Naslov sporočila: blind alley Pet Okt 07, 2011 5:35 pm
for, julian
Lahko bi počel tudi kaj bolj pametnega kot da se je ob petnajst minut čez polnočjo sprehajal po zapuščenem delu Amsterdama in kot nalašč iskal težave. Kaj je sprožilo to nenavadno obnašanje ni znal razložiti niti sam. Morda je bilo potihem krivo dejstvo, da je zadnje čase opažal na sebi vedno več sprememb, ki so godile njegovi okolici, njega samega pa so spravljale v obup in v skrajno neroden položaj. Vajen je bil imeti vse niti v svojih rokah, vedno ohranjati nadzor nad situacijo in najpomembneje, nadzor nad sabo. Zdaj pa je že nekaj petkov in sobot in... hm, tudi četrtkov ter sred, preživel zunaj. Da, izven varnih štirih sten njegove študijske sobe, ki je bila sicer še vedno pošteno nasrana z raznimi medicinskimi učbeniki in ostalim sranjem. Ne glede na to, da je zadnjič celo trpel za serijskim mačkom, je pri predavanjih kot veverica na cracku sedel na svojem mestu s široko razprtimi očmi in še naprej memoriziral besedo za besedo. Bil je kot hodeči manijak in niti za trenutek si ni drznil ustaviti. V tem primeru bi se verjetno vsa tista utrujenost in izmučenost prikradli za njegov hrbet, skočili na slednjega in ga z enim udarcem spravili na tla, da bi podlegel pritisku. Saj se je zavedal, da bi občasno moral zatisniti oči in se spraviti v posteljo, a zaenkrat je funkcioniral še dokaj normalno - z izjemo nekaj ekscentričnih odločitev v preteklih dneh, ki so vključevale več kot zgolj prijetno pogovore z osebami, ki jih sicer ni prenesel. Na današnji večer je imel še kako zelo veliko srečo, saj je sivkasto svinjski pločnik ostal suh in mu obraza nista bičala ne veter ne dež in je lahko hodil naokrog brez neumnega dežnika ali s kapuco potisnjeno čez glavo. Dlani so čepele na njihovem stalnem mestu v žepih njegovega plašča, ko je zamišljeno zrl naravnost navzdol v pločnik pod sabo. Kako fascinantno je bilo opazovati konice lastnih čevljev, ko je avtomatsko premikal eno nogo pred drugo in premagoval razdaljo hitreje kot kdajkoli poprej. Vsaj tako se mu je zdelo, v resnici je verjetno povzel hitrost želve, a pred kratkim skajen joint je opravljal svoje delo, da se mu je zdelo, da je pločnik pod njim črn tekoči trak na katerem je nekdo ugašal čike in mastno pljunil. Preskočil je miniaturno lužo v katero je bil namočen oglaševalski letak za frizerski salon v bližini in se čudil od kje je prekleta luža prišla, ko pa ni deževalo že nekaj dni. Njegov pogled je zaznal rob vogala in kar tako je zavil naokrog in hodil naprej, ne meneč se za skromno dejstvo, da se je luč uličnih svetilk vedno bolj oddaljevala, približeval pa se je hrup nočnega kluba, katerega zadnji vhod je bil očitno v zanikrni amsterdamski ulici. Včasih se je spraševal, če so tukaj ponoči res vse ulice videti kot najhujše beznice ali pa je le on vedno preveč zadet, da bi občudoval vso to nočno mestno lepoto in številne mamljive atrakcije - tudi tiste na okenskih policah. Sredi nekoliko zadušenega hrupa neke znane melodije, ki je pronicala ven skozi opečnate stene kluba je zaslišal nekaj preklinjanja in še en nek ne povsem določljiv hrup. Kot da bi nekdo bobnal po smetnjakih z banano in zraven prepeval. Odločil se je, da je prišel tisti veliki trenutek ob spremljavi fanfar, ko je lahko utrujeno dvignil pogled navzgor in pogledal okrog sebe. Najprej ni videl drugega kot zadimljene teme, bled sloj svetilk je komajda osvetljeval nekaj tal pred njim. "jebemti," se je zaslišal zamrmrati, četudi je obstajala možnost, da je kletvico izgovoril zgolj v svoji glavi in ni dejansko premogel dovolj energije, da bi odprl usta. Prekleta amsterdamska trava, zelena. Trava. "se oproščam, ker motim," je zdaj zaklical proti temi, ko je še enkrat nekaj udarilo ob smetnjak. Kar predstavljal si je sebe v horror filmu, ko bo zdaj proti njemu pritekel ogromen bull mastif ali pa kak grotesken tip z raztrganimi ličnicami in kavlji namesto prstom. A ustavil ni svojega koraka, še naprej je hodil proti temi in tudi okolica je postajala vse bolj jasna. Nazadnje bo pač slabo vidnost pripisal zamegljenosti in številnim zavesam v njegovem umu in ne toliko slabi javni razsvetljavi. "ah," je izdavil iz sebe, ko je razpoznal tri osebe. Obstajala je možnost, da je prekinil kakšen dealerski posel. Lahko tudi da je bila orgija. A po pogledih sodeč ni bilo ne eno ne drugo. "ti?" je z grimaso v angleščini nadaljeval, ko je razpoznal eno od silhuet in je druga začela hoditi proti njemu, tretja pa proti njegovemu velecenjenemu brazilskemu nočem-te-sploh-poznati-znancu. "julian, torej, pustil te bom s prijateljema," se je kar takoj lotil previdnih ritemskih korakov nazaj, ko ga je silhueta ustavila ob njem. Izkazalo se je, da je nizozemec in je precej podoben omari in ga je grobo potisnil proti njegovemu brazilskemu neprijatelju. "jebemti," je zavzdihnil in se namrščil. "po tvojem vonju sodeč si nacejen kot mamba, in po mojem vonju sodeč lahko sklepaš, da sem zadet kot... nekaj. jima lahko nekako dopoveš, da s... JEBEMTI," se je lotil svojega filozofiranja, ko je ena od goril zamahnila proti njemu in se je za las izmaknil pesti.
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: blind alley Ned Okt 23, 2011 12:51 pm
comment: here we go.
Moral je prav pošteno napeti možgane, da se je lahko osredotočil na to, kako se bo rešil iz zagate, v kateri se je znašel. A že samo to je bilo v tem trenutku vse prej kot enostavno; alkohol, ki ga je vase zlil v teh nekaj urah, je zdaj puščal posledice, tako da so bili vsi miselni procesi in posledično zmožnost planiranja kakršnega koli načrta povsem onemogočeni. Nikakršnih dvomov ni bilo, da bi pristal v tem dreku v obratnem stanju, torej če bi bil povsem trezen - a seveda je bilo zdaj povsem zaman iskati če-je; v tem hipu so bili popolnoma neuporabni in v vsakem pogledu bi se bilo nesmiselno opirati nanje. Vzdihnil je in se skozi rahle meglice, ki so mu čedalje bolj zastirale pogled, zazrl v dva silaka, ki sta mu dobesedno dihala v obraz s svojo nagnusno sapo, in mu preprečevala kakršnekoli možnosti pobega. Vsa tista agresivnost, ki jo je bilo mogoče opaziti in nenadoma tudi fizično občutiti na svoji koži, ga je prisilila k obžalovanju vsega, še najbolj pa zaradi zaužitja alkohola v tolikšni meri in dopuščanju, da ga je drznost znova povsem prevzela. Pravzaprav niti ni vedel točno, kaj je bilo v njegovih besedah ali morda dejanju kaj tako spornega, da si je zaslužil vse te udarce, ob kateri sta se prek meja agresivna rjavolasca spravljala nanj, vrh tega pa se jima je še isto sekundo pridružil še njun prijateljček, katerega sta očitno poklicala na tako imenovano zabavo. Izognil se je še enemu krepkemu udarcu s tarčo na njegovem obrazu in si v spomin poskušal preklicati dogodke preteklih nekaj minut, morda celo ur - a zaradi tiste goste koprene, ki se mu je pletla okoli spomina, se je njegov občutek za čas povsem izgubil, kaj šele, da bi bil zmožen spomniti določene momente, ki bi mu lahko vsaj malce olajšali zadevo. No ja, morda pa mu samo védenje, kaj za vraga sploh počne na tem zanikrnem kraju, ki je spominjala bolj kot na kakšen odurni svinjak kot kaj drugega, niti ne bi dosti pomagalo. Potrebno bi bilo izvesti le neko genialno potezo, ki bi ga rešila iz tega dreka, a seveda je bilo o tem veliko lažje razmišljati kot pa dejansko storiti. Pravzaprav je bilo v tem primeru še razmišljati izredno težko, kaj se šele pripraviti na to, da bi storil nekaj pametnega. Tako mu pravzaprav niti ni preostalo drugega kot to, da je poskušal vse svoje moči, kolikor jih je sploh imel, vložiti v to, da se je postavil zoper nasilju - a vendar ne s tem, da je vračal udarce, saj mu je nekaj pravilo, da bi samega sebe s tem bolj ko ne spravil v še večji drek, temveč s tem, da se je preprosto poskušal ogniti vsem potezam, ki so bili nevarni za nošenje bolečih posledic. Zdaj se je skoraj že z vajenim obrambnim umikom izognil roki enega izmed silakov, ki je znova zamahnila proti njem, pri tem pa iz kup nekih čudnih, nedoumljivih besed, ki so uhajale iz ust njihovih partnerjev, poskušal razbrati sporočilo, a nazadnje ga je zadelo spoznanje, da to v bistvu ni angleščina pijancev, vendar njihov jezik. No, krasno - to mu bo pa res v veliko pomoč. Globoko je zajel sapo, da bi si pridobil nekaj kisika, ki bi lahko pripomogel razvijanju bolj produktivnih idej za pobeg, nakar pa je bilo iz oddaljene teme slišati glas, ki se z odmevanjem počasi prihajal proti njim. Nenadoma ga je zajela tista gromozanska hvaležnost tistemu, ki je se je odločil kar tako prekiniti njihovo zadevo, kajti v tistih nekaj sekundah, ko je bila pozornost vseh treh herkulov preusmerjena na nekega nedoločenega osebka, so se mu odprle možnost pobega, le da jih v tako kratkem času žal ni mogel izkoristiti. »Pizda,« je zaklel, potem ko je bilo očitno, da z begom ne bo nič, vsaj sodeč po tem, ko mu je bil eden izmed treh rjavolascev znova na sledi, kot da bi bil njegov osebni varnostnik in bi zanj zvesto opravljal svoje delo. Vzdihnil je, potem pa svoje oči uperil proti vsiljivcu, ki je bil zdaj dovolj blizu, da je v njem lahko prepoznal irskega čudaka, iz katerega se je bilo tako zabavno delati norca. »Stari, dobrodošel na krovu,« se mu je zarežal, ko je prej kot rjavolasec spoznal, da je pravkar zakorakal v past, iz katere se ni bilo kar tako z lahkoto rešiti. Skomignil je, kot da bi mu nebesedno izrekal slavni stavek 'več sreče prihodnjič', v istem trenutku pa ga je eden izmed silakov že poskrbel, da se mu je Irec resnično pridružil. »Jebemti,« je ponovil kot v odmev na njegove besede, zdaj z veliko bolj resnejšim prizvokom, ko je do njega pripelo spoznanje, da bil zdaj pravzaprav na istem mestu kot prej, le da mu je tokrat družbo delal 'kolega', ki je obupno smrdel po nečem nedoločljivim. Zavihal je nos in ostro zajel sapo skozi usta, potem pa se nekoliko razdraženo zastrmel v rjavolasca. »Ah, daj, ne ga no srat« - naredil je eno sekundni premor, da se je lahko uspešno izognil ponovnemu poskusu agresivnega Nizozemca - »kaj pa misliš, da počnem že veš čas, kot da jim dopovedujem? Računam, kolikšna je verjetnost, da me ti trije ne razbijejo do smrti? Izvoli - kar uporabi malce možgane, dečko, če se že delaš, da si Einsteinov naslednik.«
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Nov 08, 2011 8:31 pm
reply, julian
Ah, celotna noč bi se odvila povsem drugače, če se ne bi odločil spet za alternativno opcijo - zvijanje jointov in opazovanje dima, ki se ti podi pred očmi in v katerem se skriva neverjetno število makro delcev neke snovi, katere se zdajle ni mogel spomniti, ker mu je v glavi zevala prevelika luknja. Zabavno bi bilo nadaljevati v takšnem fatalnem slogu, čez nekaj let bi sedel nekje sredi Alabame v ogromni plantažni hiši kot pravi južnjak, na skrivaj pa bi v kleti gojil tone prepovedane zelene substance. Ker se bi le s težavo odpovedal znanosti bi verjetno obenem na podstrešju opazoval vesolje ali pa gradil nek nov satelit s posebnim stolom. Usedel bi se na stol in bi te potem kot fračo poneslo v vesolje s pritiskom na gumb. A ko je zdaj že ravno pri tem - mar ne bi bilo potem bolje imeti plantažne hiše nekje sredi galaksije? Bi lahko tam gojil prepovedane substance? Zmešani ruski astronavti v svojih spaceshipih verjetno ne bi imeli nič proti. Policija pa mu tudi ne bi prišla trkat na vrata njegove vesoljske plantažne hiše. Morda bi si namislil še prekleto lepo prihodnost, če se mu po glavi ne bi zdaj vrtele zgolj ene in iste besede, ki niso imele nobene veze s prizorom pred njim. "hlače imaš strgane," je mimogrede obvesil Brazilca. Ne zaradi tega, ker je gojil kakšno posebno občudovanje do njegovega modnega stila in se mu je srce paralo zaradi njegovih strganih hlač. Zgolj zato, ker je bilo varneje imeti v glavo besedo hlače kot pa vesoljska ladja. "krovu?" se je nekoliko razjarjeno namrščil ob omembi sestavnega dela vsake ladje, medtem ko se je spet znašel sredi satelitev. "res ne vem, zakaj," je s težavo zavzdihnil in se kmalu ob sunkovitem izmiku pred prihajajočo pestjo znašel ob strani temnolascu. "zakaj bi se sploh kdorkoli hotel spraviti na zoprnega piflarja, ki nikomur noče hudega, samo reševati hoče svoje preklete enačbe in brskati ljudem po prekletih možganih," je zmajeval z glavo ter se občasno pomaknil korak nazaj, čeprav se je zavedal, da je ulica slepa in je edini izhod tisti za silaki. A zdaj sta se tako ali tako nekaj pomenkovala med seboj in počutil se je, kakor da mu bosta izrekla smrtno obsodbo na giljotino. Ali natezalnico. Ali pa bosta podkev razžarila nad ognjem in mu jo pritisnila na zadnjico. "zate razumem, da marsikoga mika, da bi ti razbil tvoj čedni gobec. ampak kaj za vraga imam jaz tukaj zraven," se je zarežal proti znancu, a nikakor prijatelju. Iskal je pravo besedo zanj, ker niti nista bila sovražnika ali karkoli tako resnega. Nasploh nista niti preveč komunicirala, razen kadar je latino rinil vanj in ga poskušal sprovocirati, vendar je bilo tisto na nivoju trinajstletnikov in si zadeve ni jemal preveč resno k srcu. Pesti se je izognil le za las in zdaj nekoliko ogorčeno pogledoval od prekletih Nizozemcev do prekletega Brazilca, sami cji in o bog, ga je bolela glava pa še vedel ni zakaj. "pizda, julian. kaj si jim naredil? spravil v posteljo katero od sester? ali so se zgolj odločili, da jim nisi preveč všeč? morda bi se jim lahko jaz pridružil, če že ustanavljajo anti-julian klub," je imel še čas reči preden so se vsi trije odpravili naravnost proti njima. "um, hm. verjetnost. majhna. razen, če hitro tečeš. izvoli, ti dam smetnjak," je zamrmral skrajno potihem, četudi je sklepal, da ne razumejo niti besedice. Ob zadnjih besedah je stegnil dlan proti kupu smetnjakov in zagrabil železen pokrov enega od njih in ga zalučal proti Brazilcu. Glede na to, da ni bilo nobenega hrupa, je sklepal, da ga je ujel. Hitro je pobral še enega zase in ga postavil predse kot ščit. "lahko bi se pretvarjala, da sva zmešana. začela kikirikati, plesati nek indijanski ples, tisto po roko a veš. mogoče bi se prestrašili?" je zdaj zoožal svoj pogled, ko se je razdalja med njimi manjšala. "res te ne maram, mimogrede."
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: blind alley Ned Nov 27, 2011 11:13 am
lol, i'm having so much fun here. XDD && sorry for being so late.
Nenadoma ga je popadel smeh, a vendar to ni bil čisto običajni smeh, na katerega si se odzval, ko ti je nekdo povedal nekaj blazno smešnega - bil je tisti smeh, ki je bil nek način posmehljiv, pravzaprav kot da bi ga skozi smeh pravkar označeval za duševno motenega. Vedel je, da je bil vse prej kot to - a pravzaprav je s svojimi opazkami deloval preprosto preveč neumno, da bi to lahko preslišal. »Butelj,« je nenadoma vrgel proti njemu besede, nenadoma nič več preveč veselo, čeprav ga je po eni strani stvar neizmerno zabavala - a po drugi strani tudi ni želel skupiti še več kot je že. »Če bili tvoji možgani za kaj uporabni, bi se ti že zdavnaj posvetilo, da so moje hlače strgane namerno.« Zavil je očmi, medtem ko je svojimi očmi previdno motril silake in nenadoma prišel do brezupnega zaključka, da se iz te kaše ne bo dalo kar tako izvleči - in to vsekakor ni bilo nekaj, nad čimer bi lahko bil zadovoljen. Sploh pa je ob sebi imel navadnega cepca, ki očitno ni razumel ničesar drugega kot svojih predragih enačb in matematičnih znakov - tako je ob njegovem bebastem vprašanju, ki je kazal nerazumevanje metafor, samo naveličano zmajal z glavo. Še zdaj mu ni bilo točno jasno, če je bil Irec resnično trčen ali pa se je samo delal da je - nekaj je vsekakor moralo biti, a v tistem nikakor ni bil razpoložen, da bi ga podrobneje diagnosticiral. Smešno, ponavadi je bil on tisti, ki je užival v tem, da mu je šel na živce, a zdaj si je tepec očitno odločil preizkusiti njegovo tehniko, ki je - na žalost - resnično delovala. Dokaz, da je alkohol je resnično delal čudeže. »Smešno, kako si v svojem čudenju že navedel odgovor,« se mu je hip za tem že rogal - čudeži so se očitno dogajali tudi na razpoloženju, glede na to, da so se blazno hitro menjavali, prav tako kot bi na hitro preklapljal televizijske programe. »Zakaj bi se kdo hotel spraviti nate?« je nato ponovno postavil vprašanje, ki je nosilo tako očiten odgovor, »zato, ker si zoprn piflar. Zato, ker rešuješ svoje preklete enačbe. Zato, ker brskaš ljudem po možganih.« Ustnice so se mu za hip oblikovale v posmehljiv nasmešek, ki pa mu je naslednji hip že izginil z obraza - morda zato, ker je njegova domišljija pri zadnjih besedah ustvarila ne preveč lepo sliko nekega xy znanstvenika, ki se z raznimi orodji spravlja na nič hudega slutečega človeka. Stresel je z glavo, da bi se znebil te grozeče slike, ki je navsezadnje tudi kazala, da tudi sam ni bil najbolj pri pravi. Pravzaprav je resnično upal, da se mu zaradi odurnega vonja svojega soseda, ni že čisto zmešalo - wnb Einsteinu se seveda ni, ko pa je bil že imun na vse to, sploh pa je bil že tako ali tako do konca zmešan. »Ne vem, cepec - pač, ti si se odločil, da se mi pridružiš,« se mu je zarežal nazaj, skoraj privoščljivo, kot bi ga dejstvo, da je tip v nulo zamočil, neizmerno zabavalo. Le da sproščeni trenutek, ko se je lahko naslajal njegovi napaki, ni trajal dolgo - že hip za tem ga je nekaj znova opomnilo na to, da je bil še vedno ujet v nerazrešljivem položaju. »Pizda, nič jim nisem naredil,« se je nenadoma postavil sebi v bran, čeprav še sam ni točno poznal celotne zgodbe, ki bi mu lahko vsaj približno namignila na to, kako je prišlo do tega, da je bil zdaj tu na tem odurnem kraju, obkrožen z odurno smrdečimi ljudmi. »Daj, zaveži svoj gobec, preden..« Ni uspel dokončati svoje grožnje, kajti z grozo je prišel do spoznanja, da se jima velenasilni herukli že nevarno bližajo, istočasno pa avtomatično ujel nekaj trdega, kar je proti njemu zalučal rjavolasec. »Pizda, kaj naj s tem pokrovom? Se ti je čisto utrgalo?« V trenutku je odvrgel nepotreben material, medtem pa zmajeval z glavo, ko je opazoval rjavolasca, ki je bil hujši kot Don Kihot ali pa vsaj približno tako nor - le da ni bil prepričan, če ga bo kdaj srečala pamet kakor tega literarnega junaka.»Tebi se vsekakor ni treba pretvarjati, da si zmešan,« je zamrmral, medtem ko še vedno ni mogel verjeti, kako se je lahko v tem sranju znašel s tem cepcem, ki se je izkazal za izredno neuporabnega. »Mimogrede, res si nor,« je svoje misli zaključil z besedami, preden se je odločil pogledati nevarnosti v oči.
