shipping hall

Naslov sporočila: Re: shipping hall Pon Apr 01, 2013 11:01 pm

tag, the amazing theo, mission edition! smitten

note: let's start in medias res, shall we?

vse se je odvilo veliko prehitro. s theom, enim izmed članov tolpe, je stala pred neznancem in premlevala zadnje detajle glede predaje; spomnila se je, da se je spraševala, če je preprodajalca poznala in če je bil to tip, s katerim je nazadnje v enem od klubov spila pet shooterjev, potem pa šla kozlat na vece - in se kasneje ni več vrnila. bil ji je kar sumljivo znan, a ko je bila zalepljena, so tako ali tako vsi obrazi izgledali isto. spomnila se je, da je po njegovi roki iskala nek tatu, za katerega si je domišljala, da ga je videla, pa ga ni našla. nazadnje se je njen pogled srečal s tipovimi očmi, potem pa je nenadoma izza pasu privlekel pištolo in theo jo je v zadnjem trenutku potegnil stran, sicer bi bilo zdajle njeno telo najbrž preluknjano kot švicarski sir. po kolenih sta se prebila na čisto tretjo lokacijo, od koder pa je bilo še vedno slišati odmeve tipovih korakov po praznem prostoru; vsake toliko je odjeknil zvok pištole.

za nekaj trenutkov ji je po glavi bežalo samo to, da bo prej ali slej umrla; govoriti si skorajda ni drznila, čeprav je vsake toliko skozi stisnjene zobe spravila kakšno 'pizdo' ali kaj podobno vulgarnega. počutila se je kot žival v kletki; tehnično bi morala biti v premoči, toda tip je imel lahko zdaj zdaj pištolo uperjeno v njuno čelo in v sekundi bi lahko oba obležala na tleh, obdana v lužo lastne krvi. nič kaj vabljiv prizor. za nekaj trenutkov je vladala popolna tišina. očitno si je njun čudoviti preprodajalec revolver polnil z novimi naboji. s pogledom je poiskala oči partnerja - nič kaj se ni zdelo, da je tako paničen, kot je bila ona sama, a to je ni pretirano čudilo. vedno se ji je zdel jak zajebanec, vsakič ko ga je videla, je razmišljala o tem, kako najbrž na temnih ulicah pretepa tipe, ki iščejo težave, kako v svoje stanovanje vodi pičke, ki jih fuka celo noč in kako občasno kakšnemu človeku prestreli glavo, če mu ta stopi na žulj. ali pa je morda samo oddajal take vibracije in je bil v resnici čisto skuliran tip, ki je na balkonu urejal lončnice in kuhal lastno kosilo. malce je dvomila.

hotela je kaj reči, a smrtne tišine si ni upala prekiniti, ker jo je bilo iskreno strah za lastno glavo. tako ji je samo s pogledom uspelo izraziti jasen 'pri pički materini, kaj naj storiva zdaj', med tem ko je pustila svoja usta zaprta. ne za dolgo. nenadoma je zaslišala zelo jasen zvok; strel revolverja, katerega metek je za kakšno stotinko sekunde poletel med njima, dokler se ni zagozdil v jeklena vrata omare za njunim hrbtom. "pri pizdi," je panično zaklela s pridušenim glasom, ko sta se vrgla v nasprotno smer, streli pa so še kar odmevali po dvorani. "kaj pri kurcu naj narediva?" zašepetala s taisto paniko v glasu, ko je svoje telo samo za trenutek prislonila na hladno steno, da bi se pomirila. njeni prsti so trepetali.

Naslov sporočila: Re: shipping hall Tor Apr 02, 2013 12:29 am

tag; georgia smitten

Kako zelo tipičen dan. Če drog ni preprodajal na lastno roko, mu je podobno delo naložila tolpa in čeprav je bil preklemano prepričan, da bi preprost prevzem robe lahko opravil sam, je poleg njega stopicljala Georgia. Luštna, precej nagajiva rjavolaska, ki je dajala vtis, kot da ves čas hodi po oblakih in moral si je priznati, da mu njena družba kar ugaja. Navadno jim je palete sicer dostavljal drug tip, toda ni bil preveč sumničav – vsi preprodajalci so si bili precej podobni; skušali so privabljati čim manj pozornosti in se zato oblačili pretežno v črno, z temnimi očali pa so skušali prikriti rdečico v očeh. Ko je precej nadutemu tepcu, ki jima je predal račun za kokain že nameraval seči v dlan, pa je slednji namesto preprostega stiska roke na plano povlekel polavtomatski revolver. Verjetno ni pričakoval hudega upiranja ali pa je preprosto upal, da se ga bosta na smrt ustrašila, zato ni reagiral dovolj hitro in Theo je v tem času že ubral pot med visoko naloženimi paletami, za sabo pa je – držeč za njeno nadlahet – vlekel suhljato postavo, ki se več kot očitno ni zavedala resnosti situacije. Verjetno je to bil zgolj šok, toda razmišljati o tem je bilo nespametno, sedaj sta se morala iz situacije izviti premeteno in previdno, niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi rep potegnil med noge in pobegnil iz skladišča – nameraval je ubiti barabo, ki si je drznila pištolo sploh uperiti v njegovo smer. Glede na število nabojev, ki jih je revež spustil v prazno, je moral biti zares precej obupan – verjetno se ju je nameraval znebiti in nato pobrati robo in jo popihati nekam na varno. Seveda je bil to njegov namen … in prekleto dobro ga je razumel. Na dosegu roke je imel za vsaj pol milijona dolarjev droge in neumen bi bil, če bi se jo odločil predati na pošten način. »Drži se me, Georgia, naj ti na pamet ne pade, da bi streljala nazaj,« je zašepetal, medtem ko sta tiho tekla med lesenimi paletami, tu in tam pa jima je za petama še vedno glasno počilo. Nameraval ju je spraviti v dokaj varen položaj in nato napasti nazaj … takrat, ko se prekletemu idiotu ne bo sanjalo, kje sta, takrat, ko ju bo najmanj pričakoval.

V vsem tem razmišljanju je pozabil, da pravzaprav še vedno bežita in le stežka sta se izmaknila številnim nabojem, ki jih je temnolas možakar izstrelil proti njima. Jah, natančen ravno ni bil, toda moral je biti tudi strašansko živčen. Še dobro, da so se nahajali na tako odročnem delu mesta, kjer jih – četudi ne en, ne drug niso uporabljali dušilcev – nihče ni slišal, obenem pa so mimo le redko pripeljali tovornjaki, ki so lesni tovor vozili na več kilometrov oddaljeno tovarno. V vsej tej tišini je bilo jasno slišati menjavanje nabojev in izkoristil je nekaj deset sekund, ki sta jih dobila podarjene, Georgio povlekel k sebi, čeprav se je ravnokar udobno namestila ob jeklena vrata in si dovolila zadihati. »Ne boj se,« je začel, čeprav se je v naslednjem trenutku že zavedal, da je bilo to povsem nesmiselno. Bala se je, prekleto bala se je za svoje življenje, njemu pa je bila vsa ta akcija v neznansko zadovoljstvo. Bil je čudno morbiden in čisto po tihem si je celo želel, da bi ju nesposobnež ujel v kotu, kjer bi mu lahko na svetlolaskinih očeh sprašil umazano rit. »Počakala boš tu in tu in tam pogledala izza palete, ko ga vidiš … naj bo vsaj dvajset metrov proč od tebe … in takrat steci mimo. Garantiram, da bo stekel ali za tabo ali pa bo preprosto ustrelil. Glede na njegove magične sposobnosti, ti zagotavljam, da boš ostala cela, samo teci in ne skrbi zame,« je dejal in ji nazadnje namenil še odobravajoč stisk roke, ki si ga je definitivno zaslužila, potem pa izginil še preden bi utegnila ugovarjati.

Naslov sporočila: Re: shipping hall Tor Apr 02, 2013 1:08 am

tag, the amazing theo, mission edition! smitten

spremljala je njegove oči, ki so se zdele tako vase prepričane; niti najmanj prestrašene, med tem ko ona sicer ni rohnela navzven, je znotraj panično kričala. njene trepetajoče oči so kazale, da je v bistvu čisto presrana in da ostaja prisebna samo zato, ker v vsej tej paniki razume, da se mora iz situacije vseeno izvleči živa. "ha, dober poskus," se je v zavzdihu zasmejala, ko ji je skušal prigovarjati. sam je prav toliko razumel, kot je razumela ona, da njegove besede njenega strahu ne bodo pregnale. pričakovala je, da jo bo morda ta bežna šala nekoliko sprostila, pa ji je v tistem srce začelo divjati samo še toliko bolj, verjetno zato, ker se je vedela, da se z razlogom ne bore pomiriti. da se boji, ker navsezadnje nek psihopat tamle strelja nanjo in na njenega partnerja in prav očitno nima namena odnehati, dokler ne bo njuna kri napojila laminata na tleh. pizdarija.

"ka.." je hotela protestirati, a že je stisnil njeno roko in izginil. je bil popolnoma resen? je res pričakoval, da bo kot kura brez glave stekla mimo tipa, da si skuša rešiti življenje? iskreno - ja, najbrž bi stekla ven in thea pustila tukaj, če bi vedela, da vsaj za njo obstaja najmanjša možnost, da se reši. steči proti maniaku, ki drži nabito pištolo v roki, je bilo skorajda.. ne, ne skorajda - bilo je popolnoma idiotsko. "okej, steci, najbolj genialna ideja tvojega življenja," je šepetala sama pri sebi, ko je nekajkrat pogledala izza palete. tip je bil zmeraj manj kot petnajst metrov daleč, s hrbtom vsaj polovično, če ne v celoti obrnjen stran od nje. nenadoma je naredil nekaj korakov stran, nato pa zavil v eno izmed vrst med policami.

zajela je sapo, sklenila, da je zdaj ali nikoli - in se v šprintu pognala proti izhodu, kolikor tiho je le mogla. med tem se ji je pred očmi najbrž nekajkrat odvilo življenje, najbolj jasno takrat, ko je za seboj zaslišala glasen 'hej', ki je pripadal njunemu napadalcu; nato je skorajda - kot bi imela oči na hrbtu - lahko videla pištolo, ki je bila usmerjena proti njej, a nenadoma se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. slišala je pok, ki je odjeknil, a pištola je ustrelila kdo ve kam, nekam v strop, nekam v prazno. ko se je obrnila, ga je imel theo v rokah in nenadoma ji je postalo jasno, da ni reševala same sebe - bila je vaba in tip se je krasno ujel nanjo.

Naslov sporočila: Re: shipping hall Tor Apr 02, 2013 1:41 am

tag; i'm not a murder virgin anymore! yes, yes, yes! smitten

Bolj kot v svoje sposobnosti je bil prepričan v možakarjevo nesposobnost. Če je sklepal po brezglavem streljanju, je pištolo v rokah držal prvič ali drugič v življenju, bilo pa je tudi mogoče, da ju je nalašč tako dolgo vlekel za nos in ju skušal utruditi. Vse je bilo mogoče; na tem svetu je bilo namreč toliko krutih, nerazumnih in izprijenih ljudi, in presneta reč, tudi sam sebe je našel v omenjenih besedah. Bil je pravzaprav poosebljena zloba, sploh ko mu je kdo stregel po življenju. Zaenkrat še precej optimističen možakar, ki je veselo streljal v njuno smer, bo kmalu pristal v njegovih rokah in takrat mu bo presneto žal, da si je za tarčo izbral prav njega. Prekleto žal! Ko sta končno za trenutek lahko postala, je bil prvotni strah že mimo in moral je priznati, da je brezglavi tek sem ter tja spominjal na igranje slepih miši – Georgia sicer nad igrico ni bila niti malo navdušena, toda podobnega zase ne bi mogel reči. Užival je, zares je užival, čeprav niti slučajno ni bil stoodstotno prepričan v svoj uspeh, toda to je bil čar tolpaškega dela – to je bil razlog, da se je pravzaprav pridružil in vrsto let zapored delal pod skrbnim nadzorom vodstva, ki ga je sedaj poznalo bolje kot lastne žepe. Svetlolasa deklina ga očitno še ni poznala dovolj dobro, da bi vedela, da se bo potrudil po najboljših močeh in ju izvlekel iz hude zagate, toda vedel je, da ga ne bo poslušala, če je takoj ne postavi pred dejstvo, da bo tudi sama morala vsaj malo tvegati. Zato ni dolgo čakal; želel se je le prepričati, da je dojela navodila in glede na to, da je – ko je bil že kakšen meter v nasprotno smer – zaslišal začetek ugovarjanja, jih verjetno je. Zagotovo jih je!

Na povsem drugi strani vsaj desetmetrske pregrade ustvarjene s paletami postavljenimi druga na drugo, je slišal mirne korake, ki so zagotovo pripadali njegovi tarči in čisto neslišno je stekel v nasprotno stran. Upal je, da Georgia ne bo obstala na mestu, temveč opravila svoj delež, četudi bi utegnila – ko se zave, da jo je pravzaprav pognal direktno v njegove roke – popolnoma zamrzniti. Skozi tanke špranje je opazil visoko postavo brkatega preprodajalca, ki je bil še vedno obrnjen v njegovo smer, za njim pa trepetajoče telo prestrašene svetlolaske, ki se je verjetno pravkar zavedala, da je bila poslana naravnost med morske pse. Popolno. Ni našel boljše besede, ko se je, očitno precej slabo pripravljen, tepec zasukal v njeno smer, v tistem pa je tudi sam reagiral podobno kot poprej kolegica. Le da ni tekel mimo, temveč naravnost proti telesu, ki je bilo vsaj nekaj centimetrov nižje od njegovega. Še pravočasno ga je zagrabil okrog vratu, strel je poletel proti ostrešju skladišča, Theo pa je namesto pištole uporabil žepni nož, s katerim mu je brez oklevanja prizadejal usoden rez. Preprodajalčevo telo je kot klada obviselo v njegovih rokah, toda še preden bi se kri utegnila razlesti preko njegove srajce, ga je malomarno odvrgel. Dvignil je pogled in se zagledal v globoke svetlolaskine oči polne groze, medtem ko se je na njegovem obrazu svetlikal bel nasmeh. Kako zelo sta si bila različna. On ponosen sam nase, navdušen nad krvjo, ki je v neprekinjenih intervalih tekla iz globoke ureznine mrtveca, ona pa sedaj ne več prestrašena, pač pa zgrožena. »Kaj sem ti rekel?« se je zarežal, še preden bi se utegnil zavedati, da Georgia ni bila na smrt hvaležna za predstavo, ki jo je uprizoril.

Naslov sporočila: Re: shipping hall Tor Apr 02, 2013 12:17 pm

tag, the amazing theo, mission edition! smitten

ko se je zasukala, jo je nenadoma stisnilo pri srcu; ni pričakovala prizora, ki se ji je naslikal pred očmi. ujela ga je dovolj hitro, da je lahko razločno videla nekaj kapljic krvi, ki so poletele po zraku, ko je theo v vrat njunega napadalca prvič napičil nož. ta je nato gladko zdrsel preko celotnega vratu, bolj globoko, kot bi si georgia znala predstavljati. videla je že mrtve ljudi - umorjene ljudi - in ni jim dovolila, da bi ji prišli do živega. toda umora tako od blizu, tako krvavega.. tega še ni videla. komaj zdaj se je zavedla, da v pljučih stiska svoj dih in glasno ga je izpustila. "moj bog.." je počasi zamrmrala, ko je naredila nekaj previdnih korakov proti theu in proti truplu, ki ga je vrgel po tleh. tip je imel široko odprte oči in zdelo se ji je, da je v njih lahko še zmeraj videla njegovo izhodiščno jezo. zvrtelo se ji je, nekoliko ji je bilo slabo, ko je - z vsakim korakom razločneje - videla meso, ki se je lesketalo med zarezo na vratu moškega.

huje je bilo, ko se je pričela zavedati, da je sokrivka pri tem umoru. njen pogled je begal od theovih zadovoljnih oči, ki so klicale zmago, do mrtvečevih, široko odprtih, v jeznem krču ohranjenih. ni vedela, kaj naj si misli - ni vedela, ali sploh naj si misli kaj konkretnega, kajti vsakič, ko je s pogledom opazila to speče truplo, ki je pred misli prišla ena sama stvar; da je sama kriva za to, namreč. "ja, dobro si rekel.." je v šoku prikimala. zdaj se je ustavila na drugi strani telesa, da je mrtvec nekako ležal med theom in njo, ob čemer se je samo počutila toliko huje. thea zdaj nekaj časa ni pogledala; preučevala je globoko lužo krvi, ki se je po linoleju razlezla okrog tipove glave. bilo je naravnost smešno, kako je njeno srce še vedno trepetalo kot prej, v glavi pa se je počutila popolnoma prazno. kot bi se čas ustavil. izredno nenavaden občutek; nikoli ni ob takšni tišini, ob takšnem miru.. čutila tolikšnega utripa srca.

"a sva to.. smela narediti?" je previdno vprašala, pogled pa dvignila k njegovim očem. ni hotela obtoževati in nekje v sebi je morala vedeti, da je šlo za ali - ali. ali njuno življenje, ali pa njegovo in vendar.. in vendar še nikdar ni videla umora od blizu, kaj šele sodelovala v njem, sploh pa je vedela, kako je delovala filozofija v tolpi. ljudi se ni ubijalo, zato je tudi sama pustila revolver tam, kjer je bil; streljati tako ni znala dobro, nasilje je sovražila. "mislim.." je nadaljevala in samo sebe presenetila, ko je konica njenih tenisk rahko dreznila v truplo. nič se ni zgodilo. "ubila sva nekoga." ni si želela o tem razmišljati, in vendar ni mogla kaj, da ji misel ne bi pobegnila k dejstvu, da ima moški najbrž nekje družino, morda punco ali ženo, kakšnega otroka ali kaj.. in da se ga bo slej ali prej iskalo, njegova kri pa bo na njunih rokah. no, na theovih predvsem, in vendar - tudi na njenih.

Naslov sporočila: Re: shipping hall Tor Apr 02, 2013 5:38 pm

tag; georgia smitten

Ni vedel kako natančno bi se počutil. Če bi se ravnal le po sebi, bi verjetno sedaj zaploskal odlični predstavi, ki jo je pripravil, ker pa je vanj zrlo dvoje zgroženih oči, si ni mogel kaj, da ga ne bi nekje na dnu srca malce zbodlo. Mogoče je le ravnal nekoliko pretirano, toda v njem se je nabirala jeza, huda jeza že nekaj let in preprosto ni videl drugega izhoda. Ko je pred leti prvič ubil človeka, se je slab dan za tem popolnoma zlomil, zadeto je razmišljal o samomoru, se predoziral pa so ga še pravočasno našli in počasi se je moral naučiti živeti tudi s tem. Je pač bil takšen … zelo drugačen in predvsem zelo navzkriž z zakonom. Georgiin pogled mu je dal vedeti, da ni bila čisto nič navdušena na prizorom, ki ga je videla, da ni bila vajena spremljati brezbrižne in tako zelo krvave usmrtitve, da preprosto ni želela, da bi se končalo na tak način. Mogoče je pred par minutami še verjela, da ga bo preprosto lopnil po glavi, mu izmaknil revolver ter ga nato prestrašil do te mere, da mu niti enkrat kaj podobnega ne bi več padlo na pamet. No, sedaj mu res ne bo moglo, ko je ležal v svoji lastni krvi, ki bi čisto zares utegnila biti tudi njuna. S takšnim prepričanjem ga je očitno čakala zdaj še nekoliko težja naloga – prepričati svetlolasko, da sta storila pravo stvar in da bi bilo dobro, če tolpi enostavno prikrijeta vse, kar se je tu dogajalo. In vse je kazalo njemu v prid. Tla so bila obdana z linolejem, kar je pomenilo enostavno čiščenje, z izjemo neštetih kapelj krvi, ki so pristale na beli majici, ki jo je nosil pod srajco, drugih ni videl, in brez, da bi dekletu sploh odgovoril je slekel okrvavljene cunje in jih vrgel na tla. Pregledal je žepe njune žrtve, pospravil njegovo denarnico in avtomobilske ključe, potem pa uvidel, da bo živčno razvalino pred njim čisto zares moral najprej pomiriti, šele potem bo sposobna priskočiti na pomoč. »Smela gor ali dol, če bi na njegovem mestu rada ležala še ti, izvoli, ampak z mano se nihče ne bo jebal,« je skorajda razjarjeno odgovoril. Tolpa ne bo ogrožala njegovega življenja, vsaj ne na tak način. In če se kdo resnično želi z njim poigrati, s tem nevede pljune v svojo skledo. »Ne, jaz sem ga ubil, ti si bila le nedolžna priča.« ji je navrgel, čeprav je bila vendarle sokriva. Na njej je le eno; se bo s krivdo lahko soočila ali bo izblebetala kakšno neumnost. Vsekakor bolje zanjo, da drži jezik za zobmi. »Teci in odpri zadnja vrata,,« ji je naročil, potem pa si preko ramena poveznil mlahavo truplo, ki je bilo sicer težje, kot je izgledalo, toda ne dovolj, da bi ga to odvrnilo od njegove namere. Morala sta se ga znebiti in počistiti za sabo, druge rešitve tu ni bilo.

Svetlolaska ga je s strahospoštovanjem premerila, potem pa ubrala pot proti skrajnemu delu skladišča, kjer se je nahajal stranski vhod in kjer sta kakšno uro prej pustila avto. Vozil ga je redko in ni bil v tako zelo dobrem stanju, da bi ga kakšen madež tako zelo motil, zato ji je le pomignil naj odpre prtljažnik kamor je strpal možakarja, potem pa sta se z ramo ob rami vrnila nazaj v skladišče. Še vedno je bilo prazno, samotno in tiho … kot da se tam ne bi zgodilo nič. Z izjemo gromozanske mlake krvi na tleh nikjer ni bilo drugega dokaza, da bi tukaj sploh kaj šlo narobe. S srajco in majico, ki ju je odvrgel prej je pobrisal kri s temnega poda in bil je zadovoljen … dvomil je, da bo kdorkoli tukaj polival luminol, zato si ni delal prevelikih opravkov s čiščenjem. »Si v redu?« se je končno imel čas obrniti tudi proti njej in kako nenavadno, premogel je celo znak nekakšne zaskrbljenosti. Bila je bleda in več kot očitno zelo zaskrbljena, toda sam pri sebi je vedel, da ni razloga za skrb. Mrtvec se je nahajal v njegovem avtu in če bo kdorkoli nastradal bo to on, v njegovi navadi namreč ni bilo, da bi kogarkoli zatožil zgolj zato, da bi rešil svojo rit. »Odpeljal te bom do šefove pisarne, predaj mu račun, ki sva ga dobila in povej, da je vse steklo brez težav, da je vsa droga tu in skrbno spravljena. Povej mu še, da imam jaz drugo delo in da se bom oglasil, če me nujno potrebuje,« je začel, nekje v skrajnem kotu možganov pa že premleval kako se bo pravzaprav znebil telesa. »Ostalo naj te ne skrbi. Znebil se bom trupla in poskrbel, da na njem ne bo najinih sledi, ni šans, da naju dobijo, Georgia, samo poskrbi, da boš tiho. Nihče ne sme vedeti, to kar se je zgodilo tu … to je čisto najina stvar.«

Naslov sporočila: Re: shipping hall Sre Apr 03, 2013 12:05 am

tag, the amazing theo, mission edition! smitten

s pogledom je sledila njegovemu delu. najprej si je iz telesa strgal srajco, nato se je lotil trupla, iz njega pobral vse, kar je spominjalo na resničnega človeka. ključe, denarnico, take drobnarije. zdaj se je prav zares spraševala, če je bil to moški, s katerim je pred kratkim popivala. najbrž ne, najbrž ga je zamenjala za koga, navsezadnje ni imel ravno pretirano posebnega obraza. "ne, nisem mislila.." je zmajala z glavo in se namrščila, z očmi je še vedno preučevala mrtve obrazne poteze. "nisem hotela izzveneti kot nehvaležna smrklja." prav zares ne, bila je hvaležna, da ji je rešil življenje, za njeno trenutno počutje je bilo bolj ali ne krivo dejstvo, da je pravkar iz tako majhne razdalje videla nekaj tako.. smrtonosnega. "samo.." ničesar smiselnega se ni spomnila. vse je bilo okej, tako je bilo potrebno storiti, sicer bi nasrkala onadva.

slepo je sledila njegovim ukazom; široko odprla stranska vrata, poskrbela, da je bil odprt prtljažnik, kamor je theo skrbno strpal truplo. ko je takole ležalo v prtljažniku, se ji je njegova klavrna usoda zdela še toliko bolj žalostna. vrnila sta se v halo, kjer ju je čakala le še tista mlaka krvi. kot on, se je sklonila tudi ona in s kosem cunje, ki jo je prej theo strgal iz sebe, skušala pomagati pri čiščenju. vendar pa je kri material premočila in kmalu so bile njene dlani obarvane rdeče; ob samem zavedanju se ji je v glavi rahlo zvrtelo, postalo ji je slabo. neprijetno ji je bilo razmišljati o tem, da pravkar iz tal briše notranjost nekega še pred kratkim živega človeka. dejansko notranjost. ni bilo samo ekstremno moteče, bilo ji je nagravžno. "oh, ne vem," je skušala igrati brezskrbnost, a vedela je, da jo je prebral v trenutku. skomignila je z rameni, nato pa zmajala z glavo in mu dovolila, da vidi ranljivost v njegovih očeh. "še nikoli nisem bila.. tako blizu.." zmajala je z glavo, se namrščila, pogled ji je znova pobegnil k slabo izbrisani mlaki krvi.

odsotno je kimala njegovemu načrtu; razumela ga je, razumela je, kaj mora storiti, ni se imela namena izneveriti.. samo prestrašena je bila. "okej, bom," je dejala med vnovičnim kimanjem, preprosto zato, da bi dokazala, da kljub vsem izgledom dejansko posluša. "okej," je znova pritrdila, ko je s pogledom znova ujela njegovega. ni si mislila, da bo pristala tukaj, ves čas se je namreč tolažila, da ne počne nič slabega, nič pretirano ilegalnega, da preprosto preprodaja in da se ima fino. in da nikdar ne bo zabredla dovolj globoko, da bi pristala v težavah. počasi se je postavila na noge. "pelji me," je zahtevala s šibkim glasom, roke je nekoliko povzdignila. kri na njih se je sušila. sprehodila se je proti izhodu, obstala pri avtu, dokler se ji ni pridružil tudi on, nato pa sedla na sovoznikov sedež in zaprla oči.