hampton`s hotel

Naslov sporočila: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 2:18 pm

tag, saoirse smitten

note: look at me, that's some badass double posting!

v svojo odločitev še zdaleč ni bil prepričan. morda je deloma verjel, da je minilo dovolj časa, morda ga je samo zanimalo, če se bo lahko znova vživel v vlogo hudobnega mafijaša.. delno je samo hotel videti, če bo to eden izmed mafijskih poskusov, da mu, kljub saoirsinim tolažilnim besedam, prerežejo grlo. predvsem to, ja, predvsem je hotel izzvati usodo. prav nič ga ne bi motil nov poskus umora, pravzaprav se je samo še spraševal, kako daleč bi lahko prišel. po vsem, kar se mu je v preteklih mesecih zgodilo, se je spraševal, kako je bilo sploh mogoče, da je še funkcioniral. kako je bilo mogoče, da so bile njegove kosti dovolj vzdržljive, da je lahko normalno premikal svoje telo. kako to, da ni imel nekje v telesu konkretnih notranjih krvavitev, ki bi mu razžirale drobovje.. ha, kako je bilo sploh prekleto mogoče, da je še živ? pa saj je vedel, zakaj je prihajalo do tega. razumel je, vedel je, da je popoln adrenalinski odvisnik in tudi tej priložnosti ni imel namena obrniti hrbta. zadnjič, ko se je v njegovem stanovanju pojavila tista zmešana kuzla, si je dokazal, da to potrebuje, ko jo je samo prosil, da ga useka s čim konkretnejšim. potreboval je nasilje nad lastnim telesom, a vsekakor ni hotel razmišljati o psiholoških razlogih za to. potreboval je nasilje nad sabo, ker se je v resnici sovražil? ojej, kakšno razkritje!

z avtom je zavil na parkirišče hotela, kjer se je pred dvema meseca kak teden skrival, da ga policija ne bi dobila. brez razloga, prav zares, kajti avery je bila predobra. a navsezadnje je imel srečo; fuk z njo mu je omogočil, da se je dolgoročno rešil kakršnihkoli težav z lokalnimi oblastmi. hvala jebenemu bogu. parkiral je, avto ugasnil in za nekaj trenutkov obsedel, s trzavimi prsti pa je pobobnal po volanu. in kaj zdaj? zunaj je bila trdna tema, le ulične svetilke ob bloku so zunanjosti dajale kaj svetlobe. "kakšen idiot," je zavzdihnil sam pri sebi, ko je ključe končno iztaknil iz mašine, odprl vrata in izstopil iz svoje kripe. o bog, potreboval bi nov avto. kakšen kreten je bil, kaj je sploh počel tukaj, prekleto? ne bi smel biti tukaj, spodkopaval je samega sebe! pizda, nekaj je sklenil, potem pa se popolnoma zajebal s tem, da je sploh prišel sem. sploh ni dvomil, da ga je kuzla sama hotela zajebati. ne bi ga presenetilo, če bi ga njegova predraga zlatolaska kar sama spravila pod rušo. prav nič več ni bilo, kot je bilo včasih.

naslonil se je na havbo avtomobila, med tem ko se je njegov pogled zgubil nekje v zatemnjenih oknih hotela. poznal ga je še predobro, cel teden je takrat razmišljal, kam naj izgine, če se izkaže, da so mu na sledi. nazadnje tega ni potreboval, a vseeno so spomini previdno zasnovanega načrta bolj ali manj ostali v njegovem spominu. zdelo se mu je, da je vedel, kje se skriva to, po kar je prišel. in ob tistem je na parkirišče pripeljal še en avto; eden izmed skupnih mafijskih, ki jih je tolikokrat v liniji našel parkirane pred vilo. namrščil se je, zavedajoč se, da bi stvar veliko lažje opravil, če ob njem ne bo kakšne mrge, ki ga bo hotel potolči do smrti, ker si je drznil iti preko začrtane linije za vse mafijaše. nihče ni odstopal, vedel je, da so pravila taka.. toda postave, ki je izstopila iz avtomobila, vsekakor ni pričakoval. v trenutku jo je prepoznal in na njegov obraz se je zarisalo jasno razočaranje. "ne me jebat, no," je zavzdihnil, ko mu je bila dovolj blizu. "predvidevam, da nisi mogla poslati prav nikogar, ki ga ne bi želel intenzivno pofukati?" je privzdignil obrvi in med tem precej zajebantsko ošinil njeno telo. ostal bo brezbrižen. morda nekoliko nakurčen, toda predvsem brezbrižen.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 2:43 pm

hampton`s hotel Tumblr_mhaxs1C5RQ1qgp6tbo1_500

žrtvovala je kar nekaj ur, ko je razmišljala o tem, kaj naj stori. minilo je že kar nekaj časa in medtem je na njeni mizi vedno ležala ena sama mapa. ni imela pojma, kaj naj stori z njo. lahko bi jo preprosto žrtvovala rezalniku papirja in bilo bi konec. ampak ko jo je odprla in se zazrla v wesleyjev obraz na sliki, posneti od daleč, se do tega ni mogla pripraviti. bil je preveč dober pri svojem delu in čeprav je obstajalo cel kup razlogov, zakaj bi bilo bolj pametno mapo zavreči, jo je obdržala. bilo je zapleteno, ampak še vedno se ni vdala nad tem, da bi izgubila nekoga, ki bi lahko znatno pripomogel pri vsemu, za kar se je zavzemala njena družina. tako je sprejela drugo odločitev. odločitev, ki bi jo hitro znala obžalovati, ampak spisala je tisto nalogo, na katero ga je nameravala poslati. del nje je vedel, da se morda ne bo prikazal. ampak to je hotela videti na lastne oči, zato ni poslala tja koga drugega, temveč se je sama usedla v enega izmed mnogih avtomobilov, ki jih je imela družina v lasti, potem pa se je z nožem za pasom in pištolo za škornji – tako, za vsak slučaj – brez prevelike naglice odpeljala proti cilju. upala je, da se bo prikazal, pa čeprav se je del nje tega morda bal. naloga je bila kljub vsemu preveč pomembna in saoirse je prav dobro vedela, da je bil tisti kos nakita preveč dragocen, da bi ga bilo smiselno izpustiti iz rok.
tako je zapeljala na parkirišče in parkirala, nato pa izstopila iz avtomobila in zakorakala proti temnolascu, ki ga je skoraj nemudoma opazila. kako bi ga lahko prezrla? sama pri sebi se je namrščila, potem pa se je zbrala. ko se je zazrla vanj, je bila videti skoraj… normalno. »živijo tudi tebi, wesley,« je spregovorila ob njegovih besedah in občutila njegov pogled na svojem tako ali tako razkritem telesu, ki so ga objemala tesna temna oblačila. stresla je z glavo, preden je karkoli rekla na njegove besede. »lahko bi poslala koga drugega… ampak stvari bi se potem znale zakomplicirati,« je dejala. njegova odsotnost ni ostala neopažena med pripadniki mafije in marsikdo se je že spraševal, kaj za vraga se je dogajalo. tudi tisti najbolj profesionalni člani so znali biti prenagljeni, ko je prišlo do zvestobe družini. zato je bila ona sama najbolj pametna odločitev. vsekakor ni nameravala reševati prepira ali pretepa med komerkoli. in vsekakor je bilo lepo število mož, ki so wesleyja trenutno želeli naučiti kakšne lekcije ali dveh. »prišel si,« je svoje misli veliko raje usmerila na druge teme ter uprla pogled naravnost v njegove oči. nazadnje, ko ga je videla, je dal odpoved. je odpoved še vedno držala ali ne? vsekakor je bilo to nekaj, o čemer bi se bilo pametno pogovoriti, a saoirse je namesto tega raje pomignila proti hotelu. »domnevam, da veš, kakšen je cilj naloge,« je dejala, medtem ko je stopila bližje temnolascu – navsezadnje o takšnih zadevah ni bilo nikoli pametno razglabljati preveč na glas. še vedno pa je bila to morda pomembna preizkušnja zanj – vsaj iz njenega vidika. če bo nalogo dobro opravil, ga je brez dvoma nameravala povišati. tukaj ni bilo nič osebnega, ampak dejstvo je bilo to, da je bil dober. prekleto dober, če ne celo skoraj najboljši s poudarkom na besedi 'skoraj'. »kakšne posebne želje glede izvedbe?« se je zato pozanimala. z lahkoto bi mu povedala svoj načrt, svojo verzijo vsega skupaj, ampak potem to ne bi bila kaj prida preizkušnja zanj.

tagged: wesley. smitten3

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 3:28 pm

tag, saoirse smitten

"a," je posmehljivo privzdignil obrvi in sarkastično prikimal. "največji smisel je imelo, da si prišla kar sama, da ne bodo stvari preveč komplicirane, kaj?" ni se mogel odločiti, ali je bila tukaj, da ga ubije, ali pa je bila misija resnična in je bil vse skupaj samo.. kaj, preizkus, test, da vidi, koliko mu ta 'družina' še pomeni? zavzdihnil je in v samoironiji zmajal z glavo, ko je pogled odtegnil od njenih oči in se zagledal v zatemnjen vhod v hotel. no, po tej strani že ne bosta vstopala; najboljša ideja je bil zanj vhod za uslužbence, čeprav je bilo nemogoče reči, da ju tukaj ne bo kdo zasačil in da bo do streljanja prišlo, še preden bo za to nastopila temu primerna potreba.

skomignil je z rameni, ker iskreno ni vedel, kaj je od njega hotela. "ja, prišel sem," je končno izdavil, kot da bi s tem priznal poraz. poraz, ki ga je nasproti saoirse tako ali tako doživljal nenehno. o bog, kako se je znala igrati z njim, ovijala ga je okrog prsta kot kakšno jebeno lutko in iskreno ni vedel, kako se naj njenim čarom upre, ker je vedel, da bo navsezadnje še dolgo v njegovem srcu. skelela kot sam satan. prekleta.. prekleta saoirse. in vseeno je bil odločen, da ji vsaj svojih afekcij več ne bo pokazal. bo pač vztrajen in trmast kot kak neumen otrok, bilo mu je vseeno, kaj si bo mislila o njem. dovolj je imel tega sranja, dovolj je imel dihjemajoče ljubezni, ki ga je uničevala od znotraj. če ni mogel kar tako pozabiti nanjo, je sklenil vsaj, da bo naredil vse v svoji moči, da bo ona temu verjela. "seveda vem," je hladno zamomljal in si šel z roko skozi svoje bujne lase. "dobil sem sporočilo," je dodatno pojasnil s taistim glasom, nato pa se znova srečal z njenimi očmi, ko se je pozanimala, ali ima kakšne preference. nagnil je glavo, kot bi bil to najjasnejši odziv na neumno vprašanje.

"pojdiva od zadaj," je dejal in ji pomignil, naj mu sledi, ko je že v naslednjem trenutku izginil v temo. stran hotela ni bila razsvetljena, z izjemo nekaj balkonov v višjih nadstropjih, ki so razkrivali, da v hotelskih sobah gorijo luči. počakal je, da se mu je saoirse pridružila in končno se je preko njegovega obraza razvlekel nenaden nasmešek. kot bi se končno spomnil nečesa pomembnega: v tem je bil dober. prekleto, kraje je opravljal že vsaj deset let in vedel je, da mu ležijo. tole ni moglo spodleteti. in če bo karkoli kazalo na to, je bil tega samo še bolj vesel. potreboval je čimvečjo dozo adrenalina, če je hotel tole preživeti. "dame prve," se ji je posmehnil, ko je odprl stranska vrata in pred njima razkril prazno notranjost. tako slabega varovanja pa še ne. pizda, težje je bilo priti v zasebno stanovanje, kjer je devetdesetletna starka pazila svoje zlate tablice. "katero nadstropje?" se je pozanimal, ko je tiho zaprl vrata za njima. pizda, bila sta kot mulca, ki sta se vtihotapila v shrambo, da bi se lahko mečkala. nikjer nikogar. onadva in njun šepet. v tej popolni temi je dvomil, da bo razumela njegov izraz na obrazu, a eno se je gotovo kazalo - pogrešal je njene dotike.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 3:53 pm

zgolj privzdignila je obrvi ob njegovih besedah, ki so bile pravzaprav ponovitev njenih. odločena je bila, da se mu ne bo pustila. ne tokrat in ne tako. dejansko ni imel pojma, da je vse skupaj tudi njej trgalo srce. seveda je vedela, da je bil resnična žrtev v vsem skupaj on in bilo ji je tako zelo žal, da mu ni mogla dati tistega, kar je želel od nje, ampak če bi mogla, bi stvari spremenila. tudi ona je bila ranjena ob vsem, skozi kar je šla zaradi njega. ni se navezovala na ljudi; to si je stalno ponavljala in se kljub temu vedno znova na nekoga navezala ter se takoj zatem opekla. morda jo je to delalo boljšo vodjo in je zaradi vsake trapaste lekcije imela bolj trdo kožo, ampak stvar je bila v tem, da preprosto ni hotela imeti trde kože, če je to pomenilo, da je morala raniti ljudi, ki so ji bili blizu oziroma tiste, ki so za to imeli potencial. njen oče je imel prav, ko ji je vedno znova govoril, da je na vrhu osamljeno. wesley je deloval nekoliko sumničavo – tega ni mogla zatrdno trditi, a bilo je nekaj v njegovih očeh. nekaj, kar je tokrat ignorirala in samo pokimala na njegove besede. dobil je sporočilo, poznal je nalogo, ampak ni vedel, da je bila ona tukaj zato, da bi ga ocenila. bo izpolnil njena pričakovanja ali bo vse skupaj šlo po zlu? to bo pokazal samo čas.
brez besed mu je sledila, ko je prevzel vodstvo. vstopila je v notranjost hotela in se razgledala po praznem prostoru. očitno so bili vsi bolj zaposleni s svojimi opravki, kot pa da bi se kdo dejansko posvečal temu, za kar je bil plačan. pa ne, da bi se saoirse pritoževala. navsezadnje je bilo dejstvo, da se je v hotelu nahajalo nekaj tako dragocenega, skrbno varovana skrivnost in zato se ni čudila, da se ni nikomur zdelo vredno, da bi se postavil k zadnjim vratom in jih zastražil pred vsiljivci, kot sta bila onadva. ko je wesley zaprl vrata, je v prostoru postalo temno. »drugo,« je šepnila, medtem ko je stopila mimo njega, ne da bi sploh opazila, da je nekoliko slabše ocenila razdaljo in je njena dlan oplazila njegovo telo, ko se je ozrla naokrog. »pridi,« je dejala, namenjena proti stopnišču za uslužbence, kjer ni bilo žive duše. stvari so bile zaenkrat še preproste, ampak zagotovo se bodo nekoliko zapletle, ko bosta prišla do svojega cilja. soba 620. kako neumno; hotel sploh ni imel toliko sob in kljub temu so jih oštevilčili na način, zaradi katerega bi kdo dobil občutek, da je v pomembni stavbi s kopico sob. prišla sta do drugega nadstropja in saoirse je obstala za vrati in počakala, da se ji je pridružil wesley, nato pa se je obrnila proti njemu po krajšem premisleku. »dovoli meni,« je rekla, ker je bilo to bolje kot počakaj tukaj. vedela je, da je bil pred vrati sobe varnostnik in nenadoma ni želela kakšnih velikih scen. drobna svetlolaska je bila manj sumljiva kot tip wesove vrste. zato je odprla vrata in zakorakala po hodniku in s pogledom zaobjela velikega tipa s plešasto glavo. njeni koraki so bili zdaj popolnoma samozavestni, ko je tipu namenila širok nasmešek. oče jo je nekoč prisilil, da se je učila igranja. vsekakor je bila to dobra zamisel. »živijo,« je prikupno nagnila svojo glavo in obstala pred velikanom. potisnila je svetle lase na stran, našobila ustnice in stopila bližje. bila je barbika. popolnoma nesumljiva, dokaj fatalna in vsekakor ga je zamotila dovolj, da ni opazil noža, ki ga je nenadoma izvlekla ter ga od strani zarila v njegovo telo. bil je hiter in čist rez. tip je bil videti nekoliko presenečen, ko se je zgrudil in ko je obrisala svoj nož ob njegovo telo ter se ozrla za wesleyjem, ker tipa ne bi mogla sama spraviti v notranjost sobe, medtem pa je prebrskala njegove žepe za hotelsko kartico in upala, da ne bo nihče zakorakal mimo. pravi del naloge se je začenjal. ko bosta enkrat v notranjosti, bo delo postalo znatno težje s tisto presneto verižico.

tagged: wesley. smitten3

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 5:22 pm

tag, saoirse smitten

nekoliko je trznil, ko je začutil njeno dlan, ki je oplazila njegovo stegno. sranje. nekajkrat se je v glavi preklel, nekajkrat enako storil z njo, a pretirano veliko časa tako ali tako nista imela. vzpela sta se po stopnišču, ki ga je uporabljalo osebje. trda tema, le razsvetljava izpred sprednje strani hotela je metala šibko luč skozi zamegljena stekla. spraševal se je, kje za vraga je bilo osebje; mar ni bilo tako, da je bilo hotelsko osebje - ali vsaj eden ali dva od uslužbencev - vedno dosegljivo? ne glede na to, koliko pozna je bila ura? končnop sta se prebila do želenega nadstropja. ustavil se je za njo, za nekaj trenutkov sta obstala za steno, nato pa mu je kar z največjim veseljem prevzela želeno delo. oprezno jo je opazoval izza stene; kako je zamežikala tipu in kako mu je nazadnje zarila nož v telo. kako zelo po njeno, je pomislil, ko je opazoval, kako se je truplo silaka zložilo po tleh.

na njegovem obrazu se je zarisal zaničujoč nasmešek. takšna je bila; malo je flirtala, nato pa je vate zarila nož, kolikor močno in kolikor globoko je le šlo. kakšna kuzla. sovražil jo je, predvsem zato, ker je vedel, da bi se kljub temu sovraštvu za njeno dobro vrgel pred drveč tovornjak. prestregel kroglo za njeno dobro. in to ga bo prej ali slej uničilo, prekleto. sovražil je tudi samega sebe - v takem stanju je bil navadna živčna razvalina. pizda, spravi se k sebi, pierce. čas je, da začneš razmišljati z glavo - to si je mogel ves čas ponavljati, da je sploh lahko normalno razmišljal. v nekaj trenutkih se ji je pridružil, se postavil kar grozljivo blizu nje in ji zašepetal: "nisi mogla kaj, morala si prevzeti zabavno delo, ane?" njegov pogled je izdajal razočaranje, ker ni smel sam ubiti tega velikana, obenem se je počutil, kot da ga je.. dajala v nič. zavzdihnil je, zamahnil z roko, češ da o tem tako ali tako nimata več govoriti, nato pa je pritisnil na vrata sobe, ki jo je moški stražil. 620. visoka cifra za drugo nadstropje. nekaj sob stran je takrat prebival sam. "naj ugibam," je zamrmral, ko se je pred njim izrisala soba z eno centralno figuro; verižico v plastičnem kubusu, očitno vezanem na alarmno napravo. "meni pa ostane prenašanje pofukane verižice?" zavzdihnil je in pridušeno dodal: "prav tega sem se veselil vse življenje."

vrnil se je na hodnik, pograbil za roke tipa, ki je kot klada ležal na tleh in ga povlekel za seboj v prostor. ah, pizdarija; tipova rana je po tepihu pustila jasno sled krvi. krasno ga je zarezala, zlatolaska. "daj, narediva tole čimprej, ker dvomim, da bodo ljudje mislili, da je ta packa tu od nekdaj," je s taistim tihim glasom dejal, ko je truplo potisnil na tleh ob steno. tip je bil težak, toda wesley je bil - za razliko ostalih nekaj njunih prejšnjih srečanj - v dobri formi. počakal je, da se mu je svetlolaska pridružila, nato pa je znova previdno zaprl vrata za njima. "torej.." je rekel in eno dlan podrgnil ob drugo. "je med tvojimi izrednimi sposobnostmi tudi deaktivacija alarmnega sistema?" se je pozanimal. na prozorni škatli, od koder se je lesketala očitno dragocena verižica, so utripale neke kurčeve lučke in prav najmanjšega pojma ni imel, naj naj bi si začel z vsem skupaj. sam bi, kakopak, najraje boks dvignil in verižico vzel s seboj, potem pa se pognal v brezglavi tek, dokler ne bi bil na drugi strani filadelfije, a dvomil je, da bo zlatolaska za njegov plan. približal se je plastiki, nato pa znova pogled poslal preko sobe, do saoirse. zagotovo je morala imeti kakšno kartico, ki se je prislonila semle, ali pa morda kakšne deaktivacijske kode na mobilcu, kak prenosni ključek, kakršnokoli tako sranje..

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Apr 24, 2013 5:52 pm

»žal mi je,« je skomignila z rameni ob njegovih besedah, čeprav sama tega dela vsekakor ni smatrala kot zabavnega. a bilo je nekaj na tem, ko si nekomu vzel življenje… nekaj, v kar se ponavadi ni spuščala zaradi temačnosti vsega skupaj in ker se je deloma že zdavnaj sprijaznila s tem, da pač ni bila tiste vrste oseba, ki bi pretirano premišljevala o stvareh, ki so bile daleč od prijetnih. tipa je lastnoročno ubila zgolj zato, ker je vedela, da… kaj? dejansko ni nič vedela, zgolj sumila je, da bi wes nanj prenesel svojo jezo in bi se vse skupaj zavleklo, čeprav je obenem bila precej prepričana, da je bolj profesionalen kot to. no ja, vsaj del nje je v to zatrdno verjel.
odprla sta vrata v sobo in saoirse je mimogrede preverila čas na svoji zapestni uri. tisti dve uri sta se spremenili v uro in petinštirideset minut, kar niti ni bilo tako slabo. kljub temu je bil njen uradno ocenjen čas, ki sta ga imela, veliko manjši. tako, kakšna ura – navsezadnje nisi nikoli vedel, kaj je bogataškim tipom padlo na pamet in čeprav je bil na sestanku, bi se lahko kaj zgodilo. kaj, kar bi ga predhodno pripeljalo nazaj v sobo. seveda je imela za vsak slučaj obešena dva tipa na bogataša, ampak tisto verižico so potrebovali. »verižice, od katere boš dobil lep delež,« ga je opomnila. mafija je pri določenih nalogah izplačevala višje nagrade tistim, ki so do določene stvari prišli. bilo je povsem odvisno od predmeta, ampak najbrž je wesley to do sedaj že dojel. le da ni imela občutka, da mu je šlo toliko za denar kot za kaj drugega. morda bi ga ocenila kot nekoga, ki se je v vse skupaj podajal zaradi tistega popolnoma istega razloga, zaradi katerega je saoirse še vedno sodelovala pri nalogah, namesto da bi vse skupaj nadzorovala iz udobnega sedeža v pisarni – adrenalin. in to je bilo nekaj, zaradi česar se preprosto ni mogla upreti vsemu skupaj. oboževala je občutek, ki je pripravil njeno srce do tega, da je razbijalo hitreje. wesley je tipa zvlekel v notranjost in sledila mu je, potem pa se približala osrednjemu predmetu v sobi. poznala je takšne kocke in varnostni sistem, in ko je wes spregovoril, se je ozrla proti njemu in se zgolj nasmehnila v odgovor na njegovo vprašanje. izredne sposobnosti? ja, pajade. na dlan si je navlekla rokavice in se sklonila do kocke, pretipala robove in našla tistega, ki se je pod nežnim pritiskom njene dlani vdal in razkril škatlico, na kateri je bila tipkovnica, kamor naj bi človek vtipkal kodo za deaktivacijo. saoirse je ni poznala, je pa ponovno izvlekla svoj nož in previdno odprla škatlico ter stran potegnila pokrov, ki je razkril nekaj žičk. to je bil vedno najbolj zapleten del – ljudje bi mislili, da so bile žice tako kot v filmih rdeče in modre barve in si moral preprosto prerezati pravo žico, ampak stvar je bila veliko bolj zapletena, ko je prišlo do takšnih priprav. »pridi sem,« mu je pomignila, ko se je njeno čelo ob pogledu na zadevo namrščilo, iz las pa si je že vlekla lasnico in z njo zapela tri žičke, da ji niso ovirale pogleda na štiri preostale. »imaš nož ali kaj podobnega?« se je pozanimala, medtem ko je ugotovila, v čem je trik. stopila je do druge strani in tam je bila podobno skrita še ena škatlica. k vragu. to je bil poker – ampak navsezadnje je v teh igrah uživala. napačna poteza in alarm bi začel tuliti. s prsti je zdrsnila čez žičke in iz svoje glave ponovno potegnila lasnico, da je na stran potisnila tiste, ki so bile tam samo kot distrakcija. »moral boš prerezati modro in vijolično,« je dejala, ko se je vzravnala in si popravila majico, ki ji je ob vsem premikanju zlezla nekam navzgor. »in to izvesti istočasno, ko bom jaz prerezala zeleno in…« za trenutek je pomislila, nagnila glavo in se potem nenadoma odločila, »modro. če gre karkoli narobe, bo alarm začel tuliti kot zmešan in potem ni šans, da spraviva zadevo iz škatle ali škatlo na kakršenkoli način premakneva.« pogled je uprla vanj, medtem ko se je sklonila do svoje škatlice in se ponovno zbrano namrščila. »pripravljen?« je dejala in upala, da so bili koraki na hodniku zgolj… posledica njene domišljije ali kaj podobnega, kar jima ne bo zapletlo dela.

tagged: wesley. smitten3

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Čet Apr 25, 2013 11:52 am

tag, saoirse smitten

"kaj, da si bom iz nje lahko naredil prečudovite uhančke?" se je sarkastično pozanimal. ni mu šlo za denar. oči se mu niso zalesketale, ko je slišal za velikansko bogastvo. prekleto, bogataše je iz dna srca preziral in veliko raje je živel kot potepuški pes, kot pa kot kak bogatun, ki mu vse prinesejo k riti. ne, tukaj je bil iz drugih razlogov, tukaj je bil, ker je napetost v svojem življenju potreboval - pa čeprav je vedel, da sem ne bi prišel, če bi ga kdo opozoril, da bo moral delati z roko v roki z vodjo mafije. "veš, da mi ni mar za to sranje," je skoraj užaljeno zamrmral, kot bi pričakoval, da bo v njem videla več. ah, kje, imela ga je za svojo fuk lutko in ko jo je vzljubil, ga je odpisala. le zakaj bi v njem videla karkoli drugega, kot za denarjem grabežljivega lopova? ha, očitno je bilo, da ji nikoli ni pomenil še pol toliko, kot je ona k njemu. ne, tole ni šlo skozi. če se je imel namen vrniti - pa ne, da je na to pomislil! - je potreboval drugega partnerja, ali pa je moral misije opravljati sam. ni mu bilo všeč, da se je moral držati nje kot kak zaljubljen cucek. dokazati je hotel, da niti slučajno ni več zatrapan vanjo.

sledil ji je do škatle, iz katere je izbrskala tipkovnico in jo razstavila. pogled je spustil na tisoče žičk, ki so napolnjevale tisti majhni predel, se med seboj mešale in prepletale in mu predstavljale.. popolno uganko. da, njegov impulz je bil, da je škatlo razjebal, sprožil alarm, ukradel, kar je bilo pač vrednega, nato pa pobil kakšnih dvajset tipov in upal, da se bo iz vsega skupaj izvlekel živ. saoirse pa je imela očitno drugačen načrt. "imam," je prikimal in iz žepa privlekel preprost žepni nožek. ne njenega; nikoli njenega. nejnega je spravil nekam v zaklenjen predal svojega stanovanja, odločen, da ga bo uporabil samo, če bo zmanjkalo vsega orožja v njegovi hiši, vključno z jedilnimi vilicami in noži. "in v to si.. popolnoma prepričana?" se ji je nekoliko posmehnil, saj se mu je zdelo, da ni bila najbolj prepričana, da ima v rokah prave žičke. sam je tisti dve komaj držal med svojima prstoma, pizdarija, bili sta tako tenki, da ju je komaj videl. "seveda," je skoraj nekoliko zdolgočaseno prikimal. če bi deaktivirala tempirano bombo, bi bilo morda dogajanje zanimivo, tako pa se je prej dolgočasil; srce mu ni razbijalo.

izmenjala sta si kratek pogled in v tistem je z nožem prerezal žici, ona pa je na svojem koncu storila enako. za nekaj trenutkov sta oba obstala v tišini, kot bi pričakovala, da se bo alarm zdaj zdaj oglasil. zgodilo se ni nič. "okej," se je namuznil. "bodisi imajo tihi alarm, bodisi sva zadevo prav krasno izpeljala." nasmejal se je in dvignil pokrov plastične škatle ter ga odložil na tla. "izvoli," ji je pomignil na lesketajočo se ogrlico, ki je bila prav gotovo vredna več kot njegovo življenje, prekleto, morda celo več, kot saoirsino. sam se tega lesketajočega sranja ni imel namena niti dotikati; že, bila je lepa, a ni ga zanimala. ha, enako bi lahko rekel za saoirse. dobro, morda je lagal, a samo za kratek čas; vedel je namreč, da bo prišel trenutek, ko mu zanjo več ne bo mar, vsaj v takem smislu ne, in komaj je čakal, da bo napočil. pozabil jo bo, jo izbrisal iz spomina in užival v brezskrbnem življenju, polnem fuka in razvrata, dokler ne bo navsezadnje končal kot samo še ena žrtev spolno prenosljivih bolezni.. ali ljubosumnih možev.

skorajda izgubil se je v svojih mislih, ko je zaslišal spuščanje kljuke. njegov pogled je ujel saoirse, že v naslednjem pa je obstal na vratih, kjer se je izrisala močna silhueta moškega s presenečenim - pa tudi nekoliko razjarjenim obrazom. njegov revolver se je v trenutku usmeril v njuno smer in še preden bi lahko ustrelil njo ali njega, je wesley s širokim nasmeškom na obrazu zagnal svoj mali nožek proti njegovi iztegnjeni roki. sploh ni bilo slabo; nož ga je zadel nekam nad komole in tip je v trenutku bolečine izpustil pištolo, ki je padla po tleh. "tega sem se veselil," se je namuznil, ko se je v trenutku tipu približal in ga usekal po obrazu, da se je ta opotekel. bil je silak, a očitno je imel le majhen prag bolečine. v času, ko se je tip oprijel stene - in opazil, da je z nogo udaril ob mrtvo truplo svojega pajdaša - je imel wesley že v rokah njegovo pištolo, s katero ga je ustrelil v čelo. tole je bilo prav krasno; po eni strani bi najraje počakal na to, da ju zasujejo iz vseh strani, po drugi pa je tako vedel, da sta v nevarnosti, četudi se v tem trenutku odpravita iz sobe. "greva?" se je obrnil proti svetlolaski in ji ponudil roko; še sam ni vedel, zakaj. morda, ker je vse skupaj delovalo kot v kakšnem krasnem bond filmu. potreboval je svoje bondovo dekle.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Čet Apr 25, 2013 3:30 pm

»presneto, wesley, več kot zelo dobro vem, da ti ni mar za to sranje,« se ni mogla zadržati ob njegovi posmehljivi pripombi, ki je bila v tistem trenutku nenadoma kaplja čez rob. sicer je znala obdržati svoj hlad in tako naprej, a trenutno je bila v precej stresni situaciji, če ni želela obeh spraviti v zapor ali huje. mafija je imela najboljše odvetnike in če to ni pomagalo, so bili tudi sodniki na njihovi plačilni listi in vsak človek je imel svojo ceno, a težko bi se spravila iz tega, če bi ju dobili pri tako vredni verižici s truplom v sobi. umaknila je pogled od njegovih oči, še preden bi lahko zinila kaj neumnega v stilu 'za nekaj ti pa le mora biti mar', ker ni hotela dregati v to temo. vsekakor ne. »navsezadnje pa moraš od nečesa živeti in če je to prislužen denar…« raje je opustila ta stavek na tej točki, ker je bilo tako lažje. poleg tega se je morala zbrati in ni mu smela dovoliti, da jo zmede ali pa jo ponovno potegne v ne pretirano srečne misli, ki so jo obdajale še cele dni po njunem zadnjem pogovoru. je bila res tako slaba oseba? nehaj, si je ukazala in se raje posvetila žičkam.
njena pozornost je bila končno spet popolnoma in v celoti usmerjena na vražje zadeve. mrščila se je, ne da bi to sploh opazila, ko je v glavi preračunavala možnosti in nekje iz globin misli vlekla vse, kar je vedela o deaktiviranju teh alarmnih napravic. te so bile še prav posebej zapletene – ampak glede na predmet, ki so ga varovale, to ni bilo nič nenavadnega. »kdo pa je že bil kdaj v kaj popolnoma prepričan?« je odsotno zamrmrala s senco nasmeška na obrazu, preden je pokimala in še enkrat vse skupaj presneto dobro premislila. izmenjala sta si očesen stik in se zgolj tako sporazumela, da sta oba istočasno prerezala žički. za trenutek ji je dobesedno obstalo srce, potem pa je počasi znova zadihala. »vsekakor upam na drugo možnost,« je dejala, ko se je vzravnala in s pogledom zaobjela ogrlico, v naslednjem trenutku pa je prijela verižico. nista še končala s to zadevo – nekje je bil skrit sledilnik in morala ga je najti, če ni želela, da bi jima kakšen pretirano zagret fbijevec sledil. potem pa so se stvari nenadoma odvile s pospešeno hitrostjo. v sobo je zakorakal tip, ampak samo pogledala je wesleyja in vedela, da bo on poskrbel zanj. zaupala mu je – v delčku sekunde, ko sta si izmenjala pogled, je to vedela. zato se je sama sklonila do verižice in njeni prsti so hitro zdrsnili prek svetlečih se kamenčkov in našla majhno napravico z utripajočo rdečo lučko. z nožem jo je previdno zbezljala stran od diamanta in jo pustila na mestu verižice, to pa je spravila v temno, bombažno vrečko in se ozrla proti wesu, ki je po pričakovanjih opravil z vsiljivcem. v nasprotju z vsem njenim pričakovanjem ji je podal roko. prijela ga je in prikimala. »greva, preden stvari postanejo še bolj umazane,« je s pogledom ošinila tipa na tleh in odpravila sta se po poti, po kateri sta prišla.
ko sta bila končno na parkirišču, se je ustavila v senci. »wesley,« je spregovorila; tokrat z nenavadno odločnostjo, ko se je ozrla proti njemu. »preprosto moram, prav? vzemi to kot zadnjo priložnost. preprosto preveč dober si, da bi te kar tako izpustila iz mafije. potrebujemo te… in bilo bi mi v čast, če bi kljub vsemu ostal.« za trenutek je utihnila, potisnila svetle lase, ki so ji zaradi sponk ušli iz skrbno spete kite, se nekaj trenutkov obotavljala in potem storila nekaj, česar ni še nikoli storila in prav tisto, za kar je prisegala, da nikoli ne bo storila. »prosim.«

tagged: wesley. smitten3

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Čet Apr 25, 2013 4:42 pm

tag, saoirse smitten

ujela je njegovo dlan in za trenutek ga je po telesu spreletel neprijeten občutek. kaj mu je bilo tega treba, pizda, samo še dodatno se je mučil; in vendar se je še tesneje oprijel njene roke in jo povlekel za seboj, ko sta znova izginila v temo stranskega hodnika za osebje, med tem ko so se na drugi strani dolgega hotelskega hodnika že zaslišali glasovi. spretna sta bila; ravno prav hitra. "si prepričana," se ji je zarežal nekje sredi stopnic, ko je za trenutek obstal, ujel sapo in istočasno prisluhnil zvokom od zgoraj. očitno jima zaenkrat nihče še ni sledil; kako krasno. "da si ne bi še malo umazala rok?" široko se ji je nasmehnil in na nekem nivoju svoje podzavesti je v tistem trenutku spoznal, da bo morda nekoč med njima vse dobro. prav tako, kot je bilo zdaj, namreč; odvisnika od adrenalina bosta, brat in sestra v zločinu, ki bosta uničila mesto. morda je bilo bolje, da nista bila povezana romantično; morda je vse skupaj imelo smisel. in vendar je še vedno nekje v njegovih prsih pekla taista rana, za katero je vedel, da je ob celjenju samo toliko bolj boleča. prepoznal je pomen njenega pogleda - ne, ni se želela zadržati, ni hotela še večjega sranja in potencialne smrti, zato jo je znova povlekel nazaj in nenadoma sta se znova znašla na vročem zraku poletnega večera.

sledil ji je proti parkirišču, na ustnicah pa je nosil neobrazložljiv nasmešek. iz žepa je že izbezljal svoje avtomobilske ključe, istočasno pa je v tistem na drugi strani poiskal škatlo s cigareti in enega vtaknil med svoje ustnice. hotel je brez pozdrava zakorakati proti avtomobilu, prižgati motor in izginiti v temo, še preden bi med njima situacija lahko postala še bolj nelagodna, pa ga je navsezadnje ustavila. obstal je; srečal se je z njenimi očmi. sarkastično se je posmehnil njenim besedam, ki niso pomenile kaj prida, k ustnicam je dvignil vžigalnik in v nekaj poskusih ga je končno prižgal, med tem ko si je z drugo dlanjo naredil zavetrje. opazoval je, kako je konica cigarete pridobivala na barvi, potem pa je nekaj, kar je rekla, privabilo njegovo pozornost. njegove oči so se znova vrnile k njenim.

ali ga je pravkar.. ali ga je pravkar prosila? je moledovala? počutil se je kot bog. spustil je obe roki, pogleda pa še kar ni odmaknil od njenih oči; njegovo muzanje se, prav tako, ni odnehalo. vžigalnik je pospravil v žep, nato pa pokazal svoj nasmešek v vsej veličini. počutil se je, kot da bi poziral za jebeno reklamo za zobno pasto. "no.." je počasi dejal, kot da je imel še kaj premišljevati. "če me že tako lepo prosiš." s temi besedami se je zasukal na petah, zadovoljen z dramatičnim učinkom svojih besed, zadovoljen z dramatičnim odhodom.. ko je po nekaj korakih spoznal, da ji mora še nekaj reči. "aja." obrnil se je. se ji znova približal. za nekaj trenutkov obstal. ja, to je vsekakor moral reči. "hočem drugega partnerja," je zahteval, še vedno z nasmeškom na obrazu, čeprav je ta nekoliko usahnil od prej. predvsem zato, ker je s svojo vrnitvijo razbil dramatičen efekt svojega odhoda. ah, jebemti, saj bo imel še cel kup priložnosti; očitno se je znova zavezal mafiji. "ne, čakaj, raje partnerico," se je pozabaval ob tej misli. "neko vročo. fukabilno. brez možganov, po možnosti, ampak dovolj sposobno, da ne bom opravljal njenega dela," se je zahahljal. znova je nekoliko obstal, nato pa ji pomežiknil in ji dal vedeti, da njegove zahteve vendarle niso toliko resne.. in nato se je znova zasukal, stopil proti avtu, sedel vanj in pognal motor. v nekaj trenutkih je izginil v noč.

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sob Maj 25, 2013 10:24 am

tagged; benjamin and nicole! smitten3

odkar se je preselil v filadelfijo je njegovo življenje dobilo določen pomen. zagrizel se je v delo, a hkrati skušal obdržati velik delež zasebnosti. bilo je nadpovprečno zanimivo kako hitro je doumel razmišljanje žensk, ko je prvič spal z eno izmed njih. in potem ko je zaključil z eno se je osredotočil na drugo in potem na tretjo in ne da bi se sploh zavedal se je znašel v kavarnici kjer je natepaval natakarico. ni šlo za to, da bi se kakorkoli zgražal nad svojimi dejanji, ravno nasprotno, šele sedaj se je počutil kot pravi moški in skrbi, ki so ga razjedale ves ta čas je s seksom lahkotno odpravil. na new york je že popolnoma pozabil in zgolj razni ljudje ali besede so ga popeljale v bolečo preteklost, ki se je je želel znebiti. tako se je, da bi pozabil na bolečino, vrgel v delo policista in se javljal na vse možne reči, da bi se zaposlil. seveda pri tem ni pozabil na svojega partnerja, ki je sledil vsakemu njegovemu koraku. bilo bi popolnoma znosno, če ne bi bil popoln idiot in ga ne bi skušal spraviti ob živce. glede na to, da sta delovala skupaj, je imel caiden veliko težjo nalogo. prenašati je moral njegovo ignoranco in nezaupljivost, česar pa pri partnerjih ne bi smelo biti. včasih je dobil občutek, da ga je nalašč spravljal v drek kar mu je seveda pošteno zameril. ni bil problem v tem, da je moral nekoliko bolj poprijeti za delo in poskrbeti, da je bilo vse opravljeno tipi topi, pač pa to, da je imel občutek, da se mu clark posmehuje. a s tem je nameraval opraviti. takoj ko bo le mogoče.
njegova nova naloga je bila nekoliko bolj pomembna. s clarkom se tokrat nista šla spremljevalcev njune šefice, pač pa sta morala eno izmed forenzičark prepeljati v hampton's hotel in poskrbeti, da bo na varnem pred goro groženj. v policijski opravi in štirimi pištolami okoli pasu se je s svojim partnerjem odpeljal na plavolaskin dom že zgodaj zjutraj, ko je večji del mesta še vedno spal. morilec, ali kdorkoli je sploh stal za vsem tem, je bil lahko na vsakem koraku, zato sta morala biti še bolj pozorna. "upam, da boš vsaj to nalogo vzel bolj resno kot zadnjič, clark," nalašč je poudaril njegovo zadnje ime in mu pri tem dal vedeti, da ne bo pozabil na ponižanju, ki mu ga je naredila policistka blackwood. seveda je hitro doumel, da sta bila s šefico v bolj povezanem odnosu kot zgolj nadrejena in podrejeni. razveseljujoča novica je bila seveda to, da nihče od njiju ni preveč maral benjamina. in sploh se ni preveč čudil, ko mu je zagrozila s suspendiranjem, čeprav rjavolasca niti ni to ni ustavilo pri arogantnem obnašanju. za avtom sta se morala voziti dobre pol ure, ko ju je gps navigacija pripeljala do prave hiše. točno je vedel kdo živi v njej in vedel je, da to ne bo povsem lahka naloga. z nicole sta bila več kot zgolj na poslovni ravni in če bi se ji kaj zgodilo bi mu to strlo srce. "ti počakaj tukaj, grem jaz ponjo," je zabičal partnerju potem pa izstopil iz avta in odšel k vhodnim vratom. pritisnil je ob zvonec, da se je glasno zvonjenje razširilo čez celotno stanovanje, potem pa počakal na kakršen koli odziv. ni minila minuta, ko je skozi steklo opazil znano postavo in jo z širokim nasmeškom prešerno pozdravil, potem pa segel po njeni torbici v kateri je imela najbrž spravljeno goro stvari za njihov nenadni odhod. "dobro jutro," je z nasmeškom pozdravil in ji pomagal na poti do avta. "tole je clark moj partner," z glavo je pomignil proti rjavolascu, ki je zdolgočaseno sedel v avtu in čakal na to, da se kar se da hitro odpravijo proti hotelu. to bo še zabavno! je pomislil.

notes: it's exclusive mission time! :3

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Pon Maj 27, 2013 5:31 pm

so i'm puttin my defenses up

družbo ji je delal le zvok njenih nohtov, ki so negotovo in nekoliko živčno trkali ob okensko polico. dan se ji je zdel precej turoben glede na to, da je nekaj žarkov sonca le prikukalo na plano. ampak odkar je v nabiralniku našla prvo grozilno pismo se ji je tako ali tako ves svet obarval v črno in belo barvo. varni in nevarni kraji, varni in nevarni ljudje. kar naprej se je ozirala za človekom, ki bi lahko vsak hip planil okoli vogala in ji prerezal žile na vratu. ampak ali ni s sprejemanjem svojega poklica morala sprejeti tudi tega? nevarnosti, ki bi ji lahko grozila? no laže je bilo reči, da vse skupaj sprejme kot pa to dejansko storiti. in hkrati se je v njej prebujala tudi jeza. že čisto blizu tistemu je bila. odkritju, kdo za vraga je tisti psihopat, ki je sedaj ogrozil še njeno življenje. in meni nič, tebi nič so jo že zaprli v lastno hišo. saj je morala priznati, da se je človeka, ki jo je klical sredi noči in ji puščal srhljiva sporočila. še zdaj je čutila solze, ki jih je v strahu pretočila pod domačo odejo. še vedno je čutila kako jo je takrat treslo in kako je s strahom v očeh strmela v temno okno. ko se je s pranojo ozirala za vsak vogal. ampak počasi je postajala tako prekleto utrujena. kot da se ji ne bi več dalo skrbeti za lastno življenje. kar je verjetno razlog, da je vest da jo bodo kar najbolje zavarovali sprejela z godrnjanjem. imela je preveč drugih, osebnih problemov da bi se ji dalo ukvarjati še s tem. na primer wes. ni minil dan, ko ne bi mislila nanj. ni mogla zanikati, da ga je močno ljubila. ljubila ne glede na njegove napake. ljubila vsako še tisto najmanjšo stvar na njemu. čeprav je bil pošast. čeprav ni znal na primeren način pokazati nežnosti. čeprav jo je vseskozi odrival je še vedno rinila v njegovo družbo. nekaj ji je govorilo naj vztraja, pa četudi jo bo pustil na tleh. in potem je bil tu še caiden. v srcu je nosila spomin na njuno prvo srečanje. očaral jo je takoj ko ga je zagledala. bil je tisti princ na belem konju, ki ga je čakala že celo življenje. moški o katerem je sanjala kot majhna deklica. a kam so jo pripeljale te sanje? na samo dno. in tako se je bala ljubezni, ki jo je pričenjala čutiti do caidena. res čustva so bila drugačna kot tist aki jih je gojila do wesa, a po drugi strani grozljivo ista. in sploh jo je bolelo to, da jima je morala prikrivati vse skupaj. caidenu zaradi lastne varnosti, wesu pa tudi, saj bi ga lahko zaradi vseh umazanih stvari ki jih je naredil ali bi jih naredil, če bi izvedel da se nicole videva tudi z drugim.
tako ni bila čisto prepričana, če je bila v ogledalu videti tako bleda zaradi strahu ali osebnih problemov. napeto je strmela v navidez mirno zunanjost in se ozirala po svojem stanovanju. vsaj za nekaj časa ga bo morala zapustiti in v zatohli hotelski sobi z dvema policistoma ob boku počakati, da izsledijo morilca. in situacijo je še oteževalo dejstvo da je bil eden izmed dveh caiden. ni mogla zanikati, da ga ni vesela, a vseeno bi verjento umrla če bi se mu zaradi nje kaj zgodilo. ali bi na dan prišlo karkoli osebnega. ob zvoncu se je zdrznila in na obrazu ji je zavladal prestrašen izraz. "samo policista sta nicole." si je zamrmrala v brado, pobrala torbo, še zadnjič ošinila stanovanje in se napotila proti vratom. skozi steklo je zagledala smejočega se caidena in začutila težo srca, ki ga je nosila v prsih. najraje bi se mi zjokala v naročju in se pomirila ob njegovih mehkih besedah. a ni nameravala še otežiti situacije in prav tako ne izpasti kot šibka. to je v življenju še prevečkrat izkusila. "jutro." se mu je nasmehnila in upala, da bledica na njenem obrazu ni preveč očitna. spremil jo je do avta in nasmehnila se je zdolgočasenemu rjvolascu, ki je sedel na sprednjem sedežu. "me veseli." je še dodala in se spravila na zadnji sedež njunega avtomobila. počutila se je dokaj varno, a živčnost ni želela izginiti.

TAG: CAIDEN & BENJAMIN :3 - WORDS: 709 - NOTES: OW YEA MISSION TIME :$

http://forums.athousandfireflies.com/index.php?showuser=1386">♥>

Naslov sporočila: Re: hampton`s hotel Sre Maj 29, 2013 7:47 pm

caiden and nicole, mission smitten3

note: jaz sem kar prestavila v tretji dan, če je kul? glede na to, da naj bi se takrat tip pojavil in v bistvu brezveze da neki dolgovlačimo, so yes xd in ja, da bo bolj zabavno - ko tist pride, sta kao brez pištol, kkay?

če bi dejal, da je blazno navdušen nad nalogo, ki sta jo dobila z njegovim nezaželenim partnerjem, bi lagal. prijelo ga je, da bi preprosto zaspal poleg, ko je on peljal, vendar ga je bilo nekako strah, da se bo v tem primeru zaletel ter nalašč udaril na njegovo stran – kar ga tudi ne bi čudilo, tipu pač ni bil pri srcu. in bog ne daj, tudi on njemu ni bil, niti pod točko razno, pravzaprav bi on z veseljem tudi zapeljal v jarek, če bi bil on za volanom. pa še avto je bil policijski in ne njegov, še ena plus točka. vendar kaj ko je bil pač on za volanom in ni imel druge možnosti. hkrati pa je tako ali tako deloval kot človek, ki je preprosto preveč… hm, mehkužen, da bi kaj takega naredil. da, točno to. beseda, ki je njegovega partnerja pravzaprav idealno opisala. mehkužec. »upaj naprej, kakorkoli-se-že-pišeš« je zamrmral na njegove besede ter ob tem se ni mogel upreti nasmešku na obrazu. tako, naj ve, da se mu ni zdel pomemben niti toliko, da bi si zapomnil njegov priimek. pravzaprav je bil prav smešen, ko mu je poskusil kakšno grobo reči nazaj in benjamin se je nič kolikokrat moral zares zadržati, da ni ob tem planil v smeh. zares je bil nekakšen otrok njegov partner, ki je bil prepričan, da bo nekega dne junak – točno to je bil. videlo se mu je na obrazu, kako se je hotel izkazati, kako je zavijal z očmi ob njegovih besedah, ki so morda njemu delovale otročje, vendar benjaminu je bilo vseeno. in kako je kakor kužek lazil za sage. bog, kakor da mu bo to prineslo kakršno koli napredovanje, zares je bil naiven do te mere, da mu je najbrž povsem zaslepilo pogled na svet in ni videl niti prsta pred svojim nosom. ubogi mehkužen fant. bil je več kot zadovoljen, da sta končno prišla pred hišo forenzičarke in iskreno, se niti ni imel namena vstajati. »kdo je rekel, da se mi sploh da vstati?« se je namrdnil ob njegovih besedah ter naveličano zavzdihnil. »ne, pobegnil bom, da veš« je zavil z očmi ob njegovem ukazovalnem glasu ter se le stežka uprl, da mu ni ob tem pokazal še jezika, pa naj ga ima še tako za otroka. bo vsaj vedel, da ga počasi že gledati ni več hotel. morda bi potreboval novega partnerja. ja, definitivno bi, to bi bilo preprosto… idealno. samo, da mu ne bi bilo več potrebno delati z njim. vendar pa očitno mu ni bila sreča ravno namenjena, saj je bil mehkužec precej hitro nazaj, prav tako pa dekle. zravnal se je na sedežu, ko sta oba sedla ter še sam izrekel dobro jutro, nato se pa ustnice ukrivil v nasmešek, ko se je zazrl proti dekletu. »mene tudi,« je zamrmral, nato pa se obrnil naprej ter svoj pogled usmeril proti oknu. na dekletu je malce prej opazil napetost in bilo mu je jasno, da je precej očitno prestrašena nad vsem skupaj. on iskreno, je imel občutek, da bo vse skupaj zopet le kup dolgočasnih zadev, tako da se s tem niti ni ukvarjal. ostal je kolikor se da tiho, dokler niso prispeli do hotela, na recepciji dobili ključe že ob prej rezervirane sobe. tako so tam ostali v bistvu tri dni skupaj in tu in tam je v bistvu sicer več časa najbrž preživel izven sobe, kakor v njej, vendar čez dan tako ali tako ni bilo nič za početi. menjavala sta se kakor na izmeni ob dekletu, medtem ko je drugi lahko pohajkoval okoli – kar je seveda rjavolasec še s kakšnim veseljem. tako je prišel proti večeru v sobo ter se zdolgočaseno sesedel na svojo posteljo in si šel z rokami skozi lase. »zakaj imam samo jaz občutek, da to ne gre nikamor? prekleto,« je zamrmral ter se ozrl naokoli. »moram si predstavljati, da je zelo prijetno biti zaprt v hotelski sobi, kaj?« je zamrmral proti dekletu ter zavzdihnil in legel nazaj na posteljo. bil je v policijski uniformi, zato ker je mogel biti, vse ostalo, pištole ter podobne zadeve, pa so bile shranjene v omari in definitivno se je tako boljše počutil. vendar vseeno, živ dolgčas je bil posedati tam in to že tretjo noč zapored. prekleto.