Resnično ni pričakoval klica, ki ga je dobil včeraj pozno zvečer – lahko bi rekel, da je skorajda že pozabil na to, da je nekoč dal številko kadetinji, ki je bila prav zares štorasta in je to nekomu tudi omenil. Na žalost ga je slišala in potem, ko se je približno eno uro ukvarjal z njo v stranišču, mu je bilo res žal, da se je do nje obnašal tako strogo ali pa da jo je podcenjeval. Morda je res delovala šibko in za nobeno rabo, toda to še ni pomenilo, da ne bila sposobna kaj več od brcanja v prazno. Potrebovala je samo več vaje, potrebovala je nekoga, ki bi jo pravilno učil in jo spoznal z resničnim bojevanjem, ne samo teoretično. Saj ne da bi se imel za strokovnjaka ali pa bi umiral od želje, da bi koga učil raznih trikov – hotel ji je le prenesti vse svoje izkušnje, ki jih je kot ulični borec pridobil z leti in ji hkrati pokazati, da s pravilnim pristopom da dosečti marsikaj. Toda priznati si je moral, da je bil kar malce presenečen, ko je kljub temu da jo je pred petimi leti užalil, vseeno hotela priti z njim v stik in ga tako spomnila na besede, ki jih je izrekel takrat v kopalnici. Obljubil ji je, da jo bo vzel v roke, ko bo končala akademijo in ker je obljube ponavadi tudi držal, ji je tako preprosto naročil, naj se ob desetih prikaže v telovadnici. Res ga je zanimalo, koliko je napredovala od njunega zadnjega srečanja, poleg tega pa je še vedno verjel vanjo in njen potencial, ki ga je sicer imela v sebi, a si ga ni upala spustiti na dan.

A kakorkoli že. Za njim je bil dolg delavni dan in imel je ravno toliko časa, da je pripravil svojo športno torbo in skočil pod prho. Ko je nazadnje nase navlekel preprosto majico brez rokavov in široke hlače, je dobil očutek, da bo kljub temu, da je skušal kar se da pohiteti, vseeno zamudil. Zmajal je z glavo, ko je z mize pograbil steklenico vode in ključe avtomobila, s katerim se je v naglici zapeljal do policijske postaje. Resda je bil nekoliko utrujen, a je bil vseeno pripravljen vložiti precej truda in energije v to, da bi dekle res spravil v dobro formo, kot ji je obljubil že pred dolgimi petimi leti. »Julianne, kajne?« se je široko nasmehnil, ko so se vrata za njim s treskom zaprla in je prikorakal v dvorano kot nogometaš, ki je pravkar stopil na igrišče – popolnoma pripravljen in zaenkrat še poln neke zagnanosti. Sproščen, ker je bilo to tisto, kar je rad počel. »Lepo te prosim, Jules,« se je moral zasmejati njenemu jecljanju, ki mu je bilo tudi po toliko letih še vedno ljubko. »Saj te lahko tako kličem?« Radovedno je zapičil pogled naravnost v njene oči (ali pa vsaj poskušal, glede na to da je vztrajno odvračala pogled), da bi preveril njeno strinjanje ali pa morda nestrinjanje, istočasno pa si z ramen vlekel torbo. »Kar Jake mi reci, prav?« se je zalotil, da z njo govori kot s petletnim otokom – ampak kaj, ko je delovala tako zelo prestrašeno, kar je še njega na nek način spravljalo v zadrego.

Usedel se je na blazino in nekaj dolgih trenutkov samo molče čakal, kot bi se hotel prepričati, če je zares pripravljena na to. Resnično ni hotel še enega podobnega pripetljaja, ko bo kaj narobe rekel in bo v joku pobegnila na stranišče. »Pridi sem,« je zato poskrbel, da je bil njegov glas kar se da prijazen in nežen, ko se je nazadnje ozrl proti njej in ji pomignil, naj se mu pridruži. »Preden začneva, se morava najprej pogovoriti.« Korak za korakom – tehnika za učenje, za katero si je obljubil, da bo upošteval, seveda v kombinaciji z dobršno mero potrpežljivosti. »Torej, Jules. Nerad to rečem, ampak vidim, da ti nekoliko primankuje samozavesti. Predvsem zaupanja samo vase,« je začel in z vso previdnostjo dvignil pogled s tal in ga na njej zadržal par sekund, ko jo je ocenjeval. Delovala je precej nervozno. »To morava spremeniti,« se je počasi nasmehnil in nato za trenutek utihnil, kot bi od nje pravzaprav želel slišati, kakšno mnenje ima o sebi. Toda nenadoma ni bil več prepričan o njeni zgovornosti – smešno, na lepem mu ni delovala takšna klepetulja kot je lahko okusil včeraj po telefonu, ko ji kar ni zmanjkalo besed in je bil prisiljen poseči vmes. Vraga – pa tako zelo si je želel sproščenega vzdušja.

tagged: oh-so-awesome julianne | words: 744 | comment: oh, i'd love to! also, sorry for being so damn late! D: i hate myself. ampak vseeno mislim, da bo ta rp awesome in tako zelo cute! <33


THANKS TO MAC !

Po pravici povedano tudi sam ni točno vedel, kako bo vse skupaj izgledalo in če bi se zdaj lotil odgovarjati na njeno vprašanje, verjetno ne bi prišel dlje od resnice. Resnica pa je bila ta, da v glavi ni imel niti najmanjšega načrta za njuno vadbo, kot bi ga kot inštruktor mogel imeti. Pravzaprav zaradi napornega delavnika, ki je bil za njim, niti ni imel časa razmišljati še o kosilu, kaj šele da bi se pripravljal za njuno srečanje. Preden je prišel sem, je sklenil, da bo sledil tistemu, kar bo dekle želelo, da ji pokaže. Glede na to, da je končala akademijo, je predvideval, da je že imela neko določeno predznanje in osnove, samo tehniko je morala malce izboljšati. Toda trenutek ju je nazadnje pripeljal do tega, da sta se usedla na blazine, povsem na njegovo željo. Kot je lahko izbral iz njenega obraza, je bila nad to potezo povsem presenečena, a pravzaprav tudi sam ni točno vedel, zakaj je ubral ravno to pot. Le sledil je instinktom – ponavadi se je prav to izkazalo za najboljšo rešitev.

»Vem, da se ti zdi čudno, ampak.. saj imava čas,« ji je s pojasnilom poskušal odgnati tisto malo skepse, ki jo je začutil iz njenega glasu. Seveda je najprej hotel, da mu zaupa oziroma, da se ji približa na taki ravni, da bo lahko popolnoma sproščeno komunicirala z njim. Saj je bila ljubka, ko je takole jecjala in brisala svoje potne roke ob hlače, a zanj je bilo to v tem trenutku zgolj moteči dejavnik, ki bi mu onemogočil inštruiranja kot si ga je zamislil. Tako je samo čakal in upal, da bo z nje padla tista napetost, ki jo je oddajala že od trenutka, ko je vstopil v prostor in ko je začela s svojim slavnim govoričenjem, so mu ustnice preprosto morale zlezti v širok nasmešek. »Vidiš, to mi je všeč. Pozitivna samopodoba,« je njen kratek premor izkoristil za komentar, ki je skorajda deloval kot pohvala. Morda jo je s tem še bolj vzpodbudil v še globje razglabljanje o sebi, a si s tem ni belil glave. Jo bo že ustavil, ko bo to potrebno. »Prav imaš, veš. Si nadarjeno dekle, pametno, lepo,« je nenadoma padel v vlogo motivatorja, ki je hotel opozoriti na vse adute, ki jih je oseba imela. »Sposobna si marsičesa,« je nadaljeval, ne da bi se ubadal z dejstvom, da je pravkar pohvalil njeno zunanjost. Res ni bila slabega videza – očala ga tudi najmanj niso motila. Pravzaprav so se prav lepo ujemala z njeno prikupnostjo.

»Pravzaprav sem se ti hotel opravičiti, ker sem se te prejšnič užalil,« je samozavestno dvignil pogled proti njej, ko ji je izrekal besede, ki jih je v pričo nje verjetno že najmanj tisočkrat. Sploh takrat na stranišču, ko je skušal zajeziti popolavo neustavljivih solz. »Res te ne bi smel podcenjevati,« se je za zaključek vgriznil v ustnico in zmajal z glavo, preden ga je prekinila s svojo prošnjo. »Kar,« je pokimal in ji s spodbudno kretnjo roke nazkazal, naj se ne boji izraziti svojega mnenja. »Poslušaj, Jules,« je vzdihnil skozi besede, potem pa poškilil proti njej, da bi preveril, če ima vso njeno pozornost. Kajti hotel je, da si to, kar ji namerava povedati, zares vpije v njen spomin. »Moj namen vsekakor ni, da bi se pred tabo bahal, kdo sem ali kaj podobnega. Pravzaprav nisem takšen tip, ki bi kdajkoli to počel, ampak pustiva to na strani,« se je moral zares potrudtiti, da ji ni na lepem začel razlagati, kako zelo ga moti, ko večina ljudi njegov visoki položaj poveže z domišljavim in vzvišenim tipom. Zdaj ni bil čas za razglabljanje o osebnih tegobah. »Če sem iskren, nočem, da me vidiš kot šefa FBI-ja. Odmisli to, vsaj ta večer, prav?« Namrščil se je, kot bi ga nekaj zares motilo. »Oh presneto, saj sem tudi jaz samo človek. Jem, kot vsi drugi. Spim, kot vsi drugi. Tudi jaz imam, kot vsi drugi, določene prednosti in slabosti. Tudi jaz delam napake in nikdar ne trdim, da imam o vsem prav. Nisem popoln.« Za trenutek je obmolknil, potem pa se počasi nasmehnil, ko je nadaljeval. »Kar si želim danes, Jules, je, da ustvariva sproščeno vzdušje in da mi malce poveš o sebi, o tvojih izkušnjah. Potem se lahko lotiva tistega, zaradi česa sem danes tu, ampak bolj v lahotnem, sproščenem duhu, prav? Nočem pritiskati nate, ker vem, da je pritiska povsod preveč.« Pogledal jo je in si poskušal predstavljati, kaj vse je morala prestati skozi akademijo. Seveda tisto, kot so prestali vsi ostali študentje, navsezadnje policijska akademija (in nenazadnje tudi sam poklic) ni bila nek mačji kašelj. Od tebe so vedno zahtevali prilagodljivost in preciznost do maksimuma. »Bo šlo?« se je radovedno zazrl naravnost v njene oči in naredil premor za iskreni nasmešek. »Torej, ja.. zate sem samo Jake. Pa brez vikanja, prosim,« so se mu ustnice ob poslednji prošnji raztegnile v še širši nasmešek, ki ga je uspel na obrazu, kljub utrujenosti, zanimivo dolgo ohranjati.

tagged: oh-so-awesome julianne | words: 821 | comment: ohmy, i'm so excited for this two! :33


THANKS TO MAC !

Če je na zadevo gledal iz realistične plati, nista imela na pretek časa. Bila je že pozna večerna ura in pričakoval je, da ju bodo prej ali slej nagnali iz telovadnice, navsezadnje je tudi ta ustanova imela svoja pravila. Postalo mu je malce žal, da za njuno srečanje ni določil kako bolj zgodnjo uro ali kakšen drug dan, glede na to, da se je urnik današnjega dne uvrščal v enega najbolj napornih v celotnem tednu. Še sam ni vedel zakaj ga je zajela takšna neučakanost in se je zato raje utrujen privlekel v telovadnico, ne da bi počakal na primernejši dan in bi bil bolj spočit. Čeprav trenutno sploh ni čutil tiste utrujenosti kot ob vračanju iz samega dela – morda mu je oseba, v katero je na trenutke res nekontrolirano strmel, dajala neko posebno energijo in zagon. Ni hotel še domov, prav zares ne. Pravzaprav se je ob njej počutil tako prijetno (morda je k temu pripomoglo tudi njeno prazno govoričenje, ki ga je na nek poseben način sproščalo – seveda, če je bilo govoričenje v neki razumni meri), da bi tukaj ostal kar še celo noč, če bi bilo to mogoče. »Res je,« je zamišljeno prikimal, ko mu je njena – četudi malce nenadvadna – primerjava dala misliti. Je bil njegov ego svoj čas, ko se je konstantno zapletal v vse mogoče težave, prevelik? Sam pri sebi je zmajal z glavo. Še pred leti je bil popolnoma drugačna oseba kot je bil danes, ampak vsaj nekaj je štelo – bil je boljša oseba. Izkušnja z zaporom ga je očitno korenito spremenila in ga naučila kozjih molitvic.

Ujel se je, da so njegove misli ubrale temno pot in da bi vse skupaj čim hitreje odmislil, se je raje posvetil svetolaski pred seboj, ki je v trenutku poosebljala rdečo peso. Ni si mogel pomagati in se preprosto namuznil prizoru, potem pa ji prikimal, čeprav ga je rahlo začelo skrbeti, kaj bo sledilo, glede na to, da je od njega zahtevala posebno dovoljenje. Nazadnje se je izkazalo, da samo ne zna sprejemati komplimentov, čeprav je večina stari, ki jih je izrekla, tudi zares držalo. Lepota ji resnično ne bo pomagala pri tem, da bo kogarkoli premagala v boju. Lahko pa je bilo orodje za preusmeritev pozornosti nasprotnika, kar je nazadnje tudi bilo nekaj. »Prav. Hm, imaš kakšno škatlo?« se je zarežal, potem pa so ga njene naslednje besede prislile k temu, da se je nekoliko bolj zresnil. Kdo je rekel, da je ni nameraval povabiti na pijačo? »Nikoli ne reci nikoli,« se je namesto tega, da bi ji razkril svoje misli, samo skrivnostno nasmehnil in jo pustil samo v premišljvanju, kaj naj bi to pomenilo. Takšne stvari je ponavadi obvladal.

Bilo je popolnoma nesmiselno polagati upe v to, da mu je odpustila tisti pripetljal, ki se ga je zdaj že zares sramoval. Pričakoval je, da se na njegovo opravičilo ne bo odzvala brezbrižno, toda takšen odziv, v spremstvu takšnih besed, ga je pustil povsem presenečenega. Pravzaprav, če je bil iskren, se je ob njenih besedah počutil še bolj usrano. »Žal mi je,« je nerazločno zamomljal, strmeč v blazino, saj bi bilo od njega potrebno preveč napora, da bi se ji zazrl v oči. Počutil se je kot majehn otrok, ki so ga starši pravkar pred vsemi nadrli za stvari, ki jih je ušpičil. Prekleto ga je bilo sram. »Res ne vem, kaj mi je bilo.« Zmajal je z glavo in še naslednjih nekaj minut izogibal njenemu pogledu kot bi se bal, da bi ga sežgal, če bi ga ujel le za hip. Če bi bile okoliščine drugačne, bi se mu njena pripomba zdela celo smešna – a tokrat je samo zmajal z glavo, saj so se mu po glavi podile drugačne stvari. »In marsikdaj zaserjem,« je zamrmral v brado, ne da bi se ukvarjal s tem, če ga je slišala. Bila je zgolj ugotovitev osebne narave. Ko se je naslednjič srečal z njenim pogledom, je bil veliko bolj resen. Za dolg hip se je zastrmel vanjo, njegovo čelo se je namrščilo, kot bi mu nekaj, kar je bilo tam, ne bi bilo jasno. »Zakaj si me včeraj poklicala, Jules?« ga je želja, da bi končno prišel do odgovora, ki ga je mučil že toliko časa, pregnala v neposrednost. »Zakaj si, kljub temu, da si še vedno jezna name zaradi tistega, ko sem te… zaradi tistega dogodka,« se je namerno (in še pravočasno) izognil minskemu polju, »me poklicala in hotela, da te učim?« Zavzdihnil je, ko se je spomnil, da ji je v bistvu obljubil. Ampak to sploh ni bilo bistveno. »Zakaj si ravno od vseh ljudi, ki obstajajo, poklicala ravno mene?« Še vedno je bil resen, oči so mu žarele od radovednosti. »Toliko ljudi je, ki stvar obvlada bolje od mene.« V mislih je imel Sebastiana, ki je bil v tem pravi profesionalec. Lahko bi, na primer, poklicala njega. Lahko bi ji dal njegovo številko in bi bil problem rešen. Res škoda, ker se tega ni domislil že prej.

tagged: oh-so-awesome julianne | words: 822 | comment: <33


THANKS TO MAC !