boardwalk

Naslov sporočila: boardwalk Pet Apr 19, 2013 8:48 am

zadnje čase sploh ni vedela, kam bi se dala. skoraj je že imela občutek, da je bil njen vsak dan videti enako. vstajala je zelo zgodaj, dneve preživela zakopana v delu in šla spat takrat, ko ni več mogla držati odprtih oči. tako je bilo bolje – njene misli so bile zaposlene z delom in tako niti ni imela časa, da bi premišljevala o čem drugem. ampak vedela je, da se bo enkrat morala soočiti z vsem skupaj. da jo bo resnično življenje prej kot slej prisililo v to. in ker tega ni hotela, se je tega jutra odločila, da bo sama premislila vse skupaj in se zbrala. vsaj teoretično. morala je nekako priti čez vse skupaj. poznala se je dovolj dobro, da je vedela, da je bila še vedno v šoku. predvsem zaradi rena. še vedno ga je ljubila, ampak od njunega zadnjega srečanja je bilo njeno srce razdrobljeno na koščke in to je bilo nekaj, kar jo je počasi ubijalo. morala ga je preboleti, čeprav ji je srce zlomil v trenutku, ko je na tla tako malomarno, skorajda brezbrižno spustil tisto verižico, ki mu jo je dala. njegove besede bi še z lahkoto prebolela in sčasoma bi bila bolje. ampak s to potezo je uničil vse. skoraj je imela občutek, da je tako zavrgel vse kar sta imela in kar sta čutila en do drugega. zavrgel je njo, ko je kar tako odkorakal iz tiste motelske sobe in jo pustil tam, popolnoma samo in zlomljeno in kar je bilo najhuje je bilo najbrž dejstvo, da je imela po vsem tem še slabo vest. ne bi mu smela vreči vseh tistih besed v obraz, ne bi ga smela poslati k vragu in morala bi… morala bi vsaj poskusiti spremeniti nekaj. karkoli.
zdaj je stala na osamljeni poti in se naslanjala na ograjo ter strmela predse. bilo je zgodaj – dovolj zgodaj, da je bila edina, ki se je nahajala tam. pravzaprav edina, ki je bila v parku – vsaj kolikor je ona vedela, navsezadnje ni na svoji poti srečala nikogar drugega in tako je lahko bila povsem zatopljena v svoje misli. dokler ni nenadoma s kotičkom očesa zaznala premikanje, ki jo je pripravilo do tega, da je obrnila glavo ter se zazrla v osebo, ki se ji je približevala. tekač, če je sklepala pravilno. saoirse je imela večkrat navado zaiti na ta del mesta, ampak skoraj prisegla bi, da njega še nikoli ni videla. ravno to je bilo tisto, kar je pograbila. navsezadnje bi ji prav prišla kakršnakoli distrakcija in ko je bil moški dovolj blizu, ga je ošinila s pogledom in si ustvarila predstavo o njem. zgolj na hitro, ne nujno popolno in hkrati takšno, ki jo bo lahko pozneje dopolnila. na njeno srečo ni imel predvajalnika glasbe, kar je vse skupaj olajšalo. »oprosti,« ga je ogovorila in se potem nenadoma zavedla nenavadnega občutka na obrazu. sploh se ni zavedla, da je ob premišljevanju o renu po njenem licu zdrsnilo nekaj solz – zaradi tega se je še vedno prezirala, navsezadnje je rada verjela, da je močnejša od tega. z roko si jih je obrisala in upala, da je bila pri tem neopazna, medtem ko je pogled vrnila na temnolasca. »ampak ali slučajno veš, koliko je ura?« mu je namenila nasmešek, v katerega se je morala skorajda prisiliti, čeprav se je trudila, da bi bila videti normalno. kolikor normalno je pač v tistem trenutku lahko bila videti.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 10:22 am

tag; saoirse

mesto nikakor ni ostalo takšno, kot se je zasidralo v njegov spomin. nazadnje je po teh sivih ulicah hodil pred desetimi leti. nekje v ozadju njegovih misli je vedno ostajala idilična podoba rojstnega kraja. sedaj je ugotovil, da je bila domotožnost le nekaj, kar si je izmislil, da je lahko upravičil svoje večno turobno razpoloženje. nedvomno je minilo že odločno preveč časa, odkar se je nazadnje nasmejal ali, še dlje, iskreno zasmejal. tako od srca in povsem neovirano. takrat ko se ne moreš upreti in se ti ustnice samodejno ukrivijo v širok nasmešek, iz tvojega grla pa se izvije globok kristalno čist smeh. teh deset let je bilo preveč črnih. in filadelfijske ulice so bile naenkrat preveč sive in umazane, da bi lahko mirne duše hodil po njih. tri dni. tako dolgo je zdržal v stanovanju, preden mu je dokončno presedlo in se je ob petih zjutraj pognal ven v sveže jutro ter se z avtom odpeljal vse do bližnjega gozda, ga pustil nekje na obrobju podeželskega makadama in pustil nogam, da so našle svoj ritem ter svojo pot. majica brez rokavov se je v potu prilepila na olivnato kožo, superge pa so kljubovale vsem koreninam. tek po takšnem terenu je bil mala malica v primerjavi s tekom za preživetje. resnično. morda bi lahko sem prišel vsako jutro ob tej uri. kraj je deloval povsem prazno in mirno. zadnje čase ga je tista nepopisna tišina spravljala ob živce in se mu je zdela neverjetno precenjena. a tukaj je bila pomešana z drobnimi zvoki narave in je delovala nekako blagodejno. nikoli ni tekel s slušalkami v ušesih in poslušal razbijanja glasbe. tole je bilo nadvse prvinsko.

verjetno je tekel že kakšnih 45 minut, ko je zavil na široko gozdno pot, očitno namenjeno morebitnim sprehajalcem. za njegovim hrbtom je star par počasi hodil v nasprotno smer, pred njim pa je nekaj metrov stran na ograji slonela suhljata svetlolasa postava. verjetno bo moral priti še prej, če bo hotel čisti mir. ob pol petih morda? zgodnje vstajanje nikoli ni bilo problem, ker je bil preveč navajen stroge vojaške discpline, da bi mu kadarkoli na kraj pameti padlo, da bi ležal v postelji do enih popoldne. čisto izgubljanje časa. pogled je ohranjal osredotočen naprej, tudi ko se je že približal dekletu in ne bi je niti ošinil s pogledom, če ne bi za seboj slišal glas namenjen njemu, ko je bil nekaj metrov naprej. ustavil se je na mestu, napravil nekaj globokih vdihov, da bi se pljuča navadila na nenadno nepremičnost ter odšel nazaj proti njej. ''ja?'' je spregovoril. smešno, kako je z leti povsem izgubil kakršenkoli naglas. nobene domače italijanščine, nobenega očitnega ameriškega glasu. nobene španske sladkosti ali arabske trdosti. samo glas, ki se ga ni dalo umestiti nikamor, medtem ko ga je bilo fizično moč nemudoma umestiti daleč stran na jug. njegov pogled je obstal na treh solzah, ki so polzele prek njenih lic in napravile tole situacijo neprijetno že iz prve. a potrudil se je ohraniti mehkobo v glasu, četudi ni imel pojma, kaj za vraga hoče od njega. ''ura?'' je presenečeno ponovil za njo, nato pa samega sebe okaral – seveda, kaj drugega pa bi lahko hotela? ''zanima te koliko je ura... um,'' je pričel in obrnil zapestje naokrog ter na mali napravici, ki je merila še utrip srca, odčital čas. ''6.07 – vsekakor prezgodaj za večino ljudi. vendar očitno ne zate,'' je odgovoril in pogled vrnil nazaj nanjo ter nalašč spregledal tiste solze. danes ga ni več prav nič ganilo. še najmanj objokana neznanka. ''zgodnji sprehod? in... brez zamere... ne rabiš se smehljati, če ti ni do tega,'' je mimogrede še komentiral tisti prisiljeni nasmešek, ki mu ga je podarila. on bo že vedel. svoj nasvet je upošteval zadnjih nekaj let. ''morda bi bilo bolje, če bi se odpravila domov? poklicala prijateljico?'' se je namrščil. saj so to počele ženske, kajne? na dolgo in široko razglabljale s prijateljicami o svojih problemih, ali nekaj takega? sam je svoj glavni problem nosil kar okrog vratu, irinin zaročni prstan iz belega zlata na enaki srebrni verižici. boleč opomnik.

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 10:56 am

saj sploh ni vedela, kaj jo je prijelo, da ga je ogovorila. ponavadi je ljudi puščala pri miru in bila popolnoma srečna, ko so tudi oni njo. tako je bilo lažje. nikoli ni silila v pogovore ali ustavljala neznancev, ampak danes… danes je naredila izjemo, ne da bi še sama vedela zakaj. ampak zdaj je stal pred njo in ni si mogla pomagati, da ne bi pogleda uprla vanj, medtem ko je dvignila svojo brado v tisti ponosni kretnji, ki se je sploh ni zavedala. morda je jokala, morda je bila potrta in osamljena in povsem na dnu, ampak kljub temu je bila močna oseba, ki ni pustila takšnim stvarem, da so jo definirale. rahlo se je namrščila, ker je zvenel nekoliko presenečeno ob njenem vprašanju. saj ni vprašala kaj tako nenavadnega; to je bilo povsem normalno vprašanje, kajne? navsezadnje sploh ni obstajala kakšna druga možnost, o čemer bi ga povprašala. morda o robcih ali pa vodi, ampak njo je trenutno zanimala ura. v gozd se je podala brez vsega in bilo je skoraj smešno, da se je ravno tako počutila veliko manj izgubljeno kot sicer. »ura, da,« je ponovila, medtem ko je rahlo nagnila svojo glavo in si ga ogledala. bil je visok, mišičast in… presneto, ni mogla razbrati veliko iz njegovega obraza. razen seveda presenečenja, ki ga je dokaj hitro zamenjal nevtralen izraz. bil je uganka na dveh nogah. kako dobrodošlo zanjo in za njene misli. pogled je spustila do njegove ure in potem prikimala. »hvala,« se je povsem mimogrede zahvalila, čeprav je bil njen glas odsoten, ko je v mislih preračunala, koliko časa še lahko ostane, preden se mora vrniti v vilo preden bo kdo opazil njeno odsotnost in zagnal paniko. mafijska družina je bila zelo odvisna od nje – to je opazila šele takrat, ko jo je na to opozoril wesley, a ker je bila na to vse od tistega trenutka bolj pozorna, je videla, da je imel prav.
potegnil jo je iz misli, ko je ponovno spregovoril, na njenem obrazu pa se je samodejno znašel pristen nasmešek, ko je skomignila z rameni. »torej te moram razočarati, ker nisem kot večina ljudi,« je odvrnila s tisto senco nasmeška na ustnicah. saj se niti ni zlagala. a temnolascu ni bilo potrebno vedeti, kako daleč od večine ljudi je bila saoirse. na prvi pogled povsem običajna, ampak pod vsem skupaj je bila vodja mafijske družine. ne ravno nekaj, kar bi razlagala novim znancem z nasmeškom na obrazu in vsekakor ne nekaj, na kar je bila trenutno ponosna. zaradi mafije je izgubila rena, kajne? in to jo je bolelo. še vedno. ampak še preden bi se lahko solze spet ulile po njenih licih, je pozornost namenila neznancu. »zgodnji sprehod? ja, lahko tudi tako rečeš. nismo vsi tako kot ti,« je namignila na nanj, čeprav je tudi sama včasih rada tekla, kar je izdajalo njeno telo. a odkar rena ni bilo več, ni videla smisla v ničemer. potem pa ji je neznanec priskočil na pomoč z nasveti in najraje bi se začela smejati zaradi ironije trenutka. prijateljica. kako vsesplošno uporabljena, pa vendar zanjo tako nepoznana beseda. a namesto smeha se je odločila za privzdignjene obrvi. »brez zamere, ampak svoje probleme razrešujem sama,« je uprla pogled v njegove oči in za trenutek jo je spreletelo, da je bilo tam nekaj znanega. nekaj – nekdo znan. namrščila se je, a že v naslednjem hipu je pogled odvrnila. »morda samo ne zaupam ljudem v takšni meri. ampak karkoli že je, tale zgodnji sprehod je vsekakor boljša izbira od česarkoli drugega.« zakaj je bila iznenada tako zaupljiva? ah, k vragu. opazila je njegov pogled na sebi in potisnila svetle lase nazaj. »pred kratkim sem izgubila nekoga. če se slučajno sprašuješ, kaj za vraga je narobe z mano,« je pojasnila svoje neumne solze, tisti edini znak šibkosti, preden je odvrnila pogled od njega, dokaj osupla, da ji je uspelo to povedati z mirnim glasom.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 11:17 am

tag; saoirse

''prosim,'' ji je odvrnil nazaj v enakem tonu, kakor vse poprej. vedel je, da bo trajalo, da bo iz sebe izbil tisto, kar so mu v betico vbili v vojski. pretirano vzravnana drža, oči na hrbtu, vedno visoko dvignjena glava, stalna napetost celega telesa v pripravljenosti na najmanjše premike. in zato se je ljudem zdel preveč uraden, preveč hladen. celo preveč vljuden na trenutke, čeprav je raje segal po resnici, kakor da bi tiho molčal in kimal v strinjanju. ''je... imaš dovolj časa?'' je vprašanje zvenelo globje kot je bilo mišljeno. morda pa je bil to tudi njegov namen. tako preprosto vprašanje. ali se bo pravočasno vrnila domov, ali mora v službo, ali že zamuja, ali je veliko prezgodnja. ali ji bo uspelo? čas je bil tako krhka stvarca. in iz nekega razloga se mu je zdelo, da se tudi ona tega prekleto dobro zaveda. ''zakaj bi bil razočaran?'' je usločil obrvi navzgor in rahlo zmajal z glavo. kdo pa je imel rad normalneže? tiste, ki so bili identične kopije en drugega. smešno, da to govori on, ki je bil nekoč točno tak. ustrežljiv vojak, ki stori to, kar mu rečejo. ''in očitno nisi preveč skromna, če se kar sama označiš za nekaj posebnega,'' je pristavil in opazil, da se je kotiček njenih ustnic malce privihal navzgor, a ne povsem. kot da se tudi ona ne bi znala prav dobro smejati ali pa ji zgolj ni bilo do tega, ker ni imela razloga, da bi se mučila še s tem.

''če ni sprehod, kaj je potem?'' je iz iskrenega zanimanja vprašal in skomignil z rameni, ko je pogledal naokrog. stala je sredi gozda in tja je prišla peš. zgodnji sprehod? ''oh. si ena tistih, ki hodijo v naravo razmišljat?'' je nato ugotovil in morda je košček spoštovanja do neznanke izpuhtel neznano kam. saj je vedel, da ljudi ne sme soditi po samemu sebi. da ni nič napačnega, če niso vsi tako kot on, ki lahko premlevajo v sebi, ne da bi zmotili ritem svojega vsakdanjika. ali pa še bolje – se sploh ne ukvarjajo s problemi, ampak bolečino samo prezrejo do te stopnje, da jim zaobjema samo čista blažena otopelost. večkrat se je moral opomniti, da niso vsi kot on. da nekateri še vedno lahko čutijo, medtem ko je sam ta dokaz človeškosti že zdavnaj izgubil. potem pa ga je svetlolaska prizemljila, da je v odobravanju prikimal, ko je proti njemu dvignila pogled. njegove ustnice so se polovično dvignile, ko ni bil povsem prepričan, kaj naj reče. nekako se je zdelo, da ne more preprosto teči stran in nadaljevati. kot da mora stati prav zdaj na tem mestu in jo... spoznati? hotel jo je povprašati po imenu, ko je pogledala stran in je ostal pametno tiho. kolikor je delovala močna, je neprestano umikala pogled. nekaj je bilo hudo narobe. ''v večini primerov se ljudem niti ne sme zaupati. težje in bolje se je opirati zgolj samega nase. več možnosti, da odneseš celo kožo,'' je prikimal in se namrščil. po eni strani je govorila o nezaupanju, po drugi strani pa mu je dajala občutek, da njemu skorajda zaupa. kar je samo potrdila z naslednjimi besedami, ki so pojasnile tiste tri kapljice solza. ''tvoje življenje ni moj problem. ne poznam te,'' je odkimal na tisti drugi del, češ da mu je bilo vseeno ali joče ali ne. ''veš, ko pravijo, da moraš včasih koga izgubiti, da napraviš prostor za novega?'' je naenkrat pobrskal po spominu in privlekel na dan eno puhlico, ki si jo ljudje izrekajo v tolažbi. ''no, to je čisto sranje. ne drži,'' so njegove ustnice malce trznile, ko se je skorajda nasmehnil, a se je zadržal in raje nadaljeval: ''izgube vedno peklensko bolijo. prej kot boš dvignila glavo in šla naprej, prej bo... ne bo bolje in ne bo lažje. tudi pozabila ne boš. samo če ti uspe brezbrižno vstati in iti spat, no, to bo dovolj velik dosežek.''

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 5:22 pm

»kdo pa ima kadarkoli zares dovolj časa?« se je odzvala na njegovo vprašanje, ki je bilo sicer povsem vsakdanje, a jima ga je nekako uspelo spremeniti v nekaj, kar je zvenelo veliko bolj filozofsko. vprašanje o času je pred njene oči spet priklicalo podobo temnolasca, ki ga je ljubila. vsekakor ni imela dovolj časa z renom. ali s svojim očetom. ali s komerkoli, ki ga je kadarkoli zares ljubila. kako nesmiselno vprašanje je bilo to? namrščila se je, opazila da okrog prsta spet ovija pramen svetlih las in se ustavila, spustila roki ob svojem telesu in se krčevito trudila misli usmeriti drugam. ravno zaradi tega je bil neznanec tako dobrodošel. in zdaj se je vtaknil v izbiro njenih besed. kako naj bi sploh pojasnila svoje besede, brez da bi zazvenela kot samovšečna in vase zagledana blondinka? krasno. ji je pa dal z naslednjim izgovorjenim stavkom dobro izhodišče. »skromnost gor ali dol, na koncu je važno samo trdo delo in trud.« nato pa je opazila njegov pogled in morala se je nasmehniti, čeprav je bila v tem nasmešku prisotna tudi neka nenavadna osamljenost, ki se je ni zares zavedala. »in oprosti, motim te. izvedela sem tisto, kar sem hotela, tako da če se ti mudi…« je pomignila proti poti naprej. ni ga hotela motiti, čeprav si je nek del nje čisto po tihem želel, da bi neznanec ostal. v tistem trenutku je bil tako močno oddaljen od njenega sveta in njenih problemov, da je bil več kot dobrodošla zaposlitev njenih misli, a bila je vse preveč ponosna, da bi to priznala. sebi ali komerkoli drugemu.
ob njegovih besedah se posmehnila; skorajda samodejno, tako zelo jo je misel o razmišljanju v naravi zabavala. »ne,« je gladko zavrnila vsakršno možnost, da so bile njegove besede pravilne, »ne verjamem, da za razmišljanje potrebuješ poseben prostor, kraj ali čas.« obmolknila je, ko je skušala najti odgovor na njegovo vprašanje. kaj je počela tukaj, na sredi ničesar, ob tej popolnoma nemogoči uri? »sem se prišla, da bi…« ni mogla ravno reči, da bi rada ušla iz svojega vsakdanjega življenja. spet je iskala prave besede, preden se je nasmehnila. »ker sem pač lahko. ne vem zakaj, samo stran od vsega,« je skomignila z rameni. le kaj bi si privlačen neznanec mislil, če bi ugotovil, da je njena definicija za 'vse' obsegala mafijsko družino, ki jo je morala voditi, in seveda tudi edinega moškega, ki ga je kadarkoli ljubila in je zdaj odšel ter ji brezpogojno zlomil srce?
dvignila je pogled proti njemu, ko je začel govoriti. pustila mu je, da je vse povedal, medtem ko je ostala tiho in samo motrila njegov obraz s pogledom. še vedno je imela občutek, da je bilo na njem nekaj domačega, ampak kaj za vraga je bilo to? s prstom ne bi mogla pokazati na tisto stvar, zato prav lahko tudi ne bi obstajala. »zveniš kot moj oče,« se je kljub realnim besedam, ki bi jih kdo označil za krute, morala nasmehniti. pri tem ji ni padlo na misel, da večina očetov svojim hčerkam najbrž ni pridigala o zaupanju in izgubi in podobnem, ampak njen oče… njen oče je bil o'brien, to je bilo vse. le da je bil to tisti detajl, ki ga ni mogla kar deliti z njim. »hvala,« je nenadoma zamrmrala; cenila je trud oziroma njegove besede. proti njemu je pomolila svojo roko s polovičnim nasmeškom na obrazu, »saoirse.«

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 7:59 pm

tag; saoirse

''politiki? mafijski šefi? bogataši?'' ji je iz prve podal nekaj predlogov. nekaj ljudi, ki so imeli dovolj pomemben status in pod palcem več kot dovolj denarja, da so si včasih lahko za določene stvari kupili tudi malce časa. ni jim bilo potrebno zapravljati dolgih ur za trdovratno fizično delo. lahko so se odmaknili na nek zakoten kraj in strmeli gor v nebo z mislimi na paši. prvi in tretji vsekakor. poklic drugih je bil veliko bolj delikaten. glede na to, da je bil nekoč sam celih sedem dni vodja tolpa, je to vedel dovolj dobro. ne toliko, da bi znal situacijo oceniti na dolgi rok, a vsekakor dovolj, da je okusil tisti nepopisni strah, ko se stalno oziraš prek ramena in gledaš kdo ti je za petami. ''predvidevam, da govoriš iz izkušenj. lepo. izgledaš precej mlada. danes je vse manj takih ljudi, ki vztrajajo pri trdem delu, da pridejo do uspeha. večina išče lažje poti iz problemov,'' je nagnil glavo rahlo vstran in opazil, da je bil njen odgovor del njene obrambe. ni želela biti neskromna. kar je pomenilo, da ima verjetno na banki ogromen sef z zajetnim kupčkom denarja in se ne želi v celoti nanašati na ta denar, po možnosti še družinski. sranje. vedel je, da se mu bo enkrat delo za washington vrnilo z dvojnimi obrestmi, a ni vedel, da bo to počel sredi povsem običajnih pogovorov in analiziral ljudi, kakor da so le eni na seznamu ljudi, ki jih mora ubiti. za kar je plačan. bil. nič več. ''zmotila si me. zdaj me ne motiš,'' je odkimal in počakal za trenutek, da bi preučil njen pogled – ali mu je tiho namignila, naj odide, ker je dobila, kar je hotela, ali pa je želela da ostane. ''zakaj si me ustavila?'' je tako vprašal in vedel, da glavni razlog ni bila ura. ''kaj pa potrebuješ?'' je znova zatrl sled nasmeška v iskreni radovednosti. resnično, kaj je človek potreboval za nekaj tako intimnega kot je razmišljanje?

''torej... bežiš – od vsega,'' je prikimal, ko je tako pazljivo iskala besede, s katerimi bi pojasnila dovolj, a obenem ne bi izdala celotnega problema. lahko je cenil to, da ni bila ena tistih, ki so res brez najmanjšega oklevanja svojo celo dušo izlili neznancem. morda je veljalo, da je bolje zaupati nekomu, kogar ne boš videl nikoli več. ni vedel zatrdno in vsekakor tega ni nameraval niti slučajno preverjati. ''ne bi te imel za osebo, ki beži,'' je končno stopil korak bližje in tako zapolnil razdaljo treh metrov, nato pa dlani porinil v prednje žepe kratkih hlač. potem pa je ugotovil, kaj je njena napaka. kaj ji manjka. kaj potrebuje. bil je način, kako je izrekla besedo oče – nostalgično, otožno, domače. ''koliko časa nazaj je umrl? tvoj oče.'' le redkokdaj je zatrl svoj nagon po poizvedovanju. vedno je zbiral vse možne informacije o svojih sogovorcih, če ne drugega zato ker je želel biti pripravljen na čisto vse. na svetu so bile redke stvari, ki jih je sovražil. dobršen del so zavzemale tolpe. precej blizu so bila tudi presenečenja. in na koncu še šibki ljudje, ki se niso znali postaviti zase. lahko si bil droben in nežen, a če nisi znal stati na dveh nogah, ni imelo smisla živeti. vsak drugi te je pahnil na tla in si se komajda ujel na suhljate ničvredne dlani. spustil je pogled navzdol na njeno iztegnjeno dlan in nazaj navzgor do polovičnega nasmeška na obrazu obkroženem s svetlimi prameni. ''marco,'' je odvrnil in previdno segel v njeno drobno dlan ter jo lahno stisnil v gesti. ''irka?' je sklepal po izvoru imena in morala je že vsaj nekaj časa živeti v ameriki, če ni imela naglasa. odkar je izvedel, da so irci mučili njegovega brata, jim ni bil preveč naklonjen. a koliko skupnega bi lahko svetlolaska sploh imela z mafijo? verjetno preveč.

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 8:25 pm

na srečo je bila saoirse dovolj dobra v igranju, da ji je uspelo obdržati popolnoma ravnodušen izraz na obrazu. če pa to ni uspelo, je vsekakor vse skupaj dobro prikrila s tem, da jo vse zabava. in navsezadnje; če tudi to ne bi uspelo, bi jo še vedno lahko uvrstil v prvo ali pa tretjo skupino ljudi. da bi bila drobna svetlolaska z angelskim nasmeškom in kar najbolj nedolžnim izrazom na obrazu mafijski šef se je zdelo bolj malo verjetno v običajni situaciji. za vraga, kako je lahko našel ravno tisto stvar, ki bi jo zadela naravnost v sredino srca, če ne bi bila ta tako ali tako preveč otopela od renovega odhoda, da bi še bila sposobna reagirati na kaj takšnega? skomignila je z rameni – skomig, ki je dajal vedeti, da ji niti ni bilo zares mar za te ljudi ali pa za karkoli od tega. denar, čas, saj ni bilo bistveno. tudi ves denar na svetu ti ni mogel kupiti najbolj pomembnih stvari in vsekakor ti ni mogel vrnil ljubljenih oseb. mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah, ki jih je sprejela kot neke vrste kompliment. »ne poznam drugega načina,« je dejala in se namrščila. »in hej, nisem tako zelo mlada. no ja, deloma. ampak navsezadnje tudi ti ne deluješ toliko starejši od mene,« je dejala s kančkom svoje trme, čeprav je opazila, da je neznanec vsekakor imel neko posebno odločnost, ki ga je naredila povsem drugačnega, kot bi bil kdo drug njegovih let. koliko jih je sploh štel? ne bi mu prisodila ravno trideset let, ampak ni mogel biti tako daleč od te številke.
vedel je. bil je dober pri branju ljudi – še nikoli je ni nihče tako zlahka prebral, kar je najbrž odsevalo tudi v delni presenečenosti v njenih očeh, ko je spregovoril in jo povprašal o pravem razlogu, da ga je ustavila. »distrakcijo,« je priznala, ker pač ni nikoli videla razloga v tem, da bi stvari prikrivala. »v resnici sem potrebovala zgolj to. čisto malo pa me je zanimalo, koliko je ura – ničesar nimam s sabo,« mu je dokazala, da dejansko niti ni lagala ali pa ga zavajala ali karkoli bi sploh še lahko počela.
ko ji je stopil bližje, se je ob njegovih besedah nasmehnila. kako zelo prav je imel! kako je bilo to sploh mogoče? bral jo je kot odprto knjigo in nenadoma se je zavedla, da je bila skorajda… ranljiva zaradi vsega, skozi kar je šla v preteklem letu. in to je bilo slabo, a v tem trenutku se ni mogla kar obrniti in odkorakati, ker bi najbrž mislil, da se ji je zmešalo. ali pa da je bila že od vsega začetka zmešano. ni ji bilo mar. zakaj bi ji bilo mar? presneto, ni ji smelo biti mar. »načeloma ne bežim. ampak včasih se stvari zapletejo,« ga je obvestila, še vedno z nevtralnim tonom glasu, ki pa je imel v sebi tudi nekaj opozorilnega, kot da bi mu želela povedati, naj ne dreza v stvari, ki se ga ne tikajo. rahlo se je namrščila ob njegovem vprašanju. »približno pol leta nazaj. prva padla domina, veš?« seveda ni vedel, ampak ker se ni mogla zagnati v opisovanje problemov, je izbrala besede, ki so mu dale vedeti, da oče niti približno ni bil glavni problem v tistem trenutku. na srečo je potem preusmeril njene misli, ko je z neko nenavadno previdnostjo segel v njeno dlan. »čistokrvna irka,« je potrdila njegove besede in se sama pri sebi nasmehnila, »me veseli.« za nekaj trenutkov je premišljevala, potem pa si preprosto ni mogla pomagati. »tvoje ime zveni…« je začela, se zbrala in izrekla besedo, ki jo je povezala s svojo ljubeznijo, »italijansko.« to ni bila toliko trditev kot vprašanje, ko je pogled uprla vanj.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 8:46 pm

tag; saoirse

nekaj ga je motilo. nekaj ogromnega, a neverjetno dobro prikritega. lahko je bila kriva samo paranoja, ki mu je sledila iz afganistana, ali pa je svetlolaska res prikrivala nekaj konkretnega. ''mladost ni nujno šibka točka veš. ne rabiš se tako braniti, nisem mislil, nič slabega,'' je odvrnil in ob njenem ugibanju rahlo privzdignil obrvi. imel jih je osemindvajset. kar ni bilo veliko in ni bilo malo. bilo je dovolj, da se je še vedno lahko zasidral v lepi meščanski hiši in si našel plehko tupo ženo ter imel dva majhna razvajena paglavca. vendar je bilo to zadnje, kar je imel v mislih. poleg tega se mu je priložnost za družino že ponudila in zatem tudi splavala po vodi. ali v njegovem primeru po krvi. ''starejši sem kot izgledam. leta niso vse. štejejo izkušnje. če preživiš ogromno sranja, potem si utrujen. imaš vsega dovolj in se staraš hitreje,'' je odvrnil, ne da bi ji zares izdal svojo starost. njej osebno bi prisodil nekaj čez dvajset let. verjel je, da ni bila tako zelo enoplastna, kot bi se zdelo marsikomu. nekateri so pač hodili naokrog z očitnimi predsodki. bila je privlačna svetlolaska z nekaj več denarja, kot je sklepal. gotovo je potem morala sloneti na očetovem denarju in biti zavita v vato družine, ki je skrbela, da je imela vsako prekleto stvar, ki jo je želela. ''in kaj si ti dosegla z vsem tem trudom in delom? kaj počneš?'' je nadaljeval s svojimi tako natančno postavljenimi vprašanji. zdelo se mu je, kakor da je na zid nastavil žebljiček in je vsako vprašanje en udarec s kladivom, žebljiček pa se počasi zabija v steno, dokler ne bo povsem pribit in bo on imel, kar hoče. ''nisem dobra distrakcija. če bežiš od problemov, nisem dobra. če na kup postaviš dva s preteklostjo obremenjena človeka, ne nastane nič dobrega,'' je odvrnil, ne da bi z njo delil dodatne informacije. morda pa bi res moral iti. ni želel, niti ni mogel služiti kot pobeg od resničnosti.

zaznal je presenečenje na njenem obrazu. sicer ga je hitro in nadvse uspešno izbrisala nekam stran, a bležen blisk je vendarle zaznal. ''če boš bežala, bo vse še tisočkrat bolj zapleteno. verjemi meni. skrivam se pred problemi že deset let in zdaj ko sem spet doma, me bodo verjetno hitro doleteli,'' je nalašč prezrl rahlo svarilo v njenem glasu. ''subtilna si. lahko mi rečeš naravnost, naj ne drezam v osje gnezdo. ni nujno, da te bom poslušal, ampak splača se poskusiti,'' je tokrat kanček cinizma spreletel njegove ustnice, ki se v zadnjih petnajstih minutah še vedno niso upognile v nasmešek. ''česa točno se bojiš?'' je nadaljeval, ker ni nameraval odnehati, dokler njene trde lupinice ne zlomi vsaj čisto malo. zgolj toliko da vidi kakšne barve je sredica. črna ali bela. odtenki v njegovem svetu nikoli niso obstajali. on je bil črn, irina bela. ''moje sožalje. tudi moji so mrtvi. in jaz za njih. le da se pri njih potem ni podrlo preveč domin,'' so bile prve besede povsem iskrene, druge pa zgolj posmeh namenjen zgolj in le njemu. verjetno je bil res bedast, da je prišel nazaj v rojstni kraj, kjer ni imel več nikogar. ne odkar ni našel rena. ne odkar ni nekdo tako skrbno za njegovim bratom izbrisal vseh sledi in obstajala je celo možnost, da ga je pospravila irska mafija, ko so terjali maščevanje za svojega dona. ''imam nekaj italijanskih korenin, da,'' je prikimal in opazil, kako je besedico izrekla res počasi. ''veliko nas je. v filadelfiji. včasih je bila tukaj celo italijanska mafija. večina tukajšnjih družin je bila vpletena v te posle. seveda so potem vse prevzeli irci in pospravili vse, ki se jim niso hoteli pridružiti,'' je nadaljeval in se spraševal, kakšno vrednost ima italija zanjo. očitno jo je nekaj spomnil ali na nekoga.

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 9:09 pm

samo stresla je z glavo ob njegovih besedah. mladost je bila vedno šibka točka. to so bile besede, ki jih je vanjo vcepil oče. sicer je dovolil možnost, da bo zaradi svoje mladosti dala vtis lažje dostopnosti in bodo ljudje z njo bolj sproščeni, a hkrati je ne bo nihče jemal resno v svetu, v katerem se je rodila. zato jo je že od malih nog vozil s sabo in ji kazal stvari. zato jo je že od nekdaj učil temne skrivnosti in popolnoma neprimerne stvari za majhne deklice. to je bilo njeno poslanstvo. ampak mladost se je, odkar je prevzela očetove posle, izkazala za nekaj, zaradi česar je morala vedno znova dokazovati, da je zmogla. ne pred svojimi ljudmi, a pred praktično vsemi, s katerimi je hotela sklepati posle. bil je pameten. tiste vrste pamet, ki je ne pridobiš v šoli, temveč zunaj. med ljudmi, na ulici ali kjerkoli pač. nikakor pa ne naučena pamet. »verjela ti bom na besedo,« je samo dejala, ne da bi se poglabljala v to temo, pa čeprav jo je med njegovih govorjenjem dodobra premislila v glavi. njegove besede so bile smiselne. ampak skozi kaj je šel on, da je pristal tukaj? ob njegovem vprašanju se je nasmehnila, čeprav tako ali tako ni nikoli izdala preveč. odgovor je imela vedno prikladno pripravljen ravno za takšne priložnosti. »doštudirala sem psihologijo. zdaj pa preprosto skušam storiti nekaj s svojim življenjem,« je rekla. te besede bi zlahka pomenile, da išče službo. navsezadnje so vsi vedeli, da se je država soočala s primanjkljajem služb, ki jih je ponavadi zmanjkalo ravno za mlade, ki so dokončali študij. poleg tega se niti ni zlagala. diploma je visela na zidu njene domače pisarne. »in s čim se preživljaš ti?« mu ni ostala dolžna z vprašanji. znala je razbrati, kdaj jo je nekdo zasliševal in čeprav je obstajala tanka meja, je bila saoirse nanjo navajena in bi jo opazila kjerkoli. tudi tokrat. le da je to ni motilo; vsaj ne preveč. nasmehnila se je ob njegovih besedah, morda prvič odkar ga je spoznala – vsaj iskreno. »v zadnjih nekaj minutah si bil vsekakor dobra distrakcija,« se je odločila in nato nagnila svojo glavo, ko je njen pogled zdrsnil po njem. kdo je bil ta moški?
»na žalost sem bila vedno oseba, ki se je učila iz lastnih napak,« je dejala ter potisnila svetle lase nazaj, »ampak cenim tvoj nasvet. dobrodošel doma, mimogrede,« se je nasmehnila. popolnoma iskreno. nekako je zaradi tega pogovora pozabila na vse skupaj in to je bilo dobro. to je bil tudi glavni namen, ko je temnolasca ustavila. vedela je, da bo s svojimi problemi opravila – vsaj s tistimi, ki so imeli imena in pištole ter so delali zanjo. delo. vedno jo je sprostilo in ni dvomila, da je ne bo tudi danes, ampak marco ji je ponujal drugačno sprostitev, ne da bi se tega sploh zavedal. ni imela kaj nenavadnega v mislih – bila je intelektualna sprostitev, ki jo je na svoj način cenila. privzdignila je obrvi ob njegovem vprašanju in počasi zmajala z glavo, čeprav je potezo omilila z nasmeškom. »morala bi pričakovati, da bo imel nekdo, ki teče tako zgodaj, veliko mero vztrajnosti,« je bolj sama pri sebi rekla in pogled uprla vanj. »česa se bojim? po pravici povedno? ne vem. dogodki zadnjega leta so mi vzeli marsikaj in me spremenili in težko se je nečesa bati, če ne znaš definirati demonov, ki te lovijo,« je le priznala. zakaj za vraga se je počutila tako sproščeno z njim, čeprav je imela obenem občutek, da je bilo vse skupaj… karkoli že. dvignila je pogled ob njegovih besedah in ga motrila z očmi. je imel kakršnokoli vezo s tem? z vsem skupaj? vedela je, da jo je ren imel. ampak marco je bil povsem drug človek. »tudi tvoja?« se je pozanimala, pri čemer je celotno vprašanje izzvenelo kot ščepec radovednosti še iz njene strani. na njenem obrazu se je pojavil nedoločljiv nasmeh ob njegovih zadnjih besedah. »sem slišala, da se irci in italijani nikoli niso ujeli, ja.«

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 9:49 pm

tag; saoirse

''stavil bi, da te kot doštudirano psihologinjo nadvse bega, ker me ne moreš točno prebrati,'' so se končno njegove ustnice uvihale za oktavo višje, zgolj toliko da so se poteze njegovega obraza malce spremenile, postale kanček blažje. prirojena ostrina je izginila iz izrazitih ličnic in močne čeljusti. ''slišiš, kaj govorim in lahko napraviš nekaj sklepov, a nič dokončnega, ker z naslednjo besedo porušim celo teorijo, '' se je morda pričel celo malce zabavati, nekaj kar se ni pripetilo že vsaj osem let. po irinini smrti ni poznal distrakcij, ni poznal zabave. vse je bilo samo delo. spusti, napolni strelivo, dvigni, nameri, streljaj. teči. preživi. dihaj. pazi na svoj hrbet, krij kolega, ne stopi na mino. počisti za seboj. ubij senatorja. vdri v ambasado. stalni ukazi, zaradi katerih je sploh preživel. če bi imel samo minuto časa v tistih prvih letih po njenem umoru, bi se mu zmešalo in verjetno bi se ubil. precej prepričan je bil, da se je zavoljo takšne edinstvene ljubezni splačalo ubiti. a vendar je še vedno hodil naokrog in drugim jemal kisik brez slabe vesti. ''ni me lahko prebrati. ne splača se truditi. in ni osebno, zaradi tega nisi nič slabša... psihologinja,'' je ob zadnji besedi ne-čisto-nasmešek izginil iz njegovega obraza, ker ji ni povsem verjel. v njem je bil en mali delček, ki nikoli ni verjel nikomur iz prve. vedno je moral vse preveriti in pustiti konkreten prostor dvomu. ''bil sem v vojski,'' je odgovoril na njeno vprašanje. seveda, prej je bil v tolpi, jo vodil, šel v vojsko, ubijal za denar. a to niso bili poklici, ki bi jih delil na poletno jutro z neznanko. prav tako ne njegov trenutni poklic moža v modrem. ''potem pa nisi preveč zahtevna. si pa vsekakor vztrajna. večino bi že zdavnaj spravil ob živce z zasliševanjem,'' ji je dal manjši kompliment in z odobravanjem prikimal.

''nisem ravno doma. zdi se kot dolge počitnice,'' je odvrnil, a vendar cenil željo, ki je delovala iskreno. tako kot njen nasmešek. slednjega si je zdaj vtisnil v spomin, vsaj detajl – kot kotičkov ustnic in kako ga je izoblikovala. bil je čisto preveč analitičen in pikolovski, kar je vedel. verjetno bo moral še malce delati na svojih komunikacijskih sposobnosti, a v mestu si tako ali tako ni ravno nameraval iskati prijateljev. ''potem se morda bojiš prav strahu?'' je previdno predlagal pravi odgovor. strah je bil močno čustvo. navidez nepomembno in čisto vedno plod človeškega uma, razen v ekstremnih situacijah, ko ti je nekdo prislonil cel pištole na senca. takrat je bil strah prvobiten, resničen. ''demonov? velike besede,'' je zavzdihnil in se spraševal, koliko je v resnici vedela o demonih. zgolj zaradi nekaj izgubo v življenju, se slednje še ni spremenilo v živi pekel, kar bo tudi sama sčasoma spoznala. ''povedal sem ti, da nimam družine,'' je bilo njeno vprašanje eno vprašanje preveč in je polne ustnice stisnil skupaj v tenko linijo s pogledom, ki ji je jasno dajal vedeti, da se je to prav nič ne tiče. zlahka bi se zlagal in rekel ne, zlahka bi povedal resnico in rekel da. toda že samo to, da je vprašala, je v njem vzbudilo preveč suma. ''prav zares ne. poznam kar nekaj italijanov, ki so jo skupili zaradi... določenih ircev,'' je odvrnil in po dvajsetih minutah prvič odmaknil pogled od nje navzdol v gozdnata tla. ''pojdi domov, saoirse, in nehaj bežati,'' je zamrmral z neverjetno tihim tonom in pomignil v nasprotno smer njegovega tega.

Naslov sporočila: Re: boardwalk Pet Apr 19, 2013 10:12 pm

po resnici povedano je včasih popolnoma pozabila, da je bila doštudirana psihologinja in je vse skupaj imela za dobro krinko, čeprav se je zares trudila za tisto diplomo. bila je prevelika perfekcionistka in tako je vztrajno sedela za zvezki in učbeniki in vsemi mogočimi knjigami, da je dobivala zgolj najboljše ocene. glede tega je bila vedno preveč stroga sama do sebe. ampak znala je delati tudi z ljudmi, ko je prišlo do tega. izpiti so bili daleč od lahkih in na diplomo je bila ponosna še prvih nekaj tednov po tem, ko jo je dejansko pridobila, pote map je nanjo bolj kot ne pozabila. znanje je bilo uporabno, da, a ker ni nikoli nameravala imeti kariere uspešne, briljantne psihologinje, ji ne bi moglo biti mar. a imel je prav; begalo jo je, da ga ni mogla prebrati, čeprav iz povsem drugih razlogov, kot jih je navedel. »prav, begaš me. ponavadi sem dobra pri branju ljudi, ampak ti si kot… kaj pa vem, prazen list, ki ga počasi napolnim in se že v naslednjem hipu obrne ter postane nekaj drugega,« se je namrščila v istem trenutku, ko je nenavadna primerjava zapustila njena usta. čeprav po drugi stran je tako mislila in ni videla razloga v tem, da bi to prikrivala. potem pa jo je povsem presenetil. bil je v vojski? poznala je takšne vrste ljudi in spadali so v enega od dveh predalčkov. preveč predani delu ali popolni psihopati in njega ne bi mogla uvrstiti v drugo skupino. ali pač? ne, če bi to bil, bi vsaj to lahko ugotovila. imel se je povsem pod nadzorom in njegova preteklost je to pojasnila. hladnokrven, prepričan vase in predvsem smrtonosen. bi bil dober v mafiji? ne, je takoj odločno odrinila to misel. ni bilo šans, da bi naredila korak naprej v tej smeri. zato se je raje nasmehnila ob njegovih besedah. »vztrajna pa vsekakor,« mu je pomežiknila ter se nasmehnila. vztrajna, trmasta, nepopustljiva – vse to so bile besede, s katerimi so jo že opisali. in imeli so prav.
samo prikimala je ob njegovih besedah. počitnice gor ali dol, to je bilo njegovo domače mesto. nekaterim ljudem to ni pomenilo veliko in roko na srce, tudi njej ne bi moglo biti bolj vseeno. včasih je imela občutek, da zares ne spada nikamor. odrasla je v filadelfiji, a vendar so jo vzgojili v popolnoma irskem duhu, da se je večino časa počutila, kot da je tam. njen svet je bil čuden, zmeden in hkrati edini svet, ki ga je poznala, zato ga je imela rada. »morda bi moral ti biti tisti z diplomo iz psihologije,« je dejala ob njegovi ugotovitvi, ki jo je kljub vsemu presunila. se je bala strahu? tega, da bo nekoč občutila tisto presneto nemoč, zaradi katere so jo včasih preganjale nočne more? zdaj je marca vsekakor videla v drugi luči. njenega spoštovanja si ni bilo lahko pridobiti, ampak bil je na dobri poti. večino ljudi bi sovražila zaradi takšne ugotovitve, a njega preprosto ni mogla, ker je besede izrekel s tistim posebnim tonom. pustila ga je v prepričanju, da nima pojma o tem, kaj demoni so. da je bila samo naključna blondinka, ki še nikoli ni koga ubila in katere največji problem je bil, kako skombinirati pravilna oblačila. tudi prav.
poznala je meje in družina… družina je bila zanj očitno občutljiva točka. zavrnitev je bila blaga, a kljub temu jo je občutila. njegove naslednje besede so pri njej izvale določen pogled. »ni vse črno in belo, veš?« je dejala, ampak pogovor je naletel na ledeno hladno točko, ki je ni bilo mogoče prebroditi. to je vedela., še preden jo je odslovil z njegovimi besedami. mehko, prizanesljivo se je nasmehnila. »kljub temu, hvala za vse,« je dejala, preden mu je obrnila hrbet in odkorakala v smer, ki ni bila ne tista, ki jo je nakazal, in ne tista, kamor je bil namenjen. nikoli ni marala tako neposrednih ukazov.

tagged: marco. smitten3

notes: done!