police lobby

Naslov sporočila: police lobby Čet Maj 23, 2013 9:52 pm

tag; jamie srcek

Vsaj že tretjič tistega dne je stekla do laboratorija, kjer še vedno niso končali preiskav, ki jih je nujno potrebovala za nadaljevanje primera, ki ga je še vedno – ne tako zelo uspešno – preiskovala. Kaj drugega kot nečimrno prelaganje papirovja zato niti ni bilo smiselno in ob trenutkih, kot je bil ta, je resnično sovražila svoje delo. Prekleta birokracija in vsi ti neumni pogoji preden si lahko komurkoli sploh kaj dopovedal, v nasprotnem primeru si bil ti tisti navzkriž z zakonom. Zadnje tedne je res šlo vse narobe; najprej je na delu izgubila partnerja, pravzaprav bolj prijatelja in še vedno se ji je ob pogledu na prazno mizo ob njeni v očeh nabrala vsaj delna sled solza. Ni bila pripravljena na kaj takega, niti slučajno ne, in verjetno ji tudi več deset let izkušenj pri tem ne bi niti malo pomagalo, Jacob je bil le Jacob in pogrešala je njegov smeh, njegov lahen korak ob njenem, njegove miniaturne objeme in prestice. In morda je bil ravno to razlog, da se je v tem času tako zelo drastično spremenila. Prej se je le poredko pridružila skupini sodelavcev, ki je vsak petek obrala vsaj par klubov, zdaj pa je to pravzaprav postala prava stalnica. In ne le, da so jo po vsem tem času zdaj vendarle sprejeli medse in vzeli za svojo, tudi uživala je znatno bolj. Njeno mizerno življenje slovaške miške se je, človek bi lahko rekel, da kar skozi noč, preobrazilo v divje, ampak klavrno polaganje rok in praznjenje kozarcev, naslednji dan pa v objemanje straniščne školjke.

Toda vsaka sprememba je bila dobra. Morala je biti. Vsekakor se je po vsem tem času počutila bolje, z novo partnerko sta tvorili precej sanjski tim in morala si je priznati, da so ji vsi ti pogledi počasi začeli celo prijati. Ne glede na to, da je pred tedni na njena vrata potrkal Valentin in da je zdaj okupiral eno izmed njenih sob, ne glede na to, da ji je tu in tam še vedno očital tisti mali skok čez plot, ki to sploh ni bil, glede na to, da sta bila vsak na svojem koncu planeta. In čeprav ga je še vedno nekje globoko v sebi ljubila, je bila tista sramežljiva Slovakinja vendarle del preteklosti. »Lou, samo na kavo skočim, velja? Ti pa še enkrat pokliči v laboratorij, že pred pol ure bi morali dobiti zadnje rezultate,« se je lahno odrinila od mize, polne nerešenih primerov in praznih lončkov kave, ki je v zadnjih dneh bila njena stalna spremljevalka. Potrebovala je zgolj tistih pičlih nekaj ur spanca, ki ga je nato včasih nadoknadila še s kakšno kitico na delu, sicer pa je prav uspešno diktirala tempo svojemu precej zblojenemu življenju. Kratka pavza je bila med drugimi tudi odlična priložnost, da si je privoščila kakšen odpet gumb več, v tistih zatohlih pisarnicah je bilo namreč svinjsko vroče, in ko se je zdaj že nekoliko boljše volje naslonila na mrzlo steno v skrajnem kotu avle, preprosto ni mogla spregledati tistega presneto simpatičnega sodelavca na drugem koncu. Novinec. Če mu je tako sploh lahko rekla, glede na to, da tudi sama tu ni bila prav dolgo, toda dejstvo je rade volje izrabila za priložnost, da ga pozdravi. »Jamie, Jamie, se že skrivaš pred delom, kaj?« je z ramo zadela ob njegovo, potem pa skodelico kave ponesla k ustom. Bila sta … jah, na žalost zgolj sodelavca, ampak če si je že izborila teh nekaj prostih minut, si jih bo skušala tudi popestriti. S preprostim gibom roke je popravila namečkan del njegove srajce in otipala neverjetno in precej fascinantno izoblikovano telo, ki niti slučajno ni moglo pripadati temu nadvse sramežljivemu mladeniču. »Ti je mami danes pozabila zlikati uniformo, kaj?«