tekla je. bilo je zgodaj popoldne in ona se je pred domenjeno uro z wesom odpravila tečt. rada je tekla, s tekom se je znebila vse napetosti in hkrati skrbela za svojo odlično fizično pripravljenost, ki jo je pri svojem delu vsekakor potrebovala. izmaknila se je kolesarju, ki ji je zapeljal na pot in dalje premagovala metre, kilometre. bolečina se je v njenih pljučih razraščala in razcvetela, dokler se ji ni zazdelo, da jo čuti vsepovsod. trgalo jo po vseh celicah in mišicah hkrati. zaradi krča v nogi se je zdrznila vsakokrat, ko je s peto udarila ob asfalt. po drugem ali tretjem kilometru je vedno enako, kot bi se ves stres in vsa zaskrbljenost in razdraženost in ves strah spremenili v majhne zbadajoče točke fizične bolečine, in ne moreš dihati, niti si predstavljati, da bi nadaljeval ali si mislil kaj drugega kot: ne morem, ne morem, ne morem. in potem, tako hitro kot je prišlo, izgine. vsa bolečina izpuhti, krč pojenja, pest v prsih popusti in spet lahko dihaš. v trenutku se znotraj nje dvigne občutek popolne sreče, ki je nič ne more uničiti - vsaj sedaj ne. zadihano se je na koncu ustavila na vrhu hribčka in njene pekoče, utrujene mišice so ji pele hvalnice, da se jih je usmilila s svojim kratkim postankom. wesleya ni hotela pustiti predolgo čakati, čeprav bi po svoje najraje njun zmenek prestavila. v glavi je še vedno imela tisto noč v hotelu, ko so jo mučile sanje in se mu je kasneje izpovedala. počutila se je ranljivo, razgaljeno do zadnjega kotička duše - in teh občutkov ni marala. zato je oklevala in zato je šla sedaj tečt, čeprav je to storila že danes zgodaj zjutraj. vsaj nekoliko se je otresla napetosti, pritiskajoča nanjo že ves popoldan. morala bo delovati enako kot zmeraj, sproščeno in nasmejano. ni mu smela ponovno obesiti neke odgovornosti ali nelagodja za vrat, ker jo je imel moč videti v najbolj temačnih urah njenega dneva. ni bilo pošteno. in tu je bil poleg vsega še njegov brat blake, na katerega je naletela ravno pred nekaj dnevi prvič po njuni spodleteli poroki in bilo je precej nenavadno in burno - in vsekakor je zapeljalo srečanje v nepričakovane sfere. toda sedaj se ni hotela ukvarjati z mislimi na brata temnolasca s katerim je bila kasneje zmenjena. nekako se ji ni zdelo prav. z wesleyem nikoli ni bila zaradi njegovega mlajšega kretenskega brata, ki jo je pustil pred oltarjem. prej ju je splet okoliščin spet pripeljal skupaj - in ona bo zamudila, če se ne bo podvizala iz tega hriba.

z blažjim tempom se je kasneje vrnila v stanovanje, skočila pod tuš in bila v rekordnem času urejena. vročina kljub prihajajočemu večeru ni popustila, zato so bile odrezane kratke hlače in široka kratka majica povsem dobra izbira za poležavanje v travi in popivanja dokler ne omagata. to je bila stalnica na njunem repertoarju, razen da sta to ponavadi počela v nabito polnih klubih ali lokalih ter se kasneje prestavila v kakšno hotelsko sobo, skoraj z namenom potrgati oblačila drug z drugega. zadnje bosta kasneje še vedno lahko izpolnila in zaključila njun običajen krog, če bo klima med njima enaka tisti, preden se je zgodil njen izliv čustvenosti. ko je njunemu odnosu nehote dodala še nekoliko drugačno, neznano noto. ampak brez potrebe jo je skrbelo, kajti njeg odziv nanjo ni bil nič drugačen kot prej, ko ga je naposled z manjšo zamudico našla pod drevesi, kjer ji je povedal da bo. "hej lepotec," mu je z navihanim nasmeškom odzdravila in se spogledala s parom temnih oči. "kaj res? videti je, da imaš vse kar dekle potrebuje," se je zarežala in se brez oklevanja zavalila na razgrnjeno odejo. povsem spontano mu je na usta pritisnila kratek poljub v pozdrav, njeni prsti pa so se istočasno rahlo dotaknili še vidnih podplutb na njegovem obrazu. "si se zapletel v pretep za čast kakšne mične mladenke?" so bile besede iz njenih ust reseda šaljive, toda pogled v njenih očeh je bil za nekaj odtenkov bolj resen in zaskrbljen, kot njen glas. lahko sta res samo spala skupaj in se nista v neskončnost pogovarjala, toda vseeno štela ga je med vsaj nekakšne dokaj bližnje prijatelje, zato je skrb za njegovo dobrobit pri njej obstajala. "kako si?" mu je nato zastavila že novo vprašanje, hkrati pa se znebila svojih sandalov brez pet in veselo pomigala z golimi stopali. v parku je bila vsak dan, toda že nekaj časa ne zleknjena na odeji. naslonila se je nazaj, stegnila noge in se oprla na komolce. v tem položaju je lahko uživala v zadnjih sončnih žarkih, ki so ji skozi veje rahlo greli obraz, in v pogledu na zmaje, ki so na nebu izvajali pisane akrobacije, katere je spuščala manjša skupinica otrok na travnati jasi.

note: it's awesome as always! :33 pri meni je preveč nakladanja xD

mežikala je v sonce in se razgledovala po panorami, ki se je razprostirala pred njenimi očmi. bila bi kolosalna napaka poslužiti se trapastega, šibkega izgovora zaradi neke bojazni kako se mu je nemara preveč razkrila. tarnati in objokovati storjenja dejanja je smisel pač izgubilo, nič se ne bi spremenilo in veter ne bi kako drugače zapihal. bilo je kar je bilo. njej je ostajalo le upanje, da wes ne gleda nanjo nič drugače kot je - zaenkrat je dobro kazalo, na srečo. njunega odnosa pokvariti res ni želela. bil je edinstven in dolgočasila bi se brez njegove družbe, v to je bila sveto prepričana. v zadnjem času je neizpodbitno postal nekakšna stalnica v njenem življenju, in bog je vedel kako močno je potrebovala stalnice in ne venomernih sprememb z odličnim znanjem zamajati ji svet do temeljev. zajamčene garancije ni imela, jemala je vsak dan posebej in računala na najboljše. "pa je tudi vredna teh modric?" resnobnost v njegovem pogledu ji ni ušla, tanki prsti pa so ji komaj dotikajoči se njegove poškodovane kože v skrbi zdrsnili čez obraz. ni mi hotela še dodatno povzročiti nepotrebne bolečine, na lastni koži je že velikokrat občutila kako znajo črnice okoli oči in čez obraz zagreniti vsakdanjik, ko ti je vleklo kožo skupaj in je vsak dotik bil grenkosladek. "tale opis se mi zdi nekam zelo znan nečemu," je rekla v namernem sprenevedanju in brez nadalnjega tuhtanja dojela, kam so besede vodile. na jasnem ali naj bo jezna ali polaskana, da sta se wesley in blake zgarbala zaradi nje, si ni bila. jabolko spora med njima ni hotela biti. blaku pa je tudi že zadnjič vrgla v glavo, kako se nima pravice vtikati v njen odnos z njegovim starejšim bratom. dolge pridige si je prikrajšal sam s svojimi dejanji. ni mogel sedaj igrati neki glas razuma kako trapasto napako dela. tu so se njuna mnenja konkretno razhajala, soditi za njena dejanja je že davno pred tem dnem izgubil. sam si je bil kriv, kljub temu pa ni ravno bila njena srčna želja, da se brata pierce pobijeta med sabo zaradi nje.
z majhnim nasmeškom igraje v kotičkih njenih ustnic je odmaknila dlan ob njegovem odgovoru in bila bolj zadovoljna zaradi vedrega tona kot samega odgovora. "mična gospodična je resnično vesela, da jo je temnolasi lepotec povabil na svojo odejo. to je takšna čast," zajela je sapo, si položila dlan na čelo in se teatralično zgrudila nazaj na odejo. mrmrajoče se je zahahljala in strmela z rokami pod glavo nekam navzgor v krošnjo dreves nad njunimi glavami. njeno telo je povsem sproščeno počivalo poleg njega, ko ga je s kotičkom očesa opazovala in njegovo prekladanje steklenice iz ene v drugo roko. če se ji ne bi dozdevalo, da o nečem razmišlja, bi že davno zahtevala naj jima nalije ta odličen viski, ki jima ga je priskrbel za nocoj. "pivsko igrico?" je skoraj z rahlim presenečenjem ponovila za njim, istočasno pa se dvignila nazaj na komolce. imel je prav, samo piti in poležavati bi bilo skrajno dolgočasno za njiju, ki sta bila vse drugo kot dolgočasna in znala popestriti njune skupne urice. "torej samo iskrenost in nič drugega? tole diši po pravem izzivu," je s širokim nasmeškom dodala in roko na srce - izzivov se nikoli ni branila, zaradi česar se je včasih znala spraviti v težave. tudi njegova igra bo nedvomno prinesla težave, če bodo odgovori zares iz srca in boleče iskreni. "dobro. naj ti bo, ko sva že ravno v tvojem peskovniku in se igrava s tvojimi kanglicami in lopatkami," se je zarežala skupaj z njim, se dvignila nazaj pokonci in zavrtela z rameni. skoraj se je pripravljala na boj z wesleyem, njegovimi vprašanji in kozarčki viskija. da, to bo zanimiv boj - in imela je prav. s svojim prvim zastavljenim vprašanjem gotovo ni razočaral in brez lažnega presenečenja se je zastrmela vanj. "k-kaj?" je morala stresti glavo, da se je otresla začudenja. "vidim, da rad igraš grobo," mu je že smehljaje požugala s prstom in mu naposled le odgovorila, kar jo je vprašal. strinjala se je s pravili igre. "ne, ne ljubim ga več. bo imel pa vedno nek moj košček srca, sedaj že davno izgubljen." je po kratkem pomisleku resnobno rekla in skomignila z rameni. blaka ljubila res ni več, je imela pa zaradi njega težave ljubiti druge in verjeti njihovi ljubezni. "dovolj iskren odgovor zate?" je besede pospremila z vprašujočim pogledom in z glavo nakazala na pijačo v rokah. "si sedaj zaslužim že tale viski ali ne," se je namuznila, po glavi pa pobrskala za vprašanjem. "sem postala nekakšna igrača med vama za katero se sedaj obdelujeta?" je bilo njeno vprašanje njemu.

"no, ti že veš," je lahko le zmajala z glavo, da se je zaradi dekleta ali celo zaradi nje, če je prav dojemala, stepel. sebe gotovo ni jemala kot dovolj vredno za moški pretep in modric, ki jih je kasneje moral eden ali drugi nositi na obrazu. v bistvu je za svojo čast rada raje poskrbela sama. menda ni zaman preživela vseh tistih ur na treningih boksa. svoje bitke je bila sama, predolgo je bila že sama zase in neodvisna.

ob njegovem odgovoru mu je namenila le nekoliko nenavaden pogled z vprašujoče povzdignjeno obrvjo, rekla pa ničesar. dalje drezati v osje gnezdo se ji preveč pametno ne bi zdelo niti v primeru, če ne bi zapletena z njegovim bratom. zares si nikdar ni predstavljala, da bo najprej z enim in nato z drugim bratom, nikoli se ni videla kot tako osebo. z leti pa se pač vsak spremeni in sama nikakor ni bila izjema, bila je daleč od radožive temnolaske pred petimi leti in milijone let stran od tiste še dve leti prej. hote ali ne, dejanja drugih so vplivala nate in te izoblikovale v nekaj novega. spet si postal le kos gline v rokah lončarja, ki te je oblikoval po svoji volji. bil kamen v rokah kiparja, ki je z dletom in kladivom drugače in po navdihu oblikoval tvoje nove poteze, novo osebnost. blakovo ravnanje jo je spremenilo, izgubila je srce in ga nadomestila s kosom ledu. bila je mnenja, da ga nikdar več ne bo našla. že zdavnaj je pristalo med izgubljenimi predmeti, ki jih nihče ni prišel iskat. pozabljeno so ležale vsaka zase in na njih se je nabiral prah. "nemara imaš celo prav," je v tihem strinjanju po kratkem pomisleku pokimala. podobnih tragičnih zgodbic je bilo že v tem trenutku okoli njiju v tem parku gotovo veliko. ona še zdaleč ni bila edina. vsi so delili podobno usodo zlomljenih src, s tragičnimi zaključki svojih zvez zaradi enih ali drugih razlogov.

naklonila mu je muzajoč pogled z zavihanimi ustnicami v širok nasmeh in bila prepričana, da mu na misel gotovo pridejo še kakšne zanimive igrice. saj sta tudi sama že bolje izkusila kakšno, ki ni bila ravno pivska ali vključevala alkohola. je pa vključevala njiju, največkrat brez ene same krpice na telesu. trenutna igrica bi jo sicer ob provokativnih vprašanjih, katere velike obsežnosti se je vsekakor zavedala, lahko spravila v nelagoden položaj ali zadrego. a o slednjem ni nameravala posebno dolgo razmišljati, smisla ne bi imelo. pri vsem tem pa bi tudi sama prišla na svoj račun in iz wesleya izvlekla kakšno mini iskreno izpoved. o njem je vedela izjemno malo in že nekaj časa si je želela izvedeti kaj več. na nek način ji je bil le draga oseba in v njem je včasih zagledala sebe - sebe s težkimi skrivnostmi skritimi pred svetom.

"bilo bi prav bedno, če bi ga še vedno, kajne?" se je rahlo nasmehnila in mu rade volje potegnila steklenico iz roke. brez posebnih težav zaradi pomanjkanja kozarčkov je pristavila vrat steklenice k ustnicam in izpila krepak požirek, zaradi katerega jo je pošteno zapeklo po grlu in se kašlju ni mogla izogniti. "uf, močna zadeva," je med kašljem iztisnila iz sebe z namuzjenostjo. nagnila je glavo na stran ob njegovem odgovoru. bilo je skrajno zanimivo kako se ji je uspelo zaplesti z obema bratoma. "sem jih slišala zadnjič tudi jaz ja," je namrgodeno dodala ob spominu na njuno srečanje zadnjič. "ne vem. mogoče. ampak vseeno nočem biti ravno jaz grešni kozel za začetek vajine vojne," je na koncu pridala in mu vrnila viski nazaj. po svoje ji je na nek način res polaskalo, v glavi ni imela spomina, da bi se že kdo stepel zaradi nje. v tem je brala samo v ljubezenskih knjigah, ko sta se dva privlačna moška borila za glavno junakinjo. "hm. naslednje vprašanje," je pomislila in že takoj vedela kaj vprašati. "kako zelo neprijetno si se zadnjič počutil? od 1 do 10? 9,99?" je v besede vnesla nekaj šaljivega tona, vendar ne bi mogla biti bolj smrtno resna. resnično jo je skrbelo.

"še vedno? gotovo se motiš," je z iskreno presenečenostjo v glasu zmajala z glavo v zanikanju njegovih besed. zagotovo je ni mogel več ljubiti, navsezadnje jo je pustil pred oltarjem - ali pač? "skoraj ne verjamem, da bi kaj takega bilo mogoče," je odvrnila in preusmerila pogled na obkrožujoče ju ljudi in mlade družinice. vzel ji je to in nikoli mu ne bo povsem odpustila. "ampak kaj on čuti ni več moja težava. pustil me je pred oltarjem in zaradi njega sem splavila otroka," je na koncu čisto tiho dodala sama zase, čeprav bi jo wesley lahko slišal in jo morda tudi je. enkrat za spremembo ji je bilo prekleto vseeno, skrivnosti je že predolgo tiščala v sebi in če je temnolasec poleg nje vedel že vse ostalo - zakaj za vraga ne bi še tega? ničesar njegovo vedenje ne bi spremenilo ali jo ogrozilo. dodatno s potencirati žgoče bolečine v njej, se ni dalo. ta je že zdavnaj dosegla svoj rob in se zlivala preko njega.

skoraj z grdim pogledom ga je ošinila ob njegovi opazki in v odgovor se mu je otročje spačila. "martini ti nosi kar svojim damicam. jaz ostajam lepo pri viskiju pa čeprav mi požge in razžre celotna usta," je narejeno užaljeno naredila šobico zaradi besed, ki jih je nalašč jemala kot največjo možno žalitev pod soncem. obenem se je dobro zavedala, da wesley brez težav vidi preko njene igre in da zamera niti slučajno ni nobena zamera. je zgolj navadna igrica namenjena razbremenitvi ozračja med njima. stegnila je roko in mu nakazala naj ji poda steklenico viskija. še en krepak požirek bi se ji prilegel, preden skupaj spravi novo vprašanje ali dobi odgovor na svojega.

pokimala je ob njegovih besedah z vedenjem, da bo dobila natanko te besede pred seboj in zato ni bila presenečena. samo neka zoprna otožnost jo je za trenutek obšla zaradi spomina na sanje in kasnejšega zloma natančno pred njegovim obličjem. svoje šibke narave ni rada kazala svetu, prehitro jo je kdo lahko izkoristil sebi v prid. z dlanmi se je podrgnila po nadlahteh kakor bi jo ob nežni večerni sapici zazeblo in ustnice prisilila ukriviti v kisel nasmešek. "se mi je nekako kar zdelo, da bo nekaj takšnega," je iz sebe iztisnila besede in mu vračala pogled, ga opazovala. nekaj na njem je bilo drugače, toda ni znala ugotoviti kaj natančno. bilo je nekaj v povezavi z njenimi sanjami in izpovedjo. nekaj ji je bezalo v zavesti, a zaenkrat še ni vedela kaj jo je motilo. zrla je vanj, ko je vase zlil nekaj viskija in kasneje, ko je vprašanje zapustilo njegova usta. še ena zapičena zastavica ob drugih, da je nekaj drugače - tega se je začela bolj in bolj zavedati in še dolgo sprenevedanje ne bo več mogoče. ampak najprej je imela odgovoriti na zastavljeno vprašanje, mu je res zaupala? "ne vem, ampak mislim da ti," se je poslužila iskrenosti kot sta se zmenila za pravila igre. nikomur ni brezpogojno zaupala, vsakega je jemala z nekaj rezerve in se že nekaj časa na nikogar ni naslonila brez majhnega tlečega pričakovanja razočaranja, izdaje. le tako je preživela vse kar ji je življenje nalagalo. premaknila je pogled nazaj nanj in le za hip pomišljala o novem vprašanju. "kaj natančno čutiš do mene?" se ni še hotela dotakniti motečega delčka, ki jo je nerviral. bila bo prefinjena, če ji alkohol ne bo prehitro stopil v glavo, in bo počasi skušala ugotoviti kaj in če se res nekaj dogaja s temnolascem poleg nje na dekci.

presenečenja nikakor ni hlinila, dejansko bi le s težavo verjela njegovim izgovorjenim besedam. zdele so se skoraj smešne, absurdne. tudi resničnost njih, njej ne bi pomenile ničesar. blake je njeno srce izgubil po lastni neumnosti in samo sebi je imel za pripisati. ona se v prihodnosti ni več videla z njim kot nekoč, to mesto je sedaj zasedala druga njej zelo izjemno pomembna oseba. "moram reči, zelo zanimiva novica - če je seveda res, kar praviš," se je ne spomnila odzvati z dokaj brezbrižnim tonom. "vendar ne vem, če me to še kaj posebno gane. prepozno je," je z rameni preprosto kratko skomignila. kaj drugega pa bi še lahko rekla ob nepričakovani novici iz ust starejšega brata njenega bivšega zaročenca? reseda je med njima ostala neka telesna privlačnost, dobro videna zadnjič ob njunem snidenju, ni pa več verjela v pristnejši odnos, ki sta ga imela nekoč z blakom, tudi če bi bila sedaj prosta. njun vlak je že zdavnaj odpeljal in zato ob wesleyevih besedah ničesar ni občutila, nikakršnega obžalovanja. le pokimala je v strinjanju njegovim besedam in nato zamižala zaradi dejstva, da njene prejšnje zašepetane besede niso bile dovolj tihe. očitno ji le ni bilo še do razkrivanja vseh najmanjših delčkov preteklosti, če jo je v notranjosti težko stiskalo. "n-nič takšnega pravzaprav," se ji je glas zataknil in besede postavil na laž. k nadaljevanju se je morala prav prisiliti, še posebno zaradi zavedanja, da ne bo odnehal in bo na tak ali drugačen način izvrtal resnico iz nje. "splavila sem pač. teden dni po neuspeli poroki. dobila sem močne bolečine in krče, pristala v bolnici. menda je bil kriv stres," je bil njen glas suh in neoseben, govorila je hitro. samo odmikajoč pogled nekam daleč v prazno in prsti zviti v pesti, so dokazovali, kako ji niti slučajno ni vseeno kot se dela in da izpoved njej ni nepomembna kot lanski sneg ali čenča, ki jo slišiš od branjevke na tržnici. pomenilo je več, še zmerom.

kislo se mu je nasmehnila, ko je oči le premaknila nazaj na njegove in katere je na nek poseben način imela zares rada. wesleya že nekaj časa ni več jemala kot nekoga, s katerim sta se napol nažgana dajala dol po hotelskih sobah in do zgodnjega jutra se ne nasitila eden drugega. sedaj je bil skoraj njen zaupnik, ko mu je tu in tam po delčkih razkrivala svoje srce, svojo preteklost. težko bi vedela zakaj in zakaj se obenem ni počutila več na moč nelagodno. morda je bila sicer na slabšem, on sam ji je redko kdaj kaj razkril o sebi - razen če se je hkrati zadevalo še njegovega brata. njun zakompliciran odnos ji ni bil povsem jasen ali s čim se je začel, in po svoje bi ju najraje oba pošteno okurcala zaradi ravnanja enega z drugim. imela sta tako veliko - eden drugega. nekaj kar ona nikoli ni imela in nikoli ne bo, ker so ji bili prezgodaj odzeti najdražji.

njeno zastavljeno vprašanje se je še njej zazdelo težko za odgovoriti, zato ga v odgovor ni priganjala. upirala je svoje modre oči vanj in potrpežljivo čakala, kaj ji bo odgovoril in če se bo dejansko nadaljeval z iskrenostjo kakor sta se na začetku zmenila. ne bi mu zamerila, če bi posegel po mlačnem izgovoru. "resno?" se je slišala vprašati, rahlo presenečena. torej oba drugega nista dojemala zgolj kot posteljni užitek. "potem sem več kot malo priložnostne zabavice med rjuhami?" je poiskala njegovo dlan in prsti so mehko pokrili njegove, kakor da bi mu s svojo gesto dokazovala razumevanje. "nihče ne zahteva, da me moraš česa obvarovati. in vem, da je težko opisovati čustva - tu sva si na istem," je izrekla in iz ponujene steklenice potegnila krepak požirek. tale viski jima je prišel precej prav - bil za pogum in počasi razvezoval njune jezike. "no... upam vsaj, da me ne bi. da ne spadaš med tiste, ki bi prodali še lastno mamo," se je kislo zarežala in popila še en požirek, preden je steklenico vrnila nazaj v njegove roke. kljub rahlo opitosti ni spregledala nemira v njegovih očeh, nervoze v kretnjah. "kaj te muči, wesley? nekaj v zvezi z mano je, kajne? in nekaj z mojimi nočnimi morami," je na koncu dodala bolj ali manj na blef, a zadnjič jo je nekaj zmotilo pri tistih njegovih besedah. zdelo se je kot da bi dejansko nekaj vedel in morala se je še enkrat prepričati, če jo občutek nemara res ne vara.

vse bolj se je počutila kakor, da se ji je cela gor odvalila iz pleč zaradi izgovorjenega priznanja. nemara je bilo neskočno težko besede spraviti skozi usta na plano o stvari, ki je bila njej ena najdragocenejših kar jih je bilo. vsa ta leta je skrivnost držala v sebi in včasih se je skoraj zdelo, kakor da vse skupaj obstaja samo v njeni glavi in drobno nerojeno bitje sploh nikdar ni obstajalo drugje kakor v fikciji. tudi vsak bi ji lahko očital laganje, ko nikjer o otročičku ni bilo nikoli omenjeno. bila bi še ena laž v vrsti mnogo drugih - in včasih si je želela, da bi bilo vse skupaj res bilo navadna izmišljotina. pač zgolj še ena dodatna manipulacija, ki bi ljudi spravljala na kolena. žal pa je bila presneto resnična in v njenem srcu puščala zevajočo luknjo, ki se nikdar ne bo povsem zapolnila. praznina bo ostala za vekomaj. blake je na koncu nemara pretentala zaradi lastnega zavarovanja pred njegovo morebitno močjo - če jo je še kaj imel - tega pa ni nameravala početi pri njegovem starejšem bratu. tudi ko bi sedaj izrekla, da je vse skupaj le komplet izmišljotin, ji ne bi verjel niti za trenutek. predobro ga je poznala in predobro je vedela, da mu včasih ne zna prekriti resnice ali pa mu je preprosto noče. "prosim, ne. to ne bo spremenilo preteklosti ali sedaj karkoli olajšalo. ni vreden in nima smisla," je besede resno mislila, kajti slišala je njegovo mrmranje in se zavedala, da je grožnjo brez posebne težave zmožen uresničiti. pokrila je s svojo dlanjo njegovo stisnjeno v pest in je pomirjajoče stisnila. ni želela biti odgovorna za umor, ni želela blaku smrti, vsaj ne več. prerasla je že to fazo.

zrla je vanj in se spraševala kaj se potika po njegovi glavi, še posebno po tistem kislem nasmešku. včasih je opazila v njegovem pogledu nekaj, kar se je tam začelo pojavljati v zadnjem času, po tisti njeni nočni mori. zato ji tudi ni ušlo, kako je otrpnil s celim telesom in kako je bilo v njegovih očeh nekaj povsem novega, nekaj kar tam še nikoli ni uzrla - vsaj ne v povezavi z njo. otipljiv hlad jo je skoraj prikoval na mesto, da oči niti za hip ni odvrnila z njegovih. čutila je kako ji je srčni utrip rahlo poskočil ob pričakovanju na njegove besede. "vem, da so moja stvar," je zavzdihnila in se v trenutku zavedla, da več od njega nocoj ne bo dobila. ne bo ji postregel z iskrenim odgovorom, ki ga je želela in za katere sta se na začetku te igrice zmenila, katera sedaj ni bila več navadna igrica. vložki so postajali izjemno visoki in zanimalo jo je koliko je pripravljen tvegati on. in očitno ni bil, kajti odpraviti je bolj ne bi mogel. s čimer pa se je njen občutek, da dejansko zares nekaj ve, še okrepil in nikakor se ga ni mogla otresti. nekaj ji je prikrival. nekaj, a ni vedela kaj natančno. opustila je kost in prenehala z glodanjem vanjo. smisla ne bi imelo. "prav... tudi jaz bom odšla," je nerodno prikimala in se kot on dvignila na noge. pomagala mu je zložiti odejo in mu jo na koncu skupaj z viskijem potisnila v roke. njene ustnice so se kratko dotikale njegovega mehkega lica v pozdravu. "se vidiva," se je bežno nasmehnila v pozdrav in se počasi čez travo napotila nazaj do avtomobila.