se je, kot da bi mu pravkar zaupala, da oboleva za hudo boleznijo in bo umrla čez natanko minuto in pol. »Vesel?« je zamežikal ob besedi, ki ga je v njenem stavku še najbolj zmotila in zmajal z glavo, kakor da ne bi mogel verjeti, da se to resnično dogaja. »Presneto, Ge. Kaj ti je bilo vse to treba? Ti si bila..« S težavo je požrl debel cmok, ki se mu je ob podoživljanju dogodkov naredil v grlu in si obliznil presušene ustnice. »Ti si bila tista, ki si me hotela rešiti,« je zašepetal, ko ni mogel proizvesti kaj bolj močnejšega, kot je bilo premik glasilk. Zaradi vseh okupiranih čustev se je nenadoma počutil tako oslabljeno, tako preveč šibko in če ne bi bil tako blizu njenega telesa, ki ga je – kljub temu, da je bil njegov osnovni namen, da on njej daja oporo – podpiral, ne bi bil več tako prepričan v svojo stabilnost.

tagged: oh-so-awesome georgia smitten3

| words: 576 | comment: ohmygosh, res sorry ker sem tako pozna!

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: playground Pon Apr 01, 2013 11:40 pm

tag, the awesome jake smitten

note: don't even sweat it!

"kaj..?" se je skorajda užaljeno namrščila, ko ji je rekel, da je usrana. njen pogled je pobegnil po njenih tenkih nogicah, kot bi se želela prepričati, če je to res. ni bilo. govoril je o njeni umazani in spremenjeni notranjosti. o tem, kako je po njenih možganih hitela majhna zelena lučka in utripala, kot da bi ji hotela raztrgati glavo. ampak tako.. dobro raztrgati. na male kosce, iz katerih bi se lahko kasneje znova rodila. ali kaj takega. kot feniks. iz lastnega pepela. "nisem," je končno znova dvignila pogled in jezno protestirala. ne bo poslušala tega. saj se bo vendar prerodila. se je že, pa še se bo. kaj mu vendar ni bilo jasno? saj je tudi on poskušal, redno se je poskušal preroditi in ona tega takrat ni razumela. zdaj sta razumela oba; kako je bil torej lahko takšen?

"zato, ker.." je z enako namrščenim čelom želela pojasniti svoja dejanja, a dovolj hitro ji je postalo jasno, da v takem stanju česa takšnega enostavno ne bo sposobna. zakaj jo je spraševal te bedarije? če je že kdo razumel, je bil to on, kaj je torej silil vanjo! saj je vendar.. razumel. bolje kot vsi ostali je razumel. "zakaj me.." je jezno začela in ga odrinila od sebe. ne pretirano, tako ali tako ni imela tolikšne moči. samo toliko, da se je iztrgala iz njegovega prijema. "zakaj me sprašuješ to sranje!" sama sebi se je zdela precej glasna, zato je zmajala z glavo, kot bi hotela reči, da ni želela biti tako napadalna - a besede se niso premaknile iz njenih ust. pogled je odvrnila stran, nekam v daljavo, se delno obrnila stran, kot bi v trmi želela dokazati, da ji je prav malo mar, kaj si misli o njej, o tej novi in izboljšani verziji nje.

"ne govori mi o tem, kako je bilo," je trmasto zamomljala v temo, čeprav ni bila prepričana, če jo je sploh slišal. "ti nisi hotel mene," je nadaljevala s taistim tempom, z enako stisnjenimi ustnicami, s pogledom, uprtim v daljavo. roke je prekrižala na prsih, s čimer je samo še podkrepila ofenzivo, ki jo je pripravljala pred njim. ne bo ji znova storil tega, kar ji je. ni si je znova zaslužil, sploh ne, če je imel zdaj namen postati moralističen. prekleto prepozno. preveč jebeno pozno. "se spomniš? nisem jaz.." zmajala je in z nekaj mežiki pospravila solze, ki so ji silile v oči. ne, ne bo mu dovolila. čeprav je vedela, da se ji počutje menjuje iz sekunde v sekundo, je vedela tudi, da mu ne sme dovoliti, da jo znova popolnoma povozi. boljša od tega je bila. "sploh mi nimaš kaj očitati. jaz sem vsaj čez dan pri sebi. se spomniš sebe?" postajala je pasja, a vedela je, da druge izbire nima. če ne bo sikala, se bo zlomila. ni se hotela zlomiti. ne še enkrat. ne še enkrat zaradi njega. "sploh mi ne smeš.. očitati." šele ko je zaključila svoj kratek monolog, ji je postalo jasno, kako se je pravzaprav ponavljala; in vendar ni imela namena reči ničesar več. s pogledom je samo hitro poškilila k njemu, da bi videla njegovo reakcijo; da bi videla, če nekje v sebi vendarle.. razume.

Naslov sporočila: Re: playground Sob Apr 27, 2013 10:53 am

Zares se ni hotel znašati nad njo, toda res ni zmogel več. Ni zdržal, da bi jo še naprej gledal v takšni spremenjeni podobi in hkrati ugotavljal, kaj se je z njo dogajalo v vsem tem času. Zakaj mu je hotela biti podobna? Zakaj se je tako hrepeneče hotela približati staremu, problematičnemu Jakeu? Mislil je, da mu nikoli ne bo treba več obujati stvari, ki jih je že zdavnaj zakopal nekam globoko v svojo notranjost, toda zdaj je prav ona povzročila, da so vsi spomini ušli iz njegovega, do zdaj še skrbno zavarovanega, nadzora. »Pozabi,« je zamrmral, ne da bi se zares zavedal, da je iz njegovega glasu zavela sled razdraženosti kot bi popolnoma izgubil živce nad njenim dojemanjem. Resnično ni slovel po potrpežljivosti, čeprav mu je včasih pri vzdrževanju le-te šlo prav dobro. Ampak ne zdaj – zdaj ni mogel kar mirno sprejemati njene odločitve, ki so vodile v popolnoma spremenjeno Georgio, ki mu, iskreno rečeno, ni bila všeč. Pa saj je znal sprejemati drugačne ljudi, a to je bil pogled iz povsem drugačnega zornega kota – več kot dobro jo je poznal, da bi vedel, da se stara Georgia nikoli ne bi prepustila čemu takšnemu in prav zaradi tega ga je vse skupaj še bolj jezilo.

»Ker mi preprosto ni jasno,« je še sam povzdignil glas, čeprav to ni bil njegov namen. Njegov namen je bil, da ostane miren in da ne pusti, da mu razburjenost odnese možnost pravilnega presojanja kot mu je bilo v navadi. Ampak reči ali storiti je bilo nekaj povsem drugega, to bi lahko že vedel. »Kaj točno te je prislilo v to, da si pristala tu, kjer si?« Njegove iskrive oči so se kljub temi, ki ju je obdajala, vidno zaiskrile, preden se je s pogledom ustavil naravnost na njenih očeh. »Naj uganem. Hotela si mi biti podobna,« je tiho prhnil, kot bi bila to najbolj neumna in nespametna stvar, ki bi jo lahko človek kdajkoli naredil. Po svoje je zares bila. »Zakaj?« Strogo se je zabolščal vanjo, medtem ko je skoraj zahteval njen odgovor, ne da bi se zares zavedal pritiska, ki ga je s tem poizvajal. »Ge. Ne razumi me narobe, toda imel sem te za pametnejšo od tega. Za močnejšo,« je ponovno spregovorilo razočaranje, ki se v njem ni poleglo, četudi je v njem vladala prava zmešnjava čustev. »In potem te po vseh teh letih vseeno najdem takšno.« Morda je z njo ravnal res nekoliko prestrogo, a ni si mogel pomagati. Ni mogel kar tako izklopiti svoje zaščitniške narave, ni se mogel kar pretvarjati, da je bila samo neznanka, ki mu ni nič pomenila. Ker bila je daleč od tega – bila je njegovo prvo dekle, do katerih čustva nikoli ne zares zbledijo, kaj šele izginejo. Če je mislila, da jo je pozabil, se je globoko zmotila. »Ne bi o tem, kaj se je takrat dogajalo. Ne spreminjaj teme s tem, da delaš primerjave z mano, Georgia.« Njegov glas je bil za spremembo povsem miren, kot bi ga nekaj zmotilo. So bile to solze, ki jih je opazil v procesu zatiranja? »Če takrat ne bi bilo tebe, bi bil sedaj bogve kje. Upam, da se tega zavedaš.« Iz sebe je spustil težko kepo odvečnega zraku, ki je oviral njegove dihalne poti. Zaradi neznanega razloga se je počuti, kot bi imel najhujšo obliko astme. »Oprosti. Res sem bil kreten,« je po dolgem premoru zamrmral naravnost v svoje čevlje, kot bi se sramoval lastnega obstoja. Toda krivda, ki se mu je v tem usedla na ramena, je bila pretežka.

tagged: oh-so-awesome georgia smitten3

| words: 584| comment: <3

THANKS TO MAC !

Naslov sporočila: Re: playground Ned Maj 05, 2013 10:41 pm

tag, the awesome jake smitten

"oooo," je zategnila ta samoglasnik in dvignila svoje šibke dlani, kot bi se mu skušala opravičiti za izrečene besede. "potem pa ti absolutno mora biti vse razjasnjeno, kajne," je zamrmrala in še sama ubrala razdražen podton v svojih besedah. ker je bil on, ker je bil jeben jake freeman; pričakoval je, da mu bo na zlatem pladenjčku postregla z informacijami, a ni mu bilo jasno, da to, kar je stalo pred njim, ni bila več stara georgia. to ni bila oseba, ki jo je imel nekoč rad, to ni bila oseba, ki je nekoč ljubila njega. zadovoljna je bila s svojim življenjem; pa kaj, če je bila drugačna, pa kaj, če se je prekleto spremenila, sami se ji je zdelo, da je s to obliko nje prav vse dobro. nobene pravice ni imel znova vkorakati v njeno življenje in ji dajati občutka manjvrednosti; bila je dobro! bila je prekleto dobro, to je bila ona! uživala je v svojem življenju, kot je nekoč znal on. pa kaj, če ga je to ranilo! saj je tudi on ranil njo - o tem pa nista govorila, kaj? pička. bil je navadna pička.

"ne, jake," je odkimala z glavo, popolnoma pripravljena, da se mu vrže v lase, če bi bilo to potrebno. bil je tako neumen. "verjemi mi, da se čisto vse vendarle ne vrti okrog tebe," je razdraženo zamrmrala. o bog, kako je bila zjebana; spet so se občutki agresije nekoliko sproščali, vračala se je žalost. slab trip; ali pa ga je samo jake uničil, glede tega ni bila najbolj prepričana. da, bil je del njenega problema, delček povoda, a sam vsekakor ni bil razlog. doživela je vbeliko hujšega, kot je bila zgolj najstniška zatrapanost. zavzdihnila je in se nekoliko utrujeno obrnila stran od njega. naredila je nekaj korakov v drugo smer, hodila je sicer precej težko; celotno njeno telo se je hotelo kar zložiti in morebiti kar sredi tega jebenega igrišča odspati kakšno urico ali dve. molčala je, ko je govoril, v očeh so se ji znova nabrale solze; njen pogled je pobegnil k polni luni, kot bi bila ta nekakšno lažno zatočišče pred njegovimi napadi. najraje bi se zakopala v zemljo; njegove besede so bile tako boleče.

po dolgem premolku je z zlomljenim glasom iz sebe spustila kratko priznanje: "morda nisem tako močna, kot si mislil, da sem." pogoltnila je kepo, ki se ji je naredila v grlu in roki oklenila okrog svojega trupa. nenadoma jo je prav nemarno zazeblo, čeprav je bila poletna vročina tudi ponoči ubijajoča. znova je spregovoril, znova je molčala, v tišini so ji po licih drle solze. želela si ga je nazaj, njega in tiste brezskrbne dni, ko je verjela, da je vse tako lepo. četudi je ni ljubil, se mu ni gnusila, zdaj pa.. jasno je pokazal, kako odurna se mu zdi ta oblika nje. še sama sebi se je zagabila. najraje bi si strgala kožo iz telesa in brez nje legla v mehko zemljo. "zdaj me torej sovražiš," je zašepetala. ni bilo vprašanje; bilo je izpostavljeno dejstvo. "čeprav nisem nikdar nikoga ubila, nikdar nikogar poškodovala, nikdar nikomur naredila hudega.. sem v tvojih očeh nekakšna zločinka," je prišla do edinega smiselnega zaključka. nato je rahlo zajokala, ko ni bila sposobna v sebi zadržati solza, a hitro se je uspela utišati. "šla bom," je šibko zašepetala in se znova obrnila k njemu, da je ujela njegov pogled.

Naslov sporočila: Re: playground Sre Maj 08, 2013 2:18 pm

tag here is amazing mason. smitten3

and i wrote around 552 words. sorry for late again and this is not my best at all -.-

imela je občutek, da ji je vse skupaj, za tistih nekaj kratkih trenutkov vzelo dih. joanno je ob tem avtomatsko še bolj privila k sebi in na videz je delovalo, kakor da jo le hoče potolažiti od padca, čeprav sedaj že ni več jokala, očitno zaradi tega, ker ji je od vsega skupaj misli odtegnil mason, vendar vseeno je v tistem trenutku imela glede vsega skupaj pravzaprav precej… nenavaden občutek. ne, niti približno mu ni nameravala namigniti, kaj šele povedati, da je otrok njegov. če bi bilo po njeno, bi sedaj obrnila pete in odšla in zopet ne bi bilo ne sluha ne duha o njej, vendar te možnosti trenutno ni imela, ne glede na to, kako si je želela. šele ko je spregovoril, se je tudi njej vrnil dar govora ter usmerila je pogled stran od njegovih oči, ki so jo ravno pred dvema letoma znale precej zmesti. in nato, preprosto izginile. do sedaj. zbrala se je ter poskusila kaj se da normalno odgovoriti. ni smel ugotoviti, da je pravzaprav že dve leti, dan za dnem, v bistvu mislila nanj. morda je bilo zaradi joanne, vendar kljub temu, vseeno bi ga lahko nekako odklopila, ampak tega na njeno žalost ni bila ravno sposobna. »mason,« je dejala namesto pozdrava ter zopet dvignila pogled proti njemu, ustnice pa ukrivila v kolikor toliko soliden nasmešek. »am, torej, v redu sem, kaj pa drugega. in ti?« je izčebljala in v tistem trenutku je pravzaprav malo manjkalo, da se ni prijela za glavo, zaradi popolne bedarije, ki jo je izrekla. res ni mogla zadeve oviti v malce lepši stavek? ne, očitno tega v tem trenutku ni bila ravno sposobna. prekleto. ko pa se je približal dekletcu se je skoraj avtomatsko zdrznila ter joanno hitro postavila na noge. za trenutek se je še namrdnila, ko ju je označil za prijatelja. dobro, že res, da se joanni zadeve ni dalo drugače pojasniti, vendar vseeno je čutila v tistem trenutku nekakšen nenavaden občutek pri srcu. »in to je joanna,« je dejala, še predno bi ona lahko odgovorila in ji pomignila proti igrišču. »daj pojdi se igrat, jaz… jaz se bom tu pogovarjala z...« je dejala ter za trenutek utihnila in se namrščila. saj niti ni vedela kaj naj reče, edino kar je želela je bilo to, da ga joanna v svoji stari navadi ne bi poklicala očka, kar je rada počela pri marsikaterem pripadniku moškega spola. »masonom, prav? in pazi, da zopet ne padeš« jo je napotila, jo za trenutek opazovala, ko je stekla k igralom, nato se pa veliko samozavestnejše zazrla vanj. sedaj ni več čutila strahu, da bi ugotovil podobnost med njim in deklico, katera je bila njej osebno prekleto očitna. »torej sva prijatelja, praviš?« je sedaj nadaljevala pogovor, ko je bila svetlolaska dovolj daleč, da ni slišala ter se je sama zazrla vanj ter prekrižala roke na prsih, vendar kljub temu ji je na obrazu ostal nasmešek. »in v bistvu te že dolgo nisem videla, pravzaprav… od takrat. dobro, da se spomnim tvojega imena« je dejala ter narahlo odkimala z glavo. zares bi lahko pazila na svoje besede. za trenutek je skoraj pozabila, da je jezna nanj, ker je tistega jutra odšel, vendar kakorkoli je že bilo, ni bil trenutek za očitke. »sploh pa te nisem pričakovala tu. tako da, daj mi povej, kaj počenjaš tu?«

Naslov sporočila: Re: playground Sre Maj 08, 2013 2:48 pm

anthea
it's totally fine ;D

mogoče bi bil drugačen pristop boljši. a tisti trenutek, ko jo je zagledal, je vedel, da ne more preprosto stopiti mimo nje, kot da se ne poznata. res je sicer, da več kot tiste noči skupaj nista preživela, a tudi to mu je bilo dovolj, da se je odločil pristopiti. dejstvo, da je imela ob sebi majhno deklico, očitno njeno hčerko, ga je za trenutek zmedlo, a ne odvrnilo od njegovega načrta. želel se je vsaj še enkrat pogovoriti z njo in če bi si to želela, se vsaj spodobno posloviti od nje. vedel je, da bi takrat moral nekako razložiti svojo situacijo ali ji pustiti sporočilo, a odločil se je spontano in odšel. brez slovesa. »me veseli. jaz se tudi ne morem pritoževati,« je skomignil z rameni, preden se je posvetil mali svetlolaski. »pozdravljena joanna,« se je ponovno nasmehnil deklici, ki je zrla vanj. ko jo je anthea napotila proti delu igrišča, nekoliko proč, se je počasi dvignil in vstal, a njegov pogled ni izpustil male svetlolaske, dokler ni njena mama spet spregovorila. obrnil se je proti tako zelo znanemu obrazu in ob njenem vprašanju skomignil. »kaj pa naj bi rekel? verjetno bolje to kot pa da sem pred davnimi časi spal z njeno mamo in potem naredil napako in preprosto izginil brez slovesa?« je vprašujoče dvignil obrv in zavzdihnil. »domnevam da je predvsem moja krivda da dejansko nisva postala prijatelja, a saj veš kako nerodno zna priti zjutraj, ko se zbudiš poleg neznanca. verjetno sem ti celo prihranil jutranji govor, kako si spala z mano samo zato da si prebolela bivšega ali pa zato, ker nisi imela pri roki boljšega primerka moškega spola od mene,« se je poskušal pošaliti. »očitno ni bilo tako zelo dolgo od takrat. glede na to da se oba spomniva imen drugega,« je namuznjeno pripomnil njenemu komentarju. roke je potisnil globoko v žepe kavbojk ter naredil nekaj korakov naprej, s tem se je nekoliko oddaljil anthei in nekoliko približal deklici, katero je sedaj opazoval. seveda ga je zanimalo o tem, kaj se je zgodilo, a ko je zaslišal njeno vprašanje, se je spet obrnil proti anthei. »službo sem dobil tukaj. nekaj let nazaj. detektiv pri filadelfijski policiji sem,« je dejal in se zavedal, da ji je šele sedaj razkril s čim se ukvarja. saj ne, da je to kdaj skrival, a ko sta se spoznala, več od njenega imena ni vedel. in ga takrat niti ni zanimalo. »kaj pa ti? sprva bi sklepal, da si svojega moža spoznala tu, a glede na to da ne nosiš poročnega prstana…« včasih se mu je zdelo, da je njegov čut za podrobnosti pravo prekletstvo. a to malo podrobnost je opazil že nekaj trenutkov po njunih začetnih besedah. »poslušaj, saj vem, da sva si popolna tujca. ne vem, mogoče bi moral preprosto stopiti mimo, ko sem te opazil. ampak glede na to, kako se je vse skupaj odvijalo po najini noči… ne vem, zdelo se mi je, da si zaslužiš vsaj opravičilo ker sem tako odšel, brez slovesa,« je zamrmral in poškilil proti njeni hčerki, če je slučajno preblizu. ta pogovor definitivno ni bil za njena ušesa, čeprav je bila verjetno premajhna, da bi ga sploh razumela.

Naslov sporočila: Re: playground Pon Maj 27, 2013 6:12 pm

heart attack

"ja..ja..hvala daisy." je kolikor toliko hvaležno zamrmrala v slušalko, ki jo je nato nekaj trenutkov pozneje odvrgla nazaj na vilice. nova tajnica je absolutno preveč čebljala in tako še spodbujala glavobol, ki je nastal zaradi neprespane noči in dolgega delovnega dne. verjetno bi morala končati za danes. svoje nekoliko razmršene lase si je z eno roko potisnila z obraza in vstala s stola, ter se pomela po premrlih rokah, ki so otrpnile zaradi mirnega in natančnega dela. pravkar pridobljene dokaze je pospravila na primerno mesto, slekla belo haljo in se takoj ko so luči ugasnile hitro napotila ven. skozi okna je pronicala mehka večerna svetloba in po hodnikih je odmeval smao še rezek zvok njenih visokih pet. lase je iz stroge fige hitro razpustila, da so ji padli nazaj po ramenih in se srečno nasmehnila. lahko bo užila nekaj zasluženega spanca. čisto vsakič, ko je lahko zapustila pisarno ji je bilo to v neznansko olajšanje, čeprav jo je delo navduševalo. ampak neprespane noči niso pripomogle k napornemu delavniku. ampak odkar je spoznala njega nekako ni mogla zatisniti oči vsaj polovico noči. vedno je bil tam. tisti pri katerem ji je spretno pritrjena maska pričela polzeti z obraza, čeprav je hrepenela po tem, da bi jo lahko pred njim snela in mu pokazala pravo sebe. nekoliko dekliško, a vseeno žensko, ki je vredna tega izraza. kljub temu, da sta imela le eno afero do sedaj je nekaj časa preživela z njim in najbolj grozno je bilo, da se je pričela zaljubljati. spet. in tokrat v moškega za katerega je že v začetku vedela, da je baraba. wesley preprosto ni bil človek, ki bi znal pokazati lepa čustva. bil je grob, nasilen, odrezav. nič kaj dobrega si ni mogla zamisliti na njemu. vsaj ne na zunaj in na to kar je kazal. a že spet je padla na to osebnost barabe. privlačil jo je mnogo bolj kot kakšni pridni fantki. bil je svojevrsten. in prav to jo je pripravilo do tega, da so potlačena čustva pričela vreti na plan. želela je vztrajati. mi pokazati, da ji je mar zanj. da ga ljubi. kljub temu, da jo je v preteklosti, ki jo je tako zelo želela skriti ravno to čustvo najbolj izdalo. toda kot pravijo, s ečustev ne da preprosto zatreti. morda pa je pogrešala to, da bi se jim spet prepustila. karkoli je wes že bil, v njej je z vsakim, še tako grobim pogledom lai besedo sprožil pravi tornado.
čeprav filadlefija ni bila največje ameriško mestece, ni nikoli spala. ulice so bile še vedno polne ljudi in želja po čimprejšnjem snidenju s posteljo, jo je pognala na bližnjico, ki pa je bila nekoliko bolj opuščen del mesta. ampak utrujenost je zmagala. spretno je stopila čez kup šavja in se podala proti igrišču v bližini. hrušč je počasi izginjal. zdaj ni bilo več nobenih otrok, ki bi se igrali in tišina jo je plašila. tukaj so se zbirali pripadniki ulične tolpe, ki jih je malo pobliže spoznala, ko se je pričela družiti z wesom. nikogar konkretno a malo bolje kot prej že. nenadoma so se njenim pridružili še eni, mnogo težji in bolj počasni koraki. prestrašeno se je ozrla okrog. to da je šla po bližnjici se ji ni več zdela tak odobra zamisel. sploh ker ji je pot zaprl neznan moški. "hej lepotička. kam se ti pa tako mudi?" kar streslo jo je ob slinastem tonu njegovega glasu. iz sebe ni spravila niti glasu, zatorej se je s sklonjeno glavo skušala izmuzniti mimo, a se je še prekmalu znašla pritisnjena ob njegove prsi. nekoliko pijano se ji je smehljal. "p-pusti me." je zajecljala, veliko manj odločno kot je nameravala. glasno se je zasmejal. "še v sanjah ne. tokrat je tisti bedak res zadel terno." je mislil wesa? verjetno. prestrašeno je pogoltnila slino in opazovala moškega, ki je s pogledom drsel po njej. bilo ji je več kot nelagodno. grozno. in stavila je lahko, kakšne misli mu trenutno švigajo po glavi.
najhuje je bilo, da se ni zmotila. njegova groba roka, je hitro zdrsela pod bluzo in povzročila, da so se ji pred oči prikotalili spomini. le da se je bila takrat zmožna upirati. zdaj nobenega dela telesa ni mogla pripraviti h gibanju. "prosim.." je zahlipala in slane solze so se ji spustile v napol odprta usta. četudi bi se bila zmožna upirati jo je premočno ujel pod telesom in jo tiščal k nekemu zidu. ni se zmenil za njeno hlipanje. preveč zaposlen je bil s tem za kaj bo uporabil svoje roke. skušala je zbrati vsaj toliko moči da bi zakričala. pa se ji je sploh splačalo? bi jo kdo slišal? "na pomoč!" je nazadnje le obupano zakričala. toda vse kar je dobila je bil odmev in močna klofuta neznanca, ki je tako le še pospešil svoje delo. ji je bilo to res namenjeno? bo posiljena že drugič v življenju?

TAG: WES<3 - WORDS: 809 - NOTES: THIS TWO ARE PERF. :$

http://forums.athousandfireflies.com/index.php?showuser=1386">♥>

Naslov sporočila: Re: playground Pon Maj 27, 2013 10:07 pm

tag, nicole smitten

Bil je nekoliko omotičen, spil je nekaj pirov in skadil nekaj trave, ko je z nekimi popolnimi idioti čez večer igral poker. Spretno jih je obral, čeprav je bil pod gasom, denar je zdaj zadovoljno spravil v svoj sprednji žep in se odmajal, še preden bi kakšen od nacejanih lokalnih vandalov uspel vreči prvo flašo, ki bi najbrž priletela prav njemu v obraz. Sovražili so absolutne zmagovalce, to pa je wesley – pri družbi takih idiotov – absolutno bil. Na pol poti domov je posedel na neki klopci ob sprehajalni stezi, da se je rahlo streznil na večernem vetru, preden je nadaljeval svojo pot. Malce je zadihal, malce je počakal; samo upal je lahko, da tisti silak z imenom tommy ne bo prišel sem mimo; stalno ga je obiral, vsakič je prepoznal njegov blef, vsakič ga je prepričal v svojega. Na koncu je tip popolnoma popizdil in s pestmi usekal po mizi, da jo je skoraj zlomil, in navsezadnje je odšel ves razpičkan, ker je izgubil lepo vsoto denarja, za katerega je najbrž trdo delal. Ali.. trdo kradel in ubijal, karkoli že je počel, moral je početi ogromno tega, glede na to, da je od nekod stalno vlačil stotake in jih razsipno zastavljal, še preden bi lahko dobro premislil.

Počasi se je postavil nazaj na noge, zdaj očitno veliko bolj sposoben hoje. Roke je pospravil v žepe, ker se mu je zdelo, da sicer pretirano opletajo okrog njegovega telesa, nato pa vzel pot pod noge; njegov pogled je bil usmerjen strmo v tla, dokler ni pripešačil do otroškega igrišča blizu šole, kjer je zaslišal prodoren krik na pomoč. Ponavadi ga taka zadeva še predramila ne bi iz zamišljenosti, le da je tokrat.. glas zvenel prekleto znan. Kocine so se mu postavile pokonci, ko ga je povezal z obrazom. Je bil to prav zares glas ljubke nicole? Taiste, ki jo je parkrat položil in na katero se je pričel precej trdno navezovati, tiste, ki je potrpela vse njegovo sranje, verjetno zato, ker se je nekje na tej njuni skupni poti pričenjala zaljubljati vanj. Sam je še vedno nategoval vse, kar je lezlo in šlo, od svoje šefice do svojih sodelavk, pa spet do popolnoma neznanih ljudi, ki jih je srečeval na ulici.. ona pa se mu je vračala kot zvest psiček, ki mu je prej ali slej na poseben način prirasel k srcu. V trenutku ju je ujel s pogledom; o bog, vedel je, da bo s tem tipom še nastopilo sranje. Prepoznal je tommyjevo silhueto, ujel jo je ravno v trenutku, ko je preko tišine odjeknil glasen plosk klofute, ki se je srečala z njenim licem. In takrat mu je prekipelo. Ubil ga bo.

Zagnal se je v njuno smer, tipa je, četudi je bil večji in obilnejši od njega, v trenutku sklatil iz pijanih nog, da je zletel po betonu. Še ozrl se ni po nicole, slišal je zgolj njeno hlipanje in bilo je dovolj, da je vedel, da mora poskrbeti za tole. Dokončno. Pognal se je nad tipa in njegove pesti so pričele v navalu besa tolči po njegovem obrazu, med tem ko se je silak po prvih dveh udarcih pričel oklepati svojega dragocenega obraza, kot bi mu lahko to pomagalo pred popolnim zmaličenjem. »ubil te bom, ti gnoj,« se je iz wesleyjevih ust iztrgal krik, ko je mlatil dalje in dalje, njegove pesti so bile popolnoma krvave, najbrž je bil delež te krvi tudi njegove; a bolečine ni čutil, tipa je bil pripravljen prav zares ubiti, ker si je dovolil roko položiti na njegovo lastnino. Počasi je odnehal šele, ko so se njegove roke utrudile, tip pa je nepremično obležal na tleh. Spravil se je iz njega, pesti je obrisal v svoj pulover, pljunil na tla ob njem, da bi samo še dodatno pokazal, kaj si misli o njem. Ga je ubil? Najbrž ne. Se bo tommyjev ego kdaj pobral od tega? Gotovo ne. Ga bo poiskal in se skušal maščevati? Sam je bil pripravljen pomoliti roko v ogenj za pritrdilen odgovor. Za trenutek je obstal, ko je lovil sapo, nato pa z zadnjim udarcem med njegova rebra dokončal začeto delo.

In šele tedaj je bil pripravljen pogled obrniti k njej; začutil je zaprepadenost v njenih očeh, morebiti celo strah pred njim samim. »si dobro?« se je pozanimal, pristopil je do nje, njegove roke so se samodejno ovile okrog njenih krhkih bokov. Uboga lepotička, bilo jo je strah. Svoje potno čelo je prislonil na njenega. »obljubim, da ne bom nikomur dovolil, da te poškoduje,« je zamrmral in ji pritisnil poljub na čelo, kolikor mehkega je bil pač sam sposoben. Ne, nihče je ne bo poškodoval – razen njega. Morda celo huje, kot bi jo uspel kdorkoli drug; a navsezadnje si tega ni bil pripravljen priznati.