the mission

njen obraz je bil sila resen, ko je stopala ob eni strani svojega šefa wesleya. zelo jasno se je zavedala resnosti nocojšnje naloge, ki so jo morali nocoj opraviti in katera gotovo ne bo minila brez kake povsem nepredvidene komplikacije. vedno so nastopile, najsi je bil načrt izdelan še do najmanjše podrobnosti. resnosti naloge, se je temu primerno tudi pripravila. dve pištoli za pasom, tretja v polškornju in nož v žepu usnjene jakne se je zdelo dovolj za nocojšnjo družbo ircev, ki jih bo potrebno eliminirati. pod ohlapno srajco zatlačeno v ozke črne jeans hlače, ki so se njenih vitkih nog oprijemale kot druga koža, je obenem za dodatno zaščito sicer nosila še neprebojni jopič. prav ji je prišel že v precej primerih, zato ga je vsakokrat nadela, ko se je na večernem meniju znašel morebitni strelski obračun. nekako ji res ni bila prioriteta končati v črni vreči za trupla zaradi lahkomiselnosti, da se ji ne more ničesar zgoditi. smrt ji nikakor pretirano ljuba ni bila in želje pridružiti se angelcem na nebeškem svodu pri njihovem petju in brenkanju na harfe, resnično ni imela. čeprav bo gotovo prej kot v nebesih pristala doli v peklu pri hudiču in mu delala družbo. predvsem pa se je več kot le dobro zavedala, kako hitro jo lahko skupiš in se nikoli več ne pobereš povsem na noge. navsezadnje se ji je nekoč slednje že pripetilo in sedaj je z bokom ob boku stopala z vodjo ruske mafije in še eno članico mafije maxine, nekoč pa je njima podobne spravljala na hladno za dolgo časa.  

zaustavili so se na začetku mosta in bližnja drevesa so metala senco na trojico, da jih irci niso imeli moč opaziti. na nebu ni bilo niti meseca, zato je bila noč še bolj temna in njim v plus. glasno pritoževanje ircev na drugi strani nad zakasnelo pošiljko tovornjaka z orožjem, ji ni ušla in pogledala je k wesleyu. istočasno je izza pasu že potegnila eno izmed svojih pištol, ki je bila kakor njena podaljšana roka in z njo je znala odlično ravnati. "kaj sedaj? jih začnemo enega za drugim pospravljati preden se prikaže tovornjak?" je polglasno vprašala in pogleda ne premaknila iz skupinice 50 metrov proč. na začetku, še pri delu v tolpi, je imela malo težav kar s hladnokrvnim pobijanjem ljudi. sedaj ni občutila nikakršnega obžalovanja več, če je v pripadnika nasprotne mafije poslala kroglo ali dve, četudi ji ni bil nevaren. odžiral jim je delo in to ji je bilo dovolj.

note: sry for late

the mission

pozorno je prisluhnila navodilom wesleya in si jih skušala do podrobnosti zapomniti. natančnost je bila pri nocojšnji nalogi še posebno pomembna in večjih napak si zaradi površnosti in premalo preudarnosti zagotovo niso mogli ravno privoščiti. strelski obračuni so se vedno lahko izpridili in ti je skrbno načrtov podvig eksplodiral naravnost v glavo. na druge pač nisi imel vpliva in se ni dalo njihovih reakcij predvideti. računal si lahko vedno zgolj in samo nase. zato je še dodatno nameravala dati vse od sebe in se potruditi 110 procentov.

"dobro," je pokimala vodji, ko ji je odredil kje se bo nahajala. pozicija je od tu delovala dobro in kot je omenil že wes, imela bo dober pregled nad dogajanjem. napol sklonjeno se je kasneje odtihotapila neslišno od njene točke, ves čas pripravljena uporabiti nabito pištolo v rokah, če bi bila opažena od nasprotnikov in bi nanjo spustili rafal strelov. neopaženo ji je uspelo priti do stene mostu in pravkar je počepila k tlem, ko so odjeknili prvi streli. za dojeti, kdo je sprožil prvega, je potrebovala zgolj hip in niso začeli oni. "pizda," ji je kletvica zapustila ustnice in tesno se je stisnila k steni obloženi s kamnom, da bi bila čim manj opazna in s tem težja tarča. ni hotela že na samem začetku jih skupiti ali pristati v vreči za trupla. čepe se je premaknila bližje kombija in bila hvaležna, ko so mesec skrili oblaki. skupaj s temnimi oblačili, se je skoraj zlila z okolico in v enega izmed ircev poslala kroglo naravnost med oči. dušilec, ki ga je nekje vmes namestila na pištolo je glasen zvok poka iz pištole pridušil, zato ni bilo slišati drugega kot top udarec telesa ob tla. rahlo je trznila, ko je na drugi strani zagledala temno senco in skoraj olajšano zavzdihnila, kajti bil je samo wesley. na hitro mu je pokimala in se sklonjeno še bolj približala ircem, ko je zaslišala od nekod zelo glasen glas z očitnim irskim naglasom. "no, pierce se boš že nehal skrivati v sencah in na dan pokazal ta svoj fris?" nekdo izmed njih je očitno poznal njihovega šefa in to nikakor ni bilo dobro. iz svojega položaja ga bo težko krila, če se bo dejansko odločil pokazati na dan in s tem izpostaviti njihovim nasprotnikom. upala je, da ima kakšen dober plan ali da je maxine imela boljši razgled in več možnosti. sama se je lahko zgolj izpostavila in tvegala kroglo v telo ali še slabše - v glavo. a vedno je rada malo izzivala usodo, zato predolgo pomišljala ni. stopila je iz svojega zavetja in na oči ircev, z rokami dvignjenimi v zrak kot v znak predaje. "tukaj ni nobenega pierca! kdorkoli ti je že dal informacijo, te je potegnil za nos. pierce se trenutno veselo naliva z viskijem in v naročju pa mu pleše striptizeta," je glasno napletala dokaj verjeten scenarij in obenem ves čas zadrževala sapo, kdaj bo odjeknil prvi strel. presenetila jih je s svojim prihodom, zato so pomišljali in teh nekaj trenutkov njihovega oklevanja so morali čim bolje izkoristiti sebi v prid.

wesley and cay @ mission

naloga naj bi bila sila nevarna in pomembna, ne? ravno zaradi teh dveh dejstev kseniya ni imela pojma zakaj se je morala udeležiti ona. ko ji je pierce sprva začel razlagati o poteku akcije je mislila da z njo govori le zaradi formalnosti, glede na to da je bila tista ki je imela v glavi shranjene vse podvige ruske mafije, a do sedaj je bila prepričana do jo ima vodstvo za praktične zadeve bolj kot ne neuporabno. vse do te preklete noči, ko je morala v roko prijeti revolver ki se ga je najbrž bala bolj kot vsi njeni nasprotniki skupaj. pa vendar je bila za to trenirana že od svoje rosne mladosti in bila je samozavestna, da ji bo ta misija uspela - pravzaprav ji mora uspeti,  nasprotnem primeru bo njeno mesto v mafiji vprašljivo.

vsekakor pa se ji je zdelo pametno natančno poslušati wesleyeva navodila ter jih dosledno upoštevati. "kakšna ironija... vse skupaj izgleda tako prekleto lahko," je zamrmrala ter se odkradla do zadnjega dela kombija. in še preden bi ji uspelo najti primerno mesto za odstrel malih irskih podgan je mimo njenega ušesa švignila krogla, nato pa je naslednjo prestregla s svojo podlaktjo. le nekaj sočnih ruskih kletvic je bilo potrebnih da je pozabila na bolečino ter na tla spravila njenega napadalca. glede na to da so bili drugi prezaposleni s cay in wesleyom da bi opazili njeno skrivališče, se naslonila na kombi, odtrgala kos majice ter si ga zavezala centimeter ali dva pod komolcem, da bi omejila krvavitev iz njene strelne rane.

po nekaj sekundah je na prizorišču zavladala tišina. hrupni glasovi švigajočih krogel so trajali še ravno toliko časa da je uspela vlomiti vrata kombija ter se opraviti hiter pregled v njegove notranjosti. kot predvideno je bil tam kovček z denarjem, našla pa je tudi nekaj denarnic ter blok na drobno popisanih listov papirja - če so se irci bali hekerjev in so zaradi varnosti svoje načrte zapisovali na papir je naletela na zlato mino. njeni premiki so bili neopazni in tihi, a cay se je očitno odločila izbrati drugačno pot. pozicija kombija je kseniyi nudila odličen razgled na dogajanje: trije irci in rusinja, dvomila je da jo bodo kar tako spoznali za nedolžno. njen pogled je zataval na kraj, kjer naj bi se skrival wesley; poiskala je njegov pogled in z ustnicami oblikovala besedo: "streljam?" tudi če bi tako pierce kot alexandrova takoj pospravila dva irca, je obstajala velika verjetnost da tretji kroglo pošlje v cayino glavo - to pa ni bilo tveganje, ki bi ga bili pripravljeni sprejeti. ali pač?