Luna je bila že dolgo na nebu, ko je Alais s svojo steklenico zatavala v park. Hodila je nekoliko opotekajoče in si vsakih nekaj metrov povedala, da se res ne sme več tako spustiti z vajeti. Če je na to pogledala nekoliko oddaljena od celotne situacije bi lahko rekla, da je krivda pravzaprav na Dorotei. Njena prijateljica jo je kot že večkrat prej na vsak način poskusila prepričati, da poskusi nekaj njene zaloge belega praška, a se je rdečelaska vztrajno upirala. In nato ob pogledu na temnolaskinem obrazu, ki je naznanjal težave v obliki glasnega kričanja, hitro rekla, da bosta nocoj ostali na tekočem gorivu. »Gorivo,« se je naglas zasmejala lastnim mislim. »Kako čudna beseda.« Zmajala je z glavo in si začela pomrmravati delčke neke pesmi, ki se ji je zdela čudno znana, a vsekakor ni bila podobna ničemer, kar je sedaj poslušala. Bila je dekle za klasični in hard rock, ne pa za otroške pesmice… »Pesmice!« Končno se ji je posvetilo, od kje ji melodija: iz otroških dni, ko je bila še srečna. Preden se je od nikoder vzel Theo in se je začela vsa farsa s pretepanjem. Ah, hudiča. Večkrat se je spraševala, kako bi se njeno življenje odvilo, če bi ostala doma in ne bi bilo tistega temnolasega hudiča. Kje bi bila sedaj? Sveže iz faksa, s čudovitim fantom tik pred tem, da jo zaprosi? Še vedno doma pri starših? V zaporu? Nikoli ne bo vedela in to jo je pošteno grizlo. Očitala si je odhod od doma brez kakršnega koli slovesa in očitala si je, ker je zaupala cirkuškemu kretenu, s katerim je pobegnila. Če to ni ironično.

Približala se je otroškemu igrišču in ironija vsega skupaj se je zdela le še večja. Iz grla se ji je izvil smeh, ki je zvenel bolj histerično kot resnično, a bila je vse prej v stanju, ko bi to opazila. Sprehajala se je od igrala do igrala in s konicami prstov zdrsnila po vsakem, dokler se ji ni ob pogledu na gugalnico čez obraz razlezel širok nasmešek. Ni vedela, zakaj ji vsi mogoči spomini nocoj vrejejo na plano, a gugalnica pred njo je bila skoraj identična tisti, ki jo je imela nekoč na domačem vrtu. S to razliko, da je bila njena obešena na drevo, ta pa na neko čudno stojalo, ampak koga pa brigajo podrobnosti. Stekla do nje in se navdušeno odrinila od tal, da se je kar najmočneje zagugala. Še nekajkrat se je zazibala, da jo je poneslo res visoko, nato pa je zaprla oči in preprosto uživala v občutku. Bilo je, kot bi letela, kot bi bila svobodna, sama, popolnoma neodvisna… In potem je izgubila ravnotežje ter pristala na tleh. »Au!« je glasno zajamrala, ko se je hotela pobrati na noge in je nekje sredi tega omagala. Znova se je zasmejala, tokrat sama sebi, nato pa je na sebi začutila močne roke, ki so jo potegnile k višku. Zazrla se je v čeden obraz, katerega izraz je iz zaskrbljenega nenadoma prešel v nekaj, kar je lahko najbolje opredelila kot nezadovoljstvo. Ob omembi besede postaja se je namrščila; v njenih mislih je bilo še ravno dovolj razuma, da je tvorila povezavo s policijo. Divje je odkimala in s sebe odrinila njegove dlani, ki so jo varovale pred padcem. »Ne, ne, ne, ne,« je tudi s kretnjo kazalca nakazala svoj odgovor, nato pa si šla z roko skozi lase in se bledo nasmehnila. »Vredu sem, povsem super. In pravzaprav grem ravno domov.« Pokazala je nekam v smeri hiš in ob tem pokimala, ponosna, da se je spomnila odgovora. »Nočem vam povzročati dela, zares ne.«

Njene misli so se zdele zaobljene in mehke, morda tu in tam meglene – kakšno dobrodošlo nasprotje z običajno ostrino. Nocoj se je v soju mesečine svet zdel lep, pa čeprav je nekje v sebi vedela, da bo ta podoba izginila s prvimi sončnimi žarki. Njeno življenje je bilo preveč zajebano, da bi se dalo to kakorkoli popraviti; pa čeprav bi srečala princa na belem konju, ki bi ji bilo vseeno za njeno preteklost in za to, kdo je. Princa z očarljivim nasmeškom, mišičastimi rokami, ki bi jo varovale, in srcem, ki bi jo nesebično ter resnično ljubilo. Še vedno bi jo preganjali stari demoni, ki so se na plan priplazili v samotni temi noči, ko je pustila alkoholu, da ji zleze v glavo. Ah, ljubezen. Pravljica za lahko noč za male otroke, ki še niso vedeli, kako sranje to pravzaprav je. Vse to se ji je motalo po glavi, ko je ležala na travi in gledala zvezde, tik preden je nanjo padla senca. Zgodba njenega življenja. »Mogoče zato, ker je tema in ne vidiš dobro,« je nadvse resno predlagala, kot da ne bi vedela kaj je imel čedni neznanec pred njo v mislih. Ali pa preprosto ni hotela vedeti, v njenem stanju so ji misli pustile možnost izbire. Nekako v tistem trenutku je opazila, da ima temnolasec naravnost čudovit nasmešek in še sama je ukrivila ustnice, nato pa odprla usta nameravala svoje opažanje deliti še z njim. A jo je namesto tega prekinil in njen kazalec je bil znova na delu, ko ga je pod njegovim nosom premikala levo in desno. »Na-a, to pa ne. Tako nesposobna pa spet nisem.« Da bi potrdila svoje besede je odločno prikimala, pri čemer se je nevarno zamajala, a tega sploh ni opazila. Preveč dela je imela s prepričevanjem temnolase v svoj prav: »Če bi hotela bi ti lahko mirne duše v tem trenutku prerezala grlo. Pa ti ga ne bom.« Samovšečno se je nasmehnila, ko je stopila na prste da je dosegla njegovo uho. »Všeč si mi.« Beseda v njenih mislih ni imela nekega velikega pomena in ko se je postavila nazaj na varnostno razdaljo mu je navihano pomežiknila. Zares, ali ni bila noč čudovita? Usnjena jakna, ki jo je imela na sebi, ji je zdrsnila z ramena in s tem razkrila tatu na njeni desni rami. Ha, če bi ostala doma zagotovo ne bi imela tatujev. In svoje tatuje je imela rada. Zadovoljna, ker je našla vsaj eno pozitivno točko je nekoliko preživahno segla v njegovo roko in se skoraj zvrnila. Naravnost nanj. »Opala,« se je zasmejala, ko se je ujela za njegova ramena in nato s širokim nasmeškom, tako neznačilnim zanjo v treznem stanju, odgovorila: »Alais.« Ni bila povsem prepričana, kako se je seksi policist nenadoma znašel za njo, a je sprememba mest prav gotovo ni motila; njegov dih, ki ga je začutila na vratu, ko se ji je približal, jo je po telesu poslal tiste prijetne mravljince. In še enkrat, ko je spregovoril, pa čeprav ni slišala niti besedice tega, kar je povedal. Nato pa njegove toplote nenadoma ni bilo več, ona pa jo je hotela. Hotela je več, hotela je njega. Huh. Ko je naredil nekaj korakov in se pričakujoče obrnil k njej je bila z mislimi daleč stran od tega, kar bi bilo dobro za njo. »Domov…?« Ob tej besedici se ji je pod očmi pojavila podoba Thea in še nepremišljeno je divje odkimala z glavo. »Ne, ne, ne domov. Ne nocoj, res ne.« Njegova dlan se je oklenila njenega zapestja, saj se je spet nevarno majala, ona pa je gesto razumela, kot da jo namerava prisiliti v odhod domov. Svoje velike oči je široko razprla in pogled uperila naravnost v njegove: »Res ne morem domov.« Stisk okoli njene roke se je nekoliko okrepil in občutek njegove kože na njeni ji je bil všeč. Tako zelo všeč.

»Seveda imam!« je ponosno pokimala. »Jaz imam vedno prav.« Resnica je bila daleč od tega, a gospod policist je bil nepoučen o njeni patetični preteklosti, zato je lahko govorila, kar je hotela. Kako zabavno. Dlje kot je bila v njegovi druži, bolj ji je srce žile polnilo z adrenalinom. Bila je pripadnica tolpe, v svoji začetni fazi še deklica za vse, ko je šlo za drobne ilegalne posle. Bila je pijana in lahko bi jo obtožil kaljenja miru, konec koncev je bila na prekletem otroškem igrišču. Namesto tega pa je tudi skozi svojo meglico opazila, da si jo ogleduje, kot bi bil sestradan lev, ona pa na pladnju postrežena večerja. Zanimivo, vsekakor. Sploh glede na to, da je bil gospod mir in pravica hudičevo seksi. Hvala bogu, da je bila v rožicah, saj bi ji znalo biti v nasprotnem primeru naslednji dan precej nerodno, če bi se mu nenadoma začela ponujati. In imela je občutek, da se bo zgodilo točno to.

Do trenutka, ko jo je spomnil na njeno neposrečeno pojavo, je povsem pozabila, da se je nocoj sploh naličila. Tolikokrat je šla ven s popolnoma nenapleskanim obrazom, da je morala, ko se je tu in tam odločila za ličila, prav paziti, da jih ni razmazala po vsem obrazu. Kot recimo sedaj, ko ji je neznanec nežno odstranjeval črne madeže z obraza. Ob prijetnem dotiku je zapredla kot mačka in se z licem naslonila na njegovo dlan, pri čemer ji je bilo do kraja vseeno, da je bil tip popoln neznanec. Zaradi nje bi lahko v tistem trenutku bil tudi psihopatski morilec, pa to ne bi naredilo razlike. Važno je bilo, da je dobro dišal in je bil videti dovolj dobro, da ga je hotela imeti. Čim prej, tem bolje. »Seveda jo vidim. Pijana sem, ne slepa. Če nisi opazil.« Že dejstvo, da ji je uspelo tudi v vse prej kot treznem stanju ohraniti določeno mero samovšečnosti je bilo precej zgovorno, njen pogled, ko ga je pazljivo premerila, pa tudi. Slednje se je sprevrglo v mrščenje, ko je odkimala: »Nisem vam grozila, gospod policist. Samo povedala sem, da sem zmožna tega. Nihče ni rekel, da bom to tudi storila.« Igrice vseh oblik so bile od nekdaj njena strast, vse od besednih do tistih nekoliko bolj zanimivih. Zato je na njenem obrazu z močjo stovoltne žarnice še vedno svetil ponosen nasmešek, ki se kar ni dal odpraviti.

»Ne, ne, ne, nikakor ne postaje. Se nisva tega že zmenila?« S kretnjo roke, ki se je žalostno izjalovila, je nameravala poudariti svoje besede. Prej bi zbežala čez park kot dovolila, da policisti na naslednjo svežo mapo zapišejo njeno ime. »Tudi mene nadvse veseli, Marc, tudi mene.« Njeno veselje kar ni skopnelo, pa čeprav je začenjala slutiti, da so na obzorju težave. »Povej mi: ste v Filadelfiji vsi policisti tako mišičasti?« Brez oklevanja ali kančka sramežljivosti je iztegnila roko in se dotaknila njegovega bicepsa, nato pa z roko spolzela navzdol po njegovem s srajco zakritem prsnem košu, preden jo je potegnila nazaj k sebi. »Ali pa ste to samo svetle izjeme? V filmih so ameriški policisti debeli in imajo v avtu polno sladkarij. Pa kavo in krofe.« Ob spominu na podobo se je skremžila. Hvala bogu, da jo je našel boljši primerek policijske vrste. Velika, velika sreča. Ki se je podrla, takoj, ko je omenila da ne more domov. Pa kaj, ko res ni mogla – Theo je bil zagotovo tam s kurbico dneva in nikakor ni hotela poslušati njenih zaigranih vzdihov. Hvala lepa, raje je spala kar v parku. Ob omembi postaje je odskočila in se ob tem divje zamajala, nato pa se kot najbližje opore oklenila njega. In se ob novi domislici privila še nekoliko bližje. Dovolj blizu, da je čutila, kako se je njegovo telo napelo, ko je njen dih dosegel njegov vrat. »Kaj pa, če me odpelješ k tebi?« Vsaka njena beseda je bila izgovorjena bližje njegovemu ušesu, ko se je s telesom pritiskala tesno ob njegovega. »Potem bi lahko te« levico je s prsnega koša spustila nizko na njegov trebuh »mišice preverila na lastne oči.« Njene ustnice so bile tik ob njegovi koži in ob koncu je tja pritisnila lahen poljub. Božansko.