spruce street espresso

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Čet Sep 26, 2013 2:20 pm

tag; wesley :3

vsekakor bi si lahko našla boljši službo, če bi ji kdaj v preteklosti padlo na pamet, da denar ni vse in da morda ne bo mogla vedno živeti v udobju, ki so ji ga omogočali očetovi nečedni posli. sama se z njimi ni ukvarjala in v njegove zadeve se ni vtikala. mesečno je bila na njen račun nakazana dovolj velika vsota denarja, da ji na kraj pameti ni padlo, da bi se lotila študija ali poprijela za delo kako drugače. toda zdaj se je vse spremenilo. zdaj je morala okrog oprijetih temnih dizajnerskih hlač nositi ogaben bel predpasnik in zraven s širokim nasmeškom hoditi po kavarni gor in dol ter dolivati kavo. tri dni dela in imela je že skorajda dovolj. če bo na njeni riti pristala samo še ena roka, bo vrelo tekočino zlila tipu na glavo. poleg tega je bila precej prepričana, da je katastrofalna natakarica. zamešala je ducat naročil in nikakor ji ni uspelo na pladnju nesti več kot dve stvari naenkrat. toda ne, obupala ne bo. ker je bila to njena edina možnost in ker bo kaj kmalu prekleto krvavo potrebovala denar –za streho nad glavo, za hrano, morda celo za nov lažen potni list, če bo prišlo tako daleč. saj je niso hoteli ubiti, oh ne. vendar je bila smrt nadvse mila v primerjavi s kupom potrebnih kretenov, ki bi jo imeli za lutko v svoji tolpi. zato je požrla vsak udarec po riti in vsak slab zadah strank. še petnajst minut in lahko bo odgnala tistih zadnjih nekaj strank, da bodo nato zaprli. stala je pred pultom in s pladnja zlagala umazano posodo, ko je zvonček nad vhodnimi vrati zacingljal. enkrat te dni, ga bo odtrgala z njegove vrvice, tako neverjetno nadležen zvok je imel. zamrmrala je pozdrav novemu prišleku, ne da bi se trudila s prijaznim pogledom, nasmeškom ali tonom. pozornost je ohranila na posodi, dokler ni bil prišlek pred njo na drugi strani pulta. ni ji preostalo drugega, kakor da pogleda navzgor. ''kava?'' je vprašala z očitno naveličanim tonom moškega, ki nikakor ni sodil v majhno utesnjeno kavarnico.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Sob Sep 28, 2013 1:33 pm

tag, janie

Roke je tiščal v žepe usnjene jakne, na obrazu je imel precej zvit nasmešek, kar pretirano se je veselil podviga, ki se je zdel filmsko eleganten. Zadnji prišlek v majhnem baru, ki sede za šank in svetlolaski reši življenje. Precej uglajeno, če je pomislil na konstantno svinjarijo, s katero se je ukvarjal sicer. Zavzel je svoje mesto na barskem stolu, roke je naslonil na pult, oči uprl v njene in se široko nasmehnil, ko se je lepotička končno zasukala in mu blagovolila nameniti tiste predvidene tri minutke, ki jih je namenila povprečnemu obiskovalcu. Bog, če bi moral delati tukaj z umetnim nasmeškom na ustnicah in s konstantnim streženjem drugim, bi popizdil. »Veš,« je začel in se nagnil bliže, kakor da bi bilo v praznem prostoru to skrbno varovano skrivnost še bolj zavarovati, »Za osebo, ki je na begu, te je res prekleto enostavno poiskati.« Podaril ji je širok nasmešek in namenoma pustil, da so besede izzvenele. Se bo.. prestrašila? Skušala pobegniti, misleč, da je tukaj, da zaključi umazano delo sovražnikov njenega očeta? Bo hladnokrvno molčala..? Oh, kako se je zabaval ob preučevanju človeških odzivov. Nekaj razburljivega je bilo na tem, ko si nad nekom držal tako velik kos informacije. Nekaj prekleto razburljivega. »Ne skrbi, ničesar ti ne bom naredil.« Zagotovilo, katerega resničnost je poznal zgolj on sam. Sploh ni dvomil, da bi ji nekdo, ki ji streže po življenju, zatrdil isto zadevo. Nagnil se je nazaj, s prsti je pobobnal po lesenem pultu. Kako izjemno dramatično. Kako zadovoljen je bil sam s seboj. »Reciva samo, da sem Roarku dolžan uslugo. In ti,« S pogledom je ošinil majhen kos papirja nad njenimi prsmi, kjer je bilo ročno izpisano njeno ime, Jane, »Princeska, si moja vstopnica k odrešitvi.« Ni bil ravno izurjen za vlogo varuške, a dvomil je, da bo naloga pretirano problematična zanj. Dokler ji bo za hrbet naloži kakšnega silaka, ki bo skrbel za njeno varnost in v rednih intervalih nanjo vrgel oko tudi sam, bo vse šlo kot po maslu.

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Ned Sep 29, 2013 12:19 pm

namesto, da bi pogled spustila nazaj k svojemu opravilu, je obstal na njem. bilo je tako očitno, da ne sodi sem. in še preden je spregovoril, ji je postalo jasno, da je tukaj zaradi nje. le da se še ni čisto dobro odločila ali ji njegova prisotnost škodi ali koristi. ''to bi bilo zato, ker se ne skrivam. ne zares. če bi hotela izginiti, bi odšla kam drugam – kuba, dominikanska republika, prekleta evropa,'' je gladko odvrnila in se tudi sama naslonila naprej na pultu, ko oči ni umaknila z neznanca. ''vendar sem na varnem,'' je pristavila in dodala širok nasmešek, ko je servieto zalučala nekam vstran na spodnjem delu pulta. ''ni me skrbelo,'' se je zgolj rahlo namrščila in če ne bi bila sama tako neverjetno flegmatična, bi verjetno res hitro zagnala paniko. napravila je pot okrog otoka in se ustavila ob njem ter se tam naslonila ne leseni pult. ''hm... marsikdo je očetu dolžan kakšno uslugo. med drugim tudi tisti, ki so poklali pol tolpe in ga spravili v zapor. sploh pa jaz nisem moj oče. uslugo moraš napraviti njemu in ne meni,'' je nadaljevala in prekrižala roke sredi trupa. nekaj na njem jo je motilo – bil je preveč ležeren in breskrben, da bi lahko bila poleg njega v celoti sproščena. navajena je bila družbe barab, ob njih je nenazadnje odraščala. toda on, kakorkoli mu je že bilo ime, se je nahajal v povsem drugem rangu. visoko nad ostalimi. ''vendar mi lahko poveš, kaj si imel v mislih in koliko veš,'' ga je premerila s pogledom polnim nezaupanja: ''zaenkrat sem na varnem. stanovanje pri kifeljcu, s katerim imam nekaj neporavnanih računov. če se po enem mesecu stvari še ne bodo polegle, lahko torej računam nate? in potrebovala bom tvoje ime. toliko, da preverim pri očetu.'' proti njemu je iztegnila drobno bledo dlan in ustnice oblikovala v enega o njenih značilnih polovičnih nasmeško: ''jane hawkins, kot že veš.''

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Ned Sep 29, 2013 6:04 pm

tag, janie

Privzdignil je obrvi in počasi prikimal, čeprav bi si mislil, da bi bilo za svetlolasko bolje, če bi se zavedala, da bi bilo morda skrivanje veliko boljši plan. Bila je odrezava, všeč mu je bilo, da je bila takšna. Nekoliko je nagnil glavo in znova prikimal. »Ampak kdo bi hotel v prekleto Evropo,« je dejal s hudomušnim nasmeškom. On že ne. »Kaj res?« se je sarkastično pozanimal in privzdignil obrvi, ko mu je nenadoma povsem gotovo pritrdila, da je na varnem. Nikoli nisi na varnem, če imaš sorodstvene vezi z ljudmi, kakršen je njen stari, toliko je menda vedel. Morala je biti bodisi pretirano pogumna, bodisi prekleto neumna, če se ji je zdelo, da se bo skozi svoje bivanje tukaj pretolkla brez problema, če ne bo pazljiva. Ali pa je morda skrbel zaman; navsezadnje to ni bila njegova stvar in Roarkove hčere ni mogel paziti, če tega ona sama ni želela. Bil je že na tem, da dvigne roke in odide, staremu pa pove, da je njegova hčera sama tako hotela, pa ga je s svojimi naslednjimi besedami zadržala samo nekoliko dlje, kot je verjel, da bo mogoče. »In kaj bi bila za tvojega očeta večja usluga, kot da nekdo obvaruje punčico njegovega očesa?« Privzdignil je obrvi, hotel ji je pokazati, da ima prav. Predvsem ji je hotel pokazati, da vse skupaj ni njegova ideja, a razen po tonu, ki je polnil njegov glas, je bilo nemogoče ugotoviti, kako malo mu je mar do te vloge varuške. Dobil je klic in obljubil je, da bo storil, kar bo v njegovi moči, in to je bilo edino, kar je imel namen storiti. Pretiranega naprezanja za človeka, ki mu iz zapora ne more kaj dosti, si ni imel namena navleči nase. »Prav,« je segel v ponujeno dlan, precej zlovoljen, ker bi veliko raje videl, da bi stvari šle po njegovo. Kdo za vraga pa je bila ta lepotička, da bi se on – ki ima prav gotovo več dela na grbi kot ona – moral orientirati po njej? »Wesley Pierce.« Z nasmeškom na obrazu je nemudoma odpravil nejevoljo in nadaljeval: »Lahko se pogovoriva o vsem skupaj, ampak najprej,« je pomignil na polico, skromno založeno z žganjem, »bodi dobra in mi nalij viski.«

Naslov sporočila: Re: spruce street espresso Pon Sep 30, 2013 6:51 am

''prav... morda nisem ravno čisto na varnem. ampak zaenkrat mi ne morejo nič. niso zabiti, ne bodo vdirali k policaju v stanovanje in kot kaže imam zdaj za vratom še tebe – čeprav nisem čisto prepričana, kako velik je tvoj vpliv v našem malem gnilu svetu,'' je po kratkem premoru spregovorila in mu zgolj polovično priznala prav. je res mislil, da bo tako lahko? da se bo samo pojavil na njenem delovnem mestu, malce zagrozil in zarobantil ter bo že pripravljena teči z njim v najbližji bunker, samo da ji ne bo kdo skrivil niti lasu? motil se je. skoraj trideset let je bila na stranskih linijah tega posla, vedela je, kako stvari potekajo in naučila se je dovolj, da ni zaupala prvi osebi, ki je pokazala trohico prijaznosti. ''mhm,'' je prikimala – oče bi jo res najraje zavil v vato, kar mu nikoli ni pretirano dobro uspevalo, ker je bila menda preveč podobna izginuli mami in je raje podvijano letala okrog, kakor da bi čepela v sobi. ''me veseli, wesley,'' je stisnila njegovo dlan, nato pa ob njegovi prošnji stopila nazaj za pult. v kavarni se je nahajala zgolj še ena stranka in tudi ta možakar je pravkar vstajal ter očitno odhajal. toliko bolje. v kozarec je nalila dvojno dozo viskija -neka cenena sorta, ker boljše niso premogli – ter vrgla notri led in pijačo potisnila proti njemu. moški je izginil skozi vrata, sama pa je bila v nekaj korakih tam. premaknila je tablo naokrog, da je na drugi strani pisalo zaprto in zaklenila vrata. ''ne jemlji osebno. prepričana sem, da bi vsaki laskalo, če bi skušal igrati njeno varuško. stvar je samo v tem, da nerada vidim, da mi kdo diha za ovratnik – te dni moram biti previdna in dokler ti ne zaupam...'' je pustila, da je zadnji stavek obvisel v zraku. morda je bila pretirano impulzivna in temperamentna, celo vihrava. toda ni bila neumna. ''tako,'' je pristavila, ko so bila vrata varno zaklenjena: ''brez sranja in brez olepšav – kdo si?''