avenue bridge

Naslov sporočila: avenue bridge Pon Apr 15, 2013 6:22 am

for this post i tag amazing mr. theo. and i wrote around 800 words.damn, zdaj se še dobro drži, ampak samo da bo videla unga, bo prebledela do konca. hah.

nikoli ni preveč marala tistih klicev, ki so ji še preden se je oglasila, dali vedeti da jo čaka naloga pri tolpi, ter bo spet morala iz svoje kože za odlično opravljeno delo. sama pa je prav vedno sprejela in tako je bilo tudi ta večer,ko se je samo oblekla v najbolj preprosta oblačila in se kar peš odpravila do zmenjene lokacija za prevzem dela. veliko ni vedela, ker je delovalo bolj kot ne, da nimajo časa in potrebujejo nujno dve osebi, ki sta jima v tistem trenutku močno manjkali. zato se še, dokler ni stopila čez prag zapuščenega skladišča, ni zavedala kakšna naloga jo pravzaprav čaka in kaj je neumno sprejela. pred noge so ji vrgli malce starejšega moškega, pretepenega in izmaličenega, ter namignili drugemu moškemu, ki bo očitno sodeloval z njo naj ga odnese do avta pred vhodom, ter jima obema skupno pojasnili kaj hočejo od njiju, ter zakaj je prišlo do tega. s tem ali so hoteli upravičiti njegov umor ali pa njima vliti dovolj gnusa v krvi, da bi lahko čim bolje opravila nalogo, karkoli je bilo, je sama postala malce bleda v obraz, a je ohranila dovolj mirno in trezno glavo za nadaljevanje. v nasprotnem primeru bi lahko takoj sedaj stekla stran in bila naslednja v rokah moškega poleg nje ona. tega pa si res ni želela, ter je veliko raje samo pokimala z glavo, ter stopala za partnerjem v zločinu, da je lahko moškega odvlekel in ga pospravil v prtljažnik. » voziš ti ali naj jaz ? « je vprašala najbolj osnovno stvar, ter misli hotela odvrniti od tega, da bo pravkar ubila človeka. dovolj ji je bilo že pravzaprav to, da bo direktno sodelovala pri njemu, tako kot je pri zadnjem, ko je kellan ubil tistega arabca. dovolj dobro pa je poznala zakone in človeško etiko, da je že sodelovanje bilo enako umoru, pa čeprav niso bile tvoje roke tiste, ki so vzele človeško življenje, naj je bilo to nedolžno ali ne. sedla je v avto in ključe naposled le predala postavnemu moškemu poleg nje, ter si pripela varnostni pas. » najbolje je, da greva do tiste reke, ki je na obrobju. občutek imam, da ima še največji tok, da bo na koncu pristal razgrajen v kakšnih globinah morja, « je hladno rekla in gledala naprej na cesto, popolnoma pa je prezirala trkanje iz prtljažnika in moledovanje za pomoč, ki ju od njiju ni imel namena dobiti. » jezero nama ne bo preveč v pomoč, ter bodo zagotovo našli truplo. vse ostalo pa so bolj kot ne potoki, ki še psa ne bi mogli dostojno utopiti, « je še dodala za zaključek in sedaj pogled končno močno in z karakterjem usmerila proti sogovorcu. » saj boš videl, ko boš zavil proti gozdu, ter boš peljal naravnost, te bo pot odpeljala do neke čudne makadamske ceste, ter ob strani se bo pojavila reka. « morala je blebetati, da se je imela v kontroli, ter kazati kar se da odločen obraz, da če bo potrebno bodo tudi njene roke ubijale, ter se reševale dokazov. vseeno pa situacija ni bila ravno najlažja in je imela vsaj to srečo v nesreči, da je njen partner deloval vse bolj in bolj zbran, kot da je vedel kaj počne in zakaj.

» tvoje prvo umazano delo ? « so spet besede privrele iz nje, ko sta prispela, ter je izstopila iz avta. ni bila ravno pripravljena, a druge izbire nista imela. njej se je zagotovo že na daleč zavohal strah in nejevolja do početja, a kar je morala je pač morala. mogoče ni bil dovolj razlog in bi jo na sodišču ob teh besedah takoj razklali, ampak sama se je spustila v to, ter se ni zavedala res dobro v kaj se spušča. sedaj pa ji je z vsako nalogo bilo bolj in bolj jasno tudi v kaj se je spuščal neal, ko je še živel, ter pretental vse okoli sebe, ne samo o svoji dobroti ampak tudi poštenosti. šele sedaj se je dobro zavedala, da je tudi sam moral imeti podobne naloge, ter da je spala z morilcem v postelji in je ljubila morilca. bog, hotela se je poročiti z morilcem, ter je sedaj v želji po maščevanju tudi sama postala enaka. » torej, « se je zbrala in stopila do prtljažnika, da bi lahko žrtev spravila ven, ter končno opravila s tem. » imaš namen pustiti še kakšen najin znak za slovo na njemu ali ga preprosto vrževa v plitvino reke, ga utopiva, ter pustiva toku svoje? njegove osebne stvari lahko raztrgava in jih vrževa za njim ali pa jih zažgeva, kar se pa avta tiče, se je najbolje odpeljati do jezera in ga potopiti tam. « lahko se ji je bilo obvladovati sedaj, a takoj, ko bo moški v vodi in se bo oklepal življenja, se bo tudi njen izraz spremenil.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Tor Apr 16, 2013 6:55 pm

tag; sienna smitten

Bil je dan kot nalašč za jebeno lenarjenje. Spet. Ni bil rad v stanovanju, vse odkar se je tja privlekla njegova preljuba sestrica, in ko je že tretjič poslušal eno in isto, je olajšano zavzdihnil (najraje bi itak zavriskal, ampak nekaj spoštovanja do Alais je zdaj vendarle imel) ob prejetem sporočilu. ''Skladišče, takoj.'' Nič drugega, le dve besedi, ki sta mu dali vedeti, da se je po vsej verjetnosti zgodilo nekaj prekleto resnega in zopet je bil on tisti, ki so mu dovolj zaupali, da opravi z čemerkoli oziroma komerkoli že pač. »Hej, tamala, moram it, nekaj nujnega je prišlo vmes,« ni zgubljal časa in se dobesedno pognal skozi vrata, toliko da ni podrl okrasne mizice pred njim. Bil je predan. Predvsem sebi in tolpi, obenem pa tudi dovolj zafuran, da ni bilo reči, ki je ni več storil. Če je šlo za rop, je to pač speljal, ko je moral s planeta izbrisati kakšno nadležno truplo, je to – normalno – naredil, in ko je tokrat na okrvavljenih tleh skladišča s kotičkom očesa opazil precej ranjenega moškega, je vedel kaj ga čaka. Oziroma kaj ju čaka, ko se je približala še svetlolaska, ki jo je zgolj vizualno poznal. »Glede na to, da izgledaš kot da si ravnokar videla duha, bi za volanom raje videl sebe,« je zadihano pripomnil, ko se je pod težkim in nezavestnim telesom zavaljenega moškega kar šibil in ga nazadnje nič kaj nežno vrgel v prtljažnik Ob padcu je slednji nekam čudno zatrzal in brez pomišljanje mu je v obraz poslal še dodatno klofuto, ki ga bo vsaj še za nekaj minut utišala. Ni si želel kakšne nevšečnosti na cesti, zato je pohitel do voznikovega sedeža in mimogrede še enkrat premeril Sienno, ki je sedaj izgledala že veliko bolje. »Veš, tisto prej … hecal sem se.« Kako prekleto lažniv je lahko bil, ko je bilo človeka potrebno spraviti v boljšo voljo, in čudil se je svoji prijaznosti, ki je navadno ni bilo na spregled. Bil je čuden človek, precej krut in nepredvidljiv, in prepričan je bil, da je to edini razlog, da so ju s svetlolasko pravzaprav povabili k sodelovanju. Ona se je več kot dobro zavedala resnosti situacije in čeprav ji umori očitno niso bili tako zelo ljubi, je moral priznati, da je pritisk sprejela ekspresno hitro, odločitev kaj bosta storila pa ravno tako.

»Ja, prav imaš. In prekleto hitro se ga bova morala znebiti, nočem, da na kakšnem semaforju začne razbijati kot nor … bova imela v sekundi na vratu celo vrsto kifeljcev. Zarežal se je – tokrat sproščeno – ko sta do malce odročnejšega dela mesta prišla brez hudih incidentov, in vsaj nekaj časa ni spregovoril niti besede, temveč zgolj previdno poslušal njena navodila. Ni tako dobro poznal tistih najbolj 'sketchy' krajev, je pa res, da si ga bo sedaj zagotovo zapomnil vsaj še za nekaj časa. »Aha, to je to,« je iskal potrdilo v njenih očeh, ko je po desetih minutah zmerne vožnje vendarle ostro zavil na stranpot, ki je očitno tudi njuni novi žrtvi povedala veliko – odštevati je lahko začel zadnje minute, mogoče celo sekunde življenja, le še nekaj metrov ju je namreč ločilo do nabrežja prostrane reke, kjer njegovega trupla gotovo ne bodo našli. Vsaj v kratkem ne. »Prvo? Se hecaš?« je dvakrat pobobnal po volanu, globoko vdihnil svež večerni zrak, ki je polnil avto, ko je Sienna že odprla svoja vrata in jo ubrala proti prtljažniku. »Ampak me veseli, da ne izgledam kot okrutna baraba.« Bil ji je tesno za petami, ko je že segla proti kljuki in si nato premislila. Odlično, želela je imeti vse pod nadzorom, brez presenečenj in nepremišljenih dejanj – kako zelo vesel je bil, da je imel priložnost delati z žensko, ki ni cvilila od umazanosti posla in omedlevala od strahu. »Stvari lahko zažgeva kar tu. Če želiš lahko jaz opravim z njim, ti pa poskrbi za njegovo dokumentacijo in reči iz prtljažnika,« je sedaj tudi sam počasi pristopil bliže in na strežaj odprl peta vrata, pogled pa ni bil kaj prida simpatičen. Okrvavljen moški, ki je roki stiskal tesno k telesu in ju prosil za usmiljenje. Kako patetično. »Utihni ali pa boš crknil še nasilnejše smrti,« mu je zabrusil v obraz, ko ga je za srajco potegnil na prosto in odrinil po strmem hribu navzdol. Ni bilo strahu, da bi mu kam pobegnil, bil je namreč prekleto polomljen, in oba s svetlolasko (ona celo nekoliko hitreje) sta stekla do ozke potke, ki je potekala tesno ob strugi. »Mislim, da je dovolj izmaličen, da ga nihče ne bo prepoznal tudi če ga najdejo.« Nekdo mu je namreč že izbil zobovje skorajda v celoti, telo je bilo prekrito z modricami in ni bilo druge kot da sam – skupaj z njim – zabrede v globino.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Apr 21, 2013 6:34 am

for this post i tag amazing mr. theo. and i wrote around 800 words.

njeno stanje navzven in v notranjosti niti malo ni bilo v nikakršnem ravnovesju. na zunaj je delovala obvladano in le ob kakšnem pozabljivem trenutku se je namrščila ob misli, da bo moškega v prtljažniku popeljala v okrutno in bedno smrt, ki si jo je s svojimi dejanji očitno zaslužil. ni imela te pravice, da bi odločala o življenju in smrti drugih, ter niti vsi ostali, a vseeno se je strinjala s tem da so nekatere smrti bile upravičene in nekatere ne. za njo smrt njenega zaročenca ni bila upravičena, ter ni razumela kaj tako okrutnega je storil za tolpo ali mafijo, da so ga pospravili brez vprašanja na njegov najbolj srečen dan, če je seveda celotna predstava njune zveze in ljubezni sploh bila resnična. smrt neznanca in posiljevalca v zadnjem delu avtomobila pa je bila za njo upravičena, ter v vseh pogledih zaslužena. obstajala je le želja, da bi takšno odločitev določalo sodišče in ne ona, ki je bila popolnoma normalna državljanka, katera pa po možnosti svoje življenje posveča tolpi in živi sicer povprečno življenje. » po vsem skupaj bi mi res samo še ti bedaki manjkali, « se je strinjala z njim in ob tem pogledala nazaj, da bi lahko slišala kakšno nepotrebno ropotanje iz prtljažnika, a očitno so ga prej tako zelo zdelali in so njegove moči pojenjale, ter so udarci bili komaj kaj slišni. vseeno pa se ni bilo za oddahniti in pot nadaljevati z nasmeškom, da ne bosta dobila kakšne hujše kazni, ker imata namen ubiti bedaka, ampak je bilo vseeno bolje ostati previden. človek, ki se bori za svoje zna biti hujši od leva, ter je pripravljen tudi odpreti prtljažnik z zadnjo močjo v telesu, če je to potrebno za preživetje. njegov smeh pa je vseeno deloval veliko bolj iz ravnovesja situacije kot je delovala ona v neskladju telesa in uma. narisala si je samo manjši nasmešek na obraz in skomignila z rameni, da bi lahko dodatno nakazala kako zelo vseeno ji je za vse skupaj, čeprav ji ni bilo in bi ji bilo dovolj že počistiti dokaze in pognati avto v vodo. » to je to, « je dejala ob njegovem pogledu in brez razloga še prikimala, ko sta se končno pripeljala do kraja katerega je imela v mislih, ter je že v samem zraku lahko zavohala vonj smrti in bede, ki je vztrajno čakala sedaj njuno žrtev skrito v avtomobilu, ko je počasi odprla vrata. » potem imam očitno poznavalca ubijanja s seboj, ter ne bom uničila celotne naloge s svojim prvim poskušanjem, « se je na besede odzvala precej drugače kot bi se morala. njena realna reakcija bi bila bolj podobna bežanju iz avtomobila in molitev, da ji bog pusti živeti, njena sedanja reakcija pa je bila risanje nasmeška na obraz in iskanje čim večje sproščenosti ob vsem tem. » videz je velikokrat zgolj platnica knjige, ki ne razkriva resnične vsebine, « je dejala malce v filozofsko smer, ter stala že pred prtljažnikom in pogled usmerjala zgolj vanj. malce je oklevala in to se ji je videlo, a res je hotela vse pod nadzorom in imeti vsaj toliko čisto vest, da je poskrbela za dokaze in previdnost, ter ne bo jutri stala v ječi in opravljena v oranžno uniformo, ko jo bodo peljali vklenjeno proti sodišču in ji tam izrekali dosmrtno kazen. » bom jaz poskrbela za njegove stvari in ti zanj. še vedno pa bom odšla s teboj do nabrežja. nikoli se ne ve, mogoče bom celo koristna za kaj. « s tem pa so se vrata prtljažnika počasi odprla in pred njima se je pokazala njuna žrtev v ogabnem stanju, ki je narisala namrščen izraz na njenem obrazu, ter je vonj potu v mešanici s strahom deloval huje kot vonj same smrti. globoko je zavzdihnila, ko ga je njen partner potegnil ven, ter se je njegovo telo skotalilo po manjšem klancu navzdol do nabrežja. ob tem je sama takoj stopila za njegovim telesom in spremljala še vsak korak, ki ga je storil theo. » dobro so ga. dejansko je videti že na tri četrtine mrtev, ter je samo še tista najina zadnja četrtina potrebna za dokončno opravilo, « se je strinjala in ustavila takoj, ko se je ustavilo tudi telo moškega pred njima, ki je sedaj res že zrl svoji smrti v oči. s tem pa se je tudi njeno stanje na obrazu malce kisalo. obdržala pa se je ravno toliko, da je moškega še dodatno porinila v plitvino reke, kjer ga tok še ni mogel zadosti dohiteti in pogledala nazaj proti theu, ki je bil tesno za njo pripravljen na svoj naslednji korak. » glede na to da vas loči natanko pet sekundo do tega, da bo vaša celotna glava potopljena v globine reke, imate kakšne zadnje besede v planu za izrek ? « se je sedaj obračala žrtvi in počasi pokleknil k njej, da bi lahko deloval tudi sama dovolj hladna za njega, če ne že za thea, ki je bil dovolj blizu priča njenim skisanim izrazom in se je zavedal njenega občutenja.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Apr 21, 2013 7:54 am

tag; sienna smitten

takoleee, pa sva že skor pri koncu (: bova še pisale kok avto poženeta v tisto jezero mau proč, lahk ona zdj pelje ko ve kje je pol ga pa porineta not in voila. ;P

»Saj če hočeš, ga lahko ti,« ji je še zaklical, potem ko se je že pognal za tipom, ki ga je dobesedno zakotalil po nabrežju navzdol. Bil je prekleto zdelan in če ga ni ubil padec ali kak nenameren udarec ob kamenje, ga bo čisto zares primoran utopiti. Najhujša možna smrt, toda zagotovo si jo je zaslužil. Posiljevalec z umazano preteklostjo, kdo ve koliko nedolžnih deklet je že pospravil, pa mu sploh niso uspeli dokazati, in za hudiča, nikoli mu ne bodo. Izginil bo kot kafra in mogoče ga bo čez par let popolnoma uničenega naplavila reka. Takrat ne bodo iskali krivca. Gotovo ne. In četudi bi sedaj naredila kakšno napako, ni niti manjše možnosti, da ju kdorkoli spravi v težave. »Ampak mogoče je res bolje, da se posvetiš njegovim stvarem, kar začni, da zgorijo v pravem času. Potem se morava še znebiti avta. Očitno bova pešačila od jezera nazaj do skladišča, ker je moj avto še vedno tam,« se je namrščil in moškega brcnil malce dlje od obrežja, potem pa tudi sam zakorakal do kolen globoko. Mulj pod stopali se mu je udiral in lovil je ravnotežje, ko je zagrabil za njegov vrat in ga prvič potopil v hladno vodo. »Oh, a zdaj pa še to? No, naj se izpove, revež,« je podprl Siennino idejo, ga pred tem še enkrat potisnil pod gladino in nato povlekel pokonci. »Kaj, iztisni zdaj tistih nekaj besed, pezde.« Sicer ni vedel, če je to bila zares dobra ideja, namreč ni vedel kako bi se počutil, če bi jima naklestil par žalostnih o tem, da je psihično bolan in ga doma čaka zvesta žena. Pa pes in šoloobvezni otroci. Toda očitno je bil stari precej zguljen in iskren. Za nič mi ni žal. Tiste mrhe, ki sem jih fental so si to zaslužile, kurbe ene, in Theo ga je še z večjim veseljem s pestjo krepko počil preko nosu, od koder je že prej kapljala redka kri.

Ni se upiral, kot da bi vedel, da si po eni strani zasluži. Ali pa preprosto ni imel več moči in je umrl že od strahu. Sekunde so tekle in glede na to, da še nikogar ni utopil, ni točno vedel koliko časa naj bi ga držal pod vodo. Njegove dlani so že zdavnaj odrevenele od hladu, ki se je širil preko rok, zeblo ga je in v čevljih je moral imeti vsaj že za kilo blata. »Misliš, da je že konec?« jo je vprašal, čeprav verjetno ni imela pojma. Prej je govorila o tem, da še nikogar ni pospravila, on pa je imel očitno precej več izkušenj. Vedel je, da nikoli ne bo prišlo za njim, vedel je, da mu ne bo žal, vedel je, da je s tem mogoče nekoga celo rešil. Nekoga, kot je bila Cynthia. Vedel je, da je nekje v Filadelfiji zdaj dekle, ki mu bo hvaležno, mogoče celo starši kakšne od teh deklin, ki jih je prasec okrutno posilil in odvrgel ob najbolj prometni cesti. Nage in umazane. Prav to je moral biti razlog, da je potrpel še nekoliko dlje in nato tipov spokojen obraz privlekel nazaj na plano. Odpre oči in usta, mokri lasje, dokaj čist obraz, zdaj nič več umazan od krvi in blata. Toda še vedno je iz kakšne ranice prikapljala kakšna kapljica, ki je ni želel na sebi. »Tako,« se je nato v transu obrnil proti Sienni, ki je na kup že grabila njegova oblačila in vse kar je bilo njegovega v avtu, s katerim sta se pripeljala. Par opravkov ju gotovo še čaka. Znebiti se morata Senica, tistega okrvavljenega avta, ki najverjetneje niti registriran ni bil. Toda bil je njegov in če bi ga pustil kar tu, bi bila hitreje izsledljiva. »V prtljažniku je nekaj bencina, takoj prinesem,« je zaključil in se že pognal proti avtu, nato pa napol prazno kanglo vrgel po hribu navzdol, da je pristala nekje pri njenih nogah. Super. Vse jima je šlo tako kot je moralo. Truplo, ki ga je prej potisnil nekam do sredine reke, je sedaj še napol potopljeno plavalo naprej in čim prej sta morala opraviti še z njegovo lastnino.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Apr 21, 2013 11:17 am

for this post i tag amazing mr. theo. and i wrote around 800 words. last post. now you can just add, da sta prišla do skladišča in povedala da je naloge konec in tadadam.

ne da bi karkoli rekla je samo zmajala z glavo in mu s tem dala vedeti, da bi mu res z velikim veseljem predala težji del naloge in sama poskrbela za odstranitev dokazov. veliko lažje ji je bilo zažgati njegove dokumente in umazane obleke, ter poslati pločevino od avtomobila v globine bližnjega jezera, glede na to da reka veličine in teže preprosto ne bi prenesla. na vse skupaj pa je morala gledati z druge strani, ter se zavedati da nista delala na umoru neke nedolžne osebe, ampak sta delala na umori osebe, ki je drugim morila življenje in uničevala čast. bil je enak izmeček kot ona dva in sile so bile uravnovešene. šele s tem dejstvom in spoznanjem se je lahko res zbrala za trenutek in na njegovo telo ni gledala s pomilovanjem ampak gnusom. življenje se ji je res drastično spremenilo in dobra stvar v vsem je bila ta, da se je neznansko hitro tudi prilagajala, ter dobro poznala svoj cilj in kako uspešno priti do njega. umor bednika pa je bila le ovira, ki je bila ničvredna za njo in jo je imela premagati s samokontrolo in rokami njenega partnerja. » čaka pa naju dolga pot in bolje je pohiteti dokler se vsaj še malo vidi in se ne stemni v popolno črnino. sicer se lahko izgubiva in res ne želim biti večerja kakšni divji živali, če se potika tukaj naokoli, « je zamrmrala s pogledom usmerjenim v okolico, ki ju je obdajala in se rahlo namuznila ob spoznanju, da poleg žrtvinega avtomobila nista imela nobenega prevoznega sredstva in sta se morala zanesti na njune naloge. problem pa ni bil zanjo tako velik, kot bi lahko bil za njega, ki bo stopal po rečnem blatu in stal v mrzli vodi reke. pogled je vrnila proti dogajanju v vodi, ki je že spuščala zvoke zadnjega upiranja žrtve, ko je theo tiščal njegovo glavo pod vodo. njeno telo pa je ob tem obšlo nešteto občutkov, ki so se mešali s hladnokrvnostjo in smiljenjem in na drugi strani še z grozo in strahom, da je theo sposoben nekoga ubiti tako mirno in brez vprašanja. žrtvine izrečene besede pa so preplet palete čustev izničile z njenega obraza in v njej se je nastanila hladnokrvnost in spoznanje, da se ubijanje pred njenimi očmi ne more primerjati s smrtjo človeka ampak s smrtjo podgane.
upiranje je bilo vse manjše, dokler ni poniknilo, ter je theo zgolj še mirno stal v vodi in v rokah še vedno tiščal žrtev pod vodo. » se mi zdi, « je pripomnila rahlo neprepričana, toda glede na to kaj se je odvilo pred njenimi očmi in koliko časa je minilo, je lahko zgolj samo predvidevala da smrt ne more trajati celotno večnost. sploh pri njemu, ki je bil napol že mrtev, ko sta ga dobila v roke in pospravila v prtljažnik. šele, ko je čez nekaj časa popustil oprijem in je na plano priplaval njegov obraz popolnoma življenja se je lahko zavedla, da je ničvrednež mrtev. pogled vseeno ni bil prijeten in vonj po smrti je še vedno obdajal njeno okolico. veliko raje je zato samo segla po njegovih oblačilih in pričela iskati vse potrebne stvari, ki bi lahko dokazovale njegovo identiteto. vse kar je bilo nevarnega za njiju in tolpo je zmetala na kup, da bi lahko kasneje zažgala in preprosto vse skupaj uničila. kanta bencina je pristala pri njenih nogah, da jo je lahko pobrala, ter počasi odprla pokrovček in brez vprašanja vsebino zlila po vseh stvareh na kupu, ki ga je ustvarila. iz žepa je potegnila vžigalice in eno prižgala, ter jo samo vrgla na kup, ki se je ob stiku z bencinom takoj zažgal in ustvaril plamen v višave. odmaknila se je in kanto še vedno držala v svojih rokah. prazno je napolnila z vodo iz reke, ter po določenem času pogasila ogenj, da je od vsega ostalo le še kup pepela, ter se niti na eni stvari ni videlo nobenega primernega dokaza. pepel je malce še razbrcala po prostoru in ga spojila s peskom obrežja, da je vse skupaj delovalo še bolj nedolžno. obrnila se je na petah in stopila do avtomobila s katerim sta se sedaj morala odpeljati do jezera, ki ga je imela v mislih. tokrat je vozila ona in s pritiskom na gas hotela obema kupiti nekaj dragocenih ur preostanka večera, ki sta ga lahko preživela vsak na svoj način. sploh pa ju je čakala še hoja do skladišča in ni hotela biti izgubljena sredi gozdnega terena. zapeljala je na stransko pot in se ustavila pri robu jezera. »samo še en potisk avtomobila in sva končala, « je v malce bolj olajšanem tonu spregovorila proti njemu in namignila naj kar izstopi. sama je stopila že na zadnjo stran in se oprijela svoje strani, da sta ga lahko spustila po vznožju, glede na to da je zavore popustila in ga tudi pustila prižganega, da je lahko kasneje kar sam zdrsel v globine. theo je sledil njenemu dejanju, ter z nekaj potiski, ki so z njene strani morali biti veliko močnejši in se ponavljati veliko bolj, sta kmalu spravila avto v jezero. obrisala si je roke ob hlače in gledala kako je avto izginjal pred njima in se potapljal v jezero. » opravljeno, « je še zaključila in se obrnila proti theu.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Pon Apr 22, 2013 7:47 am

tag; sienna smitten

Kdo bi si mislil, da bo to že tretja žrtev, s katero bo opravil tako zlahka. Mogoče je imel zgolj srečo in je pospravljal pretežno takšne, ki so si to zaslužili, ki so za to dobesedno prosili, on pa jim je preprosto ustregel. Seveda se je tu in tam zazrl v Siennino smer, da bi videl njen odziv na njegovo morijo, in nekaj časa je pogled v njenim očeh razkrival grozo. Bila je zgrožena kako zelo mirno je odreagiral, ko je tip začel brcati z nogama v očitni agoniji pred smrtjo, bila je zgrožena, ko se je oprijel njegovih rok, Theo pa niti trznil ni. Toda vse skupaj se je nekoliko spremenilo, ko je direkt pred zadnjim izdihljajem izdavil, da svojih ogabnih dejanj ne obžaluje, in očitno je bilo to dovolj, da je v ženski spremenilo vse, pogled na njegovo smrt, pogled na temnolaščevo dejanje, ki se je takrat mogoče zdelo celo plemenito. »Ja, prav imaš,« je sedaj, ko se njegove dlani niso več oklepale vratu neznanca, izdahnil. Res je, imela je prav, morala sta pohiteti in se znebiti vseh dokazov, morala sta se vrniti v skladišče, se preobleči in pozabiti, da se je to kadarkoli zgodilo. Morala sta pozabiti, da sta sodelovala pri zločinu, čeprav bi zanj zlahka lahko rekla, da je bil deloma tudi dobronameren. »In kolikokrat si že počela to, te vprašam zdaj jaz. Glede na spretnost, bi rekel, da ni prvič,« je pomignil na vejo, ki jo je tako spretno vrtela in na kup grabila vsa oblačila, ki jih je poprej stresla iz prtljažnika. Verjetno je porabila nekaj več kot pol bencina, ostalo pa lahko hranita za kdaj drugič, in sčasoma je ogenj zaobjel čisto vse, kar je nekoč pripadalo moškemu na dnu reke. »Super,« je še zavzdihnil, ko sta lahko le poteptala iskrico, ki je ostala od zažgane lastnine, vse ostalo pa je bil zgolj pepel. Nobenih oblačil več, tudi dokumentacija je zgorela in izginila za vedno; pravzaprav ga bodo težko identificirali, četudi njegovo truplo čez kakšno leto ali dve potegnejo iz vode.

Ni dolgo trajalo, ko sta zaključila še drugi del zadane naloge. Odločno se je zapeljala slab kilometer globlje v gozd, nato pa sta avto s skupnimi močmi potisnila v jezero. Ni moglo biti enostavneje, stemnilo se je namreč do te mere, da četudi bi se kdorkoli priplazil mimo, prav gotovo ne bi opazil njunega početja. In četudi bi ga, ne bi prepoznal njunih obrazov, tako da sta bila vsekakor precej zavarovana. »Ha, tole je pa zabavno,« se je zarežal, ko je s pogledom spremljal drsenje avtomobila, meter za metrom, in nato počasno potapljanje. Gladina jezera je bila dovolj globoka, da avtomobila verjetno vsaj še nekaj časa ne bodo našli, in ko ga bodo, bosta s Sienno že daleč proč, nekje na varnem v svojih stanovanjih, niti slučajno osebno povezana z mrtvecem. V tistem se je svetlolaski po glavi verjetno podilo vprašanje, zakaj pravzaprav je v tolpi, kako lahko tako uživa ob izživljanju nad komerkoli že. Kako lahko tako zlahka zadavi človeka, ga utopi na način, ki je izgledal tako enostaven. In odgovor je, da se je skozi leta v njem nabralo toliko travm, ki jih ni bil sposoben sprostiti na drugačen način. Obenem pa je bila to tudi popolna vaja za tisto kar pride, ko enkrat – kadarkoli že – v roke dobi svojega očeta. »Mislim, da rabiš tuš,« se je zarežal in ji s prstom obrisal saje, ki so se nabrale na njenem nosu, ko sta se končno priklatila nazaj do skladišča. Tudi on ga je potreboval, bolj kot karkoli drugega.

-- fin

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Maj 26, 2013 1:47 pm

tag; mason, anthea
notes; mission time :3

nad mesto je padel večer in alessandri je telefon v vožnji s taksijem vneto zvonil. imela je dogovorjeno predajo manjše količine droge, ki je bila resnično minimalna, a za njeno uporabo čisto dovolj. sicer drog se niti ni tako zelo posluževala, le občasno se je zatekla h kateri, ter je vse ostalo temeljilo bolj na drugih ilegalnih substancah, kakor samo na tabletkah. vsake toliko časa pa je vseeno prestopila neko mejo in tako stopila v kontakt s katerim izmed preprodajalcev in poskrbela za res tolikšno količino, zaradi katere je v mestu niso moglo takoj obleteti vsi policisti in ji dosoditi pripor, kaj šele kakšno daljšo zaporno kazen, ter jim je lahko samo pokazala jezik in nadaljevala svojo pot. malce pameti je vseeno morala uporabiti, ko filadelfija ni bila tako kot nekoč, ko je pred leti še tu bila in gledala vse s tistimi otroškimi očmi, ki so veliko prehitro odrasli, v večini zaradi strica in njegove želje, da bi prevzela italijansko mafijo. namesto tega je kot zadnja veliko raje pobrala šila in kopita, ter dopustila, da so irci zrušili kar je bilo ostankov italijanske moči in zavladali s svojo. njej je bilo za take neumnosti vseeno in se ji res ni dalo muzati na nekem stolu in igrati neko trdno in okrutno žensko, ko je bila preveč polna volja do življenja in radosti in nekih avantur, ter posedanje ni bilo za njo. saoirse se je v tej vlogi veliko bolje znašla in niti malo ni zadihala, dokler ni prišla ona, ter sta se v trenutku razumeli in jo je še spravila s tistega njenega ogromnega domovanja v življenje, ki bi ga v svojih letih morala živeti, ter ne voditi težkih poslov in se ukvarjati z ubijanjem in kriminalom. tudi sama ni bila ravno najbolj zlat človek, a nikoli ni bila zares rojena za dediščino strica, čeprav so jo trenirali v tem duhu.
stopila je z manjše makadamske poti proti reki spodaj in pod obokom mostu nad njo opazila moško postavo. nadela si je kapuco jope, ki jo je imela oblečeno pod usnjeno jakno, ter iz žepa potegnila zadovoljivo vsoto in sprejela vrečko. morala si je najti neko delo, ki bi ji doprineslo nekaj v osebno račun, saj ga je vztrajno porabljala, a nikoli zares zaslužila. upala je vsaj, da se bo tolpa kmalu zganila, ter bo tako za nagrado zaslužila kakšen zajeten kup zelencev. vrnila se je nazaj na makadamsko pot na višje ležečem pobočju in vrečko potisnila v žepe jakne in ga zaprla z zadrgo. neznanec od katerega je naročilo prijela, je že zdavnaj izginil v noči v teku in sama je ob tem le skomignila z rameni, ne da bi pričakovala, da je neznanec pravzaprav bežal. nenadoma je njeno hojo zaustavil močan oprijem njenih obeh rok, ter začutila je hladno kovino na svojih zapestjih, ter takoj ko se je obrnila je za seboj zagledala policista, ki ji je mrmral tipične besede ob aretaciji. » zaradi česa sem pa aretirana, k vragu ? « je jezno bleknila nazaj in stisnila skupaj oči, da bi lahko z uniforme prebrala njegovo ime, ter ga nato z neko dodatno jezo in ogorčenostjo tudi izgovorila : » policist o`reilly. « k vragu, so se zadnje čase res morali spravljati samo na njo, kakor da je bila edina takšna v mestu. » saj ne moreš biti resen, « ji je še uspelo izustiti, ko se jima je počasi približevala še ena postava, katere ni slutila niti ona, kaj šele on.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Maj 26, 2013 2:21 pm

sedel je v svojem avtomobilu, na obrobju philadelphie in skozi odprto okno avtomobila opazoval mesec, ki se je dvigal nad mestom. skozi okno je vanj pihljal prijeten veter in nekoliko hladil ogreto ozračje. poletje se je počasi umikalo in prihajala je jesen, kar si lahko že čutil v takšnih večerih, ko ni bilo več tako zelo toplo. še enkrat je potegnil skozi filter cigarete, preden jo je odvrgel skozi okno, da je padla na kamenčke ob poti in počasi ugasnila. ta večer bi raje sedel kje na toplem, kot lovil mularijo, ki je na tem koncu mesta rada kupovala oziroma prodajala droge. to so bile majhne ribe, ki se mu jih ni zdelo vredno loviti. šlo se je za majhne količine denarja in droge in tudi če jim je uspelo koga uloviti jih razen noči v priporu, nekajmesečne pogojne kazni ali pa odsluženja kazni preko javnih del ni čakalo nič hujšega. zdelo se mu je, da mu je nova načelnica tako nalogo naložila le zaradi tistega večera, ko ga je ujela kako preko službenih dokazov raziskuje svoj lastni primer. ko mu je povedala kakšna naloga ga čaka ta večer bi ji najraje zabrusil, da ima kot detektiv veliko pomembnejše zadeve, a je profesionalno držal jezik za zobmi in privolil v to, da odide sem. do sedaj ni imel sreče da bi koga dejansko opazil. sicer bi že lahko odšel nazaj in pač napisal poročilo o tem, da ni videl nikogar, a trmast kot je bil, se je odločil da od tu ne gre, dokler načelnici blackwood ne pripelje vsaj enega nepridiprava. utrujeno je zavzdihnil, zaprl okno avtomobila ter ugasnil njegov motor, preden je stopil ven. rahlo se je pretegnil, saj so ga zaradi večurnega sedenja v avtomobilu bolele vse kosti ter se odločil, da se sprehodi do manjšega mostu. že po petih minutah hoje je ugotovil, da se mu je končno nasmehnila sreča. opazil je temno postavo nekoliko proč od oboka mostu, ki je nestrpno pogledovala na roko – verjetno na ročno uro – in pogledovala proti cesti, ki je vodila do mesta. očitno je postava – v temi ni mogel razločiti ali je to ženska ali moška postava – čakala na nekoga in mason je ob tem nekoliko postal. moral je počakati, da pride še drugo oseba, z drogo ali pa denarjem, saj v tem primeru ni vedel kdo je kupec in kdo preprodajalec. ni mu bilo treba čakati dolgo, ko je opazil da se osebi približuje še nekdo. sodeč po nizki in drobni postavi je vedle, da mora biti ta druga oseba dekle. začel se jima je približevati - predaja denarja in drog je namreč opravljena v nekaj sekundah – a oseba, ki je bila pri mostu prva, ga je opazila. takrat je mason opazil, da je to mlajši moški, ki se je takrat že pognal v tek. mason se je moral hitro odločiti, ali naj ga zasleduje ali ne. odločil se je, da ima večje možnosti da zašije dekle, ki se očitno ni zavedalo prisotnosti tretje osebe. tako je pustil, da je neznanec pobegnil, sam pa je hitrih korakov stopil za dekletom in ga kmalu tudi dohitel. »stoj. aretirana si,« je zaklical za njo in ji že naslednjo sekundo na zapestje natikal lisice, medtem ko ji je zraven našteval njene pravice, kot je pač moral vsak policist ob aretaciji. to je bilo bolj hitro, kot je pričakoval. »se delamo neumno, kaj?« je cinično odvrnil na njene besede ter z roko segel v njen žep. »boš rekla, da to ni tvoje in da tega nisi ravno minuto nazaj kupila pri preprodajalcu, ki je že stari znanec policije, kaj?« je vprašujoče dvignil obrv in ji z vrečko pomigal pred obrazom. »današnja mladina. si ne morete poiskati druge zabave kot so droge ali kaj?« je nejeverno vprašal, medtem ko je vrečko z drogami že pospravljal v čistko vrečko z dokazi, ki jo je imel na sebi. v tistem je slišal bližajoče se korake – njegova roka je avtomatsko segla k pištoli in jo usmerila v smer bližajočih se korakov.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Maj 26, 2013 3:45 pm

tag here is the misson. and i wrote around 677 words.

natančno je vedela, kje bo na dekle naletela in prav nič slabe vesti ni imela, ker je že nekaj dni oprezala za njo, prav na vsakem koraku. ni ji bilo mar kdo ali kaj je bila, vedela je le, da jo mora dobiti v svoje roke in posledično pripeljati v italijo – sicer res, da je to pomenilo, da bo morala oditi prav na drugi konec sveta, vendar iskreno? za denar, ki so ji ga ponujali zanjo, je bila pripravljena iti. prav tako, pa potnih stroškov ni krila ona in posledično se ni niti malo obremenjevala z vsem skupaj. že res, da bi utegnilo potovanje biti malce tečno ter da ni marala puščati joanne same z njeno babico, vendar kakor da je imela možnost. dekle je bilo vredno dober milijon in bila bi zares, prav zares trapasta, če bi to priložnost izpustila. prisegla si je, da bo vsako nalogo opravila, pa ne zato, ker bi bila kakorkoli sebična in hotela denar, prekleto da ne. vendar iskreno – kot prvo, bosta z hčerko ne glede na vse boljše živeli in kot drugo si je že dolgo nazaj obljubila, da bo izpolnila prav vsako nalogo, da ohrani čast svojega očeta. ne glede na to, koliko časa ga že ni bilo več, ni prebolela dejstva, da so ga ubili in še vedno je vztrajala pri svojem – kreten, ki je to naredil, tisti, ki je pobegnil, bo dobil svoje. kot so že vsi prej. nikoli ni obžalovala dejstva, da je enemu od njih poslala kroglo v glavo, res ne. če bi lahko, bi to storila še enkrat. in še enkrat. vedno znova in nikoli ne bi obžalovala. zavedala se je sicer, da jo je to, očetova smrt in kasneje zapor pripravilo do tega, da je postala takšna kakršna je danes, vendar iskreno? ni ji bilo mar. imela je tršo kožo, ni je vsaka stvar prizadela in naučila se je varovati tisto kar ima rada – če je bilo treba z lastnim življenjem, kakor je to počel njen oče. spravila si je pištolo za pas ter se odpravila na kraj, kjer je hotela dekle prestreči. in pravzaprav je zadeva že kazala vse v redu in prav, ko se je od nikoder pojavil… hja, tisti, ki ga je zadnjega tu pričakovala. za trenutek je presenečeno zamežikala, nato pa se ji je v glavi odvrtel še kako znan film od dogodka na poroki. ob misli na to je za trenutek zaprla oči. ne, ni hotela naleteti nanj, sploh ne po tistem zadnjič, ko… hja, je definitivno preveč povedala, preveč ga je spustila v svoje življenje in morda bi bilo bolje, če bi preprosto ga znova izbrisala, vendar vedela je, da je to praktično nemogoče. zavzdihnila je. ni bil čas, da misli na to, čustva je preprosto morala odmakniti na stran. sedaj je bila pred njo naloga in morala je dobiti dekle v svoje roke, katero pa je svetlolasec ravno oklenil. toliko bolje, vsaj malo dela ji je olajšal, do nje bo že prišla, o tem sploh ni dvomila. vzela je v roke svoj revolver ter končno stopila iz svojega skrivališča. morda bi se morala odločiti za definitivno manj vpadljiv prihod, morda bi celo kaj dosegla. vendar ne, ko si je nekaj zapičila v glavo, od tega ni odstopala. prekleto. tako je cev revolverja usmerila njej še kako znanemu policistu v glavo, medtem ko je imela prst na petelinu. dvomila je sicer, da bi bila kdajkoli ga sposobna sprožiti, vendar grožnja je bila in to je bilo tisto, kar je potrebovala. »o'reilly,« je posegla po njegovem priimku ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, ko je naenkrat s pištolo meril vanjo. »in ti si de lucova, kajne?« je dejala proti dekletu ter se zopet nasmehnila, nato pa se ji je izraz na obrazu zresnil ter s pogledom je zavrtala direktno v policistove oči. »nič nočem nikomur, le dekle bi želela. če lahko. prosim?« je zamrmrala kar se da nedolžno. čeprav mu svojega poklica ni nameravala razkriti, kajti zavedala se je, da jo bo hja, zasovražil, če je ni že, sedaj ni mogla več storiti ničesar proti temu.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Ned Maj 26, 2013 5:16 pm

tag; mason, anthea
notes; mission time :3

» ne delam se neumno, samo skrbim da so moje pravice upoštevajo, ter odkar si se prikradel za moj hrbet, nisi niti enkrat zaupal zakaj sem aretirana, « je dejala in se mogoče za kanček res delala neumno, ampak vedela je da ji preveč ne more. v najslabšem primeru bo morala eno uro na dan preživljati v domu za ostarele in se za tisto obdobje veselo smehljati in se delati pridno, nato pa ob nočni uri se spet vrniti nazaj na stare poti, kjer je bila preprosto ona- alessandra in je delala veliko hujše stvari, kakor kupila zase manjšo količino droge in jo nosila v svojem žepu, ter bi bilo bolj zmagoslavno zanj dobiti jo v tistem početju, kakor ob tem veliko bolj jalovem. » ne, priznala bom, da je to moje, ker mi s tem ne moreš nič. ali je tisti stari znanec policije je pa tvoj problem in ne moj. namesto da bi aretiral mene, bi prej moral iti v tek za njim, ki počne veliko hujše stvari, « se je odločila biti boleče iskrena in če bo to pomenilo, da bo sedla v pripor za tistih nekaj minut, potem pač bo. navsezadnje bo delo imel marco, ko bo moral jo iti iskati in plačati varščino za njo, ter bo njena hujša kazen, ko bo morala ga poslušati celo pot to doma, razen če ne bo raje se izognil družinskim pogovorom in jo posadil v taksi, da se je znašla sama kolikor se je znala. na tem bi mu bila še najbolj hvaležna, saj je že od sedemnajstega leta bila v večini odgovorna sama zase in je že nekje v tujini, daleč stran od doma, služila lasten kruh in si iskala bivališče za tisto kratko obdobje, dokler je spet ni premamil kakšen nov kraj in jo pognal v novo avanturo po svetu in še toliko ga je morala prepotovati, a se je raje odločila, trapa, vrniti domov. » seveda si lahko ! tukaj je še trava, alkohol, cigareti – « je drzno odgovarjala naprej in še bi blebetala in se ob tem neizmerno zabavala, če ne bi policist za njo potegnil ven pištole in z njo usmeril v temo. ob tem je samo zavila z očmi, kajti hotela je čim prej opraviti z njim in ne se ukvarjati še z njegovim šopirjenjem naokoli.
iz teme se je prikazala ženska glava, ki je prav tako držala pištolo v rokah in jo usmerjala proti njima, ter bilo je kakor da bi se cel svet uprl s svojimi smrtonosnimi igračkami v njo. » prekleto, saj je samo ena vrečka s tremi tabletkami, od kdaj se za to prikliče cela racija in meri v aretiranca ? « je zamrmrala in se namrščila ob vsemu skupaj, ker ji niti malo ni bilo všeč, da se je tako merilo naokoli s pištolami, ko pa tako grozne stvari še ni zgrešila. » odvisno kdo sprašuje, « se je nezaupljivo odzvala na njen vprašujoč ton in narisala gubo radovednosti na svoje čelo. nekaj ji je pravilo, da nista tu bila iz istih razlogov. prav to pa ji niti malo ni dišalo. » mene ? « je bleknila, ko je ženska pred njo vnovič spregovorila in je ustnice oblikovala v črko o, ter si oblikovala s tem precej presenečen izraz na svojem ljubkem obrazu. » je morda na moje ime razpisana mednarodna tiralica, da sem postala tako zaželena ? zabavno. « zabavno je bilo videti, a niti malo v sebi ni čutila zabave, kakor poprej, ko je bila sama s policistom in je celotna situacija niti malo ni skrbela. sedaj ji je nek šesti čut pravil, da bi se ji bilo bolje držati policista, ter bežati pred dekletom. » poslušajta oba. namesto da se ukvarjata z nekom popolno neškodljivim kot sem jaz, vama svetujem, da se podata za pravimi kriminalci, ki imajo res razpisane tiralice in je bolje da končajo za zapahi, « je dejala v svojo obrambo in pogledala naprej k policistu in namignila na svoje vklenjene roke in nato proti dekletu, ki je hotelo bog ve kaj.

Naslov sporočila: Re: avenue bridge Pon Maj 27, 2013 4:36 pm

»hmm glede na to, da se delaš grozno pametno bi si mislil, da boš sama ugotovila zakaj si v lisicah. ali ti moram črkovati? d r o g e. ti je sedaj kaj bolj jasno?« je vprašujoče dvignil obrv in zavil z očmi. mulci. vsi so mislili da so grozno pametni in pogumni, a ko je njihovo rit za eno noč spravil za zapahe so vsi hitro klicali mamico ali bogatega očka na pomoč. patetično, res. dekleta sicer ni poznal a nekako je dvomil, da se bodo pri njej stvari odvile kako drugače. »seveda je to tudi tvoj problem ljubica. drogo kupuješ od znanega preprodajalca mamil. in ne samo preprodaja, tudi kupovanje drog je kaznivo dejanje. in verjemi mi, tudi njega bo dočakalo podobno kot tebe. samo kazen bo zanj nekoliko strožja. sedaj je imel samo srečo, ker me je prehitro zagledal, medtem ko bi ti morala nekoliko bolj opazovati dogajanje okoli sebe. vsaj kadar kršiš zakon,« je dodal. »in motiš se, če misliš da ti to ne more škodovati. sklepam da to ni tvoje prvo početje in če ne veš, vsakič ko te kdo od policije aretira zaradi posedovanja mamil, večja kazen te čaka. priznam, za začetek boš verjetno morala brisati riti v kakšnem domu za ostarele ali čistiti WCje na železniški postaji, ampak sodniki hitro spregledajo kdo prekrške brez sramu ponavlja in kdo dejansko naredi enkrat v življenju napako. raje se drži šolskih klopi, prav?« je rahlo pokroviteljsko dodal, jo prijel pod roko in potegnil za sabo. nameraval jo je čim prej zvleči do avtomobila, peljati v pripor in jezikavo smrkljo prepustiti komu drugemu. »mhm, ti kar naštevaj. a me nisi slišala? karkoli mi boš povedala lahko kasneje uporabimo proti tebi na sodišču. me zanima če boš tako pogumna kot si sedaj tudi pred sodnikom,« se je zasmejal in zmajal z glavo. pogumnica ga je začela že zabavati, a njegova pozornost se je hitro preusmerila k prišleku. vse kar je v začetku videl je bila temna postava, zavita v sence, a z vsakim korakom bližje je bila postava bolj prepoznavna. »kaj za… anthea? kaj počneš tu?« je zmedeno spregovoril, ko je prepoznal svetlolasko. s pištolo uperjeno vanj. »kaj za vraga počneš tu? in spusti pištolo,« ji je velel, medtem ko je bila njegova iz previdnosti še vedno uperjena v svetlolasko. nekajkrat je ob tem ošinil dekle v lisicah zraven njega in hitro je povezal situacijo. »kaj želiš z njo?« je zahteval odgovor, medtem ko je prepoznal priimek s katerim jo je ogovorila. »de luca? si sestra marca de luca? idealna družina,« je zmajal z glavo. z marcom je le nekaj tednov nazaj delal na enem od primerov, ko je italijan prvič prišel na postajo in še preden bi se tam udomačil, je že zamenjal strani in odšel k tolpi. očitno integriteta ni ena od kvalitet te italijanske družine. »a bi lahko za sekundo utihnila. prosim?« so masonu skorajda popustili živci, ko se je zgovorna italijanka zopet oglasila. »te lisice ostanejo na tebi. in ti greš z mano. in z nobenim drugim,« je dejal ter se ob tem obrnil nazaj proti anthei in ji s tem dal vedeti, da ji ne misli nikogar prepustiti. »anthea, kaj se dogaja? zakaj zavraga meriš s pištolo v naju in zakaj želiš to dekle? verjemi mi, glede na to kako mi najeda živce bi ti jo z veseljem prepustil ampak nekako imam občutek, da je ne bi namesto mene odpeljala v pripor, kajne?« je mirno vprašal, ne da bi svetlolaske spustil iz oči in iz pištole. »in kot je že sama rekla… dekle je popolnoma neškodljivo. medtem ko sem sam obsojen na tako delo, preganjanje mladine, ki si ne dobi druge zabave kot je goltanje tablet in vsega mogočega, se lahko ti preprosto obrneš in greš,« je dejal in s tem s cevjo pištole pomignil nazaj na pot, po kateri je prišla.