boathouse row

Naslov sporočila: boathouse row Sre Feb 20, 2013 8:23 pm

tag, the awesome saoirse smitten

ni vedel, koliko časa je sedel na tistem trdem železnem stolu; glavi je kmalu pustil, da je omahnila na njegova prsa in zdelo se je, da je morda za nekaj časa izgubil zavest. tišina, ki je napolnjevala prostor, je samo morilsko naznanjevala, da so mu ure najbrž štete. nič mu ni bilo pojasnjeno; ko se je po eni izmed temnih uličic vračal k svojemu stanovanju, so ga zagrabile močne roke, ga stiščale v zadnji del precej prostornega kombija, kjer so mu bile zvezane oči, roke in noge. dokler se ni znašel v praznem prostoru po nekaj desetminutni vožnji, mu pretveza čez oči ni bila odstranjena; potem se je iz oči v oči srečal z nekaj precej nabitimi tipi, ki kmalu z udarci niso varčevali; predvideval je, da je bil delno kriv tudi sam, ker ni znal držati gobca, istočasno pa iskreno ni vedel, kaj bi lahko storil ali koga bi utegnil razjariti, da je pristal v vsem tem sranju. po nekaj udarcih je v ustih čutil kri, kmalu je slabo videl in precej prepričan je bil, da mu po licih ne polzi samo znoj, ampak tudi gosta kri. dokler je bil še zmožen razmišljati, je k listi poškodb prištel preklano ustnico in podpludbe na očesih, morda tudi preklano ličnico in razbit nos, a kmalu je bila bolečina tako neznosna, da je nehal razmišljati o tem, kaj vse utegne imeti zlomljeno, in se nejevoljno prepustil mislim, ki jih je ta bolečina povzročala.

potem mu je glava omahnila, najbrž je izgubil zavest in oči je znova odprl komaj, ko so se v velikem in praznem prostoru zaslišali koraki. ne kakršnikoli koraki, odmevajoče visoke pete. slika, ki se je prikazala pred njim, njegova kolena in konice njegovih čevljev - vse je bilo prekleto megleno. bolelo ga je, ko je gledal, a uspelo mu je, da je s pridušenim vzdihom v sebi zadržal pravo kričanje, ki si ga je želel dovoliti. prekleto, njegovo telo je bolelo kot sam hudič; bilo je, kot bi se zbudil iz boksarskega dvoboja. bolele so ga prsi in ko je pogled premaknil k prstom na rokah in odkril okrvavljene členke in dislocirane kosti v prstih, mu je postalo jasno, da je moral nekomu prekleto stopiti v zelje. očitno so ga tipi mlatili tudi po tem, ko je izgubil zavest.

počasi je dvignil glavo, ob čemer je začutil skoraj neznosno bolečino. pred njim ni bilo nikogar; koraki so prihajali izza njegovega hrbta. kotički njegovih ustnic so se nekoliko zasukali navzgor, a ubijajoča bolečina v ličnicah mu ni dovolila, da bi iz sebe spravil pristen smehljaj. komaj opazno je prikimal z glavo in jo nagnil na stran; zdaj so bili koraki dovolj blizu, da je vedel, da bi ga neznanka lahko vsak trenutek zgrabila za vrat in mu ga zategnila. kako tragična usoda. "tako je torej.." je iz sebe spravil zahrople besede, ki niso bile niti najmanj podobne njegovemu vsakdanjemu glasu. čutil je lahko le delno zaceljeno rano na svojih ustnicah, ki je skelela. bil je lačen in izčrpan. "tako se torej dela dandanes?" je znova spravil iz sebe, zopet s precejšnjo težavo in s suhim glasom. "pošljejo žensko, da opravi moško delo?" iz ust je spravil kratek smeh, ki ga je kmalu udušil zaradi dihjemajoče bolečine v prsih.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Feb 22, 2013 9:20 pm

ne glede na vse mite in zloglasne podatke, ki so krožili o ircih, saoirse ni bilo tako lahko razjeziti. ponavadi je ohranila trezno glavo, se brigala za pomembne stvari in najbolj pomembno, vedno ostala mirno. verjela je v pravi način dela in do zdaj je bila popolnoma prepričana vase in zadovoljna s trditvijo, da je mafija postala bolj nevarna in dobra kot kadarkoli prej. njeno življenje bi lahko bilo krasno. večino časa je tudi bilo. uživala je v svoji vlogi in življenju na splošno, ampak včasih so stvari pač šle narobe. včasih je bila besna. in včasih so jo zadeve pripravile do tega, da je sprejela nujne ukrepe, s katerimi jih je popravila. saj ni bilo tako težko. celotna filozofija je bila v tem, da si našel problem in ga odstranil. morda ne nujno takoj – temu je njen oče rekel rdeč karton, čeprav je sama ta izraz sovražila. bilo je bolj opozorilo. opozorilo, ki jih je saoirse v svet vedno pošiljala z vso resnostjo in ko je že petič jezno prebrala številke na papirju, ki se kar niso hotele spremeniti, je brez oklevanja sprejela odločitev, da je bil čas za opozorilo tistega neumnega kretena, ki je vse skupaj zakrivil.
še vedno je bila v tesnih usnjenih hlačah, ko so jo pobrali. sicer je dan preživela povsem sproščeno, ampak njena oprava je vedno bila brezhibna. sama od tega nikakor ni odstopala. na trenutke je bila že skoraj neznosna perfekcionistka, ampak to je bilo dobro. vedno je tudi rada sama spoznavala ljudi, ki so jo jezili. tako je vedno vedela, na koga mora biti pozorna in kdo je bil šibek člen. sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko je avto zavil proti kraju, kjer je tičal problem. zabavna misel jo je spravila v skoraj dobro voljo, ki se je razblinila v hipu, ko je pomislila na definicijo tega problema.
vstopila je v prostor. mafija je imela veliko takšnih in drugačnih prostorov po celotnem mestu in ko je počasi zakorakala v notranjosti, se je mehko nasmehnila ob pogledu na telo, privezano na stol. najbrž ni spadala pod preveč usmiljene ljudi, ampak kazen je morala biti vzgojna in ko je možem naročila, naj bodo neusmiljeni, je imela v mislih točno to. potem pa je temnolasec na stolu nenadoma spregovoril in na njen obraz zarisal nasmešek. vzela je enega izmed stolov ob steni in ga počasi potegnila preko tal do njegovega stola in se okobal usedla nanj ter se s komolci naslonila na naslonjalo, medtem ko je s pogledom preučila njegov obraz. »nekaj novega,« je mehko odvrnila na njegove besede. ljubek obraz, dolgi blond lasje in nežen glas – vsekakor ni bila podoba nekoga, ki bi ga lahko pričakoval. »tako kot vtikanje svojega nosu v zadeve, kamor ne spada; sploh če veš, da se boš zagovoto opekel,« je nadaljevala, potem pa iz žepa svoje jakne potegnila vžigalnik. eden izmed mož ji je hipoma ponudil cigareto, ki jo je prižgala in vase počasi zajela dim, medtem ko je nagnila glavo. »wesley maximillan pierce,« je njen glas ponovno napolnil prostor. poznala je pravila obnašanja v takšnih situacijah – prevečkrat je videla očeta, ki je počel podobno. pravilo številka ena? človeku pokaži, da ga poznaš bolje, kot bi hotel, da ga. in to niti ni bilo težko, čeprav se saoirse v resnici že dolgo ni več ozirala na pravila. počasi je našobila ustnice in opazovala dim, ki se je izvil izmed njih, potem pa pogled uprla vanj. »hm. si kdaj želiš, da se sploh ne bi zbudil iz kome?«

tagged: wesley. | notes so much fun! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Ned Feb 24, 2013 11:40 am

tag, the awesome saoirse smitten

končno je imel možnost uzreti tudi njen obraz in ko ga je, se mu je na ustnice nemudoma prikradel zlovešč nasmeh. oh, to si je bil pripravljen priseči; če se bo danes iz te situacije vrnil živ, bo temule svetlolasemu angelčku žal, da se je rodila. njej in njenim ogromnim kompanjonom. ob njenih besedah se je sarkastično nasmejal in zmajal je z glavo, ob čemer je čutil sleherno poškodbo na telesu. "ljubica, zame to ni bilo nikoli nič novega," jo je gladko zavrnil in zakašljal, ker se mu je zdelo, da je kri čutil tudi v sapniku. ali pa morda zato, ker so bila njegova usta popolnoma suha in je na vsak način skušal svoje telo spraviti v vsaj približno sposoben položaj; a konec koncev si je mogel priznati, da v danem trenutku kaj več od jezikanja ni bil zmožen. če bi ga odvezali, je dvomil, da bi bil sposoben hoditi.

zaničujoče je prhnil, ko je opazoval enega od ogromnih goril, kako je kot majhen in presran psiček iztegnil svojo roko in ponudil svetlolaski cigareto. "bi me naj to, da poznaš moje ime, popolnoma vrglo iz tira?" je povzdignil obrvi. morda je mislila, da ni imel pojma, a navsezadnje ni bila edina, ki je vedela, kako je potrebno streči ljudem, ki jih želiš na smrt prestrašiti. in naj je bil že tako zjeban, prestrašen še vedno ni bil. smrt ni bila kazen, bila je odrešenje; in če ne bo odrešen zdaj, bo imel priložnost sladkega maščevanja. v vsakem primeru se bo imel prekleto fino. "moram ti priznati, da sem prej kot to.. ponosen. ženske ponavadi kričijo moje ime šele, ko so tik pred tem, da jim pride." znova se je zaničljivo nasmehnil in nekoliko premaknil glavo, da bi si ogledal prostor, kjer se nahaja. ni bilo videti kaj veliko; ogromne gorile in dolg, prazen nič. no ja, vedno je vedel, da bo končal v mafijskem filmčku.

"da bi zamudil tvoj ljubek obrazek?" se je s pogledom znova vrnil k njenim očem in skušal našobiti ustnice, da bi ji pokazal, kako je zanj samo ljubka igračka, s katero se bo kmalu še poigral. "poslušaj, bi lahko svoji veliki gorili rekla.." je s pogledom pomignil na tistega orjaka, ki ji je prejle ponudil cigareto. "naj ponudi še enega meni?" odkašljal se je, nato pa vase zaverovano nadaljeval: "bilo bi vljudno do gosta." skušal je skomigniti z rameni, pa je bil prekleto trdno zavezan, zato je bil njegov poskus bolj klavrn. še zdaj se je spraševal, kaj je pravzaprav naredil, da se je znašel v takšnem sranju, a obenem si je moral priznati, da bi bilo boljše vprašanje, česa pravzaprav ni naredil. mimo njihgovega ganga je zmerom zahajal v take in drugačne težave, ne toliko, ker bi mu bilo do dodatnega zaslužka, prej zato, ker je potreboval adrenalin. morda je bil zares odvisen od njega; in zdaj ga je ta odvisnost pripeljala predaleč.

"daj," je dejal nekoliko tiše in se z zgornjim delom torza, ki ni bil zvezan, nagnil nekoliko naprej; kolikor je pač šlo zaradi trdnih spon. "spomni me.. kaj sem naredil, da sem si zaslužil tvojo jezo?" njegov ton je ostajal norčav, ignoratnski, kot dokaz, da njene avtoritete nikakor ne priznava. bila je majhna deklica, ki se je igrala v svetu odraslih; zagotovo preveč nezrela, da bi se vtikala vanj in v takovrstno nasilje. ubogo dekletce; le kakšna nesreča jo je privedla do sem?

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sob Mar 02, 2013 8:34 pm

oh, kreten je bil tako zelo prepričan sam vase, da bi jo celotna situacija res navsezadnje lahko še zabavala. obstajal je samo on; njegov pogum in neustrašnost sta bili občudovanja vredni, ampak v dani situaciji povsem neumni. le da tega ni vedel. seveda ne, v njej je še vedno videl tisto nedolžno svetlolasko z velikimi očmi in premalo sposobnostmi, da bi komerkoli karkoli storila. morda jo je imel za dekle kašnega pomembnejšega mafijca. morda je bil prepričan, da je zašla iz svoje poti. morda je v njej videl samo plehko senco – ne bi ji moglo biti bolj vseeno, ker je bila resnica daleč od tega in ker se saoirse niti ni obremenjevala z mnenji, ki niso štela. temnolasec je bil v danem trenutku ovira na njeni poti – sicer v kakšnem drugem trenutku zagotovo precej privlačna ovira, ampak zdaj, ko je bil pred njo takole pretepen in povsem onesposobljen zaradi njenih uslužbencev, ki kot ponavadi niso omahovali pri uporabi sile, ga je videla za tisto, kar je pač bil. ovira. ovira, ki jo je morala videti na lastne oči in se prepričati o tem, kdo za vraga je ta tepec. ob njegovih zaničljivih besedah se je na njenih obrazih pojavil polovičen nasmešek, ki je bil po svoje nekoliko prizanesljiv, ko je nagnila svojo glavo in uprla pogled vanj. »v bistvu se morda nekoliko motiš o tem. ampak hej, kako naj bi jaz vedela?« je ubrala podoben ton, kot ga je imel on. poznala ga je do obisti – imela je vse podatke o njem, ki jih je bilo mogoče dobiti. bil je zlomljen od znotraj, tako kot marsikdo v tem poklicu, ampak to je znal izkoristiti. če le ne bi bil tako presneto neumen. ostala je mirna ob njegovih besedah. kako žalostno je vse skupaj pravzaprav bilo – po njej je skušal udarjati z besedami, ampak saoirse je imela preveč trdo kožo, da bi ji karkoli sploh še prišlo do živega. žaljivki, udarci – vse to je znala prenesti. še vedno pa ni znala prenašati idiotov, ki so se vtikali v njeno delo. predvsem idiotov, ki so ogrožali njene ljudi.
»zabavaš me,« se je posmehnila ob njegovih besedah. imela je ljubek obrazek, kako zelo lepo od njega, da je to omenil. najraje bi zavila z očmi in ga udarila točno tja, kjer je bolelo najbolj, ampak znala se je obvladovati. ob njegovi drzni prošnji je saoirse zaradi lastnega zadovoljstva resnično našobila ustnice, medtem ko ga je ocenjujoče premerila s pogledom, zatem pa se je morala zasmejati. iz nekega nenavadnega razloga so njene tako imenovane gorile čutile potrebo po tem, da se smehu pridružijo, čeprav je lahko opazila nejevoljno v očeh moškega, ki je ponovno stopil proti wesleyju, da bi mu pokazal svoje. zgolj nežno je zmajala z glavo – gesta, ki je bila videti tako nedolžna, a je hkrati moškega takoj odvrnila od njegovih namenov. včasih jo je presenetilo, v kakšni meri so jo spoštovali in jo cenili, a po drugi strani je vedela, da so jo pač morali. »vsekakor bi bilo vljudno, če bi bil ti dejansko gost. tako pa si – hm, kakšen je primeren izraz? vsekakor nadležno bitje, ki ga je nekako pač potrebno naučiti, da se določenih stvari pač ne sme.« mehko se je nasmehnila, medtem ko je z ustnicami ponovno zajela vase dim in se sklonila nekoliko naprej, da ga je lahko pihnila naravnost vanj. morda je bil trmast pogled v njegovih očeh tisto, kar jo je dokončno razjezilo. bil je preveč prepričan sam vase – preveč gotov glede tega, da je bil pomemben, ko pa je bil samo presneti nihče. ob njegovem vprašanju je zato vstala, se sprehodila do njega in počepnila tik pred njim. »marsikaj,« je bil njen odgovor kratek, ko pogled uprla naravnost v njegove oči. ko bo povedala svoje ime, mu bo vse jasno. imela je priimek, ki je pri ljudeh vzbujal različne odzive – a vsekakor so ga vsi poznali, prav tako pa tudi njegov pomen. »nekako si zabredel na sredo mojih poslov,« je bil njen glas oster, ko je nagnila svojo glavo in z eno roko nenadoma zagrabila njegove lase ter ga tako prisilila, da je obmiroval in ni mogel premakniti glave, z drugo roko pa je prijela svoj cigaret in konico pritisnila naravnost na tisto najbolj nežno kožo njegovega obraza ob ličnici – na točko, kjer je bolelo najbolj, tako jo je vedno učil oče in imel je prav. mehko se je pokadilo, ko je prišel goreči ogorek v stik s kožo, saoirse pa je pogled medtem upirala naravnost v njegove oči. bil je povsem pretepen, ampak ta bolečina se ni mogla primerjati z bolečino udarcev. prepričala se je, da je pritiskala cigaret na njegovo kožo dovolj časa, da bo tam za vedno ostal spominek, potem pa je cigaret brezbrižno odvrgla in izpustila njegove lase, ne da bi se umaknila. »saoirse. saoirse o'brien.«

tagged: wesley.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Mar 04, 2013 3:39 pm

tag, the awesome saoirse smitten

"da, prav zares," se je šibko, a zadovoljno nasmejal; četudi bo naslednji udarec usoden, se ni imel namena vdati. ne lepotički, ne njenim gorilam; nikomur se ni imel namena vdati, bil je dovolj močan, dovolj sposoben, da je vedel, da ga noben človek, ne glede na to, kako močan, kako sposoben - da ga noben človek ne bo nikdar zmožen raztrgati. lahko mu je polomila roke in noge, lahko mu je razbila rebra, lahko je zapičila nož globoko v njegovo živo meso; še vedno je imel namen do nje obdržati taisti, nekoliko zaničljivi, vsekakor ne podrejeni odnos. "kako bi lahko ti karkoli vedela.." ni ga poznala in četudi je morda naredila raziskavo o njegovem ozadju, ni imela pojma, s kom ima opravka. morda njegovo ime ni odmevalo na ustih velikih živin v svetu senc, a navsezadnje si nikdar ni želel blišča in slave. bil je kot potepuški pes, ki je našel svoje mesto na svetu; v sencah, kamor je navsezadnje tudi spadal.

namuznil se ji je in utrujeno prikimal z glavo. "me veseli, da je tako." zabaval jo je? krasno! bil je povsem zadovoljen s svojimi jezikavimi odgovori, s svojim odnosom do nje in zdelo se mu je, da je lahko videl, kako ji počasi pritiska na živec. pričakovala je, da bo kot posran psiček klečeplazil, da mu vrne svobodo, da mu prizanese z udarci.. namesto tega ji je - kolikor se je le dalo - vzravnano gledal naravnost v oči in se ji smehljal, kot da mu prav zares ne bi bilo nič hudega. o ja, užival je tudi sam. tudi sam se je zabaval, čeprav ga je bolel slehern košček telesa. vsekakor je prekinila vsakdanji ritem življenja.

"uh, prosim, nauči me," je dejal v erotično izzivalnem glasu in ob tem nekoliko premaknil svoj torzo, da je njegovo skrajno neprimerno vedenje prišlo nekoliko bolj do izraza. "kaj bova? me boš.. prebičala, ljubezen?" široko se je nasmehnil, ob čemer je začutil konkretne podpludbe svoje leve ličnice, ki bo jutri najbrž razgalila grotesken obraz, ko se bo zjutraj ugledal v ogledalu. če se bo seveda uspel ogledati - še vedno ni izključeval možnosti, da ga bo prej ali slej pričakal metek v čelu, četudi je v to čedalje bolj dvomil. če so te hoteli mrtvega, si niso dali toliko dela s tem, da te 'naučijo lekcijo'. če so te hoteli mrtvega, si bil v tem času že truplo. "v vsakem primeru bo dobro," je tišje zamrmral, še vedno v isto zapeljivem, a izzivalnem tonu, "če raztrgaš tale oblačila iz mene in si daš duška." pomežiknil je, nato pa se nasmejal in hrbet zopet prislonil k naslonjalu stola.

povzdignil je obrvi, ko mu je na vprašanje odgovorila z jedrnatim in ne preveč jasnim odgovorom. oh, naredil je toliko sranja, da je res težko predvideval, s čim bi jo lahko ujezil. očitno s preprostim.. marsičem. nenadoma je zgrabila za njegove lase in mu nagnila glavo; hotel ji je navreči kak komičen komentar, češ naj mu ne pokvari frizure, a v trenutku, ko se je goreča konica cigarete spojila z njegovo kožo, je iz sebe izpustil grozljiv grlen zvok, ki je napolnil tišino dvorane. njegov krik je odmeval od sten, ko je čutil, kako se njegova koža žge in kako cigaretna konica penetrira vse globje skozi njegovo meso. bolelo je kot hudič; sicer je bilo njegovo telo že totalno razbolelo, a to je bil drug tip bolečine. centriran v eno samo točko; boleč kot sam satan. končno ga je izpustila in njegova glava je omahnila na njegove prsi. ni vedel, kdaj natanko se je grlen krik končal; zdaj je tiho počival in upal, da mu ni popolnoma razmesarila lica. pizdarija.

in potem.. potem je zaslišal njeno ime. najprej se je pričel smejati sam pri sebi, nato na glas, naposled je utrujeno glavo znova dvignil in njegov smeh se je srečal z njenimi hladnimi očmi. s kotičkom očesa je lahko videl kri, ki se mu je znova usula po licu; in kljub vsej bolečini ni bil sposoben odnehati. končno se je spravil k sebi; ni vedel, ali je bilo krivo mučenje, dehidracija.. ali pa sama situacija, ki se je zdela skoraj neverjetna. "vedno sem te hotel spoznati," je zariplo spregovoril in se znova zasmejal. "žal mi je tvojega starega. bil je živa legenda."

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sre Mar 06, 2013 5:00 pm

vsekakor se je morala sama pri sebi nasmehniti – njegove besede so bile tako daleč od resnice in v odgovor je zgolj skomignila z rameni, kot da bi hotela reči 'misli si, kar si hočeš'. pa saj ji ni bilo mar, kaj si je mislil – bil je nihče, na ulici se je nahajalo toliko njemu podobnih in še vedno je bilo na tem človeku pred njo nekaj tako posebnega, da ni točno vedela, kako bi to opisala ali označila. je pa vsekakor že bila dovolj dolgo v celotni stvari, da je razločila med naključnim, s testosteronom nabitim moškim in med moškim, ki je imel nek… kaj? potencial? s pogledom ga je skoraj ocenjujoče premerila. bil je na dnu; najhujši primerek in morala je priznati, da so ga njeni sodelavci oziroma bolje rečeno, podrejeni, precej dobro obdelali in dvomila je, da bo jutri obstajal kotiček njegove kože, ki ne bi bil čudne barve, ki je ostala po udarcih. saoirse se niti ni odločila, če bo temnolasec sploh dočakal jutri. to je bil nek test in trenutno se je njegovo preživetje nahajalo nekje na sredini. ni bila tako brezglava, kot je bil njen oče – ni brez potrebe puščala trupel po vsem mestu in zaposlovala svoje podrejene s tem, da so izkopavali luknje in se s tem znebili nepotrebnih osebkov, ampak… ja, večni ampak. in ne glede na to, kaj je mislil, je vedela marsikaj. ni bil osamljen primerek – videla je že njemu podobne in poznala je njihovo življenjsko pot – lahko so končali kot smeti ali pa so bili briljantni, če je bil tam nekdo, ki jih je znal usmeriti.
ignorirala je njegove besede, kot da sploh ne bi bile izrečene. sicer je lahko videla nestrpnost na obrazu ljudi, ki so ju obkrožali, ampak s tem je ni mogel prizadeti. ni bila svetlolasa princeska, ki bi za vsako malenkost užaljeno zahtevala maščevanje in bila potem srečna. ne, njo so osrečevale druge stvari. in ne glede na to, kako narobe je to morda bilo, je deloma celo uživala ob tistem povsem nečloveškem kriku, ki ga je njena naslednja poteza izzvala pri temnolascu. končno je imela nadzor – vsaj nekaj nadzora, ker ni dvomila v to, da se bo še naprej veselo upiral in ji metal takšne ali drugačne besede v obraz. morda je ravno zaradi tega nenadoma vstala, pretegnila svoje vitko telo in nato pomignila svojim podrejenim. sicer je opazila cel kup nejevolje ob svoji zahtevi, ampak ne bi ji moglo biti mar. morali so jo ubogati in že čez nekaj trenutkov sta bila v prostoru sama. sicer to ni pomenilo, da se niso njeni zaposleni skrbno postavili pred vrata in prežali na vsakršen znak, da je kaj narobe, ampak za to ji ni bilo mar. nikoli se ni obremenjevala z nepomembnimi stvarmi.
»zdaj pa se počutim skoraj počaščeno,« je bil tokrat njen glas poln sarkazma ob njegovih besedah. bila je punčica očesa svojega očeta in varoval jo je dovolj skrbno, da ni nihče zares vedel veliko o njej. je pa bilo znano njeno ime in večkrat so jo omenjali kot možno naslednico, čeprav temu ni nihče zares verjel. a stvari so se spremenile. prvič se je v njegovi družbi iskreno nasmehnila ob omembi njenega očeta. da, imela ga je rada in bilo ji ga je žal – in morda je bil ravno takšen komentar tisti, ki je wesleyja ločil od preostanka nepomembnih osebkov. brez oklevanja bi prerezala grlo vsakemu, ki bi si drznil reči karkoli čez njenega očeta. njen pogled je obstal na zvezanem temnolascu. »ne bom te prebičala. ti res delujem takšne vrste oseba?« no ja, morda je bilo to nekoliko retorično vprašanje. sposobna je bila marsičesa. v njeni roki se je nenadoma pojavil nož in nekaj trenutkov se je poigravala z njim, potem pa stopila bližje k svoji žrtvi in z ostro konico nežno zdrsnila prek njegovega vratu in med to kretnjo stopila za njegov stol. vedno znova jo je presenetilo, s kakšno lahkoto je bilo nekomu mogoče vzeti življenje. »torej, wesley,« je mehko zamrmrala in odstranila nož iz njegovega vratu ter se sklonila do njegovega ušesa, da je njen dih pobožal njegovo kožo, potem pa se je vzravnala in z eno samo potezo noža prerezala vrvi na njegovih zapestjih. morda se je igrala nevarno igro, ampak takšna je pač bila. »kaj bova?« je ponovila njegovo vprašanje z nekoliko izzivalnim tonom. bil je osvobojen vrvi, ampak dejansko jo je zanimalo, kaj bo storil. bila sta samo onadva in njena poteza je bila nekaj, česar ne bi storil nihče drug – razen seveda ona.

tagged: wesley. notes: did I ever mention just how amazing your writing style is? :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Mar 08, 2013 12:40 pm

tag, the awesome saoirse smitten

note: oh HUSH YOU because i love yours to death too!! :3

zapazil je tisti delni nasmešek na njenem obrazu, tisti majhni trzljaj na ustnicah, ki je pomenil, da je nekaj vendarle naredil prav in da zdaj vendarle ne bo končal kot nabreklo truplo v reki ali kot kup razžaganih koscev, raztresenih po deželi. očitno je bilo, da je svojega starega kovala v zvezde - kdo pa ga ni? vsi so vedeli, kdo je bil, kaj je počel, kako je deloval.. sam si je v nekem trenutku želel ne le biti pod njegovim okriljem - ne, želel si je biti on. prej ali slej je postalo jasno, da je to nemogoče, a vseeno so bile to sanje, ki jih nikdar ni izkusil. v mafijo je spadal. njegova duša je bila vse preveč črna, da bi se vrnil nazaj k življenju povprečnega tridesetletnika. njegova duša je prestopila na ono stran in njegovo življenje je potrebovalo taisti zasuk. nič ni bilo narobe z delom pri majhni tolpi in z občasnimi dodatnimi kativnostmi - a kaj naj bi rekel? pri tem je enostavno bil ambiciozen.

"pravzaprav.." je počasi začel, ko je s pogledom - kolikor je bil pač zmožen - zdrsel po njenem ljubkem, tenkem telescu. "mi deluješ točno takšna oseba. majhen blond angelček s celim kupom skrivnosti in nenavadnim fetišem nad usnjenimi biči." nasmejal se je svoji pametni opazki in se spraševal, ali je mejo že prestopil? oh, bil je tako neumen, tako prekleto zaletav. skoraj je bil že na varnem s svojo opazko o njenem očetu - a ni se ji imel namena podrediti. nobena ženska ga ni mogla podrediti, pravzaprav.. nihče ga ni mogel podrediti. in ker so bile besede edino, kar mu je v trenutku popolne zjebanosti ostalo, jih je uporabljal. "mene ne bi motilo," ji je še dodatno navrgel in zožil pogled, na obraz pa zarisal samovšečen nasmešek. oh, znal si jo je predstavljati pod seboj. ni bil prepričan samo glede tega, kaj bi se zgodilo po tem, ko bi jo nategnil do amena; če bi ji res razstrelil možgane po hotelskih rjuhah, ali pa bi jo pustil tam in pozabil na zamere, ki jih bo kuhal zaradi njenega dejanja. hčerka slavnega o'briena? kaj ga je brigalo, lahko je bila hčerka papeža - z njim se vseeno bi bilo zajebavati.

nenadoma so vezi na njegovih zapestjih popustile. roke so mu omahnile proti tlom, ob čemer je celotno njegovo telo začutilo nenavadno silo gravitacije. zdelo se je, kakor bi spone popustile, kakor bi bilo njegovo telo znova svobodno, čeprav njegova duša še zdaleč ni bila pomirjena. če ga je hotela kaj naučiti.. ni dosegla ničesar. vrnil se bo in ji razjebal vse, kar ima. "ne vem," je nenavadno mirno spregovoril in utrujene roke iztegnil pred očmi. njegovi zapestji sta bili krvavi od močnih vrvi, ki so ga dušile še malo prej. s prsti je zdrsnil po sledi ene izmed vrvi in ob slehernem dotiku je začutil pekočo bolečino. za trenutek se mu je znova zvrtelo in prepričan je bil, da bo telebnil po tleh v trenutku, ko se bo postavil na noge, zato je raje mirno obsedel na svojem mestu. "če bi rada fukala, sprejmem ponudbo," je ravnodušno nadaljeval in ob tem kratko skomignil z rameni. "čeprav sem prejel toliko udarcev v jajca, da me ne bi čudilo, če bi se izkazalo, da sem kastriran." odkašljal se je, obraz položil v svoje dlani in si z njimi obrisal kri. nekaj je bilo trde krvi, ki se ni tako zlahka vdala, nekaj je bilo sveže - kot je bila denimo tista razcvrta luknjica, ki jo je lepotička povzročila s svojim cigaretom.

"krasno so me razjebali," je zamrmral prej sebi, kot njej, nato pa se je oprijel naslonjal za roke na svojem kovinskem stolu in se prav počasi in previdno postavil na noge. celotno njegovo telo se je hotelo vreči po tleh in najmanj umreti; samo ponos mu tega ni dovoljeval. "je tukaj lekcija končana?" se je pozanimal, ko se je obrnil naravnost proti njej. zdaj sta si zrla iz oči v oči v isti višini - zdaj sta se nenadoma zdela enakopravna.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Mar 11, 2013 8:26 am

spravljal jo je ob živce. pa ne zato, ker bi bila tako zelo občutljiva na njegove opazke in bi jo z njimi spravljal na tla – ne bi ji moglo biti bolj vseeno za vse, kar je prišlo iz njenih ust, ampak dejansko je bil tako zelo… kaj, trapast? pretirano zaljubljen sam vase in prepričan, da je najboljši in mu nihče nič ne more? poznala je takšne ljudi. videla jih je že ogromno in vedela je, da so končali v obcestnem jarku s kroglo v glavi, če se niso dovolj hitro streznili in storili tisto, kar je bilo prav. tisto, kar so navsezadnje tudi morali storiti in saoirse je bolj kot karkoli drugega vedela, česa so bili sposobni. ravno zaradi tega se je sploh trudila z njim, pa čeprav je iz njegovega pogleda bilo več kot očitno, da bi jo najraje ubil ali pa jo ubil po počasnem in bolečem mučenju. no ja, saj tudi sam ni bil deležen lepega ravnanja od nje, ampak še vedno je to bilo drugače. imela je svojo vlogo in morala se je držati te vloge, ne glede na to, kakšne posledice je to prineslo. in poleg tega je njen poseg na njegovem obrazu pustil sled. sveža rana mu je skorajda pristajala na temnem, privlačnem obrazu, ampak vedela je, da je bila boleča. njen oče bi mu najbrž poslal kroglo skozi koleno, ampak sama je ubirala drugačne taktike. poleg tega bi wesley njenega očeta spoštoval, ona pa je bila ženska pri delu, kjer so prevladovali moški, nasilje in grobost. sama je poznala in znala uporabljati prav vsak droben trik, ki so jo jih naučili. navsezadnje je bila že od malih nog v gnezdu mafije in to je bila prednost, ki jo je imela. to je bila tista prednost, ki jo je imela pred vsemi in ravno zaradi tega je bila tako dobra – pa ne da bi bilo njemu kaj mar, navsezadnje je bil videti, kot da bo vsak trenutek izdihnil.
»hm, kako že gre tisto? pes, ki laja, ne grize?« je spregovorila in ga ošinila s pogledom, medtem ko je na svoj obraz zarisala kar najbolj prikupen nasmešek. bil je poln besed in to je ni nikoli ravno očaralo. na srečo je njegovim podvigom sledila dovolj dolgo, da je lahko presodila, kakšna oseba je bil. obstajala je tanka meja med osebo, ki si je zaslužila kroglo v srce, in osebo, ki si je zaslužila življenje. in njega je umestila v drugo skupino zaradi razlogov, ki so bili znani samo njej. »ne hvala,« je zavrnila njegovo ponudbo, če je temu lahko tako rekla. opazovala ga je, kako se je spravil na noge, in pri tem ponovno opazila tisto trmo. prav. ni bil ravno njena najljubša oseba, ampak tokrat je morala biti profesionalna. mehko je zažvižgala in v prostoru so se nemudoma pojavili njeni uslužbenci. obrnila se je proti wesleyju. »to je šele začetek lekcije,« je skomignila z rameni, potem pa se na kratko pogovorila z vodilnim možakarjem in mu dala navodila. ob tem sta dva zgrabila temnolasca in ga ne preveč nežno odvlekla do vrat. namenjen je bil v bolnišnico – pa ne, da bi on sam to vedel ali pa mu da bi mu bili znani razlogi za njeno odločitev. morali so ga pokrpati in potem… potem se bo igra nadaljevala.

tagged: wesley. notes: hope you don't mind, but I just ended it here. (:

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Maj 03, 2013 2:08 pm

tag; saoirse srcek

Z zamišljenim nasmeškom je opazoval vrvež ljudi okrog sebe, ki so skušali uloviti še zadnje septembrske žarke. Sonce je počasi zahajalo in množica se je rdečila z vsako minuto, večini se seveda ni mudilo – nasmejane družine, ki so se sprehajale, mladi zaljubljeni pari ki so se držali za roko in otroci ki so skakljali naokrog s topečim se sladoledom. Naslanjal se je na steno ene izmed hišk, ki so stale ob vodi, ki pa so bile v tem letnem času že skorajda zapuščene. Nič čudnega, da mu je bilo naročeno, da se bodo dobili tukaj, sredi belega popoldneva. Tisto kar je bilo vsem na očeh, je navadno še najlažje ostalo skrito, in hiške za čolne, sredi parka v poznem popoldnevu so bile ravno to. Naključnim mimoidočim je bil verjetno videti kot popolnoma vsakdanji fant, ki je čakal na svoje prijatelje, ali pa si je mogoče želel sposoditi čoln – kar pa je bilo seveda precej daleč od resnice. Prekrižal je roke in diskretno pogledal na svojo uro, ta je kazala petnajst do sedmih. Zaenkrat je še vse šlo točno po načrtih. Ni bil ravno živčen, takšne vrste izmenjave je naredil že večkrat, še posebej s Philadelphijsko mafijo. Ravno zato je bil mnenja, da bo nekoč imel vanjo precej olajšan vstop, če bi si tega seveda zaželel. Zaenkrat je bil več kot zadovoljen, da je nekako sedel ob strani in bil sam svoj šef, za eno izmed tolp s katero je bil povezan občasno naredil kakšen posel, ki mu je prinesel nekaj dodatnega denarja, a večino časa pa je užival težko prisluženo svobodo. Seveda, pa nikoli ne bo ravno popolnoma svoboden – nekaj kar mu je bilo popolnoma jasno. In prav zato je bil danes tukaj. Ko ti Benny nekaj naroči, to tudi opraviš, to je vedel. Končno se je odpravil v notranjost in se tiho nasmehnil, ko je v skrajnem kotu zagledal silhuete postav. Znotraj v hiši je bilo presenetljivo težko in Ethan je potreboval nekaj trenutkov, da so se njegove oči navadile teme. Previdno se je premikal po prostoru, da nebi udaril v katerega izmed čolnov in se potem ustavil nekaj metrov stran. »Kar lepo vreme imamo danes kajne?« Je sarkastično zamrmal, saj so mu tovrstni pozdravi in kode šli pošteno na živce. Le zakaj bi se nekdo skrival v tej zatohli hiši, če se ne bi želel srečati z njim? A pravila so bila pravila in Ethan je z globokim vzdihom prekrižal roke, ko je eden izmed mišičnjakov pokimal. »Počakaj tam.« Kar je lahko pomenilo samo eno – Benny mu je naročil, da lahko sporočilo preda samo najvišjim in glede na gorile, ki so prišle je lahko sklepal, da se bo v naslednjih minutah soočil s samim donom Filadelske mafije. Rahlo se je vzravnal, pa ne da bo to kaj spremenilo – Ethan je vedel da je bil visok, in mišičnjaki na drugi strani sobe ga niso prav nič ustrahovali. Sploh pa je bil samo glasnik, in kljub temu da donu verjetno ne bo všeč, kar mu ima za povedati, je bil vseeno mnenja da… malce je priprl oči ko so se vrata v čolnarno odprla in skozi njih se je usula zunanja svetloba, tako da je bil nekaj trenutkov skoraj oslepljen, skozi njih pa je zakorakal drobna, a odločna postava. Ethan je sprva dvomljivo privzdignil obrvi in zmajal z glavo. »Okej, ne vem kakšne igrice se vi tukaj igraje, a sporočilo moram dostaviti pomembnim ljudem, in ne malibu barb-« Sredi stavka je v trenutku obmolknil, ko je zagledal obraz, ki ga je nekoč še predobro poznal, obraz, ki ga ni videl že šest let. »Shorty?« To je bil njegov vzdevek zanjo, saj jo je prvič ko se mu je predstavila narobe razumel, prav tako pa je bila precej manjša od njega. Saoirse je v njegovo življenje vstopila sunkovito, kot orkan in ga potem pustila popolnoma opustošenega ko je prav tako nenadno izginila. In zdaj je stala tu pred njim. Še enkrat je priprl oči in postavil roke v bok. »Bi mi mogoče kdo razložil kaj se tu dogaja?« Če ne bi bil tako šokiran da je stala tu pred njim, bi mu bilo lahko to kristalno jasno, glede na način kako so se gorile postavile okrog nje, a je tako samo nekaj trenutkov zaprepadeno strmel vanjo in skušal nekako povezati točke v njegovi glavi.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Maj 03, 2013 2:40 pm

bil je eden izmed tistih dni, ko se je lahko sprostila. dejansko je imela samo en sestanek zvečer, medtem ko je lahko dan preživela popolnoma sproščeno. a saoirse ne bi bila saoirse, če se ne bi zamotila s papirji in je tako spet večino dneva preživela v pisarni, ki je bila včasih očetova in ki je zdaj pripadla njej, čeprav se še vedno ni mogla znebiti občutka, da se bo v vsakem trenutku skozi vrata prikazal oče s tistim prizanesljivim nasmeškom na obrazu in popravil katero izmed njenih napak, čeprav je do zdaj vedela, da teh napak ni bilo več veliko. vsak dan je bila boljša pri svojem delu, ker je preprosto morala biti, če je hotela, da družina preživi. navsezadnje je na njenih plečih bila usoda celotne mafijske družine v filadelfiji in to ni bilo nekaj, kar bi bilo lahko. prej nasprotno, ampak imela je svoj način za soočanje s težavami in za to je plačevala tudi veliko ceno. morda je imela družino popolnoma in do konca pod nadzorom, a njeno osebno življenje je bilo… no ja, težko je bilo najti primeren pridevnik za stanje, v katerem je bilo. ampak to zdaj ni bilo pomembno. s pogledom je mimogrede ošinila uro, ki je kazala nekaj pred sedmo. vsekakor je bil čas, da se odpravi. z dlanjo je pogladila svojo obleko. za to priložnost je na seboj imela povsem preprosto obleko, ki je tesno objemala njeno telo. še vedno pa ne dovolj tesno, da ne bi mogla pod njo na pas, nameščen visoko čez njeno stegno, skriti tudi svoj nož. bila je človek previdnosti, čeprav jo je na sestanek spremljalo tudi nekaj tako imenovanih osebnih stražarjev. nikoli ni dovolj zaupala ljudem. poleg tega niti ni vedela, kdo je bil tip, ki naj bi predal sporočilo. če jo je oče česa naučil, je bilo to nezaupanje do tujcev – tudi do članov newyorške irske mafije, pa četudi naj bi si vsaj teoretično bili blizu.
nekaj ljudi je poslala naprej, da so preverili teren, medtem ko se je sama počasi sprehodila po soncu in nato le zavila v hiško, kjer naj bi se sestanek odvijal. ni se ji mudilo, čeprav ljudi ni nikoli puščala čakati. tako je odrinila vrata v notranjost in zakorakala naprej ter pustila vratom, da so se za njo zaloputnila, pred njih pa se je hitro postavil eden izmed njenih mož. s pogledom je zakrožila po mračnem prostoru in se namrščila. najprej je bilo to zaradi izrečenega, potem pa zato, ker je osebo prepoznala. morda je zato besede sprejela bolj mirno kot ponavadi in s kretnjo dlani ustavila enega izmed mož, ki je že stopil proti tujcu, da bi ga naučil lekcije. »nikoli se ti nisem pravilno predstavila, kajne?« je rahlo nagnila svojo glavo in obstala na sredi prostora, medtem ko so njeni možje zavzeli točno določena mesta okrog nje. vedno je bila v središču; vedno popolnoma zavarovana in še vedno presenečena, ker je bil pred njo on. »saoirse. saoirse o'brien,« se je mehko nasmehnila in skomignila z rameni, »ampak pustiva malenkosti. kaj se tukaj dogaja?« je ponovila njegovo vprašanje. ko ga je nazadnje videla, je bila še praktično otrok. zdaj je bila povsem odrasla in povsem naučena za svojo nalogo, čeprav ji je v preteklosti tudi on rešil glavo. »verjamem, da imaš sporočilo zame iz new yorka, ethan,« je dejala in pogled pričakujoče uprla vanj. morda je bila presenečena, da ga je videla – ampak posel je imel prednost. vedno.

tagged: amazing ethan! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Maj 03, 2013 6:06 pm

tag; saoirse srcek

sploh ni vedel zakaj je presenečen. zakaj ga je v tem svetu sploh še kaj presenetilo. a dejstvo, da je svetlolaska stala pred njim, ga je popolnoma vrglo iz tira. vedno jo je potisnil nekam na stran, v ozadje svojih mislih, da ni razmišljal o njej. ko jo je spoznal, se je vanjo popolnoma zaljubil – o tem ni bilo dvoma. ethan vsekakor ni bil takšne vrste človek, ki bi ljudem razkazoval svoja čustva, tega niti ni znal. a nekaj je bilo na njej, bila mu je preveč podobna da mu ne bi bila všeč, nekaj ga je v trenutku privlačilo. mogoče dejstvo, da ni bila neka nedolžna in nemočna punčka, ampak je vedno znala poskrbeti sama zase, vedno je bila nekdo s katerim si je lahko predstavljal svojo prihodnost. mogoče, ga je prav zato tako prizadelo, ko je kar naenkrat izginila. večkrat si je skušal razložiti kaj se je zgodilo, in zdaj je končno izvedel. imela je svoje obveznosti. kar naenkrat ni bila več saoirse ki jo je poznal, ampak nekdo povsem tuj. »uau okej.« je zamrmral bolj pri sebi kot zanjo in si z roko prečesal lase. »game change.« kako za vraga je lahko to spregledal, in kdaj za vraga je postala tako... odrasla? odkašljal se je in zakopal roke v žep. »saoirse o'brien.« je še enkrat ponovil in zmajal z glavo. »upam, da si se kdaj nasmejala na moj račun. samo dva zelenca skupaj, kaj?« zdaj je seveda prepoznal priimek, in če bi lahko šel v preteklost in se dvakrat usekal po glavi, kako ponosnega in pomembnega se je delal pred njo, medtem ko je ona ves čas bila... stresel je z glavo. bolje za njegov ego, da ne razmišlja več o tem. »posel vedno pride prvi kaj?« je zamrmral in se potem malce zravnal. »ja, benny ti pošilja sporočilo.« vedel je da ne bo lahko, in zdaj ko je pred njim stala ona je bilo vse skupaj samo še težje. prekleto, kako za vraga je bila ona don filadelske mafije? življenje je včasih imelo res neumen smisel za humor. »pravi, da ne bo nič z pošiljko orožja. pravi, da morate najprej nehati sodelovati z mehiškim kartelom, preden se boste sploh še naprej pogovarjali.« malomarno je skomignil, kot da bi mu bilo za vse skupaj vseeno. z malce večjo zaskrbljenostjo se je zdaj zazrl v gorile ki so jo obkrožale. »bi mu rada kakšno sporočilo prenesla nazaj? mogoče nekaj kar ne vključuje mene zapakiranega v škatli?« z rahlo nasmeškom je dvignil roke. »in preden odgovoriš, bi te lahko prosim opomnil da sem samo glasnik, in da sploh ne živim več v new yorku?« popraskal se je po tilniku in skušal nekako najti besede. prekleta ona in ta njena neskončna želja po profesionalnosti. »zdaj ko sva to dala mimo, bi se mogoče lahko pogovorila, na samem?« je preudarno dodal s pogledom na mišičnjake in privzdignil obrvi. pri saorise nikoli ni vedel kako bo reagirala, in prav je bilo kar ga je navduševalo. prav to je bilo tisto, kar je potreboval – nekoga, ki bi ga obdržal na konicah njgovih prstov. naslonil se je na enega izmed tramov, na katerem so bili prislonjeni čolni in prekrižal roke na prsih. »torej... občutek imam kot da sem nekaj zamudil. kako za vraga si šla iz saorise ki sem jo spoznal v new yorku v...« z roko je zakrilil po zraku proti njej. ».... v to?«

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pet Maj 03, 2013 6:33 pm

proti vsem pričakovanjem ga je bilo dobro videti. nanj je vedno gledala kot na neke vrste mentorja oziroma nekoga, na katerega se je lahko zanesla, ampak morda se je tem občutkom preveč prepustila in ko je njen oče izvedel, da se je z njim zapletla… no ja, saoirse je hitro sedela v zasebnem letalu, ki jo je odneslo naravnost domov – brez kakršnihkoli možnosti, da bi se od njega poslovila ali mu karkoli pojasnila. navsezadnje je bilo to narobe, kot je poudarjal njen oče – on je bil preprost človek in ona je imela trenutno pomembnejše naloge kot pa to, da bi čas zabijala z njim. njena prihodnost je bila drugje in tako je bila to prisiljena sprejeti tako kot marsikaj v svojem življenju. včasih se je spraševala, kako bi se stvari razpletle, če bi ostala ali našla način, da bi z njim navezala stik – ampak potem je ugotovila, da je imel morda oče prav. morda. najbrž ne; ampak s tem se je tako ali drugače bila prisiljena sprijazniti. pogled je uprla vanj in ko je z roko segel v svoje lase, se ji je ta kretnja zazdela tako znana, da bi se skoraj nasmehnila. »točno to sva tudi bila,« je njegove besede zavrnila morda bolj ostro, kot je nameravala. morda se je rodila v mafijski družini in tam tudi odraščala, a ko sta se spoznala, sta bila navsezadnje oba še zelenca. tako ali drugače. in poleg tega se ji je misel, da bi se nasmejala na njegov račun, zdela naravnost smešna. zakaj? bil je čudovita oseba in občudovala ga je zaradi njegove odločnosti in ker mu je nekako uspevalo, da je njeno trmo obrzdal na obvladljiv nivo.
ob njegovih besedah je skomignila z rameni in se sama pri sebi nasmehnila. »reciva temu način življenja,« ga je nekoliko popravila. to ni bil samo posel – mafija je bila njena družina in tako posledično vse, kar je imela. in zdaj, ko njenega očeta ni bilo več, so se vsi zanašali zgolj in edino nanjo, kar je bil velik pritisk, ki ga je obvladovala tako, da je obdržala stvari pod nadzorom. in vanj je uprla pogled, poln zanimanja, ko je omenil bennyja. po pravici povedano ga nikoli ni marala, ampak tukaj čustva niso smela imeti veliko opraviti s presojo. rahlo je privzdignila obrvi in se potem nasmehnila, ko je slišala sporočilo. dejansko je nekaj takšnega pričakovala in njen nasmešek je bil daleč od nejevoljnega – skoraj kot da bi želela z njim reči 'oh, kakšna škoda zanj', ampak ne povsem. »oh, ne skrbi, benny bo dobil svoje sporočilo,« se je nasmehnila in pomignila enemu izmed svojih mož, ki ji je prikimal in se odpravil iz hišice. to je predvidela in posledično je imela že pripravljen načrt. načrt, ki je bil dovolj dober, da benny ne bo nikoli več okleval in dvomil v njeno izbiro sodelavcev in ji s svojimi dvomi oteževal posel. vanj je zamišljeno uprla pogled, ko je skočil na povsem drugo temo, potem pa je z rahlim zamahom po zraku odslovila svoje može, ki so bili pred tem v pričakovanju in videti približno tako, kot da bi lahko ethana raztrgali samo zato, ker si je drznil predlagati kaj takšnega. nejevoljno so se odpravili ven in nato sta bila sama. počasi se je sprehodila preko prostora in obstala pred njim, medtem ko je njen pogled preučeval njegov obraz. »v to?« je ponovila njegove besede in nagnila svojo glavo, nato pa se je nekoliko umaknila. »kaj misliš s tem?« se je pozanimala, nato pa je skomignila z rameni. »odrasla sem, ethan. in prevzela tisto, za kar so me vedno pripravljali.«

tagged: amazing ethan! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sob Maj 04, 2013 8:53 am

tag; saoirse srcek

Bila je preprosto… neverjetna. Druge besede zanjo v tem trenutku ni našel. Vedno je bilo na njej nekaj posebnega – to je lahko videl prav vsak, da svetlolaska pač ni bila samo še eno običajno dekle. A zdaj jo je obdajala neka posebna… svetloba, nek poseben čar, ki je prišel z avtoriteto in odločnostjo. Ethan se je moral močno brzdati da nebi bleknil kakšne neumnosti, navsezadnje se je še on s svojo pametno gofljo zavedal, da to pač ni samo Saoirse ki je stala pred njim, ampak neka povsem druga oseba. In tudi če je globoko v sebi nekje verjel, ali pa vsaj upal, da ga nikoli ne bi zares poškodovala, se je zavedal tudi dejstva, da stvari v mafiji nikoli niso bile osebne, samo posel. On je to vedel bolje kot kdorkoli, in ne glede na to kako tesno povezan si bil, ko se je šlo za profit in varnost tvoje družine, si storil vse. Tudi pospravil dobrega, ali pa v njegovem primeru starega prijatelja. Skoraj malce olajšano je izdihnil ko sta ostala sama, a je vseeno z budnim očesom spremljal vrata, skozi katere je izginila njena osebna garda. »in kakšne vrste sporočilo bo to? Saj ne, da do njega gojim kakšna posebna močna čustva ampak…« rahlo je skomignil ob misli na starega dobrega bennyja. »je pa le družina, veš?« čeprav je to mafijske družine kjer je odraščal gojil nekakšen odpor, zaradi vsega kar se je zgodilo, so bili še vedno del njega – kar je tudi dokazoval s tem, da je bil tu. Počasi je skušal umiriti svoj srčni utrip ko se mu je približala in skoraj zavil z očmi. Prekleto, ni bil več dvajset let star fantič, ki bi mu zmešala glavo, a moral si je priznati da pri
Saoirse nikoli ni bil ravno navaden. »v to ja.« je pokimal in počasi ovil pramen njenih las okrog svojega prsta. »malce težko mi je povezati shorty, ki jo poznam – pegasto dekle ki se je z mano podila po cestah in delala neumnosti…« spustil je pramen da je padel nazaj na njeno ramo in ponovno prekrižal roke. »s to žensko ki zdaj stoji pred mano.« seveda je slišal kaj se je zgodilo z njenim očetom, no takrat seveda ni imel pojma da se je šlo prav zanj, a vseeno. »hej…« je tiho zamrmral in se dotaknil njene rame. »žal mi je za tvojega očeta, res.« vsekakor si je lahko predstavljal, da ni bilo lahko, skozi kaj je morala iti. Tako hitro izgubiti svojega očeta in potem, po vseh dokazih sedeč je morala prevzeti še vse njegove posle… nihče ne bi smel odrasti tako hitro, še posebej ne ona. »to lahko vidim, vsekakor si odrasla.« je dodal, in se ji malce hudomušno nasmehnil, potem pa se zresnil ko jo je z očmi premeril od glave do pet. »si ne zaslužim vsaj objema v pozdrav? Konec koncev, si takrat tako hitro izginila, da se še posloviti nisva mogla. No, če že govorimo o tem,« namrščil se je. »Zakaj si takrat izginila kot kafra?« seveda se mu je približno že svitalo – hčerka dona filadelfske mafije in pobalin irske mafije iz new yorka seveda nista ravno imela prihodnosti, tega se je zavedal. A zdaj ko je stala pred njim, je vedel da pogreša njuno prijateljstvo, nekaj tako preprostega kot dihanje. Ni točno vedel kdaj se je zavedal, da jo pogreša a zdaj ko je stala pred njim, si ni želel nič drugega kot samo to, da jo potegne v svoj objem. »Obljubim, da te ne nameravam zadušiti ali kaj podobnega, poleg tega pa, se še predobro spomnim da me lahko nalomiš kot mačka,« je rekel z trzljajem, ko se je spomnil njunega pretepa, ki se je seveda končal z precej bolj srečnim koncem, kot se pretepi ponavadi končajo.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sob Maj 04, 2013 11:10 am

»ah, ne skrbi glede tega,« se je odzvala na njegovo vprašanje o sporočilu, ki ga je nameravala poslati njegovemu nadrejenemu ali kakorkoli bi ga že lahko imenovala. »nekaj podobnega sem pričakovala, ampak po pravici povedano ne maram ljudi, ki mi skušajo povedati, kako naj opravljam svoje posle,« je priznala s senco nasmeška na obrazu. to je bila ena izmed prvih lekcij, ki jih ji je podal njen oče – nikoli ne dovoli ljudem, da ti ovirajo izbiro partnerjev. z mehičani je imela svoje posle, ki so se vedno znova dobro izšli in ni nameravala spreminjati sheme vsega skupaj samo zato, ker je benny tako rekel. »tako da lahko rečem, da si bo benny hitro premislil glede tega. če mene vprašaš, se je prenaglil pri svoji odločitvi,« je bil njen glas morda za odtenek hladnejši. mislila je resno, ko je rekla, da ni marala ukazov ali izsiljevanja. kot da niso mogli orožja dobiti kje drugje. ampak saoirse je znala kovati zelo prepričljive načrte in ni dvomila v to, da bo kmalu spet vse nazaj v mejah normale. »ampak ja, vem. družina,« se je skorajda posmehnila, ker je pomen te besede poznala še preveč dobro – sploh ker so ji ga skušali vcepiti že od malih nog in so to tudi uspešno storili. za družino bi storila vse in večkrat je koga načrtno mučila samo zato, da bi ugotovil pomen družine – ker je bila to vrednota, ker je bilo to nekaj, kar so morali osvojiti vsi člani njene družine, kot je imenovala pripadnike mafijske organizacije. glede tega je bila še dekle stare šole, ampak saj ni imela kakšne druge izbire – njena pot je bila načrtovana od trenutka, ko se je rodila. včasih se je vprašala, če bi bilo vse skupaj drugače, če bi bila njena mama živa – bi dovolila očetu takšen poseg v življenje hčerke ali ne? a to ni imelo pomena, ker tega saoirse ne bo nikoli izvedela.
zato je raje odgnala te misli in s pogledom obstala na moškemu pred njo. včasih ga je poznala ali pa je bila v to samo prepričana. se je pa nehote povsem nežno nasmehnila ob vzdevku, ki ga je včasih uporabljal zanjo. skomignila je z rameni. »vedno sem bila ta oseba, ethan,« je zamrmrala, medtem ko se je nehote zdrznila ob njegovem dotiku na njenih laseh, ko je pramen tako nežno ovil okrog svojega prsta. ni bila navajena nežnosti, ne na tak način. ampak v njenih besedah je bila resnica. morda je bila včasih divja, nepremišljena in veliko bolj zaljubljena v nevarnost, ampak globoko v sebi je bila že takrat oseba, ki je vedela, da bo morala prevzeti ogromno odgovornost na svoja ramena. sklonila je pogled ob omembi očeta, ker je bila to že skoraj zaceljena rana, ki pa je kljub vsemu še vedno bolela. »že od malih nog so me pripravljali na to, veš?« je nenadoma dvignila pogled in namenoma prezrla del njegovih besed. »in takrat… ko so izvedeli za naju, so me v hipu strpali na zasebno letali ter me prepeljali domov. rekli so, da to ni bilo pametno. da moram ostati osredotočena na svoj cilj, tako kot vedno. niso mi dali izbire, čeprav sem skušala najti način, da bi ti vsaj povedala, kaj se je zgodilo,« je proti lastnim pričakovanjem priznala in pogled za trenutek spustila, povsem izgubljena v spominih, ki so na njen obraz zarisali polovičen nasmešek. »ja, pazi se. zdaj sem še boljša, kot sem bila takrat,« je komentirala njegove besede, ki so priklicale še nekaj spominov, potem pa se je naposled vdala želji, mu stopila nekoliko bližje in z neko nenavadno previdnostjo privila svoje telo k njegovemu, medtem ko je položila glavo na njegov prsni koš in za trenutek zaprla oči, ko je prisluhnila bitju njegovega srca. nikoli si ni mislila, da ga bo imela še kdaj priložnost slišati. »ethan…« je nenadoma tiho zamrmrala, ne da bi premaknila svojo glavo, »pogrešala sem te, veš?«

tagged: amazing ethan! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sob Maj 04, 2013 11:43 am

tag; saoirse srcek

Z zanimanjem jo je opazoval in z nasmeškom na obrazu zmajal z glavo. »Scary Saoirse.« obliznil si je ustnice in skomignil. »Fascinantno je, kako lahko v pičlih treh sekundah postaneš totalno druga oseba, še jaz se te bojim.« Seveda je bil to samo del resnice, v njem je z vsako sekundo bolj raslo spoštovanje, do svetlolaske, ki je stala pred njim. Tekom let ji je včasih ko se je spomnil nanjo zameril, velikokrat je razmišljal kje je, kaj počne, s kom počne stvari in si razbijal glavo, kaj je storil narobe. Seveda je bilo potem tu še njegovo življenje, ki je prišlo na pot, in včasih se je spraševal kaj točno je narobe z njim, da ga vsi zapuščajo. A zdaj je bila spet tu, in prekleto če ji bo pustil da se mu spet tako izmuzne kot prej. Nekaj časa je strmel vanjo potem pa se nelagodno prestopil iz noge na nogo, kot da je imel manjše težave z naslednjim priznanjem. »Ja.. glede družine. Jaz s svojo nisem ravno več tako… tesno povezan.« Je zamomljal, saj res ni vedel kako naj razloži celotno situacijo, in se popraskal po glavi. bil je v unikatni situaciji, ko ni bil ravno več v ožjem krogu sodelavcev, ni pa bil ravno ven – to nikoli ne bo. »Ravno zato sem tudi tu, v Phillyju. Da si dobim novo.« je dodal, saj je resnično pogrešal varnost in stabilnost, ki ti jo prinese. Seveda je vedel, da vse ni ravno zastonj, in da je moral za to drago plačati, a vseeno. »Vem, da si bila, nisem tako mislil…« je začel potem pa obmolknil, ko je nadaljevala. »Jaz…« pojma ni imel kaj naj ji reče – resnično je živela v svetu, ki je bil čisto drugačen od njegovega, po drugi strani pa presenetljivo podoben. Res, da njega niso od rojstva vzgajali v to, a po drugi strani pa ni imel ravno veliko izbire, v svet kriminala se je rodil ravno tako kot ona. »Mogoče so oni vedeli bolje kot midva kaj?« Je zamrmral in jo še enkrat pogladil po hrbtu. »Vseeno bi mi lahko vsaj pismo napisala.« je dodal z narejeno mero užaljenosti in se ji nasmehnil, tako da ji je jasno dal vedeti da se šali. »Uh, kako sem bil jezen. No najprej sem bil čisto strt, potem pa jezen. Se spomniš tistega najinega kotička pod mostom?« Tja sta včasih rada zahajala, da sta bila malo sama, in tam sta si ustvarila celo malo gnezdece. »Približno mesec po tem ko si izginila sem celega razbil.« je priznal z skesanim nasmeškom in se popraskal po tilniku. »Lahko bi se reklo, da se ne soočam najbolje s tem, da ljudje izginjajo iz mojega življenja.« Sit je bil tega, da ga vsi stalno zapuščajo, in ko je izginila še Saoirse, je bila to kaplja čez rob. »No v to ne dvomim ampak prosim, najdi si koga drugega da bo tvoja boksarska vreča. Komaj sem si od zadnjič opomogel.« je dodal v smehu in se potrepljal po trebuhu, kjer je lahko skoraj še čutil udarce njenih drobnih, a prekleto bolečih pesti. Ko se je znašla v njegovem objemu je počasi izdihnil sapo, za katero sploh ni vedel da jo je zadrževal. »Tudi jaz tebe mala.« je pokimal in jo tesneje stisnil v objem in ji na krono glave pritisnil majhen poljub. »Res je noro, da sem te tako spet našel, mislim…« je dodal in jo malce odmaknil stran, da jo je lahko bližje pogledal. »Hočem reči, dobro. Dobro da sem te takole našel, če misliš da boš spet izginila kot kafra se motiš.« Obraz se mu je malce zresnil, ko je ugotovil, da jo drži v objemu in že naslednji trenutek mu je čez obraz švignil droben nasmešek. »Okej, prosim ne zlomi mi vratu, ampak mislim, da to ni bila nikakršna dobrodošlica.« Sklonil se je in ji na ustnice pritisnil poljub in se malce odmaknil. »Ah, takole. Je že bolje.«

Naslov sporočila: Re: boathouse row Ned Maj 05, 2013 9:55 pm

KENZI & WESLEY

undercover delo ni bilo v vseh možnih trenutkih najbolj prijetno - plazenje po umazanih, smrdljivih ulicah sredi noči, nedvomno ni spadalo med bolj priljubljeno početje. na televiziji in v filmih se je zdelo ultra lahko, vsak bi opravil naloge glavnega junaka z levo roko, resničnost pa... no je bila nekaj kompletno drugega. seveda pa filma nikoli ni bilo za primerjati z realnostjo, narazen sta si bila svetlobna leta in več kot zgolj neprimerljiva. sama se ni ravno nahajala v ozki ulici sredi mesta, bistveno drugače pa ni bilo. med čolnarnami je bilo nekaj ozkih uličic, predvsem namenjenim za dodatne vhode in smetnjake. napol sklonjena v prežo je zavila okrog vogala opečatnate stavbe in preden vstopila v ozko ulico, osvetljena le s šibko svetlobo ulične svetilke tu ob glavni poti poleg jezera, se je ozrla preko ramena in preverila za kakšno dodatno, nepredvideno prisotnostjo. tu ni bila po uradni dolžnosti, delala je na lastno pest ob iskanju informacij do krivca, vseeno pa to ni pomenilo, da ne sme biti oborožena. zadaj za kratkimi hlačami je za pasom imela zataknjeno svojo rezervno pištolo, varno pokrito radovednim očem s tanko jakno. še ena njena rezerva se je nahajala v njenem polškornju v obliki manjšega noža. zaščita njene varnosti je bila na prvem mestu, sploh ob treh ponoči, na trenutno precej neobljudenem mestu. nikjer ni bilo žive duše, slišati je bilo le valovanje jezera in tiho butanje vode ob pomol. sem jo je pripeljalo sporočilo, dobljeno pozno tistega večera. zavihala je nos ob naslovu, kjer naj bi se nahajal paketek zanjo skrit za smetnjakom. njen C.I. ji je skoraj preveč rad puščal razne namige v ozkih ulicah za smrdečimi smetnjaki. ali na razmajanih čolnih pokritih z preperelo plahto. po eni strani jo je ob vsem skupaj reseda napolnjeval adrenalin, z močno dozo vbrizgan naravnost v žilo, kajti nevarnost si s takšnimi dejanji drezal s prstom naravnost v oko in samo vprašanje časa je bilo, kdaj jih boš dobil z dvojno mero nazaj po prstih zaradi dreganje v stvari, katerim po vseh nenapisanih pravilih še blizu ne bi smel priti, kaj šele kaj drugega. za rjavolasko je bila nevarnost posebne vrste odvisnost in ni se ji nameravala odpovedati - morda nekoč, ko bo že stara in betežna. delati v njenem poklicu in se hkrati bati nevarnosti, no res ni šlo skupaj. pravzaprav je za njene pojme precej spominjalo na nekakšno izprijeno mazohističnost, katere sama pod nobenim pogojem ni ravno najbolje razumela. njena siceršnja inteligentnost je v podobnih primerih zatajila in podobne primere raje prepuščala izkušenim psihologom in psihiatrom. roko na srce, tudi nje ne bi sedaj označili za preveč brihtno, a po nekatere informacije si moral iti tudi v volčji brlog.

zaenkrat ni bilo na vidiku videti ničesar sumljivega, zato se je podala v temo in njeni koraki so tiho odmevali, ko se je njena postava počasi stapljala z nočjo. vsi njeni čuti so bili napeti, desnica sicer brezbrižno ob njenem telesu, a v pripravljenosti da takoj seže po pištoli za hrbtom. ob strani je zagledala tisti velik smetnjak, naprej v kotu pa dve postavi in glede na pomešane moške ter ženske izdajalske globoke vzdihljaje, ni bilo potrebe po dvakratnem ugibanju kaj se tam dogaja in tudi mar ji ni bilo. tu se je nahajala z drugim razlogom in takoj ko bo dobila po kar je prišla, se je nameravala pobrati nazaj proti stanovanju. počepnila je k zidu in s prsti poiskala razmajano opeko. naredila je zamenjavo in ovojnico skrito za opeko, zamenjala za tisto z denarjem. do momenta ko je naredila zamenjavo, ovojnice pa ne varno pospravila v notranji žep jakne. hlastno je raztrgala papir, ker naj bi to bilo to in na dan potegnila kos papirja. dve imeni sta bili zapisani na njem, a le eno je poznala. poznala je njegovo ime in njega. z njim delila posteljo in nekoč skoraj poročila z njegovim bratom. wesley pierce... v šoku je strmela v zapisano, čeprav ne bi smela biti presenečena. ne več, ne po tistem ko ga je po tistem v parku in dogodku na gala prireditvi končno se odločila ga preveriti. njegova kartoteka je bila debela in pred kratkim je postal del mafije. bil je vse kar je ona mrzila, kar je bilo protizakonito. in sedaj še to, še ena črna pika več. pa ne samo to, bil je eden izmed dvojice za katero se je gnala zadnja leta skoraj obsedena. uničil ji je vsa odrasla leta in sploh ni vedela kaj sedaj čuti globoko v srcu. težko ji je bilo dojemati ravnodušno in s hladno glavo, ko ju je vezalo toliko stvati, toliko vsega.

s tresočimi rokami je pospravila listek v notranjost žepa jakne in se postavila nazaj na noge. vmes med njenim odkritjem je postalo tu vse preveč tiho. nepozorna na dvojico je bila morda le nekaj kratkih minut zaradi svojega odkritja, vseeno mnogo predolgo, če se ji je kdo odločil škodovati. hip kasneje jo je neznana roka že potegnila za ramo nazaj na noge in skoraj bi jo od šoka konec zaradi glasu, ki jo je ogovoril. tudi slednjega je poznala in pripadalo je eni izmed oseb na listku v njenem žepu. "wesley," je na glas brez daha izdavila in prosta dlan ji je v nekem trenutku zašla zadaj za hrbet. "kaj jaz počnem tukaj? iščem informacije. kaj tu počneš ti? spet kake nečedne posle?" je bil njen glas hladen, ko se je spomnila odgovoriti na njegovo vprašanje in precej drugačen od običajnega tona. obravnavala ga je skoraj ledeno, čeprav je v njej vse gorelo, vse kričalo. "ali si morda prišel znebiti trupla?" je netaktno izrekla zaradi preveč razburjenja ob šokantni novici, ki jo je pravkar dobila in pravkar imela pred seboj ravno njega. jasno sploh ni mogla misliti. bilo je prepozno in tekom let je izgubila preveč živcev.

note: gosh, tole bo so fuuun! smitten3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Maj 06, 2013 3:39 pm

sama pri sebi se je nasmehnila ob njegovih besedah. »včasih se mi zdi, da bi lahko do zdaj ljudi razdelila na tiste, ki se me bojijo, in na tiste, ki se me še bodo bali,« je priznala in skomignila z rameni. nekateri so se je bali že zaradi tega, ker je pač bila saoirse o'brien, s poudarkom na tem priimku, ki je pri ljudeh vzbujal strahospoštovanje. drugim se je zdela smešna, ker je bila navsezadnje samo svetlolaso dekle s preveč denarja in priimkom, ki je s seboj prenašal ogromno obveznosti. »kako si že rekel, malibu barbika? ti bi pa res lahko vedel bolje,« se je skoraj užaljeno namrščila, čeprav ponavadi ni imela težav z ljudmi, ki so jo smatrali za barbiko v takšni ali drugačni ediciji. tako jih je lahko pustila v tem prepričanju ter jim nato na najbolj dober način pokazala, da je bila v resničnem življenju daleč od tega. videz vara – saoirse je bila živi primer za te besede. privzdignila je obrvi ob njegovih besedah, ki so jo kljub temu rahlo zbegale. sam koncept tega, da nisi bil z družino tesno povezan, je bil težko dojemljiv za nekoga, ki je odrasel, obkrožen z družino in ki jo je zdaj imel za najvišjo vrednoto. tako je bilo edino prav – družina je bila najpomembnejša stvar na svetu. vsaj zanjo. in tu je bil ethan, ki ji je povsem mirno pravil, da on ni bil tako tesno povezan s svojo… »saj razumeš, da si nove družine ne moreš kar tako dobiti?« je bil njen glas skorajda osupel, ko je pogled uprla vanj. »kaj se je zgodilo?« se je pozanimala, ker je navsezadnje morala vedeti. nazadnje, ko ga je videla, so o njem govorili same dobre stvari. in če se je situacija zdaj drastično zasukala, je morala vedeti, zakaj.
zmajala je z glavo. »če niso hoteli da bi izvedel, ne bi nikoli izvedel,« je mehko odvrnila na njegove besede o pismu. pismu, ki ne bi nikoli prispelo do njega, to je že vedela. z dlanjo je nežno zaobjela njegov obraz in s prsti zdrsnila čez tiste znane poteze, ki so se v njenem spominu že skorajda izgubile med kopico vsega, kar se je tam nahajalo. bil je isti, ampak vedela je, da je bil popolnoma drugačen. avtomatsko mu je zaupala; vedno. že ko sta se spoznala in ko je bila do njega dokaj osorna ter nesramna, je pod vsem tistim vedela, da mu lahko zaupa. »ethan,« je nežno zamrmrala ob njegovih besedah, potem pa je zmajala z glavo in skoraj samodejno potegnila svoja oblačila nekoliko nižje, ko se je ob njegovih besedah spomnila, da je bila tudi ona sama pred nedavnih boksarska vreča za svojega bratranca. njeno telo je bilo še zdaj prekrito z obledelimi modricami. na glavo ji je pritisnil poljub in sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko ga je samo poslušala, privita ob njega. ravno ga je nameravala vprašati, kaj je mislil, ko je pritisnil svoje ustnice ob njene in je za trenutek ostala brez besed, pogled pa je uprla vanj. »saj veš, da midva tako ne bova mogla nikoli delovati,« je zamrmrala, kot neke vrste opozorilo, preden bi začel gojiti kakršnakoli pričakovanja, potem pa se je odločila, da bo vse skupaj poslala k vragu, ko je stopila nazaj k njemu, ga s svojim telesom potisnila ob enega izmed tramov ter ga poljubila, tokrat resnično, strastno in skorajda izzivalno.

tagged: amazing ethan! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Maj 06, 2013 6:00 pm

tag; saoirse srcek

»ja, včasih znaš biti precej scary. razen tistim, ki te predobro poznamo.« je v smehu dodal in jo prijateljsko boksnil v ramo. »mislim da je tvoja scary card romala v koš, dan ko sva se oba morala skrivati v tistih ogromnih smetnjakih v brookylnu, se spomniš? ne vem če te bom kdaj lahko videl kot res strašljivo, ko sem te videl z bananinim olupkom na glavi.« ethan je bil seveda samo napol resen. ni imel nikakršnega dvoma, da je bila saorise lahko prekleto strašljiva če si je tega želela – manjšo predstavo je že dobil. vsekakor si ni želel biti benny v tem trenutku, ali pa kdorkoli ki bi ji stopil na pot. zdraženo je zavzdihnil ob njenih besedah. prekleto zakaj je sploh silil v to smer? dobro je vedel da ga bo slej ko prej vprašala po tem, zakaj je sploh bil v philadelphiji. za to ni imel odgovora, vsaj ne takšnega, ki bi ga ona razumela. prav tako pa ni točno vedel kje naj sploh začne z zgodbo. »mislim, da zdaj ni ravno pravi..« je začel in potem vdano v vsodo zavzdihnil. seveda je vedel, da se ne bo kar tako lahko izvlekel. prekleto, prekleto, prekleto. »poglej, vse skupaj se je naredilo že dolgo nazaj, kmalu po tistem ko si ti izginila.« popraskal se je po tilniku in se obrnil stran. nekako je bilo lažje, če je to govoril ko ni gledal v njen obraz. to niso bili ravno njegovi najboljši trenutki. »kot sem že rekel, sem bil po tistem precej jezen.« and that was putting it mildly. ethan je bil besen na svet, javljal se je za tiste najnevarnejše naloge, ki so se velikokrat končale z zelo krutim izidom. kot enforcer si je uveljavljal svoje ime, dokler ni nekega dne usoda vzela niti v svoje roke. »poglej, če ti zelo dolgo in žalostno zgodbo skrajšam, zaljubil sem se. ampak ne v osebo v... v neko drugo življenje. spoznal sem ljudi, ki so mi ponujali boljše življenje, varno prihodnost, družino... nekaj kar do takrat nisem poznal.« vedel je, da ni bil pravičen. seveda je imel družino, a cay in njeni starši so mu ponujali toplino, varnost, zavetje. nekaj po čemer je hrepenel od malih nog. obrnil se je nazaj z jasno bolečino izrisano na njegovem celotnem obrazu. prekleto, kako je bolelo da se je spomnil vsega. »hotel sem ven. nisem ponosen na to ampak..« skomignil je. »tako je pač bilo.« za trenutek je obmolknil in jo ostro pogledal. »me ne boš vprašala kaj se je zgodilo po tem? saj že sama veš, da nima smisla kaj? niče ne gre kar ven. in to sem spoznal zgrda.« še vedno je videl njune krste, cay ki je pet let preživela priklopljena na aparate. in vsega je bil kriv on. »po tistem se je vse nekako vrnilo na stara pota. no skoraj. ampak družini nisem bil več predan kot sem jim bil včasih, in oni so to vedeli. zato sem zdaj tu.« je končal in sklenil roke. zdaj te napake ne bo več storil. zdaj je vedel kje je bilo njegovo mesto, in ni imelo smisla, da bi si iskal neko boljše življenje. zaprl je oči, ko se je znašla v njegovih rokah in jo tesneje objel potem pa se nasmehnil ob njene ustnice. »oh vem, grozna bi bila skupaj.« je dodal in jo še močneje poljubil. »nemogoča.« zamomljal je od užitka in poglobil njun poljub, potem pa jo obrnil, da se je ona s hrbtom naslanjala na steno in si ovil njene noge okrog pasu. ni si delal nikakršnih utvar, kaj sta počela tu, a vseeno bi lagal če bi rekel, da v vsemu ni prekleto užival.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Maj 06, 2013 8:48 pm

tiho ga je poslušala s senco nasmeška na obrazu, ko je govoril o preteklosti. oh, kako rada je imela saoirse preteklost in kako zelo sproščujoča se ji je včasih zdela, ko je takole premišljevala. bila je hči mafijskega šefa – divja in neobvladljiva, a vendar dovolj pomembna, da si ji nihče ne bi drznil niti skriviti lasu na glavi. lahko si je privoščila praktično vse, cel svet je bil njen in potem je morala odrasti praktično čez noč, ko so ubili njenega očeta. edino osebo, ki ji je zares lahko zaupala, čeprav je v vmesnem času spoznala različne ljudi, ki so ji dali ta občutek. a zaupljivost je bila varljiva in kadar je popustila, je prej kot slej končala z zlomljenim srcem ali tako ali drugače ranjena. ni si smela privoščiti zaupljivosti in vendar – tu je bil ethan, ki mu je prvič zaupala pred leti. bila sta ločena, ampak še vedno… še vedno je dobro vedela, da mu lahko zaupa tudi zdaj. »resno, od vseh spominov ti na dan privlečeš ravno tega? izbira je precej večja. ampak ne, seveda ne. ti moraš na dan privleči tega, v katerem imam na glavi bananin olupek,« se je namuznila in počasi zmajala z glavo z nekim posebnim sijem v očeh. kljub vsemu jo je misel na preteklost vedno po svoje spravila v dobro voljo. samo privzdignila je obrvi, kot da bi ga hotela ustaviti, še preden bi on ustavil njo in ji povedal, da ni bil pravi čas. ker čas je bil vsekakor pravi – ni vedela, kdaj bi bil bolj pravi čas za to, da bi se pogovorila. najprej so morale biti stvari razčiščene, šele potem je bil čas za vse ostalo – karkoli je pač že to bilo. spet ga je brez besed poslušala, potem pa je počasi stresla z glavo, ob čemer so njeni svetli lasje zdrsnili naprej. »ne bom rekla, da te razumem… a po drugi strani te najbrž niti ne morem razumeti. vse skupaj – vse zloglasne, opevane vrednote, to imam v krvi. rodila sem se v to in tu bom najbrž tudi umrla in ne glede na vse ne bom šla ven. ne bi znala, ne bi mogla,« je priznala. nekaj, kar je vedno vedela. nekaj, kar je bilo tako zelo očitno in nekaj, zaradi česar je izgubila nekoga, ki ga je ljubila. še vedno se je včasih spomnila na rena in še vedno je bolelo. dvomila je, da kdaj ne bo. »predanost, obljube, zvestoba. to je vse, kar šteje,« se je sama pri sebi nasmehnila. tudi ona je bila med tistimi, ki ljudem niso dovoljevali odstopa od nečesa tako zavezujočega, kot je bila mafija. »ampak družina… je družina.« ni se nameravala več spuščati v to. izvedela je svoj razlog in to je bilo dovolj. poleg tega je prestal ta mali preizkus – še vedno ji je zaupal. in morda se je ravno zaradi tega počutila tako varno v njegovih rokah in njegove ustnice na njenih so bile tako zelo znane in domače, da si ni znala pomagati. »povsem nemogoča,« se je strinjala z njegovimi besedami, a to je ni ustavilo, da se ne bi z nogama oklenila njegovega telesa, ko jo je obrnil in je za svojim hrbtom začutila steno. to je bilo… tako zelo znano in hkrati tako zelo novo. nista bila več tista najstnika, kot sta bila včasih. oba sta odrasla in ne bi mogla tajiti dejstva, da ji je bil presneto všeč način, s katerim se je razvilo njegovo telo. zdel se je tako presneto močan in mehko je zastokala ob vnovičnem poljubu, njene dlani pa so povsem samodejno našle pot pod njegovo majico, kjer so njeni nohti mučno počasi zdrsnili po razgreti koži, medtem ko ga niti za trenutek ni nehala poljubljati.

tagged: amazing ethan! :3

Naslov sporočila: Re: boathouse row Tor Maj 07, 2013 11:27 am

tag, kenzi smitten

večerilo se je, ko se je s svojim avtom pripeljal do pristanišča, kjer so ljudje parkirali svoje svetleče čolne. tukaj je bilo nekaj hišic, ena izmed njih je pripadala preprodajalcu in prvaku v pokru za denar, silver greyju. njegovega pravega imena nihče ni poznal, vsaj kolikor je wes znal sklepati pa je bil prepričan, da to, s katerim se je predstavljal, zagotovo ni bilo tipovo pravo ime. in če je bilo.. ah, pizda, zvenelo je kot slabo ime za porno igralca, prej kot dobro ime za gangsterja, ki dela na lastno pest proti državi. v tej hišici se je torej ob torkih in četrtkih igralo celodnevni poker, kdor je izstopil pred osmo zvečer, je izgubil ves svoj dobiček, vložen denar pa tudi - na tak ali drugačen način. vse je pripadalo greyju. bil je bog na tem koncu filadelfije. in seveda lastnik preprodajalskega imperija. z wesom sta se poznala, silver ga je dvakrat popolnoma orubil v igri pokra, potem pa je za vračilo wes enkrat zmagal.. in od takrat naprej je nehal igrati. ni hotel tvegati nove izgube proti silverju, prav tako je bil izjemno srečen, da je imel eno zmago, zaradi katere ga štiridesetletni silak ni več gledal tako zviška. pravzaprav je bil do njega dokaj kompanjonski - kolikor se je pač to dalo, če si bil zajeban gangster.

dobila sta se okoli desete, da mu je silver predal majhno vrečico z belim praškom, med tem mu je wes v roko stisnil majhno rolo bankovcev. potem sta se še nekaj časa pomenkovala; o tem, kako bi moral priti wes znova igrati poker, lahko kar jutri, če mu bo. kakopak, da je bila to prva stvar, na katero je silver napeljal. bi ga čudilo, če ne bi bila. potem o koki, da je izjemno dobra in da jo je poskusil tudi sam, potem nekaj o tem, kako je imel s seboj dve kurbici - vsaj wes je predvideval, da sta bili kurbi, glede na to, da je bil silver znan po malem tiču in je bolj težko dobil dekle, ki bi hotelo biti z njim kar samoiniciativno -, ki sta si koko posuli po joških. kako jo je potem lizal dol in kako božanski občutek je imelo. mhm, spolno prenosljive bolezni prav gotovo tudi. te kurbe so jih imele najbrž še na joških, ne samo v svoji vagini. in vendar je molčal in dalje kimal in se kdaj pa kdaj nasmejal, če je silver rekel kaj pametnega. kar je bilo sicer bolj redko, a navsezadnje se ni imel namena ves čas smehljati, kot kakšna blazno neumna kuzlica. potem sta se končno poslovila, wes mu je rekel, da bo poskusil priti na poker - čeprav je bila to očitna laž -, silver pa, da se veseli nove igre. kakšen prekleti idiot je bil, to je bilo prav neverjetno. nekdo bi mu moral potisniti kol v rit; a kaj, ko je imel najboljše droge v mestu.

takole je šetal nazaj proti svojemu avtu, šel mimo gruče ljudi, ki so več kot očitno prakticirali masovno orgijo na prostem, skoraj je že dosegel svoj avto, ko mu ni ušla senca, ki je švignila mimo nedaleč stran. prepoznal je silhueto in nekoliko ga je stisnilo pri srcu.. bila je policistka, on pa je pravkar prekupčeval drogo in četudi ni imela na piki njega.. no ja, ni mogel kar dovoliti, da dobi dobrega starega silverja. ali obratno, da silver dobi njo. verjetno bi si jo zvezal, jo nategoval kak teden, potem pa bi ji, revici dehidrirani in shirani, z bejzbolko razbil glavo. tako je torej švignil za njo, ujel njeno roko in jo potegnil, jo obrnil k sebi. "kenzi. kaj pri vragu počneš tu?" se je namrščil, očitno ne prav zadovoljen, da se je znašla na istem mestu kot on, sploh ne ob takem času. nekaj ni bilo prav. vse preveč nezaupljiva je bila; ni ga čudilo, čeprav si je moral priznati, da bi jo navsezadnje lahko razkurčil že samo zadnjič, ko so se v nadzorni sobi znašli on, ona in njegov jebeni brat. "no.." je počasi skomignil, ker je bilo tako ali tako milje stran jasno, da počne nečedne posle. kaj naj bi rekel? 'ne'? "kaj? kakšno truplo, kaj je s tabo?" se je namrščil, ko je kenzi presedlala na obtoževanje. kaj? kaj pri vragu..

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sob Maj 11, 2013 11:14 am

tag; saoirse srcek

ob njenih besedah se je rahlo nasmehnil, saj je seveda imela prav – skupnih spominov je imel kar precej, je pa res, da je bila v njih saoirse veliko bolj sproščena in predvsem pa bolj… otroška. pa saj se njen obraz ni spremenil toliko, seveda je malce odrasla, a ni bilo te odgovornosti s katero se je morala spopadati zdaj. spomnil se je kako se je počutil z njenim telesom pod svojim, kakšen občutek ima njena koža pod njegovimi prsti, kakšen okus imajo njene ustnice. mogoče je bilo bolje, da te spomine za nekaj časa zadrži še zase, ali pa vsaj do trenutka, ko ne bosta v čolnarni, z njenimi gorilami pred vrati. z nasmeškom na obrazu je skomignil. [b] »oprosti, ampak do dneva ko umrem se te bom tako spominjal, pa naj se zgodi karkoli.« seveda je bila pa tu še saoirse v akciji, kako je oboževal delo z njo, kako zelo je spoštoval njeno odločnost, trdo delo in predvsem pa pogum. a zdaj ni bil čas za te pogovore. spoštoval je njeno predanost, in hkrati tudi dejstvo, da ga ni obsojala. a to ni bilo v njeni naravi, vsaj kar se tiče zgodovine. »hvala… a kot sem že rekel, to je vse v preteklosti. od takrat je preteklo že kar nekaj vode pod mostom in… ne vidim razloga zakaj bi se zaradi tega še obremenjeval.« seveda je bila to laž, vsak večer je šel spat z njihovimi obrazi v mislih, ni mogel spati zaradi nočnih mor ki so ga mučile zaradi krivde o njuni smrti. še enkrat je skomignil in prekrižal roke. »družina je družina.« je še sam ponovil njene besede, kljub temu da se ni popolnoma strinjal z njo. v njegovem svetu so se družine spreminjale, ljudje so odhajali. nikoli se na ljudi ni navezal preveč, vsaj poskušal je, ker drugače je ostal sam, prazen in zlomljen. v resnici je res imel samo eno družino, ki se jo je zdaj oklepal še z zadnjimi močmi, in prav zato je bil tudi v philadelphiji. presenetila ga je, da ga je poljubila nazaj. racionalen del njegovih možganov je vpil nanj naj takoj preneha, da vse skupaj ni bilo pametno, a ko je bila vkleščena med njim in steno si preprosto ni mogel pomagati. z rokami je raziskoval njeno telo, ki se je čez leta zelo lepo razvilo, vsekakor ni bila več deklica, ki jo je poznal v new yorku. njeni poljubi so z vsako sekundo postajali bolj vroči in ethan je z vsako sekundo vedno težje razmišljal. »počakaj,« je zamomljal in se z roko naslonil na steno poleg njene glave, z drugo pa se še vedno oklepal njenega telesa, ki je bilo ovito okrog njegovega. nejeverno se je zasmejal sam sebi, šokiran nad dejstvom, da se je sploh zmogel ustaviti. »mislim, da tole res ni najboljša ideja.« če ne nič drugega, tega nikoli ne bosta mogla dati za sabo. kar se je zgodilo v preteklosti je bilo točno to – v preteklosti. a zdaj sta bila odrasla, in to bosta veliko težje pozabila kot vse ostalo. »ne morem verjeti, da bom to res rekel, ampak mislim da bi bilo bolje če se ustaviva.« počasi se je odmaknil stran od nje in ji popravil majico, ki ji je zlezla navzgor, predvsem z njegovo pomočjo in se odkašljal. prekleto. kdaj je on postal glas razuma? »jaz… samo… nočem da spet izgineš iz mojega življenja shorty, in dobro veš kaj se bo naredilo če zdaj nadaljujeva. jasno je, da med nama ni prihodnosti.« se je rahlo zasmejal in ji odmaknil pramen las z obraza. »in ne glede na to kako neverjetno bi lahko vse skupaj bilo, bi trajalo samo nekaj minut. okej mogoče malce dlje.« se je nasmehnil kot poskus šale in potem našel njeno dlan v poltemi. »res si želim, da bi nekoč lahko bila… prijatelja?« pogrešal jo je, bolj kot vse in ne bi prenesel če bi spet kam izginila.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Ned Maj 19, 2013 7:35 pm

KENZI & WESLEY

z resničnostjo zapisana na umazanem listku nepomembnega papirja, se nikakor ni mogla soočiti v teh nekaj kratkih minutkah, preden jo ji je usoda vrgla v obraz natančno njega. za procesiranje dobljenega podatka bi potrebovala presneto več časa, vsaj dan ali najmanj noč. vse skupaj bi lahko bila še ena brca v temo, tako kot je bilo že toliko drugih pred njo. ne bi je njeni C.I. prvič nategnili ali bi drugi nategnili njih za nekaj dolarjev za še en šus v žilo. dobila je že milijon napačnih informacij in sčasoma se je naučila ločevati zrna od plev, še vedno pa se je kdaj zmotila. bila je le človek in ne dobro naoljen stroj. težka kepa, ki je je zoprno obsedela nizko v trebuhu, ji je žal pravila, da izpisano ime še zdaleč ni neresnično. s težavo se je spoprijemala z občutkom, da sta se z wesleyem ves ta čas nategovala kot zajca, on pa je bil pravzaprav poleg pri umoru njenih najbližjih. zdelo se ji je, da je izdala svojo družino, izdala sebe - a le kako bi lahko vedela? kako naj bi vedela, da je on tisti izmed dvojice, ki jo je neumorno iskala ta leta. morda ni pritisnil petelina, kajti dobro se je spomnila sivih las človeka, ki ga je - vendar zanjo v tem hipu ni bilo razlike. in ona ni znala biti razumna, svoja divja čustva spraviti pod kontrolo in hladnokrvno se odzvati, kakor da ne bi bilo nič narobe, kakor da je vse v najlepšem redu kot vedno. ni mogla, preprosto ni mogla pa če bi se postavila na trepalnice. "sploh ne govori!" ga je prekinila še preden bi ji dejansko povedal, kaj tu počne - seveda ji ne bi ali pa bi se ji zlagal. kot ji je lagal vsakič, ko jo je pofukal v vseh možnih položajih na vseh živih koncih. prekleto jebeno sranje! morala se je umiriti, a ni se mogla in ni se hotela. najraje bi mu razbila vse zobe, četudi je bil najmanj za glavo večji od nje in tudi precej težji. same mišice, ki se jih je še pred nedavnim rada dotikala in celo z jezikom drsela preko njih. bog, morala je nehati razmišljati prav o vsakem spolnem aktu, če ne se ji bo totalno odpelalo, če se ji nemara celo že ni. "seveda, truplo. to obvladaš, kajne? da se jih tu in tam znebiš, ali pa jih celo puščaš za seboj," je našpičeno nadaljevala, tisti kos papirja v jakni pa jo je skoraj žgal v kožo. čutila je, kako ji vse bolj popušča še tisto nekaj nadzora. ni mogla izoblikovati več razumne misli, kaj šele da bi spregovorila. imela je občutek, kot da je padla v globok, mrzel vodnjak. vsa njena preteklost se je udarila vanjo v ledenem navalu panike, ko se je zazrla v njegove oči in jih končno prepoznala kot oči tistega, ki jo je usekal po glavi tistega dne. te oči so jo vsakič znova preganjale v sanjah in doslej jih ni mogla povezati z nobeno osebo. nocoj se je vse spremenilo. "kako si lahko!?" je zasikala vanj in ga z močjo porinila v stavbo za njegovim hrbtom na tej ozki uličici, nato pa že bila zraven in mu pištolo držala namerjeno naravnost v srce. z levico pograbila tisti papirček iz stranskega žepa in mu ga zagnala v glavo v besu od katerega je vidla vse rdeče. "ves ta čas si me natepaval, nekaj pa si pozabil omeniti, a?" so se ji oči kar bliskale, ko je stopila bližje in je temen pogled uprla naravnost v njegovega. "imaš navadno najprej pobiti celo familijo in nato punco za neko izprijeno nagrado še pofukati?" je prišla z vsemi topovi naposled na dan, preveč razburjena za mirno igro, mirno rešitev spora. predolgo se je gnala in preveč je morala pretrpeti v tem vmesnem času.

note: and i'm sry for late, again -.-

Naslov sporočila: Re: boathouse row Sre Maj 22, 2013 4:15 pm

tag, kenzi smitten

pojma pravzaprav ni imel, kaj natančno naj bi rekel, zaradi česar so bile naslednje kenzijine besede precej uporabne. morda je bil tisti čas v mesecu. ne bi ga čudilo, veliko bolj čudne stvari so se že dogajale - a po drugi strani, ne s kenzi. ona je vedno nekako delovala pod lastno kontrolo, vedno je delovala, kot da ne more izgubiti, ker točno ve, kje se je drži glava. razen takrat, ko jo je premraženo zbudil iz tiste nočne more, ki mu je pokazala tudi lastno preteklost. od takrat naprej je vse tako ali tako propadalo.. oh, že tako dolgo je ni videl. morda je bilo dobro, da se je vse skupaj končalo tako, še preden bi lahko odkrila.. o bog. počasi se mu je pričenjalo sanjati, čemu je vsa ta nepotrebna predstava namenjena in pričenjal je postajati živčen. "kaj bi rada povedala s tem?" je skušal zveneti kar se le da hladno, ko je naprej paničarila o truplih in o podobnih bedarijah, ki niso imele smisla - razen, če je vedela. če je vedela, potem so imele ves smisel na svetu.

nato je nekaj v njej počilo, popizdila je in porinila ga je v kamnito steno za njegovim hrbtom; ogromno moči je imela za takšno majceno in suhceno telesce. in nenadoma se je ceb njenega revolverja dotikala njegovih prsi, pritiskala na njegovo srce, pripravljena, da ustreli in ga dokončno izbriše iz tega sveta. srce mu je razbijalo.. in vendar se mu je zdelo, da ga morda ni strah. ne, prej se mu je zdelo.. prej se mu je zdelo, da se mu je preprosto pognal adrenalin po žilah in vzbudil nenavadno zadovoljstvo v njegovem telesu. je bil res že tako daleč, da mu tudi za njeno trpljenje več ni bilo mar? glavo je naslonil na opečnato steno za seboj, pogleda ni niti za trenutek odmaknil od njenih oči in na ustih se mu je zarisal izprijen nasmešek, za katerega je bil precej prepričan, da jo bo samo še dodatno razpizdil. "ne bi se več hotela fukati, če bi vedela," je zamrmral skozi kristalen nasmešek, ki je navsezadnje izdajal.. ah, prekleto, izdajal je, da mu ni bilo žal. morda nekoč, zdaj pa več ne. ubil ju ni, toliko čista je vendarle ostajala njegova vest - za vse ostalo mu je bilo vseeno, njegove dlani niso bile tiste, ki so nosile tujo kri. pobil je veliko ljudi, marsikomu je storil huje, kot njej - poiskala ga je za maščevanje, naj ga torej izpelje. a vsekakor ji tega ne bo olajšal. njegova ljubezen do soljudi je bila vedno manjša; njegova briga za kenzi, odkar jo je videl, kako je v tisti načičkani beli obleki stopila pred oltar - nična.

cev revolverja je še močneje pritiskala ob njegovo kožo, mala kenzi pa je bila, zelo očitno, besna. "ne, ljubica," je navsezadnje zasikal - zdaj sta bila očitno torej sovražnika, zdaj.. zdaj so padale maske, zdaj je bilo jasno, da stojita na dveh tujih bregovih. "ampak ti si bila zame vedno posebna.." je skoraj zašepetal, zožil je pogled, smehljati pa se še kar ni nehal. naj ga ustreli, če hoče; ni namreč razumela, da mu je grozila z napačnim korakom. vseeno mu je bilo zase, prazaprav je bilo na svetu bolj malo stvari, za katere mu ni bilo vseeno, a svoje življenje je le malo cenil - navsezadnje se je ravno zato najbrž tolikokrat znašel na robu smrti. ničesar ne bo dosegla s svojo prazno grožnjo; sicer pa je, na koncu koncev, dvomil, da ga bo ubila. poškodovala? zagotovo. vzela življenje? nikoli. ni bila takšna, kot je bil on. kljub vsemu je ostajala.. dobra. "kaj boš zdaj?" se je pozanimal. "me boš ubila?" prhnil je v smehu, ko se je zavedel, kako bizarno je njegovo vprašanje izzvenelo. "me boš.. naučila pomembno lekcijo?"

Naslov sporočila: Re: boathouse row Ned Maj 26, 2013 3:39 pm

KENZI & WESLEY

hudičevo jasno se je zavedala dejstva, kako prekleto narobe je sedaj stati v isti od boga pozabljeni ulici sredi noči. še posebno, ker jasno ni mogla razmišljati, niti se prisiliti k njemu. pred seboj ni več videla starega wesleya, s katerim sta še ne tako pred nedavnim sproščeno popivala v parku. sedaj je pred njo stala senca njega, groteskna podoba. jo opominjala kaj vse je nekoč izgubila in bilo tudi za vekomaj izgubljeno. pizda, zakaj? zakaj njeni starši in zakaj on, zakaj? "ne sprenevedajva se, da ne veva kaj," je jedko besede kar izpljunila in stiskala prste v krčevite pesti. velika mera samonadzora jo je stala, da ni skočila z nohti v njegov obraz ali pa mu na sredo čednega obličja poslala kroglo. nadzor ji je kljub zadrževanju popustil, ko ga je sunkovito potisnila v steno za njegovim hrbtom. bolečina in sla po maščevanju sta ji dala neizmerno notranjo moč, prelivajoča se navzven skozi telesno, ko ga je sedaj neusmiljeno tiščala k steni s svojim telesom, brez da bi se sam mogel ganiti iz njenega smrtonosnega prijema.

njeni temni lasje so bili skuštrani, v modrih očeh pa se je lesketala osupljiva mešanica bolečine in besa ob njegovih izrečenih besedah. "prekleti kurac!" je ogorčeno zasikala vanj, težka tesnoba v njej poskočila za nekaj stopenj po rihterjevi lestvici. bog, res jo je skušal. si je mar tako zelo želel umreti, mu ni bilo nič mar za svoje življenje? kajti v tistem trenutku je le majhen trzljaj njenega prsta manjkal, da bi sprožila pištolo, s cevjo zarito v predel njegovega srca. čeprav verjetno ne bi naredila posebne škode, namesto srca je očitno imel kamen, ogromno skalo. doslej se nikoli ni poglabljala kakšen je kot človek, naposled ga kot povsem slabega ni dojemala. vse do zadnjega trenutka, ko se ji je smejal v glavo, se ji posmehoval. vsaka celica v njej je grozila o veličastnem razpočenju, o izbruhu tlečega vulkana. njen nadzor se je z vlažnimi prsti oprijemal še zadnjih tankih nitk in wesley se niti zavedal ni, kako blizu je da zdrsne, da se nitke pretrgajo. zanj ne bo ostalo ničesar več in vprašanje koliko bo zanjo. hladnokrvna morilka, četudi v afektu in nesposobnosti jasnega razmišljanja pač ni bila. vsaj ne še.

"posebna, kaj? kako prekleto čudovito," sarkazma v njenem glasu ni bilo za zgrešiti, temne priprte oči pa upirala besno naravnost vanj. globoko v sebi je vedela, da je izginilo še tisto najmanjše upanje. da ni bilo nobene možnosti več, da bi se stvari med njima spremenile in bi se povzpela vrh tega globokega brezna. zglihati situacije ni bilo mogoče, še manj sprava. predaleč je šel, predaleč sta padla. sploh njegovo provociranje ji je še posebno do živega. prst na petelinu je bil manj kot las odmaknjen. "zakaj pa te ne bi? dvomim, da bi kdo pogrešal tako nemarno podgano kot si ti," se je posmehnila in ga na hitro s prezirom premerila. "poleg tega bi vse lahko zrežirala tako, da te nikoli ne bi našli. ali pa bi delo pripisali umoru zaradi tvojega dela. mogoče bi se naredila celo prestrašeno agentko, ki si jo napadel iz zasede in je bilo vse zaradi samoobrambe," je nadaljevala z naštevanjem, s kakšno lahkoto bi se izmazala z njegovim umorom. v luči zakona bi se izmazala, ne pa bi se izmazala svoji vesti. nikoli ne bi mogla pritisniti na petelina in kasneje obžalovati za vekomaj, ni bila takšna. njeno srce je bilo še vedno preveč dobro, ne glede kakšna oseba je sicer bila. verjetno ga bi tudi mnogo raje videla gniti v hladni luknji zapora kot mu dati veselje in ga ubiti. samo sebe bi omadeževala z dejanjem. "en sam razlog mi daj, da te pustim pri življenju?" in preden bi mu dala priložnost za odgovor že stisnila na petelina, da je preko prazne ulice v tihi noči odmeval glasen pok iz pištole. le da je neopazno v zadnjem trenutku namerno dvignila svoje orožje in ustrelila v zid za njim, čisto ob njegovem ušesu, katerega je krogla nemara celo rahlo posnela. "ne šalim se, dragec," je še izrekla, preden ga je s kopitom močno mahnila po obrazu.

Naslov sporočila: Re: boathouse row Pon Maj 27, 2013 5:40 pm

tag, kenzi smitten

njena bolečina bi ga pred nedavnim morda še zabolela; kaj zabolela, hotel bi jo odpraviti, hotel bi poskrbeti zanjo.. zdaj pa mu je bila samo trn v peti, nerazrešen vozel, ki se ga bo prej ali slej potrebno znebiti. stekla psica, ki bi znala trdno ugrizniti. vedel je, kako so ji njegove provokacije prišle do živega, dovolj jo je poznal, da je vedel, da ji je - nekje globoko v notranjosti - žal za propadlo prijateljstvo, propadlo ljubimkanje med njima. da ji je žal, da se je človek, ki je stal pred njo, iz približno sprejemljivega sočloveka, spremenil v pravcato gnusobo, ki si ni zaslužila dihati njenega zraka. razočaral jo je.. a za to razočaranje je bila kriva sama. sklenila je, da bo verjela vanj, da bo vanj, v to gnido, položila svoje zaupanje, in ob tem se je opekla; preprosto, ker je od njega pričakovala nekaj, česar ji nikdar ne bi mogel dati. od nekdaj je vedela, da je on navadna smet, da se ukvarja s sumljivim sranjem in da po vseh pravilih vanj ne bi smela položiti svojega zaupanja. zdaj je videla njegov pravi obraz in zapeklo jo je huje, kot je bila pripravljena priznati, med tem ko sam - čeprav bi pričakoval drugače - ni čutil ničesar.

pogumno je lahko zrl v oči ranjene volkulje in še za trenutek ni pomislil, da bi jo rešil te mizerije z opravičilom, ki bi izzvenelo iskreno. ni ga imel; ni je hotel podcenjevati z neiskrenimi besedami, z lažmi, v katere ne bi verjela ne ona, ne on, dovolj spoštovanja je gojil do nje, vedel je, da je izredno močna ženska.. a česa več ni premogel. ni simpatiziral z njo, pomiloval pa je samo njene slabe odločitve, na vrhu spiska je bila najbrž ta, da mu je za tisti kratek čas zaupala. bil je precej časten, moral si je priznati; navsezadnje je ni nategnil, odkar je izvedel, poskrbel je, da se je njun odnos primerno ohladil po tem, ko je ugotovil, da je bila ona tista, ki jo je tisti večer lopnil po glavi.. a takrat ni dokončal dela. morda bi ga moral zdaj - preden se lepotica odloči, da prevzame njegovo vlogo. "kako prav imaš, draga," se ji je predrzno nasmehnil, njegovo telo se je prijetno napelo v njenih rokah. morda bi se morala pofukati, še enkrat, zadnjič? ali pa morda to ni bil primeren trenutek, da predlaga kaj takšnega.. "zares bo najbolje, da mi preprosto prestreliš čelo," je prikimal in ošinil cev njenega revolverja. tega ne bo storila; ni bila takšna, tako preprosto je bilo. bila je prestrašena mala - in izgubljena - deklica in takšna bo ostala, dokler ne preboli te smrti. morda bi jo lahko prebolela, če bi ga pospravila; a dvomil je, da bi se po tem še kdaj pobrala. bila je kar preveč dobra.

"kako spretna si pri prirejanju scenarijev," se je znova namuznil, njegov glas je ostajal hladen, s tem pa precej kontradiktiral zadovoljnemu nasmešku, ki je kraljeval na njegovem obrazu. oh, znala je govoriti, bila je prekleto spretna, ko je prišlo do tega, a govorila je v prazno. tudi ona je morala nekje v sebi vedeti, da je prešibka. "prav nobenega razloga nimam," je počasi odkimal in jasno je bilo, da je v teh besedah tičala vsa resnica njunega odnosa. ničesar ni bilo več tam; morda je na skrivaj upala, da bo slišala nekaj, kar ji bo znova otoplilo srce. kaj, recimo, da jo ljubi? da pogreša njun seks? da jo ima rad kot prijateljico? morebiti celo, da.. nikoli ni hotel tega storiti? same laži. med njima ni bilo ničesar več; dobro, morda bi jo še enkrat pofukal, a to bi prav zlahka storil tudi brez njenega strinjanja. dovolj jo je že uničil, da enkrat znova ne bi bil velik problem, zanj že ne.

potem je ob njegovem ušesu odjeknil strel, gotovo manj kot centimeter stran od njegove kože; zabučalo mu je v glavi, tako razločen je bil pok, ki je udaril v steno za njim in majhne drobce opeke pognal v njegov razgaljen vrat. za nekaj trenutkov je obstal, nato je roko počasi dvignil k ušesu, da bi odkril, če so kje kakšni sledovi krvi. ničesar. morda je imel srečo; na obraz se mu je zato znova privlekel tisti sprevrženo zadovoljen nasmeh in nenadoma se je na glas nasmejal, njegov hladen smeh je odmeval po prazni uličici. "to je to?" se je pozanimal, ko je kmalu zajel sapo in z glavo zmajal nekam v nebo. "ne boš me ubila, kenzi, ker tega nisi sposobna," je pojasnil, kar sta vedela oba. "preveč dobra si, preveč mehka, da bi si dovolila tako sranje.." je nadaljeval. in če ga pusti pri življenju? oba sta vedela, kaj se zgodi s pobeglim steklim psom. eden bo slej ali prej moral uničiti drugega; a ona je imela izgubiti veliko več, kot je imel on. navsezadnje jo je iz daljave opazoval, vso čudovito v beli obleki, kako se je smehljala tistemu sluzavemu tipu.. o ja, imela je veliko več izgubiti. "me boš torej nekajkrat usekala po faci, morda prestrelila kak notranji organ in me pustila tukaj?" je povzdignil obrvi. "oba veva, da to ne bo konec.."