apartment B1

Naslov sporočila: apartment B1 Tor Apr 16, 2013 10:34 am

tag; wesley smitten

Neusmiljeno jo je ujel pod svojim telesom potem ko je z nje potrgal še tisto malo, kar je imela celega. Če se je poskušala umakniti, jo je tako grobo zagrabil za vrat, da ni bila zmožna napraviti niti najmanjšega diha, in ko je histerično hlipala potem, ko si jo je kot marioneto vzel, je nekajkrat tako močno zamahnil preko njenega koščenega telesa, da je še tedne zatem trpela nevzdržne bolečine. Ne samo fizične, da se razume, bila je na koncu z živci in počutila se je umazano. Misel, da si mogoče vendarle zasluži spoštovanje in ljubezen, je komajda še zakrivala tisto s hudo željo po smrti, in takšno jo je tudi našel … Kellan, tisti, ki je v njej dejansko prebudil voljo do življenja. In zdaj je bil točno on tisti, ki jo je vzel. In morda ravno pravi čas, kajti po večletnem molku in trpanju čustev nekam na dno srca, je ponovno začutila prekleto svinjsko željo po maščevanju. Takrat je temnolasega okrutneža že zasledovala in prisegla bi lahko, da ga je poznala bolje kot svoj lasten žep, zato ni imela niti manjše težave pri iskanju njegove gnile riti. Ko bi ga lahko nekajkrat ustrelila naravnost v srce in njegovo telo izmaličila do te mere, kot je on njenega, bi to seveda storila, tako pa je ostala brez pištole – ostajalo je le še eno. Morala ga je omamiti in ga spraviti nekam na varno, kjer mu bo lahko zadovoljno pljunila v obraz in tako dolgo brcala, da kurca nikoli več ne bo mogel efektivno uporabiti. Ni sicer mislila, da bo zadeva tekla tako zelo gladko in da se je prasec ne bo niti spomnil, toda to je le pripomoglo načrtu, ki ga je pravzaprav imela. Zdrobiti par uspavalnih tablet v njegovo pijačo bi utegnilo biti na očeh natakarice, ki mu je uslužno stregla, misija nemogoče, in precej zadovoljno je požrla cmok, ki ji je preprečeval, da bi na njegovo povabilo pritrdilno odgovorila. Še vedno je bil tak kot nekoč. Za določen čas je dajal občutek varnosti, potem pa pokazal svoj svinjski jaz in verjetno izkoristil vsako, ki mu je prekrižala pot; toda danes vse vendarle ne bo teklo čisto tako. Ko ga je – povsem trezna – delno celo podpirala in vodila do njegovega stanovanja, je olajšano zavzdihnila; končno bo maščevala tisto, kar ji je pred leti vzel. Končno mu bo lahko prizadejala bolečine še močnejše od tistih, ki jih je po posilstvu čutila ona. Končno bo na lastni koži izkusil premoč razfukane in uničene ženske. »Kam?« je čisto zaigrano vprašala, čeprav je ulico poznala. Nekje dvajset metrov proč od mesta, kjer sta se ustavila sedaj, jo je odrinil skozi vrata njegovega bloka in nemočno je padla po tleh. Brez spodnjih hlačk, umazana od krvi in peska. Modrice so komajda dobivale barvo in telo se je počasi navajalo na bolečino, in kako prekleto ironično je bilo, da je sedaj stala tu, podpirajoč njegovo sključeno telo, s praškom stiskajoč v desnici in narejenim nasmeškom na obrazu.

Ko je stala na rahlo udrtem laminatu njegovega stanovanja in v kozarec vode čisto na hitro umešala tisto, kar jo je v zadnjih tednih sploh še spravilo v posteljo, je čutila zadovoljstvo, olajšanje, deloma pa jezo in celo strah. »Izvoli, tole te bo spravilo k sebi,« je nemirno spregovorila, čeprav bo učinek ravno nasproten. Toda kako bi lahko vedel; že na dober meter je zavohala viski, ki ga je očitno požrl ravno dovolj, da se je ta sedaj v hlapih valil skozi njegove nosnice. »No, spravi se pokonci, cowboy, ali sem prišla zaman,« ga je sedaj povlekla pokonci, prosto dlan pa ovila okrog njegovega vratu in se mu približala na manj kot je sprva želela, »niti predstavljaš si ne kaj te čaka!« Po spominu je stopala proti spalnici, kjer jo je takrat zlorabil in kjer bo sedaj ona naredila svoje … tisto, kar si prekleto zasluži. Tisto, na kar je čakala leta. »Ulezi se,« mu je ukazala in zlezla v njegovo naročje, odprla par gumbov, medtem pa nekajkrat poljubila golo kožo njegovega prstnega koša. In potem ga je zmanjkalo. V kombinaciji z alkoholom je očitno uspavalo delovalo še toliko hitreje in imela je dovolj časa, da ga je z ukradenimi lisicami priklenila ob vzglavje masivne postelje. »Zaslužiš si … plačal boš za vsako klofuto in pretočeno kapljo krvi,« se sikala od jeze, po licih pa so ji tekle debele solze šibkosti. Kdaj je postala tako okrutna? Ne bi bilo bolje pozabiti na vse kar se je zgodilo in končno napraviti korak naprej?

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Tor Apr 16, 2013 12:39 pm

tag, sara smitten

nekaj kozarčkov je zvrnil in ko se mu je svet zdel lepši, je sklenil, da bo pravi čas, da si poišče kakšno lepotičko, ki bo z njim nocoj delila posteljo, potem pa iz njegovega življenja izginila, kolikor hitro je tudi prišla. po zadnjem srečanju s saoirse je to poreboval; nekoga, ki ga bo pofukal, kot da ni fukal že stotine let, nekoga, s komer si bo lahko dal duška in morda celo pozabil na svetlolaso lepotico. tokrat se mu vsaj refleksi bruhanja niso vklopili v trenutku, ko je ogovoril prvo lepotičko. bila je simpatična, smehljala se mu je, delovala je prekleto vroča in znal si jo je predstavljati; golo, pod njim, nad njim, sploh ni važno, z njo bi fukal, kakorkoli bi hotela. samo, da bi pozabil; o bog, vse bi storil, da bi pozabil, med drugim tudi na totalno banalno sramoto, ki si jo je nazadnje pred njo naredil, ko je pijan kot klada pristal v vinski kleti in ji nabijal o ljubezni in pripadnosti in podobnih nesmislih, ki jih v njegovem življenju že iz izhodišča ne bi smelo biti.

potem sta bila nenadoma v njegovem stanovanju, spet je bil pijan kot cota in komaj se je vlačil po stopnicah, ki so vodile do njegovega nadstropja. tu je trajalo še lep čas, da je končno odklenil vrata. potem sta bila notri in s seboj je bil nekoliko bolj zadovoljen. vedel je, kaj ga čaka; prav nič ga več ni moglo presenetiti. sprejel je njen kozarec, ji zamrmal nekaj, kar je zvenelo kot "hvala," ko je sledil njenemu vodstvu proti njegovi spalnici. naredil je požirek ali dva, potem se mu je zahotelo vode in na koncu je zduška izpraznil kozarec in ga odložil po poti. spustil se je na postlejo, potreboval je samo trenutek, da se spravi k sebi, a zdelo se mu je, da se mu je okrog oči začenjalo vedno bolj intenzivno megliti. kaj pri kurcu? toda lepotička, katere ime je že pozabil - ali pa ga nemara sploh nikoli ni izvedel - ga je že poljubljala po prsih in občutek je bil prijeten, zato se je sprostil. dokler ga ni, v trenutku, zmanjkalo.

ko je naslednjič odprl oči, se je počutil kot v deliriju; vse, kar je videl, je bilo izredno megleno, bil je zmeden kot sam satan in lepotičko, ki jo je privedel domov, je zdaj videl zgolj kot senco, ki se je premikala za platnom megle. nekajkrat je zamežikal, da je učinek tega deliričnega stanja nekoliko popustil; hotel je premakniti roke, pa jih je imel nekam priklenjene. kaj, hudiča? dlani je stisnil v pesti in še enkrat poskusil, a uspelo mu ni. a je bil.. a je bil priklenjen z lisicami? kurac! všeč so mu bile vse seksualne igrice, ki si jih je človek utegnil namisliti, toda ni si pretirano želel igrati, ne v stanju, v kakršnem se je znašel. "kaj.." mu je uspelo izmomljati. oči mu je še intenzivneje vleklo skupaj. kot da bi požrl kakšen rufi ali kakšno podobno gnilo svinjarijo. "kaj se dogaja, pizda," mu je končno uspelo izdaviti. imel je suha usta, slabo je videl, težko se je premikal, v vsek pogledih se je videl uklenjenega. in takšnega stanja niti slučajno ni želel.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Sob Apr 20, 2013 10:49 pm

tag; wesley smitten

Nekaj časa je s solzami v očeh opazovala spokojno dvigovanje in spuščanje njegovega prstnega koša in prvič se je čisto zares zavedala svojega dejanja. Ni mogla reči, da ga obžaluje, toda ponosna vsekakor ni bila. Še vedno je to bil človek, ki si jo je pred letoma na silo vzel, človek, za katerega sicer ne bi mogla reči, da ji je vzel otroštvo, toda vsekakor jo je oropal nedolžnosti, tistega občutka varnosti, s katerim se je prikradla v Ameriko. Bil je moški, ki jo je takrat spretno navil okrog prsta in se z njo okrutno poigral, medtem ko je lahko le stokala od bolečin in lovila sapo, ki jo je od začetnega šoka kar izgubljala. Je bilo to zares potrebno? Vso to obujanje bolečih spominov, ko pa je očitno, da se ta prasec ne spomni niti njenega obraza. Spraševala se je, če je morda v kozarec nasula preveč uspavala in bo zdaj tu preživela celo noč, medtem ko bo on sladko spal in sanjal o lepih rečeh; če je vendarle naredila napako in mu – ko se zbudi – ne bo kos. Sedla je poleg njega in obraz zatopila v kolena, kar ji je dalo vsaj delen občutek varnosti – nekaj, česar v tej sobi niti slučajno ni pričakovala. Spominjala se je zgolj stropa, v katerega je brezbrižno zrla, medtem ko jo je grobo prikoval ob vzmetnico, vse ostalo pa je bil le bled, meglen spomin. Čeprav je zadeva bila daleč od smešne, se ji je na ustnice zarisal nasmešek; bil je čas, da se mu maščuje za vse, kar ji je žalega storil, za prekleto bolečino, ki jo je čutila, za grob fuk, ki ga ni želela, za odvzet trenutek, ki ga je takrat še želela podariti tistemu pravemu.

In kot bi slutil, da se bliža njegov čas, je takrat odprl oči, ona pa je ob tem kot prestrašena srnica skočila pokonci. Zdela se je daleč od tiste pogumne Sare, ki je tako odločno zakorakala v njegovo zatohlo stanovanje, ki mu je tako zvito podtaknila uspavalo in ga zvlekla do spalnice; in mogoče le ni bila tako zelo prepričana, da mu bo sposobna prizadejati toliko bolečine, kot bi si jo zaslužil. »Misliš, da sem ti še drugič nasedla tako kot takrat?« je hladno odgovorila, čeprav ni spraševal po tem, nato pa nadaljevala v istem tonu, le nekoliko počasneje, »ravno pravi čas si se zbudil, sem nameravala začeti brez tebe.« Čeprav je pričakovala, da se bo izraz na njegovem obrazu nemudoma spremenil, je njegovo obličje še vedno držalo tisti 'nič mi ni jasno' pogled, in takrat se je zavedala, da bo potrebno več kot preprosta klofuta, več kot enostavna predstavitev. Ni bila Sara, tista dolgolasa brazilka, ki jo je pofukal, kot da se mu je šlo za življenje; bila je številka, očitno le ena izmed mnogih, ki je končala pod njegovimi grobimi prijemi. Ena izmed mnogih, ki ji je vzel vse in očitno ena izmed redkih, ki je to želela maščevati. »Točno sem si me pripeljal. Dve leti nazaj. Potisnil si me ob steno in …« Njen glas se je zlomil, ko je skušala ubesediti tisto, česar po vsem tem času še vedno ni izbila iz glave. Postal je ves hripav, na trenutke piskajoč in takšne je ni smel slišati. Ni se smela zlomiti, ne pred njim. »Potisnil si me ob steno in me prisilil k poljubom in ko sem se uprla, si me udaril prvič in nato še večkrat. Kako za vraga se ne spomniš grobosti, ki jih počneš?« je skorajda zakričala, potni dlani pa stisnila v pesti in jih za enkrat še obdržala strogo ob telesu. »In če te že zanima kaj se dogaja … čas je da plačaš, prekleto. Čas je da vidiš kako sem se počutila, ko sem bila popolnoma nemočna.«Nemočna in izgubljena. Nekako tako kot sedaj, ko ni pripadala nikomur. Ko je bila tu povsem sama, brez Kellana, da bi ji kril hrbet. Ko ni točno vedela kako bi mu zadala prvi udarec in tvegala čim manj. Ko se ji niti slučajno ni sanjalo, kaj bi storila, če se mu uspe rešiti iz lisic.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Apr 21, 2013 11:30 am

tag, sara smitten

še vedno je bil nekoliko omotičen, a pripravil se je do tega, da je izostril sliko rjavolaske, ki je bentila nad njim. priklenjen je bil na posteljo in prav nič prijetno se ni počutil, ko je bil takole nemočen. nekajkrat je roke skušal povleči k sebi, a vzglavje postelje se je - kljub njegovemu močnemu vztrajanju - komaj kaj zmajalo. "o čem za vraga govoriš, ti kuzla zmešana?" se je namrščil, ko je ugotovil, da se ne gresta kakšne mejno normalne seks igrice, ampak da je tale tenka lepotička precej razburjena. da ima namen storiti kaj več kot prisloniti svoje ustnice na njegovo moškost, med tem ko je privezan in nemočen. "odkleni te pofukane lisice, preden bom popizdil," je z nekoliko grozečim tonom izrekel, ko se je z zgornjim delom trupa dvignil, da je bil sedaj v polsedečem položaju, še vedno izredno nezadovoljen z nepričakovano nastalo situacijo. še zdaj je čutil promile alkohola v svoji krvi, toda stanje, v katerem se je znašel, ga je konkretno zbistrilo. predvsem je bil izredno slabe volje, da so njegove roke prikovane na eno mesto, med tem ko bi si lahko tole lepotičko že davno privlekel k sebi, si jo podredil in ji pokazal, da se nima kaj zajebavati z njim. "si mi usipala uspavalo v pijačo, jebenti?" se je namščil, ko je pričel počasi sestavljati kosce, ki še malo prej niso imeli smisla.

prisluhnil je njenim besedam in še preden bi se utegnil nadzorovati, se je na njegovem obrazu - samo zaradi izrazito jasnega zloma njenega glasu - zarisal polovičen nasmešek. ni vedel, o čem je bentila, iskreno ne, z marsikatero kuzlo je bil kdaj grob, a vse so na koncu prosile, da mu pride po njih, nobena od njih se nikdar ni pritoževala. poškodoval je samo eno dekle v svojem življenju in to zagotovo ni bila tale deklica. njenega obraza se je povsem kristalno spomnil - vsaj verjel je tako. "daj, ne serji, ljubica," se ji je končno ponorčeval, ko je - očitno ganjena - utihnila. lepo prosim, verjetno je prosila, da jo biča ali kaj podobno bolnega, sam pa se bolnim igricam nikdar ni znal upreti. "če misliš, da bom nasedel temu bednemu mučeniškemu sranju.." prhnil je. nikoli. preveč jih je že videl, ki so se delale ranjene in uboge, na koncu pa se je sleherna med njimi izkazala za navadno kurbico, ki je potrebovala kurac v svoji vlažni pizdi. to je bilo vse. tale ni izgledala prav nič drugače; iskreno, znal si je predstavljati, da jo je kdaj nasekan pofukal, kaj več od tega pa v njej ni videl.

še nekoliko se je presedel, da se je zdaj počutil veliko bolj sproščeno tukaj, na svojem mestu. kaj pa mu bo tale pičkica naredila? niti najmanjše možnosti ni imela. "kaj boš?" se je v izzivalnem tonu pozanimal. "me boš kaznovala?" zaničljivo se je nasmejal. "poglej se, pizda, kako za vraga bi me lahko ti poškodovala?" bila je tenka, luškana, vsekakor ne tisti tip osebe, ki bi lahko komurkoli naredil karkoli slabega. "daj, pridi," ji je ukazal, med tem pa je nasmeh na njegovem obrazu jasno kazal, da tole ni samo igrica, ampak jasno napeljevanje na to, da bi jo z največjim veseljem pofukal. na tleh, ob steni, na postelji, na kuhinjskih elementih, pizda, kjerkoli. komot. "usekaj me. kaznuj me. lepo te prosim, poskusi."

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Apr 21, 2013 8:51 pm

tag; wesley smitten

Kako zelo se je zdrznila, ko se je zadrl nanjo, in prisegla bi lahko, da bi – če le ne bi bil priklenjen na kovinsko okovje postelje – že tekla proč. Moral je biti naravnost zmešan, da si je sploh drznil z ženskami ravnati na tako okruten način in to je s svojim prismuknjenim obnašanjem samo še potrjeval. Vedela je, da je imela v rokah pravega človeka, njegovega obraza se je namreč spominjala bolje kot obraza kateregakoli drugega človeka (z njeno mamo na čelu) in ni bilo besed, s katerimi bi jo lahko prepričal, da ga odreši lisic. »Prav dobro veš o čem govorim in niti slučajno te ne odklenem. Misliš, da sem popolnoma prifuknjena. Da me še enkrat nalomiš, ti peder hinavski,« se je zadrla nazaj, toliko da ga je vendarle uspela preglasiti. Kaj so si njegovi sosednje ob vsem tem kričanju mislili, ji ni bilo prav dobro jasno, toda glede na to, da se niso vpletali, so se ga morali prekleto bati. Pa saj je dejansko izgledal kot človek, ki bi ti izpulil glavo, če si ga le za sekundo pogledal na napačen način. Ob vsem tem verbalnem zlorabljanju se je počutila, kot da bi jo še enkrat povsem ujel v svojo pest; kot da je bila še enkrat ona tista, ki je bila tu žrtev. Očitno je znal prekleto dobro spsihirati žensko, no, zagotovo ne le žensko, temveč vsakogar, ki mu kakorkoli stopi na žulj. »O, si le ugotovil. Saj sploh ne bi šla s tabo, če ne bi bil pijan kot mavra,« je še pridala, potem pa iz varnosti stopila še korak nazaj. Ni bila prepričana kako za vraga mu bo lahko nastopila nasproti, kako za hudiča ga bo obvladala in kako se ga bo sploh lotila in udarila prvič. Gotovo jo bo skušal odriniti z nogama ali jo nekako priviti k sebi in tukaj ji je njeno tolpaško znanje prišlo kar precej prav.

»Kakšnemu sranju, ti pezde. Sploh se ne spomniš tako si pritegnjen. Bog ve koliko si jih že takole pofukal, ti svinja umazana.« Kako prijalo ji je, ko je končno lahko sprostila jezo, ki se je v njej nabirala vse od posilstva naprej. Čeprav se je trudila biti čim bolj pozitivna in ne pretirano zagrenjena, ji včasih spomini tega enostavno niso dopustili, in redko komu je dejansko pustila dovolj globoko, da so jo spoznali z vsemi napakami in posebnostmi, ki jih tako zelo uspešno skriva pod masko. In tudi sedaj je bilo očitno, da Wesley ni prav dobro vedel kaj bi od nje pričakoval. Bila je zdaleč od nežne in nesposobne deklice, ki je še muho težko poškodovala. Bila je odločna in čeprav včasih morda ne tako zelo, jo samostojno življenje, ki jo je mnogokrat krepko nabrcalo v tazadnjo, prisililo v določena dejanja, na katera sicer ni bila najbolj ponosna. »Mogoče sem bila pred leti res čisto neškodljiva, ampak če boš še dolgo takole nemarno piskal, ti bom čisto zares prisiljena izbito zobe.« Ni bila prepričana, če bi tudi v praksi to lahko izpeljala tako dobro, kot si je predstavljala v teoriji, toda zagotovo bo nekje v njegovem stanovanju izbrskala kakšen kol, s katerim ga bo lahko parkrat nemarno usekala preko obraza. »Bi se sploh še rad kdaj prepoznal v ogledalu?« V tistem ga je s pestjo močno udarila v obraz, niti slučajno tako kot se sicer pretepa, je pa bila zadovoljna s krikom, ki ga je izpustil, ne glede na to, da je v členkih tudi sama občutila topo zbadanje. Morala bi razmišljati nekoliko trezneje, ko se je spravljala nad tako veliko ribo, vsaj dežnik bi lahko vzela doma, ali pa v najhujši sili teniški lopar, tako pa bo očitno vanj zmetala vso prenosljivo (in dovolj lahko) pohištvo, ki ga bo lahko zbrskala v tem svinjaku, ki ga je on očitno imenoval stanovanje.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pon Apr 22, 2013 8:49 pm

tag, sara smitten

"poslušaj, ne vem, kaj je narobe s teboj," je začel. pizda, žejen je bil. toliko alkohola, kratek spanec, zdaj pa vročično tresenje s tistimi okovi, ki so se oklepali njegovih dlani.. ne, niti slučajno ni bil zadovoljen v nobenem smislu in vsakič, ko je premaknil kakšno mišico, je našel še kak dodaten razlog za nejevoljo. "nikoli ti nisem ničesar naredil in zdaj, ko si dokazala, da si popolnoma zmešana, se te gotovo še s palico ne bi dotaknil." namrščil se je; oh, prava škoda, bila je izredno fukabilna in z veseljem bi jo položil, toda tole sranje, ki se ga je šla z njim, ga je dokončno razkurilo. ne, on se ni imel namena iti takšnih igric in morda je saoirse lahko takole upravljala z njegovim telesom, toda ona je bila navsezadnje.. nekdo. tale neznana pičkica pa se je v njegovem stanovanju, v njegovi jebeni spalnici igrala šefico. prisegel bi lahko, da bi ji zlomil obraz, če bi lisice na njegovih rokah popustile. tako pa niso šle nikamor, ne glede na to, kako je trzal in se zvijal in skušal osvoboditi svoje roke.

"sploh ne dvomim," je zasikal proti temnolaski, ko je končno obupal in dovolil njegovim rokam, da so padle, kolikor so pač lahko padle v uklenjenem stanju. "s treznim mano se ne bi upala zajebavati, ljubica, povem ti, da sem sposoben marsičesa." tudi tega, za kar ga je tako lažno in bedasto obtoževala. vedel je, da je lagala, sploh pa z ničemer ni mogla dokazati, da sta sploh kdaj kaj imela, kaj šele kaj tako.. močnega in neprimernega. spomnil se je obraza, ki ga je takole kruto poškodoval in njen obraz mu niti slučajno ni bil podoben. saj vendar ni bil bedast, pizda. najraje bi ji res naredil točno to, za kar ga je obtoževala, samo zato, da ji ne bi bilo potrebno v prazno vrteti jezika. prekleta mala kurbica, nikdar si ne bi mislil, da bo kdaj kdo lahko njega spravil v tako neprijeten položaj. prekleta pizda.

"če ne boš zaprla svojega gobca ti prisežem, da te bom poiskal in te pofukal, dokler ti možgani ne bodo gledali skozi oči," ji je ostro zasikal, nato pa je znova spregovorila in ni mogel kaj, da se ne bi prav na široko zarežal. "ti mi boš polomila zobe? daj, poglej se, pizda, dvomim, da imaš dovolj moči v rokah.." znova se je široko nasmehnil njenemu naslednjemu vprašanju, nato pa se je udarec, ki mu ga je namenila, vzel od nikogar in ga presenetil kot hudič, zaradi česar je bila tudi bolečina veliko bolj intenzivna. nekoliko je zagrulil, ko je zamežikal v prazno in se spraševal, katera kost v njegovem obrazu bo zlomljena danes. prekleto, rezali so ga bolj kot prašiče za zakol, vsak teden se je znašel nekje s polomljenimi kostmi in spraševal se je, kako dolgo bo njegovo telo lahko to preživelo. na koncu se je obrnil nazaj k njej in si obliznil krvavo ustnico, za katero se je zdelo, da je nekoliko počila ob tem, ko se je ujela med njegove zobe in njeno pest. "kako dolgo boš lahko tolka po meni, preden se tvoja šibka ročica izmuči?" se je izivalno pozanimal. morda je potreboval nekaj nasilja v svojem prekletem življenju.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pon Apr 29, 2013 7:11 am

tag; wesley smitten

Če se on, za razliko od nje, ni ničesar spomnil, je bilo tisto, kar ji je počasi odzvanjalo v glavi, še kako zelo jasno. Ne v meglicah, temveč v izredno čistih slikah je videla prizore, ki jih je preživljala kot pekel, medtem ko si jo je agresivno vzel ter tu in tam počil preko obraza, ko je zakričala preveč na glas. Trdno se je oklenil njenih zapestij, ko ga je poskušala udariti preko hrbta in ga na kakršenkoli način onemogočiti, pa se je vse zdelo le kot neuspešen poskus. »Jaz ne bi bila tako zelo prepričana, ampak očitno si bil – ravno tako kot zdaj – takrat pijan kot mavra,« se je zaklepetala, čeprav ne bi bila smela. Njena edina želja je bila stolči človeka, ki ji je vzel tisto, o čemer bi morala odločata zgolj sama, toda bila je vse prej kot nasilna ženskica, ki je ljubila kri in pokanje kosti. Zato je čebljala. In čebljala, ter se počasi oddaljevala od tiste misli, da bi ga vendarle lahko sesula. S čemerkoli že. Kakorkoli že. Pest jo je še vedno skelela od tistega edinega udarca, ki mu ga je poslala v obraz in vedela je, da bo potrebovala nekaj trdnega, če mu sploh želi povzročiti kaj več bolečine od tiste, na katero je verjetno že navajen. Glede na njegovo grobost, se je verjetno pogosto zapletal v kakšne mutne posle, kjer je kakšno moral tudi fasati – pa ne le od razjarjenih žensk. »Oh, jaz prav dobro več česa si sposoben, ti mačistična svinja,« jo je dobesedno izzval v naslednji napad in z očmi je kar švigala po prostoru, v upanju, da bo vendarle našla kaj uporabnega. Še vedno je bila precej šibka od zadnje nevšečnosti na misiji in niti slučajno si ni mislila pretegniti kakšne mišice z nenadzorovanim udrihanjem po njegovem telesu. Daleč od tega.

»Super, super. Takšnega te bolj poznam. Napadalnega, agresivnega prasca. Ja, res bi te rada videla kako me spet premlatiš, ti idiot. Ampak zdaj bom za spremembo jaz tista, ki bo delila udarce, po vsem tem času si menda to zaslužim, kaj misliš?« Zarežala se mu je v ksiht, ravno toliko, da je njegov droben nasmešek izginil, deloma pa tudi zato, ker ga je ponovno klofnila preko lica. Ja, mogoče se je tepla kot ženska, toda niti sekunde več ni nameravala oklevati, ko je prislonjen na radiator opazila kij, ki je bil tam kot naročen! Še prej pa mu je želela v glavo vbiti podobo, ki si jo je tako dobro nagledal, ko jo je pribijal ob steno točno te sobice, podobo, ki jo je s svojimi rokami umazal. Slekla je majico, ki ji je pokrivala olivnate nadlahti, kjer se je preko leve vlekla par centimetrov dolga brazgotina. Par jih je preko prstnega koša pridobila še naknadno, toda v glavnem bi se njenega telesa moral spomniti že po tistih, ki so bile tam, ko si jo je na silo vzel. In slekla je še eno cunjo ter pred njim obstala skorajda razgaljena. »Ti je zdaj kaj bolj jasno kdo sem? Se ti zdaj sanja zakaj sva tu?« je tiho izgovorila nekaj vprašanj, potem pa naredila par korakov do nič kaj oddaljenega radiatorja in zagrabila kij, ga nekajkrat potežkala v šibkih rokah in se nato približala temnolascu, ki gotovo ni vedel kaj naj pričakuje. Gotovo ne. »Mogoče res nimam toliko moči kot ni. Mogoče te res ne bi mogla slabo uro tiščati ob steno in te fukati, kot da se mi gre za življenje. In te medtem še nekajkrat treščiti preko neumne betice, ti pofukan prasec,« se je zadrla nadenj in prvič zamahnila s kijem. Ni ciljala glave, temveč v koleno, ki mu ga je s tistim trdnim koncem lesu verjetno vsaj načela. »Nikoli več se me ne boš dotaknil ti gnida smrdljiva.«In ni se več ustavila. Usekala ga je preko trebuha in vsaj še petkrat preko nog, v upanju, da nikoli več ne bo shodil. Po licih so ji tekle solze, tiste, ki jih do sedaj ni mogla spraviti iz sebe, ker je skrivnost predolgo zaklepala vase. Trepetala je od strahu, toda ni prenehala s udarci. Ni in ni. Nekajkrat ga je s kijem še mahnila preko temena, zdaj manj močno, toda dovolj, da je izgubil zavest. Tu in tam je zazevala še kakšna velikanska rana, njegov obraz pa ji je še vedno ostajal v spominu kot obraz tistega, ki ji je vzel vse. Popolnoma vse.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Maj 05, 2013 2:57 pm

tag, sara smitten

čustveno se je na njegove verbalne napade odzivala in vse mu je dajalo vedno bolj verjeti, da ji je morda vendarle kdaj nekaj storil.. ali pa je bila, kakopak, popolnoma zmešana. toda nekaj na njenih potezah se mu je začenjalo zdeti znanega, morda zato, ker se je končno treznil in ker so se njegovi možgani pričeli počasi odzivati na vibracije iz okolja. "ja?" je nadaljeval v enakem posmehljivem tonu, čeprav ga je nekaj pričenjalo skrbeti. ni mu bilo jasno, kaj bi to utegnilo biti, a nekaj na njej ga je nenadoma premrazilo do kosti. "potem veš tudi, da bo kar najpametneje, če me spustiš iz teh jebenih lisic." morda kot nekakšen deja vu. nekaj v njegovi glavi je zvonilo, kot kakšen oddaljen telefon, na katerega se ni bil sposoben oglasiti. deja vu, vsekakor. poznal jo je, še preden mu je utegnila pokazati, kdo pravzaprav je. zlovešča misel mu je pravila, da njene besede vendarle niso bile laži; da je bil prav on tisti, da je bila prav ona tista. morda se je spomnil drugega obraza, kar niti ni bilo tako nenavadno, kajti tedaj jo je videl objokano in uničeno. zdaj je bila močnejša ženska. spraševal se je, če je bilo mogoče.

"no, daj," je siknil proti njej, ob čemer se je znova skušal prepričati, da ni šanse. ni najmanjše jebene šanse, da bi bila to ona. bila je manjša. ali mogoče višja, pizda. njeni lasje so bili svetlejši, njen obraz je bil drugačen. "ubij me. z udarci me ne boš naučila lekcije," je na obraz izrisal polovičen nasmešek.. bilo je res. prekleto, da je bilo res, še nikdar ga ni prav noben pretep naučil ničesar in dvomil je, da bo tale igralka tukaj sposobna česa drugačnega. amaterka. prav ničesar mu ni mogla, ker je vedel, da ona laže in tudi ona je morala vedeti, da je tako. potem pa je naredila nekaj nenavadnega, iz njenega telesa je nenadoma zdrsela majčka in pred njegovimi očmi se je prikazal.. znan torzo. presenečenja na svojem obrazu bolj ali manj ni bil sposoben skriti, pa čeprav se je trudil. brazgotine na njenem obrazu je poznal - spomnil se jih je, večkrat jih je celo sanjal v kakšnem ostrem opominu na grehe svoje preteklosti. dolgo ni bil sposoben pogleda odtegniti od njenega telesa - in ko so se njegove oči končno srečale z njenimi, je lahko v njih razbrala vse, kar je trenutno kot vihar besnelo po njem. zavedanje, da je govorila resnico. popolno presenečenje. nepripravljenost. morda celo forma strahu pred tem, kar je to dekle zares sposobno storiti. če jo je res takole omadeževal, je zagotovo hotela svoje maščevanje. vprašanje je bilo, kako daleč je bila sposobna iti. ni se bal smrti; prej se je bal, da ga bo spremenila v jebenega invalida in ga pustila, da življenje živi v totalni mizeriji. sicer bi se v tem primeru itak ubil.

opazil je lahko, kako se je sprehodila do njegovega bejzbol kija, ki ga je nekoč dobil za neko darilo. nikoli ga ni uporabljal, stvar je tamle pri radiatorju čepela že od nekdaj. "potem pa pokaži, kaj si sposobna narediti namesto tega," je z brezizraznim izrazom na obrazu zahteval, ko se je približala z njegovim kijem. zamahnila je in prisegel bi lahko, da je slišal pokanje koščic v kolenu. zadrl se je kot kakšna žival, a vedel je, da sosedje na to ne bodo reagirali. živel je v bloku, kjer so se dnevno pretepali in streljali vsaj enkrat tedensko. bil ji je prepuščen na milost in nemilost. njegovo globoko dihanje in svinjska bolečina, ki se je raznesla po njegovi celotni nogi, vse skupaj ga je dobesedno pribilo ob vzglavje postelje, da sploh ni vedel, kaj naj naredi. zobe je tiščal skupaj, a še preden bi mu dala sekundo ali dve, da ulovi dih, je pričela po njem udarjati kot za stavo in nenadoma so se njegovi občasni kriki prelevili v živalsko tuljenje brez prestanka. dokler ga ni nekajkrat usekala po glavi - pred očmi se mu je stemnilo in glava mu je padla na prsi.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Tor Maj 07, 2013 10:17 pm

tag; kellan smitten

Ko je s kijem še zadnjič udarila preko njegovega telesa in je njegova glava padla vznak, si ni mogla pomagati, da ne bi nemočno obsedela na postelji tik ob njim. Izgubil je zavest. Tako zelo močno je udrihala po njem, da je izgubil zavest. Njegov obraz je bil prekrit s krvavimi madeži in njegovo telo je spominjalo na razcefrano telo otroške lutke. Tu in tam je v njegovi srajci celo zazevala kakšna luknja skozi katero je gomazela kri in prvikrat se je čisto zares zavedala grozote, ki jo je pravkar storila. Solze so ji risale črne sledi preko obraza in počasi je izgubljala nadzor nad sabo. Mislila je, da ji bo to dalo zadovoljstvo. Da bo vsa olajšana zaloputnila z vrati njegovega stanovanja. Da bo presrečna, da je prekleti idiot končno dobil svoje. Toda bila je daleč od tega, še vedno se je čutila umazano, še vedno je bila tista drobna, posiljena brazilka, ki nesrečnega dogodka prav gotovo nikoli ne bo izbila iz glave. »O ti prekleta svinja,« se je zadrla v vsej agoniji in odvrgla leseni kij, ki je bil zdaj zamazan z njegovo krvjo. »Kaj sem ti storila, ti gnida,« je z dlanema zagrabila za njegov vrat in ga nekajkrat zatresla. Ni se zavedala, da bi – v primeru, da se iznenada zbudi – lahko pristala v njegovem objemu, ni se zavedala, da se pravkar dotika telesa in na njem pušča svoje prstne odtise. In ko se ob vseh teh nič kaj nežnih dregljajih ni prebudil jo je zagrabila panika. Kaj če ga je ubila. Kaj če mu je vzela življenje, sedaj pa je na njem gotovo pustila kakšen dokaz, na tleh pa se je valjal kij z njegovo krvjo na katerih so bili tudi njeni odtisi. Kam naj ga skrije, kaj za vraga naj stori. »Šit, šit, šit,« je ponavljala, ko je naravnost zmedeno hodila po njegovi drobni spalnici, ga tu in tam sedaj nekoliko nežneje pobrcala v golen, pa se ni premaknil niti za centimeter.

Živčno se je naslonila na nasprotno steno in zdrsnila na tla, kjer se je par minut – kot v transu – zibala sem in tja, tu in tam posmrkala in obrisala solze, ki so močile majico in zdaj celo tepih pod njo. Kako za vraga se je zapletla v vse to, zakaj za hudiča se ga je morala lotiti kar sama. Zakaj ni za pomoč prosila koga, ki ni bil osebno vpleten, ki bi ji mogoče pomagal pospraviti vse kar je za sabo uporabnega pustila. S tresočo dlanjo je zgrabila telefon in prvi, ki ji je prišel na pamet je bil on, Kellan. Morala ga je poklicati, čeprav se njuno zadnje srečanje ni končalo tako zelo obetavno. Toda … toda bila je njegova uslužbenka in moral ji je pomagati. Bila je več kot le to, še sam ji je rekel, da mu je pomenila več. In ko je – ekspresno hitro – na drugi strani zaslišala njegov glas niti ni imela pripravljenega govora, s katerim bi ga pod pretvezo spravila sem, ni vedela kaj bi, res ni. Samo hlipala je v slušalko in nazadnje iztisnila nekaj preprostih besed. »Mrtev je, mislim da je mrtev. Ubila sem ga.«

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Sob Maj 11, 2013 6:54 pm

telefon ga je prebudil prav zares sred noči. zadnje dni, če ne celo tedne, je bil z živci že tako povsem na koncu. od zadnje misije, ko je precej grdo skupil, pa je bil primoran vzeti bolniško in se za kratek čas odmakniti od poslov. hočeš nočeš. na njegovo mesto je začasno stopila njegova desna roka, medtem ko je sam čepel doma v vili in poskušal postaviti rekord v celjenju prestreljene rame. ni pomagalo, da je vsak najmanjši gib s prsti sprožil neznosno bolečino po celi roki navzgor. ni pomagalo, da se je zbujal na eno uro in še vedno ni želel vzeti kakršnih koli protibolečinskih tablet. preveč dobro je vedel, kaj utegne takšno sranje narediti tvojemu sistemu in kako ti zna sfukati možgane, da kaj hitro postaneš odvisen od majhne tabletke, ki odžene vso bolečino. seveda ga je mikalo. preveč. a na srečo je njegov karakter ostal trdnejši kot kadarkoli poprej. s težavo se je dvignil pokonci s postelje in z zdravo roko segel proti nočni omarici. njegov pogled je za trenutek obstal na imenu, ki se je izpisalo na ekranu, in njegovo telo je spreletela nova bolečina. drugačne vrste. stisnil je čeljust skupaj, a vseeno pospešeno pritisnil tipko za sprejem klica ter napravo prislonil k ušesu. ''sara?'' je z medlim zaspanim glasom izrekel njeno ime in zatisnil oči, ko je zaslišal hlipanje na drugi strani. hotel je že spregovoriti znova, zahtevati nek odgovor, ko je vendarle spregovorila in povzročila zamrznitev krvi v njegovih venah. ''kje si?'' se je že pričel dvigati iz postelje, čeprav je vsak korak naprej terjal svojevrsten napor, a uspelo mu je priti do omare in se z eno roko obleči, medtem ko je telefon ohranjal med glavo in ramenom. zapomnil si je podatek in se v eni minuti že peljal na dani naslov na drugem koncu mesta.

s cviljenjem gum je avto ustavil na prvem prostem parkirnem prostoru, ki ga je zagledal. ni trajalo dolgo, da je že stal pred vrati stanovanja, ki mu ga je navedla. sprva je samo prisluhnil, a znotraj ga je čakala sama tišina. dvomil je, da bi ga kar izigrala in mu navedla nek izmišljeni naslov. njen glas je bil preveč poln strahu in panike, da bi bila sposobna lagati. nekaj je moralo biti hudo narobe. poleg tega kar je že povedala. nekdo je bil mrtev. in morda ga je zbodla ost ljubosumja, ko je pomislil na skrb v njenem glasu. zanj bi ji bilo verjetno vseeno, ko se ni znal odločiti in udariti po mizi ter enkrat za vselej razjasniti, česa si želi. njemu je bil odgovor samoumeven. ona ga je hotela slišati izrečenega na ves glas. dlan zdrave roke je ovil okrog ročaja, drugo pa ohranil ob telesu. kljuko je previdno potisnil navzdol in vrata so se odklenjena odprla pred njim. stopil je notranjost in končno zaslišal pridušen jok izza vrat ene od sob. stopil je po sprejemnici do podbojev in obstal med njimi, ko je zagledal okrvavljeno telo njegovega nekdanjega uslužbenca. ''sranje,'' je zamrmral in se ozrl v stran proti temnolaski, ki je čepela na tleh, objokana in s krvavim kijem poleg nje. napravil je nekaj korakov proti njej in proti njej podal roko, ki ni bila napol preklana z bolečino. ''pridi,'' je pomigal s prsti, da bi se ga oklenila in bi ji pomagal pokonci. v trenutku, ko je stala na nogah, jo je potegnil k sebi, da je trčila ob njegov prsni koš in z zdaj že prosto dlano zašel med njene temne lase. ''kaj se je zgodilo?'' je zamrmral in samo bežno ošinil temnolasca na postelji s pogledom. bil je priklenjen. in kij je bil ob njeni sedeči podobi. ''zakaj... zakaj si ga poskušala naučiti lekcije?'' je bilo edino logično pojasnilo. vedel je, da se ne bi spravila na nedolžnega človeka. bila je predobra za kaj takega.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Maj 12, 2013 5:28 am

tag; kellan smitten

Njegov glas. Tako zaspan, tako utrujen, ji je odzvanjal v mislih, ko je ob steno še vedno pritiskala tresoč hrbet in se skušala nekako spraviti v tisto prvotno stanje. Tisto stanje, ko je vsa samozavestna stala pred njim, pred moškim, ki jo je posilil. Ko mu je tako z veseljem pribila prvi udarec, in nato še drugi. Ko je s fasciniranim pogledom spremljala krvave kapljice drseti preko njegove poraščenega obraza, ko je eno izmed njih obrisala s svojega. Kako je sploh zmogla kaj tako krutega, je bilo to tisto čustvo, ki se je ves ta čas nabiralo v njej? Je bila to tista eksplozivnost, ki jo je morala sprostiti, da je lahko nadaljevala mirno, v svojem slogu? Toda nič kaj bolje se ni počutila, ko je med dlanema stiskala telefon in pričakovala njega. Spet njega, da jo povleče s tal in obriše solze. Solze, ki so se zdaj sicer že sušile, toda ob vsakem pogledu na nepremično telo so se nabrale nove. Pa tudi, ko je pomislila na tisto noč, ko si jo je tako grobo vzel. In na tisti trenutek, ko je prvič zamahnila s kijem. Ko je z njegovega obraza izbrisala primitiven nasmešek, poželjiv pogled. Ko ga je prvič zamenjal pristen strah za življenje. Ko je prvič v njem videla tisto, kar je takrat čutila ona. Strah, zgroženost, nemoč.

Mogoče je vsaj delček teh nabirajočih se okov, ki so oklepali njeno telo, padel na tla, ko je v temi zagledala njegovo postavo. Ni se premaknila niti za milimeter, le z očmi je spolzela više preko njegovega telesa in se srečala z očmi, ki je tokrat za spremembo niso obsojale. Čutila je skrb. Izrazito in dejansko skrb za njeno dobro. Čutila je nervozo. Svojo in njegovo, ko je ošinil krvav kij. Čutila je kako so se njene ustnice osušile in kako je počasi izgubljala moč za še kaj več, za še dodatno pojasnilo. Slišal je kaj je storila, in sedaj je to tudi videl. Na lastne oči je videl kako daleč jo je pripeljalo življenje, česa je bila pravzaprav sposobna, kaj je lahko naredila v besu, toda kljub vsemu je v njegovih očeh zaznala toliko vprašajev kot nikoli prej. Nežno se je oklenila njegovih prstov, s pogledom prikovanim nanj, solze še vedno tako zelo prisotne v njenih pordelih očeh. Kako je sploh lahko, nežna kot je znala biti, storila kaj tako nemarnega? Glasno je zahlipala v njegov vrat in le še njegove roke so jo držale pokonci, toliko pri sebi, da je začela ponovno verjeti v obstojajoče dobro. On, samo on je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Samo on ji je še v tako neprijetnih situacijah trmasto podal dlan in jo spravil nazaj na noge. Samo on jo je brez pretiranega govoričenja znal umiriti. »Mrtev je. Mislim, da sem ga preveč …« je še enkrat povedala tisto, kar je že vedel. Ni sicer preverjala, se ga pretirano dotikala, toda izgledal je mrtev. Okrvavljen, popolnoma neodziven. Moral je biti mrtev. »Kellan, kaj bova zdaj?« Kot da bi bil deloma kriv tudi on, ga je povlekla v svoje brezno, ga umazala z Wesleyevo krvjo, čeprav je bila odgovorna zgolj in samo ona. Ampak vedela je, da ji bo pomagal. Vedela je, da je ne bo pustil same. Ne sedaj. Ne na tak način. »To je … on je … hotela sem … on me je posilil.« V tistem bi lahko verjetno še enkrat zamahnila s kijem in mu prebila lobanjo, pa se je namesto tega še tesneje privila v temnolaščev objem in povsem izgubila nadzor nad tresočim telesom, ki je še vedno bilo tisto staro. Zlorabljeno. Umazano. Niti za odtenek bolje se ni počutila. Vsaj dokler ni na sebi ponovno čutila Kellanovih rok. Dokler ni svojih prstov zapletel med njene lase. Solz zdaj ni bila več sposobna zadrževati, čeprav je vedela, da ne mara šibkosti. Histerično je hlipala v njegovo ramo in se s prsti krčevito oklepala njegove majice in bilo ji je žal. Žal, da sta si delila zgolj trenutke, ko je bil eden ali drugi popolnoma na robu obupa.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Maj 12, 2013 5:53 am

odleglo mu je, ko tudi njena roka šinila navzgor in se je z dlanjo oklenila njegove, da jo je lahko potegnil pokonci. njeno telo se je brez oklevanja privilo ob njega in ni si mogel kaj, da ne bi opazil bolečega zadovoljstva, ki ga je ob tem spreletelo. po eni strani ga je hotela samo takrat, ko ga je potrebovala. ko je bila prešibka, da bi se sama spravila na noge. po drugi strani pa je hotel trmasto verjeti, da je to pomenilo nekaj več. da bo pozabila na njegovo neodločnost in mu dala novo priložnost, da popravi vse. da zaceli rane, zakrpa raztrganine. da sestavi nazaj skupaj vse koščke. ni bilo lahko vedno biti rama za jokanje, vedno biti del njenih padcev in vzponov, ko nikoli ni vedel, kaj bo dobil naslednjič. njen nasmešek ali solze. ''s kijem si ga premlatila?'' je samo preveril tisto najbolj očitno, čeprav druge razlage skorajda ni bilo. ''sara...'' je pričel s svojim običajnim zaskrbljenim tonom in ji dolge temne lase zataknil nazaj za ušesa, ko se je rahlo odmaknil stran od nje, da je lahko pogledal navzdol v njen objokani obraz. ''vem, da... vem, da to ni primeren trenutek, za to vprašanje. vem. ampak, zakaj si poklicala mene?'' je previdno izrekel in se namrščil. ni je mogel objeti z obema rokama, kot bi to želel. in že ko je prislonila glavo naravnost na njegovo poškodovano ramo, je s težavo ohranil enakomerno dihanje, da ne bi razkril luknje, ki jo je skozenj zavrtala krogla. ''če je mrtev... bom jaz poskrbel za to. ali nekdo drug iz tolpe,'' je stopil nazaj v čevlje vodje in se prek njenega ramena ozrl k wesleyju na postelji.

''saoirse ne bo preveč srečna, če si ga...'' ni hotel izreči tiste krute besede pred njo. je povezati z dejanji, katere je nekaj moralo sprožiti. dvomil je, da bi vkorakala v naključno stanovanje, pograbila kij in začela mlatiti po njegovi betici, zgolj zato ker bi se ji tako zahotelo. ''glej, ne skrbi, prav? vse bo v redu? vem, da zdajle to zveni precej neverjetno, ker tamle leži nezavesten, ampak... res bo vse v redu,'' je zamrmral nekam nazaj med njene lase in vrh temnolase glave pritisnil poljub. nameraval se je odmakniti stran od nje in preveriti dejansko stanje telesa vrh postelje. zaradi vse krvi ni mogel točno videti, kakšne poškodbe mu je zadala, a najbolj problematična bo vsekakor njegova glava. v navalu adrenalina ljudje dobijo nove razsežnosti, morda so njeni udarci dobili tudi smrtonosno moč. morda pa je bil samo nezavesten. vendar si je v trenutku zaželel, da so se njegovi možgani prav zares napihnili do te mere, da je bila rešitev zanj nemogoča. obstal je kot kamen na mestu, ko je tako tiho izrekla zadnji stavek. ''dobro,'' je izrekel in se zadržal, da se njegove dlani niso ob njenem telesu stisnile v razjarjene pesti, s katerimi bi se še sam utegnil spraviti nad njim. ''naredila si dobro. kij in... dobro,'' je nadaljeval in le deloma zaznal, kako se je njeno telo rahlo streslo od prisotne groze v zraku. ''sara,'' je poskusil njene dlani odviti od njega, kar mu je uspelo šele, ko je njeni zapestji sklenil skupaj med njima. ''če bi mi dala njegovo ime, takrat ko si prišla k meni... bi ga dočakal isti konec, prav? nič nisi naredila narobe,'' je nato nespametno dvignil poškodovano roko, da bi zaobjel njen obraz, in napravil grimaso, ko je sam gib prekleto zabolel. ''preveriti mu moram pulz. če je živ, ga bova dostavila k saoirse, njegovi vodji. vztrajal bom pri tem, da ga doletijo sankcije. če je mrtev... mu bo verjetno bolje, kot tisto kar ga čaka, prav?'' ji je poskusil zatrditi. nek del njega je hotel, da še diha. zgolj toliko, da mu lastnoročno razbije betico.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Maj 12, 2013 8:38 am

tag; kellan smitten

Ko je s hrbtnim delom dlani zdrsel preko njenega lica je rahlo nagnila obraz in se povsem prepustila občutku nežnosti, ki jo je spreletel. Bil je edini, ki jo je lahko v tako zelo kritični situaciji, kot je bila ta, popolnoma omrežil in ne le, da je za trenutek povsem pozabila kaj je pravzaprav storila, verjetno bi to naredila še enkrat, če bi ji nekdo obljubil, da bo zopet pristala v njegovem objemu. Tako majhna se je počutila, ko je na sebi začutila njegov pogled, ko je z dlanema še vedno prikovanima na njegov prstni koš dvignila brado in se srečala z njegovimi temnimi očmi. »Zato … zato ker se vedela, da boš edino ti zares prišel. K-k-ker je vsem drugim vseeno zame.« Mogoče je njeno razpoloženje nihalo, ja, gotovo. Imela je občutek, kot da bi ga, po vsem tistem v klubu, še vedno najraje nagačila, toda nenazadnje je bil edini človek, v katerem je vedno in povsod iskala oporo. Bil je njen steber. Edini moški, ki mu je čisto zares lahko zaupala. Svoje telo. Svoje srce. Svoje vse. Vedela je, da ji želi vse dobro, da je nikoli ni načrtno prizadel in da bo med njima vse tako kot bi moralo biti, čim se jeza poleže. Mogoče že sedaj, čim pozabita, da si sobo delita s truplom njegovega nekdanjega delavca. »Misliš, da je res … saj veš?« je še enkrat zahlipala skozi ustnice, ki bi jih sicer najraje pritisnila ob Kellanov vrat, in dlani zdaj končno ovila okrog njegovega telesa. Tako varno se je počutila v njegovem objemu. Toda ne glede na zatrjevanje o tem kako bo še vse dobro, mu v tistem preprosto ni mogla verjeti. Kako naj bi bilo vse v redu, če je mogoče zagrešila najhujši zločin v življenju. In čeprav si je Wesley morda zaslužil vsak prekleti udarec, to ni bila ona. Ne, ni bila morilka.

»Nočem, da je mrtev. Kako naj živim s tem?« ga je pogledala izpod presneto težkih trepalnic napojenih s solzami, ki so ji tako vztrajno močile obraz. Kako za vraga naj živi z umorom na plečih? Že res, da je za tolpo opravljala vse sorte nalog, ki niti niso bile tako zelo častne, toda morila ni nikdar. Da, je varovala svoje kolege in videla marsikoga izgubiti življenje, toda nikoli ni morila z lastnimi rokami. In ko je sedaj že izgledalo tako, so se ji pod težo krivde šibila kolena. »Kellan, lahko prosim poskrbiš, da preživi, prosim?« je roteče naslonila glavo ob njegov prstni koš in ko se je ob tem nemarno zdrznil, preprosto ni morala še drugič prezreti reakcije, ki je definitivno ni pričakovala. Že prej je opazila, da njegov obraz ni bil tako svež kot po navadi, tega, da ene izmed rok sploh ni uporabljal, pa do sedaj niti ni jemala tako zelo resno. »Je kaj narobe? Zakaj … zakaj si se tako zdrznil?« je takoj popustila prijem, stopila korak ali dva nazaj in z dlanema nato zdrsela do njegovih nadlahti. Kako za hudiča ni opazila, da ona ni bila edino s čimer se je bil primoran spopadati? »Kaj se je zgodilo? Kdo ti je to storil, Kellan?« se je hotela kar se da hitro dokopati do resnice in preveriti, če je z njim vse v najlepšem redu. Ekspresno hitro je pozabila na svojo bolečino, solze so se osušile in bolj kot karkoli drugega jo je zanimal on. Njegovo zdravje. Njegovo stanje, ki – ko si ga je vendarle previdno ogledala – ni izgledalo preveč obetavno.

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Ned Maj 19, 2013 5:49 pm

prekleto, kako božansko je izgledala. zlahka bi se izgubil v tistih objokanih očeh, ki so vanj gledale s skrajnim zaupanjem in občudovanjem. včasih se mu je zdelo, kakor da je v njem videla neke vrste heroja. nekoga, ki bo res prav vedno prihajal na belem konju in jo potegnil iz težav. do zdaj jo je še vedno. najprej z ulice, ji dal delo, stanovanje, vse, kar je potrebovala. nato je poskrbel, da je ostala v enem kosu na vseh misijah. ji dal najboljšo nego, ko jo je vendarle skupila. in zdaj. prav copatasto je pritekel takoj, ko je telefonski zaslon naznanjal njeno ime. ''samo zato? ker si vedela, da bom takoj spustil vse iz rok in prišel sem?'' se je namrščil, ker odgovor njegovemu moškemu ponosu ni najbolj laskal. kaj točno je hotel slišati? kako ji je bilo žal, ker ga je zadnjič prav podlo odjebala in pustila z modrimi jajci čepeti sredi privatne sobe v notoriousu? kako bi vzela vse izrečene besede nazaj in naglas priznala, da še vedno... čuti nekaj, samo nekaj do njega. ''dobro, potem si dobila, kar si hotela in sklepala si pravilno. ni mi vseeno za tebe in prišel sem,'' je prikimal in pripravil samega sebe, da bi se povsem sprijaznil s tem odgovorom. ni mu uspevalo najbolje. ''ni važno. če te je posilil, potem je zanj bolje, da je že crknil – bolelo bo manj kot tisto, kar ga čaka v nasprotnem primeru,'' je skomignil z rameni in naenkrat mu je bilo res vseeno za rjavolasca. nikoli mu ni zameril, da je šel k ircem. obetal je veliko in tam mu je bilo nedvomno bolje postlano kot v njegovi tolpi. vendar je bilo tole razočaranje na celi črti in res ga je nameraval dodobra prefukati, če si je drznil posiliti njegovo saro. oh, da. samo njegovo.

''nehaj, sara. posilil te je, če si ga ubila, je pravici končno zadoščeno. drugače ga bom, prisežem, jaz,'' je zmajal z glavo in s parci zdrsel prek mokrih lic, katere so le delec sekunde za tem znova omočile solze. kolikokrat jo bo moral še videti jokati preden bo zmogel prezreti njene solze in se osredotočiti na probleme pred njim? vedno ga je tako zelo zjebalo v dno duše, da je lahko samo pretreseno strmel v padajoči vodotok in si želel, da bi ji lahko povsem izbrisal preteklost iz spomina in ji dal priložnost čisto novega začetka. a potem tam ob njej ne bi bilo njega. ker je bil del istega sveta kakor krvava svinja na postelji. ''poklical bom saoirse... potem. ona naj ga oskrbi. ampak tole še ni zaključeno...'' se je namrščil ob njeni prošnji in zdaj obrnil svoj pogled v strop, ker ji ni mogel obljubiti, da bo wesley živel dlje kot še nekaj dni. a naredil je napako, ko se je umaknil njenemu dotiku in je opazila, da je z njegovo ramo nekaj prekleto narobe. stisnil je zobe skupaj in se prisiljeno nasmehnil: ''nič.'' laž se je videla s kilometrov daleč in zdaj je že preiskovala teren ter nedvomno zatipala debeli povoj okrog ramena. ''sestanek v notoriousu se je prelevil v klanje. nič posebnega, povsem običajno. nekdo me je ustrelil v ramo in rana ni povsem zaceljena. samo to, prav? vse je v redu,'' se je potrudil ohraniti miren brezskrben glas in se nasmehnil navzdol k njej. vedel je, da mora njene misli zasukati drugam in tako se je preprosto, brez oklevanja, sklonil proti njej in jo poljubil. ne previdno kakor vedno poprej. lačno, polno in ognjeno. toliko, da mu je na koncu ostalo kisika le za en dih in je s palcem pogladil njene polne ustnice. ''prosim, sara, ne odhajaj več?''

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pon Maj 20, 2013 1:02 pm

tag; kellan smitten

Ni vedela kako bi pojasnila te solze. Ni vedela zakaj so pravzaprav bile še vedno tu, v njenih očeh. Dobila je to, kar je hotela. Dobila je priložnost, da mu je v telo poslala morda še hujšo bolečino, kot on takrat njej. Poskrbela je, da je bil vsaj delno kaznovan za to, kar je pred leti storil njej. Poskrbela je, da ji ne bo več stopil blizu. In čeprav se ji je sprva zdelo, da bo občutek ob koncu naravnost fantastičen, da bo občutila olajšanje in zadovoljstvo, tega kar ni in ni bilo. Hlipala je in iskala razloge za svojo prekleto krutost, iskala način, kako bi se izkopala iz te godlje, pa ji ni uspevalo. Edini človek, kamor se je navadno zatekla, je bil on, tisti, ki ga je pred tedni mogoče nekoliko na grd način odpravila, ampak zaslužil si je – s tem se je tolažila dan za dnem. Tudi takrat, ko se ji je morda za sekundo zazdelo, da bi ga poklicala in navrgla preprosto opravičilo, mu morda celo povedala, da je sita pretvarjanja, sita iskanja njegove pozornosti.

Čim je stopil v sobo je napad joka postal hujši, tresenje intenzivnejše. Že pred meseci mu je – sicer rahlo vinjena – povedala za posilstvo, sedaj pa je ta človek na svoji lastni postelji ležal nezavesten, dodobra izmaličen in vse to je storila sama, z lastnima rokama, ki v tistem, ko je v roke prijela kij, nista bili več tako šibki in oklevajoči. Zdelo se je, kot da v njegovi bližini padejo vse zavore. Kot da se pred njim ne zmore več pretvarjati in si lagati, kot da mu je enostavno primorana povedati vso resnico, ne glede na potencialen izid. Kot, da je edini, ki si čisto zares zasluži njeno zaupanje in tega se - za razliko od njenega razuma in nje same – zaveda zgolj srce. »Kellan, prosim te, ne maži si rok s tem nemarnežem. Prosim te, samo spravi me proč, daleč proč, prosim,« je še vedno hlipala v njegov prstni koš in se tu in tam odmaknila za centimeter, ravno toliko, da je lahko ujela njegov pogled. Edini, ki jo je znal umiriti. Ji zagotoviti, da bo vse še v najlepšem redu. Edini, ki mu je lahko zares zaupala. »Niti ne vem kako bi ga lahko še bolj zmlatil, ne izgledaš najboljše. Tole, tole mora pasje boleti.« S prsti je zatipala povoj in ugotavljala kako ji je pravzaprav kaj tako pomembnega sploh lahko ušlo. Kako da ji ni sporočil kaj se je zgodilo čim je dobil priložnost. Je bil tisti njen odhod res tako zelo prepričljiv, da ni želel dregati dlje? Je bilo sploh mogoče, da ni opazil njenih tresočih se kolen, drhtečih se dlani, ko je s svojimi drsel preko njene gole kože? Kako sploh lahko kdo spregleda kaj tako zelo očitnega?

In vse našteto je postalo še kako aktualno, ko je na svojih, rahlo osušenih, ustnicah začutila njegove. Čutne, divje in polne strasti. Prvič ga je čutila tako zelo iskrenega, z dvignjeno varnostno zaporo, s spuščenim zidom, ki ga je vedno gradil okrog svojih čustev. Kako dolgo je čakala, da si jo bo vzel, da ji bo končno pokazal kaj je zamujala ves ta čas, da ji bo končno povedal, da vse kar se je med njima že kdaj zgodilo, ni bilo popolnoma brez pomena. Da je bilo vse še kako resnično. Vrnila mu je poljub in dlani nežno ovila okrog njegovega telesa, zlezla je globoko v cono, kamor je prej nikoli ni pustil, dal ji je priložnost, da vidi drugo plat svojega vodje. Tisto nežno, tisto, ki je bila očitno namenjena zgolj njej. »Nikoli … nikoli nisem zares hotela oditi.«

Naslov sporočila: Re: apartment B1 Sre Maj 22, 2013 7:05 am

le kako naj bi ji razložil, da si je mazal roke še s čim hujšim kot je bil krvavi pesjan, ki ga je dodobra izmaličila? naenkrat se mu je zdelo ključnega pomena, da ne izgubi podobe heroja v njenih očeh. v trenuteku, ko bi njegova vest začela na ves glas blebetati in izdajati njegove grehe, bi se dvom prikradel v njene oči. ni ji smel nanizati celega dolgega seznama ljudi, ki jih je ubil. ljudi, ki jih je pretental. ljudi, ki jih je uničil. vseh členov zakona, ki jih je kršil vsak jebeni dan. ''okej,'' je prikimal in z zdravo roko poskusil iz žepa potegniti telefon, le da je povsem ostal, ko se je njen pogled preselil na njegovo ramo in je prek povitega mesta zdrsela s svojo drobno dlanjo. ''verjemi, sara, tole me ne bi ustavilo... preveč sem razkurjen, da bi sploh trznil, če bi me bolelo. ne morem ti obljubiti, da bo dočakal naslednji teden, tudi če dočaka jutri. zato me sploh ne prosi, naj ga pustim pri miru, ker bi mu najraje odrezal jajca in mu jih zatlačil v gobec,'' je ostro odkimal in pustil telefon na mestu, ko je dlan preselil na njena ramena. solze na njenih licih so se resda počasi sušile, a najraje bi jih permanentno izbrisal. če jih ne bi videl nikoli več, bi bilo premalo. ''si rekla, da ne izgledam najboljše?'' se je blago nasmehnil in jo hitro privil ob sebe v polovičen objem, stran od poškodovanega ramena in tesno ob zdravo stran. je razumela, kaj točno je njegov nocojšnji prihod zanj pomenil? bo sploh kadarkoli lahko razumela, kako globoko pod kožo mu je zlezla in kako je bil povsem nemočen, ko se je šlo za njene potrebe in njene želje? kako bi se potopil v vrelo kislino, da bi mu razžrla kožo, če bi to pomenilo, da bo ona zdrava, cela in srečna.

v trenutku, ko so se njegove ustnice žgoče odmaknile od njenih, je začutil praznino poleg sebe in morda je bil to glavni razlog, zakaj je njegova dlan poiskala njeno, druga pa končno vzela telefon iz žepa in odvrtela nekaj znanih nujnih številk. tip je bil še pri sebi, toliko je že videl po dviganju in spuščanju njegovega prsnega koša – sicer izredno plitvem, a obstajala je verjetnost da se bo zlizal, če bodo njegovi zanj poskrbeli. in potem se bosta srečala čez kak teden ali mesec ali nekoč, ko ne bo niti pričakoval in ga bo zadel kamorkoli bo že najbolj bolelo. na drugi strani se je zaslišal ženski glas z očitno nejevoljo: ''wesley pierce je pristal v svojem stanovanju v ne prav čednem stanju. svetujem ti, da hitro prideš poskrbet zanj preden izkrvavi na lastni postelji. ali pa pošlji koga. jutri te pokličem, da se dogovoriva, kako bova poravnala tale račun – in toliko, da sva si na jasnem, ti si dolžna meni. lahko si vesela, da ga ne bom fental takoj zdaj.'' brez da bi ji dal možnost odgovora je prekinil telefonski klic in spravil telefon nazaj. morala sta se podvizati in čimprej oditi. če bi ju saoirse našla tukaj, potem bi videla saro, videla kij, videla njega, vse bi ji bilo takoj jasno in to je bila šibkost, ki si je trenutno ni mogel privoščiti. ''bolje zate. ker ti zdaj niti ne mislim pustiti,'' je prikimal navzdol proti sari. ne, niti slučajno ji ne bo dal nove priložnosti, še manj pa novega razloga, za beg. ostala bo ob njem in pika. ''spraviva te stran od njega in naravnost domov. potrebuješ kopel, počitek in vsekakor lepšo zgodbico za lahko noč kot je iskanje pravice nad... njim, pridi,'' jo je za dlan nežno potegnil proti izhodu, ne da bi se še enkrat samkrat ozrl prek ramena nazaj. kar naj crkne, če si upa.

the end.