theo perreault
število prispevkov : 82 cash : 175 street reputation : 73 tvoja starost : 32 starost lika : 27 group : gang kraj rojstva : quebec, canada
| Naslov sporočila: tree house Tor Maj 14, 2013 9:10 pm | |
| ;mission
Če se je delo za tolpo včasih zdelo dolgočasno in nič kaj naporno, ga je mafija obdržala kar se da okupiranega. Načeloma je sicer šlo za enake vrste reči, toda dosti pogosteje in v večjih razsežnostih. Edina stvar, ki ga je kar malo motila, je bilo dejstvo, da se je zopet počutil prekleto majhnega. V tolpi si je že ustvaril svoj renome in načeloma so vsi do njega čutili vsaj delno strahospoštovanje, pa tudi njihov vodja mu je bil precej naklonjen, medtem ko tu, jah, tu ni spoznal še nikogar. Sienna ga je sicer sprejela kar se da dobrosrčno, tisti drugi tip pa je izgledal kot da bi raje požrl ježa kot pa da bi z njim spregovoril kakšno besedo. Toda ker je bil tudi sam večni individualist, mu je bilo to mogoče celo ljubše. S paketom heroina v žepu se je počutil kot šestnajstletni mulec, vseeno pa je na glavi obdržal kapuco in se dobre pol ure prej prikazal na dogovorjenem mestu. Dolgoletne izkušnje s tolpo so mu v glavo še pravočasno vbile tistih nekaj dejstev, ki jih je strogo spoštoval in na tak način so bili vsakršni zapleti pri njem redkejši kot pande na Kitajskem. In po vsem tem se je lahko le čudil, da je iz razsežnega preprodajanja več ton heroina prešel na mini predajo v gozdičku. Ne bi se čudil, če bi moral drogo predati skupini puhastih najstnikov, ampak šlo je za žensko, ki je po nekaj dnevnem brskanju postala ena izmed sumljivejših strank, s katerimi je kadarkoli delal. Bivša marinka, odpuščena zaradi preprodaje drog, petkrat rehabilitirana, ponovno zaposlena kot dvojni agent, par kartotek zaradi uličnih kraj in preprodaj. Koliko od tega je sploh bilo resnično ni vedel, pa tudi njegovi nadrejeni očitno ne, in ko je o problemu razmišljal že predolgo se je vprašal, če je sploh pofukano vredno. Sedeti tu zaradi par stotakov. Lahko bi jih v blagajno vrgel kar sam in se izognil problemom. Mogoče bi se lahko srečal z njo in se izgovoril, da je samo naključni sprehajalec, mogoče izbrskal še kakšno dodatno informacijo ali dve. Ali pa preprosto izginil kot kafra. Kaj je bilo v tistem trenutku pametneje ni vedel, le eno pa je bilo prekleto jasno; z mafijo se ni smel poigravati.
Razgledal se je naokrog in preveril možne izhode, v klopi sredi luštne hiške, ki jo je postavil kdo ve kdo, je bil cel kup uporabnih zadev – med drugimi tudi vrv, s katero bi prepotentno ženskico zlahka obvladal, v kombinaciji z njegovim žepnim nožem pa bi situacija lahko bila precej nevarna. Načeloma se mu je vsakršno nasilje nad ženskami upiralo, toda dokler se je šlo za njegovo varnost … in na koncu tudi za varnost preostalih mafijcev, je pač bilo potrebno storiti vse – tudi ubijati. »Aha, torej, dve okni, v skrajni sili lahko prebijem tla, če pride z družbo sem pa v jebenem dreku,« si je prigovarjal, potem ko je že tretjič s peto udaril ob lesen pod, ki je zaječal pod njegovo težo. Fantastično. Ko je nekaj sto metrov proč zagledal koščeno postavo temnolaske, ki je na zadnji videni fotografiji bila še blont, mu je dlan avtomatsko ušla do zadnjega žepa, kjer je hranil nož, druga pa do sprednjega s heroinom. Ni nameraval takoj predati droge, niti slučajno; vse to bi lahko bila navadna potegavščina, ženska pa prekleta vohunka, ki si česa več kot noža v vrat ne bi zaslužila. Toda glede na njeno preteklost bi bilo čisto mogoče, da preprosto potrebuje fiks, in to bi ji temnolasi mafijec zlahka omogočil. »Kaj pa vi tukaj?« se je zadrl, še preden bi se mu utegnila preveč približati. Morala sta držati primerno distanco, vsekakor. Po drugi strani pa bi bilo bolje, če se mu čim bolj približa, sploh če je oborožena, jo bo na tak način lažje obvladal. »Lep dan za sprehod, a ne? Tak svež in … no, ravno pravšnji.« Ni bil dober govorec, prekleto. Težko je navezal stik in še takrat, ko se je trudil, je izpadel kot da ga nekdo v to sili s prstom v tazadnji. »Pravzaprav sem z nekom zmenjena. Osebna zadeva,« je zaprhutala s trepalnicami in stopila par korakov naprej, toliko da sta si lahko sedaj normalno zrla iz oči v oči. Verjetno ji je bilo presneto dobro jasno, da blefira, in je mogoče celo upala, da čim hitreje na plano potegne tisto vrečkico droge, toda ker na videz niti slučajno ni izgledala kot odvisnica – vsaj ne več – je imel občutek, da utegne vse skupaj biti zgolj nemarna past zanj in nenazadnje tudi za mafijo. »Kako zmenjena? Tukaj? Sredi gozda?« je izpljunil nabrano slino in z glave snel kapuco, ki je odkrila tistih par centimetrov tetovaže, ki se je vila preko njegovega vratu. Mogoče ga bo zdaj vzela nekoliko resneje, z rezervo. Morda bo sedaj odreagirala pametneje in stopila korak nazaj. Vedel je, da se zadeva ne bo končala dobro. Vkolikor bo vztrajala, bo pač moral poprijeti zadevo v svoje roke, toda še preden bi se česarkoli lotil, ji je dal priložnost, da se obrne na peti in spizdi, dokler je njena rit še cela. Oh, kako velikodušen je znal biti dokler stvar ni šla predaleč. V tistem se je sklonila proti sicer perfektno zavezanim vezalkam in vedel je kam tiči glavo, jasno, kako je lahko bil tako neumen. Za pasom je imela zataknjen revolver, s katerim bi mu v sekundi lahko odpihnila možgane, in še preden bi se utegnila dokončno zravnati, je z dlanema zaobjel njeni zapestji in si jo privil v oprijem. Niti trznila ni, ko je nato zagrabil njeno pištolo in jo z enim samim premikom roke odvrgel na tla, in vedel je, da ga nekje čaka prava mala zaseda njenih podanikov. Kaj je delala, kje je delala in za koga je delala je bila še vedno skrivnost, toda, da je kar naenkrat zagazil v živ pesek … to je bilo prekleto dejstvo. »Koliko jih še pride?« je živčno zamrmral ob njeno kožo in se pomaknil globlje v hiško, ki se bo verjetno kmalu spremenila v pravo malo bojno polje. No, če se podviza, se mu mogoče še uspe pravi čas pobrati proč. »Kaj te briga, ampak našli naju bodo. Prvi ti bo poslal metek v glavo, drugi pa te bodo pokopali tam spodaj. Kar začni s molitvijo,« je zasikala nazaj in se mu poskušala izviti iz oprijema, toda očitno se ni zavedala, da ima opravka s človekom, ki je v življenju pospravil že kar nekaj ljudi. In brez da bi pretirano razmišljal je nekoliko pregrobo zagrabil za njen vrat in ji zlomil tilnik. Kako enostavno se je zdelo, toda bil je v bitki s časom. Verjetno se je v tistem tudi kakšen sodelavec zavedal, da ga lovi cela četica cii pridruženih cepcev in da je mogoče že zakorakal v težave, toda ne eno, ne drugo ni niti približno držalo. »Okej, fantastično,« je zasopihal, ko je njeno telo padlo v njegovo naročje in jo je previdno odložil na tla. Če se podviza, mu mogoče celo uspe. Iz predala je že vlekel par metrov dolgo vrv, ki jo je nato dvakrat ovil okrog njenega vratu, drugi konec pa privezal na debelo vejo, ki je potekala tik ob majhnem balkončku, s katerega jo bo zlahka odrinil. Mogoče to ni bil ravno najboljši možen plan, morda bodo nad njim razočarani, mogoče se utegne znajti še v večjih težavah in bi bilo pametneje počakati na malo vojsko, ki so po besedah mične gospodične približuje, toda to ni bil njegov namen. Njeno telo, popolnoma nedotaknjeno, je spustil v globino in obvisela je tik nad tlemi. Niti enega samega znaka nasilja ni bilo, tudi prstnih odtisov ne, pištolo je obrisal v majico in jo prav tako odvrgel proč, potem pa stekel nekaj sto metrov v desno, kjer je pričakal preostale. »Uf, tole je bilo na tesno.« In res, slabo minuto po tem, ko se je namestil varno za kupom grmičevje, je k negibnem telesu temnolaske pritekla trojica. Njihovega čebljanja načeloma ni razumel, je pa ujel par najpomembnejših besed. »Samomor. Vsaj tako izgleda.«
|
|