v glavi ji je že od jutra brenčal napev neke pesmi, slučajno ujete istega jutra na priljubljeni radijski postaji in ni si ga še uspela spraviti ven iz glave. konstantno si ga je med vožnjo po gozdni cesti brundala v brado presenetljivo dobre volje in počasi šla sama sebi že nekoliko na živce. vseeno pa njene volje to ni pokvarilo, bil je prelep sončen dan in ona ga je nameravala preživeti zunaj zadušljivega betonskega mesta. le redko se je umaknila ven iz njega, preveč zaposlena za majhne pobege v zeleno naravo, katere reseda ni bila pretirani ljubitelj in ni potrebovala biti v vsakodnevnem stiku z njo. prišli pa so včasih dnevi, trenutki, ko se ji je preveč nabralo in ji je gosta tišina povsod okoli nje več kot prijala. spočila si je glavo in ušesa od neprekinjenega hrupa mesta. ko je odprla okno, ni bilo slišati drugega kot lahnega šumenja listja v nežni sapici, zvok koles na asfaltni podlagi in igranje radia. nikjer nobenega kričanja, hupanja avtomobilov in vsesplošnega hrušča. nebesa za njena ušesa. za spremembo je lahko slišala svoje misli in jih ji ni bilo potrebno loviti za rep ali spet brskati za njimi, ker bi jih zaradi neke druge motnje uspela pozabiti. oh ja, morala je biti običajno sicer zaposlena do vrh glave in še čez, da je čim manj razmišljala o stvareh, ki bi jih najraje izbrisala iz svojega trdega diska. vseeno pa je kdaj pa kdaj potrebovala nekaj ur stran od človeške populacije, kjer je lahko bila kar je bila. brez laži, brez sprenevedanj - le ona in samo ona.

iz gozdne ceste, na kateri ni srečala prav nikogar, je zavila dol z nje na makadamsko cesto, ki naj bi vodila do jezera. tisto je bila njena priljubljena točka za relaksacijo in vsaj enkrat mesečno jo je obiskala, če je le lahko. avto je nameravala pustiti malo bolj naprej, kjer je bil ob cesti nasut prostor za najmanj dva avtomobila takšnih kot je bila sama, ki so si do jezera hoteli še malo pretegniti noge. žal pa ji niti do tam ni uspelo priti, kaj šele kam naprej do njene priljubljene točke. naenkrat se je samo zaslišal glasen pok kot iz pištole in če ne bi bolje zagrabila volan bi jo skoraj odneslo v drevo ob poti. le njeni dobri refleksi so preprečili trčenje in nesrečo. "hudičevo sranje!" je jezno z dlanjo stisnjeno v pest udarila po volanu. ni ji bilo potrebno biti ekspert, da bi ugotovila, da ji je pravkar šla guma in da je ona bila daleč proč od civilizacije. "seveda!" se je namrščila nad dejstvom, da je brez signala. dan se ni obračal ravno na boljše in njena dobra volja je začela počasi, a vztrajno plahneti. stopila je ven iz avta in si šla ogledati škodo. po pravilnih predvidevanjih je bilo z gumo konec in sama jo no - ni znala zamenjati. namrščeno je zaprla avtomobilska vrata, prekrižala roke pod prsmi, medtem ko se je z zadnjico naslonila na pokrov avtomobila. z neskončnega modrega neba je pripekalo razbeljeno sonce, ki takoj žgoče ogrelo njena gola ramena in del las. v zraku ni bilo več čutiti niti lahne sapice, ki bi se dotaknila njenega obraza ali prodrla skozi majico iz bombaža in lycre, ki se ji je lepila na telo. nenehno brenčanje insektov se je združilo z živahno pesmijo, ki je prihajala skozi odprto okno njenega radia. seveda, jo sedenje na avtomobilu ne bo nikamor pripeljalo - morala se je premakniti naprej in dobiti signal na telefonu, da bo lahko poklicala avtovleko. kajti upanje na slučajnega mimoidočega je bilo brezupno, kot upanje na dež v tem vročem poletju.

ni minilo dolgo, nemara zgolj nekaj minut, ko je iz nasprotne strani pripeljal avto in na kratko je pomežiknila, če sploh prav vidi. skoraj olajšano se je zarežala, kajti nasmehnilo se ji je nekaj sreče. vendar ji je obraz upadel, ko je prepoznala temnolasega moškega, ki se je namenil k njej. nazadnje ga je videla pred petimi leti, ko jo je teden dni pred njuno poroko pobegnil in jo pustil, da se je sama ukvarjala z vračanjem daril, z vsemi tistimi malenkostmi, ki so jo čisto pobrale moči in izpile živce. za piko na i pa je bil tam še njen splav za katerega nobenemu sploh povedala ni. kot ponavadi se je z vsem soočala sama. in sedaj je pred njo stala oseba, ki je pred toliko leti strla srce in ga poteptala pod sabo. "blake!" je bil njen glas trd, ko je spet na glas izgovorila njegovo ime in nasmešek ji je že davno zamrl na obrazu. "imam pa res prekleto srečo, da od vseh možnih ljudi, moram tu srečati natanko tebe," je bila sovražno nastrojena in prav nič je ni mikalo, da bi od njega želela kakršnokoli pomoč. raje bi do sodnega dne čepela tukaj. bila je preveč ponosna in še vedno ni povsem prebolela njegovega dejanja. takrat jo je z njim pokopal.

njuno ponovno snidenje si je dolgo časa po propadli zaroki predstavljala v svoji glavi. si zamišljala različne scenarije, kako bi vse skupaj potekalo. izbirčno je izbirala prave besede, ki bi jih lahko uporabila. do najmanjših podrobnostih je izdelala natančen plan. takrat ko ni več vsako minuto panično pričakovala, da ga bo nekje videla, a se tudi sprostiti ni mogla. ko ni več životarila v krčevitih vicah, razpeta med preteklostjo, o kateri ni hotela razmišljati, in prihodnostjo, o kateri ni mogla razmišljati. dolgo časa je potrebovala, da se je spravila vsaj nekoliko nazaj k sebi in sploh lahko skupaj spravljala kakšne scenarije. noben pa se niti slučajno ni ujemal s takšnim, ki se ja ta trenutek odvijal. blake je bil zadnji človek pod žgočim junijskim soncem, ki bi ga pričakovala na tem mestu. za vraga, še na ulici ga ne bi pričakovala, četudi se je v zadnjem času občasno družila z wesleyem. blakea se je nekako trudila odmisliti in se ne ukvarjati z njim. bil je še en spomin iz njene preteklosti, ki ji je prinesel samo gorje.

"kaj ne vidiš? uživam v vročem poletnem dnevu in se nastavljam soncu," mu je sarkastično odvrnila. kaj za vraga drugega pa res počne sredi ceste, kjer ni nikjer nikogar? to je bilo vsekakor težko vprašanje, na katerega se brez tehtnega premisleka ni dalo odgovoriti. gotovo bi bilo bolje zanjo, če bi se že prej spravila bližje k glavni cesti, kjer bi signal najverjetneje dobila. tako bi lahko poklicala pomoč in bi ji srečanje z blakom bilo prihranjeno. če si ga je nekoč želela še videti, jo je želja po vnovičnem snidenju že davno tega minila. preveč je morala pretrpeti zaradi njegovega izdajstva, kot je tretirala njegov strahopetni pobeg. "mar naj začnem naštevati, kaj vse je narobe? najbrž bi lahko raje začela s tistim kaj je prav - nama ne bo potrebno tu stati do naslednjega dne," se je odlepila stran od svojega avtomobila, z glasom poln poroga. mogoče je res minilo že pet let, toda sedaj ko ga je imela spet pred sabo, se ji je zdelo vse skupaj kot včeraj, ko je našla tisto prekleto sporočilo. "zato lahko kar lepo odpeketaš stran. oba veva, da je to edina stvar, ki jo odlično obvladaš," se je brez humorja zasmejala in ga postrani pogledala ob njegovih nadalnjih besedah. le kako si drzne! stisnila je zobe in dvignila bradico, roke pa potlačila v žepe, kajti sicer bi mu verjetno spraskala obraz. "s kom se dol dajem jaz, se tebe niti pod razno ne tiče. pa naj bo to wes ali kdorkoli drug. to pravico si izgubil, ko si me pustil kratko malo pred oltarjem - reva usrana!" ni skoparila z žaljivimi besedami in niti v prihodnje ni nameravala, od besa je pred očmi videla vse rdeče. "ne zanima me s kom kaj imaš. počni kar te je volja - aja saj res, v tem si tako ali tako pravi ekspert. torej ne bo od tebe zahtevalo pretiranega napora," tona svojega glasu ni omilila, tudi ne zmanjšala svoje nataknjenosti. če je mislil, da mu bo preredila prekleto zabavo, ker sta že ravno naletela eden na drugega, se je presneto zmotil!

je bilo normalno, da ti je šel nekdo tako prekleto na živce, kot je šel blake njej? njena antisimpatija je bila v soparnem dnevu skoraj otipljiva, ne glede na njen trud obnašati se hladnokrvno in kakor da med njima nikoli ni bilo ene samcate stvari. "nisem nobena prodajalna z alkoholom in ne čemim ob cesti, ker bi ravno pobirala napitnino za svoje nastavljanje soncu. pretehtala ali ne, mislim da se tebe nikakor ne tiče moja vzdržljivost na vročini," mu je namenila pogled zdolgočasene arogance, čeprav bi mu najraje skočila za vrat in spraskala z nohti tisti njegov ponarejeni nasmešek z obraza. včasih bi zanj in njemu podobne najraje zagnala svojo značko v kot in fizično obračunala z omenjenimi izmečki, ne glede na to, da nasilna sicer ni bila in je slednjega uporabljala le v skrajni sili. vsaka najmanjša žilica je utripala v njej v težki mržnji, občuteni v njegovi prisotnosti. za pnevmatiko ji že zdavnaj ni bilo več mar in njegove pomoči za nič na svetu ne bi sprejela, če bi jo iz nekega porogljivega usmiljenja jo ponudil. bila je preponosna. "oprosti, dragec, ampak jaz ne dobivam rdečih flekov. in hvala, ampak ne rabim nikakršne tvoje pomoči, povsem dobro se znajdem sama," so imele njene besede očiten globlji podton, na provociranje pa se je skušala neodzvati. nadzorovati se ni bilo lahko, toda bila je odlična lažnivka in znala je dobro prekrivati svoja občutja, zakaj torej tega ne bi še sedaj izkoristila sebi v prid? namenila mu je zgolj hladen pogled, pospremljen s sladkim nasmeškom, še vedno sloneča na svoj kapitualiran avtomobil. ni se premaknila iz mesta kam bližje k njemu, malo se je samo odmaknila od razgrete pločevine, ki jo je začela peči v gole noge. "ne potrebujem izbire, davno sem se že odločila" je bil deležen še ene njene hladne zavrnitve. ni se nameravala omehčati in tudi zakaj bi se? zavoljo koga pa? on si ene uboge prijazne besede ni zaslužil. za svojo podlost se ji nikoli niti opravičil ni, pa sta nameravala takrat življenje preživeti skupaj. nemara sta res bila mlada, zaletava in se s prihodnostjo nista ukvarjala, ampak njegovega ravnanja si ni zaslužila. ne tako, ne na tak usran hladen način. "kako lahko sploh nekaj predvidevaš kako dolgo bi zdržal? nisem jaz repa stisnila med noge," nato pa ga strmo pogledala ob njegovih nadaljnjih slišanih besedah. "veliko si drzneš, blake," je bil njen glas tih in nevaren, čeprav je hkrati izpljunila njegovo ime, kakor da je psovka. presneta baraba, ji je skušala obesiti nekaj kar nikoli ni storila. "midva si nikoli ne bova bot, toliko da ti je jasno!" je srdito pograbila tisto ponujeno plastenko z vode iz njegove roke, brez besedice zahvale. ni si je zaslužil. "moje seksanje z wesom, se ne nikoli ne bo moglo primerjati s tvojim dejanjem. in prizanesel si mi? zelo zanimiv nabor besed," se je posmehnila v besu, preden je nadaljevala: "torej si mi prizanesel z vsemi tistimi pomilovalnimi pogledi, ki sem jih morala prenašati? morda prizanesel s spontanim splavom teden dni kasneje, o katerem nisem mogla govoriti, ker tako ali tako ni bilo nikomur mar za malo ubogo nevestico kenzi crossfire, ker nikogar imela ni?" besede so ji zletele z ust, preden bi jih lahko zadržala in za trenutek je trdno stisnila oči v besu, v agoniji zaradi še ene grenke izgube, katere tudi še ni prebolela. dlan ji je samodejno zdrsnila čez plosk trebuh, nato pa prste skupaj z majico stisnila v napeto pest. "in samo drzni si reči, da otrok gotovo ni bil tvoj, pa ne odgovarjam več za svoja dejanja!" ga je opozorila, preden bi se sploh še lahko odzval na njeno prejšnjo veselo novičko, ki že davno ni bila več ne novička, ne vesela. ni bila navdušena nad sabo ob izblebetani resnici, to je bila še ena njena skrivnost več. toda razburil jo je do mere, ko ji je popustil nadzor in je bila vsak trenutek zagnati svojo steklenico z vodo naravnost vanj ali njegov lepi avtomobilček.

vse preveč časa je minilo od njunega zadnjega srečanja, da bi bila še količkaj podobna tisti nevesti prešerne volje, polna veselega pričakovanja. v temnolasca je bila na smrt zaljubljena in po dveh letih od eliminacije staršev v njihovem domu, je bila naposled končno spet srečna, ki se je z njegovo zasnubitvijo in kasnejšo ugotovitvijo, da pod srcem nosi otroka, le še poglobila. nikoli ni pomislila, da ji bo vse to kmalu odvzeto, niti pomislila na njegove pomisleke, ki jih navzven sicer ni kazal. lahko bi vedela, da je bilo prelepo, da bi bilo res - toda ona je bila v svojem milnem mehurčku sreče in ničesar slutila o približujoči se katastrofi na njun poročni dan. po tistem je v marsikaj prenehala verjeti in se vrgla v študij. drugje postavila prioritete in potisnila temnolasca ven iz glave. za svoje lastno dobro ga je morala, sicer bi še sedaj životarila. "glede na to, da se popravila še niti lotila nisem, bi rekla da se še vedno tam kot prej. za nameček pa me še ti motiš," mu je hladno, brez nasmeha odvrnila in ni sledila njegovemu pogledu. jasno je vedela, kje ima prebito pnevmatiko in da za nadaljevanje poti naprej ali nazaj proti mestu nujno potrebuje popravilo. in res, če se ne bi pripeljal on in ji utrujal, bi že zdavnaj šla do glavne ceste in poklicala avto vleko, ki bi do sedaj gotovo že bila na poti.

"nisem vedela, da tebi ne bo uspelo niti do oltarja priti. navsezadnje nikoli nisi dajal vedeti, da maš kakršnekoli pomisleke. wes me do pred nekaj meseci nikoli prej ni podrl. mi je pa ukradel poljub po preveč popitega alkohola, ker si ti bil zadržan ne vem kje," se je njena jeza ob ogorčenju, da jo obtožuje nečesa kot je zvestobe z njegovim bratom, še poglobila. da, med njo in njegovim bratom je bila že nekoč neka seksualna napetost, dobro občutena v tistem enem in edinem poljubu, a kljub pijanosti nikoli nista šla kam dlje. bila je vdana blaku in ga z njegovim bratom ne bi prevarala. takrat še ni bila takšna in ji je zvestoba še nekaj pomenila. ne pa bi mogla tega reči sedaj, ko je bila njena osebnost čisto nekaj drugega, ko je bila sebična in narejena zgolj zase. ko je ljubezen bila zgolj beseda in nič drugega. zaradi vsega skupaj je bila še toliko bolj besna nase zaradi priznanja resnice o splavu. o njem ni govorila, vsaj doslej ne. "saj si me slišal," je mrmraje rekla in pogled odvračala proč od njega. strmela nekam v prazno, zeleno naravo okoli njiju, ki ju je dobrodušno obkrožala. "bi kaj, blake? prišel nazaj po opustošenju, ki si ga pustil za seboj in ko bi bilo že davno prepozno? ne verjamem, da bi," so se njene tihe besede nanašale na njegovo vrnitev. pravzaprav je bila prepričana, da bi stekel še dlje od nje - ničesar več ju ne bi vezalo, vse je bilo izgubljeno. spremenila se je po tistem, ko se je po tednih obupa končno uspela postaviti nazaj na noge. ogradila svoje srce z debelim zidom in nikogar več spustila poleg. "nihče ni vedel, nikomur nisem nikoli povedala. bilo naj bi presenečanje zate, poročno darilo tebi. kako zelo neumno," je na koncu trše dodala, razočarana sama nad sabo. sovražila je te trenutke, paralo ji je boleče srce in jo puščalo dotolčeno. dušilo jo je v grlu in ščemelo v očeh.

"nehaj, spusti me!" se je upirala in skušala izviti iz njegovega nepričakovanega objema. ni hotela njegovega pomilovanja, ni mu povedala zaradi želje smiliti se mu. izguba bitjeca, ki bi sedaj moralo imeti štiri leta, je bila njena mala skrivnost in doslej je še z nikomur ni delila. zadevala se je zgolj nje in če ne bi bila tako prekleto besna nanj zaradi krivičnih očitkov, bi tudi v nadaljnje ostala samo njena. blakove tolažbe ni hotela, pet let je bil prepozen. toda njegovo zašepetano opravičilo, ji je vzelo ves veter iz jader. vse se je zgodilo tako hitro, da je prekinilo njeno povezavo med njenim jezikom in možgani. celo v najboljšem primeru bi utegnila najprej spregovoriti in o besedah pomisliti kasneje. "takrat si mi vzel vse," je brez smiljenja sama sebi preveč stvarno šepnila zaprtih oči in pustila njegovim rokam, da so se ovijale okoli njenega vitkega trupa. njegovo opravičilo je čakala vsa ta leta, sedaj pa ni vedela kaj naj z njim. ni mu mogla kar odpustiti za povzročeno gorje. ne zdaj, ko je s svojim priznanjem odprla stare rane in se počutila enako ranljivo kot tisto noč, ko je ležala v bolniški postelji in otrplo strmela v bele stene njene sobe, razprta dlan pa ji ne počivala na predelu, kjer je še pred nekaj urami raslo v njej bitje. malo bitje za katero je bila prepričana, da je bila sad njune ljubezni, reseda mlade in vroče, in ne neke 'nesreče'. vsaj takšnega mnenja je bila preden je vse šlo po zlu. morda mu je zato dopuščala njegov tesen objem in se ni trudila več izviti mu, prisoliti mu zaušnico zaradi njegovega posega v njen osebni prostor. kot prej objema, nikakor tudi ni pričakovala poljuba. za trenutek je cela otrpnila, ko je na svojih začutila njegove mehke ustnice. njeno srce je podivjalo in njene misli so prav tako podivjale, brez kakršnega koli smisla. četudi je bila ujeta med svojim avtomobilom in njegovim telesom, je poznala tisoč načinov kako ga onesposobiti in se mu izviti - tega ni storila, ni ga odrinila proč. poljub mu je obotavljivo vrnila, njene dlani so ga neprepričano potegnile bližje k sebi. "prekleto blake, kaj za vraga se greš," je brez besa zaprtih oči šepnila v njegove ustnice. ni mogla izoblikovati misli, kaj šele da bi spregovorila. imela je občutek, kot da je padla globok, mrzel tolmun. "to ni dobra ideja," je nato nemirno izdavila in bolj kot njega skušala prepričati sebe. to je bila strašanska napaka, toda ni se odmaknila proč. čakala je na njegovo zdravo pamet, kajti njena se je očitno nekam zgubila ali pa ji je sonce udarilo v glavo ter skurilo njene sive celice. zakaj bi sicer z rokami spolzela po njegovem prsnem košu navzgor in se mu ovile okoli vratu, in ne da bi ga odrnila proč, daleč daleč proč.

note: gosh, mal sem se razpisala^^ and awhh, they're so sweet, kind of :33

"se mi je zdelo, da ne," se za spremembo ni posmehnila ali namerno uporabila sarkazma, ki se ga je dnevno brez težave posluževala. tudi ona ni vedela, kaj bi storila, če bi se dejansko vrnil in bi bil otrok že izgubljen. najbrž bi ga napodila proč, nič ji več ne bi mogel dati in ne bi mogel olajšati tiste globoke praznine v njej, ne bi je mogel zapolniti. bilo bi že zdavnaj prepozno. in morda je imel blake res prav ter jima ni bilo usojeno, navsezadnje sta le bila zelo mlada in veliko sprva srečnih zakonov, so se grenko končali zaradi prenagljenosti. toda vsaj polovica možnosti je bila za uspeh in vse šanse sta imela za srečen zakon. na današnji dan bi brez težave k jezeru peljala njuno temnolaso bitjece, ki bi radoživo tekalo pred njima in ne, da sta se sredi ceste prepirala in obujala težke spomine. ni hotela sicer razmišljati o preteklosti in prihodnosti, ko in če bi se stvari zasukale drugače. bilo je preveč če-jev in njej je prinašalo samo brezmejno grenkobo, katere se nikoli povsem ne bo mogla otresti. v njenem srcu bo vedno zijala luknja ob izgubi otročička, ki si je njeno ljubezen pridobil s trenutkom ugotovitve, da je zanosila. bila je preprosto srečna in gotovo ni opazila temnega črnega oblaka, ki je visel nad njo in je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj ji bo ponovno vse odvzeto. vedno je moralo biti vse, nič polovičarstva. nos in oči so jo pekli od solz, ki jih ni hotela potočiti. ni se hotela pred njim cmeriti kot majhna punčka, tako zelo veliko solza je nekoč že pretočila zaradi njega in precej časa je minilo, da so presahnile. da se je vsaj toliko sprijaznila s situacijo za nadaljevanje življenja in ne več životarila iz dneva v dan v nekih brezmejnih vicah. ampak pokopani spomini so prišli na dan in vsa njena preteklost je udarila vanjo v ledenem navalu panike, solze so ji zdrsnile prek lic. tiho je zaihtela zaradi nepravičnega življenja, zaradi ljudi ki so ji bili krivično odvzeti in katerih smrti še ni prebolela. včasih se ji je zdelo, da mora nositi vse breme tega sveta na svojih plečih in ni vedela s čim ter komu se je zamerila tam zgoraj, da je vsakič znova ob vse. povesila je pogled v sramu proti tlom, ni bila človek, ki bi za zabavo pretakal solze in ob njegovi ihteči prošnji je lahko le nemočno zmajala z glavo. "ne morem, blake. sploh ne vem, če ti bom lahko in kdaj stopila preko tega." ni mu zaradi lastnega veselja govorila tega, čeprav bi si nemara zaslužil, bila je zgolj iskrena. pojma, niti najmanjšega pojma ni imela, če mu bo kdaj sposobna odpustiti. če bo kdaj sposobna sebi odpustiti, da mu za otroka ni povedala prej, da ni opazila njegovih pomislekov tisti zadnji večer pred velikim dnevom, preveč srečna v svojem mehurčku. mogoče se ne bi ničesar spremenilo, toda vsaj vse ali vsaj nekaj bi lahko naredila - tako pa ni ničesar. in to je bila še tista pika na i zaradi katere ni bila zmožna odpustiti ne sebi, še manj pa njemu. kot si ni bila sposobna odpustiti smrti staršev, ker ni prišla prej domov. pravzaprav si marsičesa ni mogla oprostiti in vse se je zgolj nalagalo in nalagalo tja v neskončnost.

zagotovo ni vedela kako se odzvati na jokajočega temnolasca, ki jo je močno stiskal k sebi v objem. v vlogi tolažnika se je le redko znašla in zato sedaj ni vedela kaj in kako. ni si zaslužil niti ene lepe besede iz njenih ust ali mehkega dotika, ampak ni ga mogla potisniti proč, ni ga hotela - zdelo se ji je preveč... kruto? zato je brez upora dopuščala njegovim mišičastim rokam, da so se ovijale okoli njenega trupa in jo stiskale k sebi. močan objem, ki se nekoč ni zdel nič nenavaden za njuno mlado zvezo. takoj ko je spregovoril je vedela, kaj jo namera vprašati. boleče ji je poblisnilo v očeh, preden je bila zmožna spregovoriti. "bilo je zaradi preobremenitve, preveč napora. še posebno psihičnega," je suho rekla in odmaknila pogled proč. tisti teden se je toliko presekirala in se mozgala kje ga je polomila, istočasno pa je vse bolj tonila proti dnu, da je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj jih bo še enkrat dobila po glavi. "bi bilo kaj drugače, če bi vedel?" je v nejeveri zgolj zmajala z glavo. dvomila je v drugačen iztek ceremonije, čeprav bi pa sedaj mogoče ob sebi imela ljubko temnolaso hčerkico ali sinčka. že zato bi dala vse, da bi bilo drugače. skozi blago kratke majice je čutila toplino njegove dlani, ki jo je grela, da bi najraje stopila še bližje in se privila k njemu. razum ji je v strahu, da bo to zares storila, zaukazal naj se odmakne, stopi proč od njega, toda njene noge so ukaz gladko preslišale. vračala mu je vedno bolj vroče poljube in njegovim rokam dopustila, da so drsele po njeni razgrati koži. raje je kar prenehala razmišljati kakšna prekleta napaka je njuno dejanje. kajti ja, bilo je narobe, toda zaradi nekega dejstva se ni mogla odmakniti proč, že zdavnaj se ni več hotela.

"saj veš, ne da se vedno dobiti kar hočeš," mu je šepnila v ustnice in prste na njegovem zatilju še trdneje sklenila. želela si ga je. ne glede na to kako zelo ga je sicer sovražila, si ga je sedaj v enaki ali še večji meri želela. hotela je čutiti njegove roke povsod po svojem telesu, njegovo telo nad njenim. potrebovala je njegove dotike, potrebovala da izbriše to grenkobo vsaj za nekaj časa. njen korak se je reseda nekoliko obotavljal, ko jo je za roko potegnil stran od vročega pokrova njenega avtomobila do svojega, toda sledila mu je. vračala mu je pogled in ustnice ukrivila v nasmešek, ko je žejno kot voda, vpijala čarobnost njegovega nežnega dotika. potegnila ga je za seboj v ležeči položaj in mu spotoma čez glavo potegnila njegovo majico. stisnila se je s svojim golim trupom k njegovemu in z dlanmi je zdrsnila čez nekoč zelo znano telo, ko je poznala prav vsak centimeter njegove kože. kar je njen um že davno pozabil, so se njene dlani spomnile, ko so mehko drsele preko njega. z ustnicami se je iz njegovih premaknila preko njegovega vratu navzdol in še nižje, istočasno pa mu pomagala sleči hlače skupaj z bokaricami. enako kot je prej sam iz nje potegnil še njeno zadnjo krpico. lahko bi se upočasnila, nikamor se jima ni mudilo - ampak kot bi poskušala nadoknaditi ves ta vmesni izgubljeni čas.

note: yes, yes. awesome :33

ni bila namerno zlobna ali poskušala oteževati že tako nesporno težko situacijo. pobralo ji je vse moči stati tam z vzravnanim hrbtom in se ne zlomiti, zgruditi na tla v majcen kupček nesreče. njena moč je bila le navidezna, nikoli ni bila močna - samo igrati je znala prekleto dobro in se s svojo igro zavarovati pred svetom, pred bolečino, ki jo je za časa svojega ne ravno dolgega življenja že kar nekajkrat dobro občutila. za očmi jo je prebadalo, z dlanjo pa si je šla čez nemiren želodec, kot bi lahko zadržala bolečino. odkimala je ob njegovih besedah. lahko je danes po vsem tem času to govoril, a takratna njegova vrnitev nazaj k njej je bila vseeno pod velikim vprašanje. "če bi me imel res rad, me ne bi pustil za sabo kot odvečen kos prtljage in se nikoli več ozrl... in če si imel pomisleke bi mi lahko to povedal prej, če bi me seveda imel rad," se ji je glas skrhal, z dlanmi pa se je objela preko trupa, kakor da bi jo zazeblo do kosti v sicer tem vročem dopoldnevu. neznosno je bilo ponovno obujati spomine na tiste dneve nemoči po propadli poroki, ko v nič ni več verjela, ko je podvomila v stvarnost njunega celotnega odnosa. je bilo sploh kaj res ali je bila samo del neke umazane stave? vse to mučenje s težkimi misli in vprašanji brez odgovorov, so jo pripeljali do točke, ko je zanjo postalo preveč in se divjemu vetru ni mogla več upirati. preprosto jo je zlomilo. "bi mi verjel? ali bil bolj mnenja, da te z zvijačo skušam dobiti nazaj?" dejansko je bil to eden izmed razlogov, skupaj še z mnogo drugimi, da ni skušala stopiti v kontakt z njim. kaj bi mu lahko rekla, ko jo je že davno pustil za sabo in mu mar zanjo ni več bilo? ko je bilo za popravo napak že presneto prepozno. tudi če je stres in psiha ne bi tako zjebali in ne bi splavila, ne bi dala roke v ogenj, da bi mu kdaj sama od sebe povedala za otroka. ali iz maščevanja ali iz principa, v to se ni poglabljala. nekako bi se že znašla, čeprav sama z dojenčkom in komaj na sredini svoje kariere v policiji. navsezadnje je že nekaj časa skrbela sama zase preden je spoznala temnolasca, ki jo je tu in sedaj objemal, ona pa mu je to dovoljevala. še en scenarij, ki si ga doslej v svoji glavi ni predstavljala. preveč je bilo bizarno in neuresničljivo čutiti na svoji koži še kdaj njegove tople dlani in mehke ustnice. kratko malo je bila to misija nemogoče.

namuznila se je v njegove ustnice ob izrečenem komentarju. "očitno res ne," je z bleščečim nasmeškom zamrmrala nazaj. spet se počutila stara dvajset let, ko ni imela ene same najmanjše skrbi. fakulteta ji je odlično uspevala, imela je najboljšega možnega fanta, s katerim je neznansko uživala in se z njim dobro ujela v postelji kot tudi zunaj nje. skupaj jima je uspelo ustvariti nekaj čudovitega. "morda," ga je podražila, ko so njene roke že drsele preko njegovega mišičastega trupa. v tem trenutku se je to edino zdelo res prav. prav, da je na zadnjih sedežih njegovega avtomobila ležala gola pod njim in on nad njo. da so njune dlani strastno in hkrati nežno drsele prek njunih teles ter da so se njune ustnice komaj kaj ločile, kot bi skušala nadoknaditi ves ta vmesni čas. zdelo se je neverjetno prav in kot bi padlo vse na svoje mesto, čeprav je strast bržkone zameglila njeno pamet. bilo ji je vseeno. preprosto morala ga je čutiti tesno ob sebi, ko je njegova vroča koža drsela ob njeni. skoraj divja, živalska sla je tako njo kot njega gnala na rob norosti - in nato čez. dokler ni brez diha utrujeno obležala pod njim, z nogami še vedno oklepajoč se njegovih bokov. ni še zbrala dovolj moči, da bi se potegnila izpod njega in nase nazaj navlekla oblačila, ki so verjetno ležala odvrženo vsepovsod po avtu. "pojma nimam," se je na kratko namuznjeno zarežala, kajti nobene pametne ideje ni še imela v glavi in je bil velikanski napor že samo razmišljati, spraviti koleščka nazaj v pogon. "mislim, da moram jaz naprej še priti k sebi," je še malo loveč sapo nato izdavila in potešen nasmešek ji je počasi začel umirati na ustnicah po vrnjenem poljubu. zares se je morala spraviti k sebi. "oh, saj res, še to. ne skrbi, bom že poklicala avtovleko. samo do signala moram najprej priti. ni se treba tebi mazati rok," so njene vitke noge počasi zdrsnile dol z njegovega telesa in poskušala se je spraviti vsaj napol v sedeč položaj. kar naenkrat jo je začela obhajati čudna zadrega, močan občutek ranljivosti. o njej je vse preveč vedel in sedaj sta se dala dol na zadnjih sedežih kot dva pohotna najstnika. kako jima je uspelo priti iz čistega sovraštva na nekaj takšnega? seks je bil kot včasih odličen, nemara po vsem tem času še precej boljši. vseeno pa je morala vzpostaviti nazaj distanco, vsaj malo distance, da skupaj zbere svojo raztreseno glavo. "se bom že znašla. še vsakič sem se," se mu je vzpodbudno nasmehnila, da ni nobene potrebe po skrbi zanjo.

milo rečeno bi bilo reči, da se po vsem dogajanju v zadnje pol ure ali morda uro, počuti zgolj rahlo nenavadno. pojma ni imela kaj naj si misli in kako naj dojema celotno stvar od tu dalje. v njeni glavi in srcu je bil vedno zlobec, ki jo je oropal sreče in še marsičesa. temnolasca pred sabo ni videla kot nekoga, ki bi potočil solze za izgubljenim nerojenim otročičkom in videno jo je pretreslo. že davno ni bil več tisti njen blake, ki jo je neusmiljeno žgečkal ali šaljivo dražil do onemoglosti. spravljal jo je v smeh, v hitro hladečo se jezo in ganjene solze. nenavadno dobro sta se ujemala na vseh področjih in se redko zapletla v večja nesoglasja, vedno sta jih nekako znala rešiti. ni bilo samo vzponov in saj jih v nobeni zvezi ni bilo. mladost in zaletavost so jima vsi po vrsti očitali, v zakonski jarem jima res ni bilo potrebno še skočiti, brez težav bi lahko nekaj let še počakala. in vsi so imeli prav, morala bi počakati in se s tem izgoniti bližajoči se katastrofi. morda bi bila sedaj tudi skregana in drug z drugim ne bi spregovorila niti besedice, ki ne bi vsebovala poroga. ampak ni bilo za spregledati druge plati medalje, kjer bi okronala svojo ljubezen s poroko. vsi so imeli prav - nikamor se jima ni mudilo. preveč zaljubljena pa je tvegala vse in vse izgubila. premalo tehtno je igrala to igro in se zaslepljeno ni zavedala starke s koso ob strani, ki je prišla pokončat vse kar sta imela. zaradi vsega tega je bilo čudno ležati pod njim in z rokami ponovno drseti preko njegovega telesa, čutiti njegove ustnice na sebi. njuno nepremišljeno dejanje na zadnjih sedežih njegovega avtomobila najbrž ni bilo prinašalo nič posebnega dobrega, četudi sta s tem oba sprostila nekaj težke napetosti med njima. pojma ni imela kaj čuti in o tem raje sploh ni razmišljala, kot tudi ob njegovih besedah, katerih se ni potrudila niti komentirati. kaj pa naj bi mu rekla? da tudi njej ni jasno kaj ga je tistega dne obsedlo? vmes je tudi preteklo preveč časa za kakršnokoli nadaljevanje njune zveze. to sedaj je bilo le enkratno dejanje, brez možnosti ponovitve - ni si jo smela dovoliti, preprosto ni. s svojim pristopom bi ji nemara celo ponovno zlezel pod kožo, čeprav ga ljubila že davno ni več. vseeno pa se je počutila močno ranljivo ob vseh izdanih skrivnostih, vsa leta zaklenjena pred svetom in njim.

sledila je njegovemu vzorcu, se dvignila iz ležečega položaja in pobrskala za svojimi oblačili. nastala tišina med njima se je zdela nekako mučna, ko sta med odvračanjem pogledov nase vlekla kose oblačil. namrščila se je ob vlažni tkanini majice na golem telesu in dvakrat globoko vdihnila za pogum, preden mu je sledila ven iz avta na plano in nazaj na vroče julijsko sonce. kotički ustnic so se ji zavihali v komaj opazno sled nasmeška ob videnem prizoru. blake gol do pasu, s svojim mišičastim telesom, ki se je sukal okoli njenega avtomobila in skušal zamenjati njeno uničeno pnevmatiko - zagotovo neprecenljiv prizor ali vsaj tak, ki ga vsak dan ne vidiš in si ga še manj predstavljaš v svoji glavi. "pojma nimam. hitra vožnja po slabih cestah," se je namuznila v odgovor in hkrati napeto vanj upirala pogled. "morda se ti ne, dvomim pa da si imel v planu menjati gumo bivši zaročenki," se je kislo nasmehnila in jo je ves čas imelo, da bi ga ustavila in poklicala prekleto vlečno službo. brez vedenja zakaj, toda njegovo brkljanje in skrb za poškodbo avtomobila, se ji je zdelo nenavadno intimna. nekaj s čimer ti pomaga tvoj prijatelj, mož ali prijazni neznanec; blake ni bil nič od slednjega. bil je le nekdo, ki ga je nekoč poznala zelo dobro ali je bila vsaj takšnega mnenja. sedaj pa o njem ni vedela ničesar več. s čim se ukvarja, kaj ga veseli, ima nemara že ženo, zaročenko ali vsaj dekle? pomembna zanjo nobena izmed možnosti reseda ni bila, a vseeno se ni mogla upreti, da se ne bi vprašala, se spraševala. presneto, kam sta zabredla!

"hvala" je iz sebe komaj iztisnila zahvalo zaradi pomoči, ki mu je ne bi bilo potrebno nuditi. hkrati mu je v roke potisnila plastenko z vodo, ki jo je našla v njegovem avtu, ko je po njegovemu delu na vročem soncu pričakovala žejo. se je mar lahko počutila še bolj trapasto sedaj ob njem po vsem kar se je zgodilo? bila je odrasla ženska, daleč od tistega dekleta pred petimi leti - morala bi se tudi obnašati odraslo. toda nohti so se ji zarili v dlani od truda, da je ne zagrabila panika. "oh, mislim da ne potrebe po spremstvu res ne bo. nič hudega se mi ne bo," je izrekla z rahlo visokim glasom, ko ga je prijazno skušala odvrniti od namere pospremiti jo. dlje v njegovi družbi ne bi zdržala ravnodušna, ne po izgubi razsodnosti na zadnjih sedežih njegovih avtomobilih. in nato... vse se je zgodilo tako hitro, da je prekinilo njeno povezavo med njenim jezikom in možgani. celo v najboljšem primeru bi utegnila najprej spregovoriti in o besedah pomisliti kasneje. pravzaprav sploh ni razmišljala, ko je izgovarjala besedo za besedo: "pravzaprav, nič ni res..." se je slišala izreči debelo laž s hladnim glasom, ki ni bil njen. "vse je bila navadna izmišljotina. otrok nikoli ni obstajal," je hudobno izrekla in strm, s posmehom nasičen pogled uprla naravnost vanj. ležerno se je prestopila iz ene noge na drugo, hkrati pa se počasi, ritensko pomaknila do svojega avta. "vse je bila navadna igrica. čeprav je bil dodatek v tvojem avtomobilu zanimivo in nemara celo nekoliko prijetno presenečenje. očitno ti žensko še uspe zadovoljiti," se je suho zasmejala in še njen je bil njen smeh tuj, besede krute in zlobne. toda morala je, morala je izpeljati igrico do konca in se zavarovati. ni mu smela dopustiti, da jo spet ovije okoli prsta in ponovno pusti za sabo - zlomilo bi jo prekleto totalno. "neverjetno lahko te je naplahtati," je še vedno polno poroga dodala, oči pa so ostajale neme in temne. dovoliti mu ni smela videti v njeno dušo in prek njene krinke. v sebi se je lomila z vsako besedo bolj, a videti ni smel. ne sedaj in ne kdaj kasneje. stala je že pri avtomobilskih vratih, še vedno odprtih in ustnice imela kot ves čas, tudi sedaj ukrivljene v skoraj grotesken nasmešek. "sedaj sva si bot," mu je namenila še zadnji nasmešek, ne da bi se ukvarjala z vse hujšo slabo vestjo. zaslužil si je! sedla je v avto, zaloputnila vrata za seboj in vžgala motor. divje je speljala z mesta, da so kamenčki leteli izpod njenih gum in se namesto proti mestu zapeljala naprej po poti, hladnokrvno kot se je lahko. občutek drobcenega zmagoslavja je z vsakim trenutkom bolj in bolj ugašalo, ko se je oddaljevala od njega. pravzaprav ga je nalagala z resnico. zlagala se mu je, da se mu je zlagala... kakšno jebeno sranje je bilo vse skupaj...