roxanne & cay

do konca je skadila cigaret preden je vstopila v notranjost poker cluba, kjer je bila že stara znanka in ji nihče ni utrujal z dokazovanjem kdo je in predvsem, kaj tu počne. tako si je tudi lahko neopaženo odkrito ogledovala ostale goste. ponašala se je z dobro lastnostjo zlitja z okolico. to kameleonstvo ji je odlično bilo pri roki še iz časov, ko je lovila kriminalce in nič drugače ni bilo sedaj. bilo je mnogo dela za mafijo, kjer je bilo ključno ostati neopažen ali skrit. sploh pa nocoj še ni nihče imel za mar mlade temnolaske v vrtoglavih petah, ozkih hlačah in svetlečemu topu čez katerega je imela oblečeno tanko jakno, ki jih je z zanimanjem v očeh opazovala. vsi so bili preveč zaverovani v svoje karte, da bi se menili za okolico. preveč pomembno je bilo zmagati in soseda obrati za lep kupček denarja z blefiranjem ali resnično dobrimi kartami. včasih se jim je za mizo pridružila tudi sama in kartala pozno v noč, se nalivala z viskijem in včasih celo pokadila kakšno cigaro. denarja se ji za vse te male pregrehe nikakor ni manjkalo in tudi izgube je niso pretirano prizadele. bila je dovolj pametna in njeni vložki niso šli previsoko, kot pri nekaterih. in kot pri starejšemu temnolascu, ki je očitno izgubil vse in druge glasno ozmerjal z goljufivci, da sta ga dva varnostnika morala pospremiti ven. eni pač športno niso znali priznati poraza ali pa so imeli s hazardiranjem velike težave, nikoli jim ni bilo dovolj. zgolj zmajala je z glavo in se premaknila v sosednji prostor, kjer je poleg igralnih miz bil postavljen tudi šank. zasedla je enega izmed prostih stolov, kjer znane temnolaske še ni bilo. nocoj je tu bila zmenjena z roxanne, eno redkih in tesnih prijateljic s katerimi je prijateljevala že pred nesrečo ter jih kasneje spustila nazaj k sebi, ko se ji je spomin začel vračati. obenem pa je bilo skoraj bizarno njuno druženje, ker rox je navsezadnje le bila polsestra njenega bivšega moža, s katerim pa ni bila v najboljših odnosih oziroma po ločitvi sploh v nobenih. za vsako najmanjšo malenkost sta si bila v laseh in če ju je kdaj rox skušala spraviti nazaj skupaj, sta jo oba združno že v kali zatrla njene morebitne poskuse. vseeno pa je bila hvaležna, da ni umrlo njuno prijateljstvo, čeprav je umrl zakon z njenim bratom. z rox se je vedno dobro razumela in jima čvekanje ob kavici nikdar ni predstavljalo posebne težave. dolgo se že nista videli, kljub mafiji, katere del sta bili obe in se je zato nocojšnjega večera še posebno veselila.

bila je prezgodnja, zato se je hitro zapletla v buren in kratek vesel klepet z barmanom, ki je kot ponavadi dal ji pijačo na račun hiše. dober barman zanjo in verjetno malo slabši za lastnika, ker mu je delal izgubo. kmalu zatem je za seboj že zaslišala znani glas, da so se ji ustnice samodejno ukrivile v nasmešek. "že vredu, nisem še dolgo tu," ji je vrnila topel objem in poljub na lice. "mike mi je že obljubil neke nove posebne koktajle, ki jih imajo čast dobiti samo posebne gostje," se je zarežala in pomignila na barmana, ki se je rox zapeljivo nasmehnil. "mislim, da si mu všeč," je polglasno izrekla, ko se je zarotniško nagnila k njej. nasmešek ji je rahlo zamrl na obrazu, ko je omenila njenega bivšega moža. nathan ji je s svojimi prevarami takrat res zlomil srce, čeprav je bilo že jasno, da jima ne gre in jima tudi verjetno ne bo šlo. "mislim, da že dolgo nisem več njegov tip, zato dvomim, da svojo odločitev za skok čez plot kaj posebno obžaluje," je dokaj brezbrižno rekla, a ne brez rahlo zagrenjene podnote. "ampak nocoj res raje ne bi razpravljala o njem. saj veš, da se ne marava," se je kislo zasmejala in si jo bolje ogledala. temnolaska ji je nekako delovala drugače kot nazadnje. "raje mi povej kako si ti? že dolgo se nisva videli," jo je z iskreno radovednostjo povprašala in nadaljevala: "na tebi je nekaj drugačnega? si morda spremenila pričesko? ali pa meni samo nagaja spet moj spomin in sem vse pomešala med sabo. "

this is for axel! ;3

lahko bi si mislila da axel ni samo eden od običajnih postavnih tipov, s katerimi se je po navadi zapletala; lahko bi vedela da je policist in bi se tako lahko pripravila na situacijo, v kateri se je znašla v tistem trenutku. pa vendar se nekako ni mogla popolnoma okriviti za to, da tega ni predvidela. le po čem naj bi sklepala da si stojita na različnih bregovih reke? svetlolasec je izgovoril njeno ime in lahko bi rekli da se je lilly šele takrat resnično zavedala, da stojita v praznem baru ter merita pištole drug v drugega.

"poznam postopek, ace. in če se ga do zdaj nisem držala se ga tudi tokrat ne bom... prosim, umakni se dokler imam še kaj živcev," je rekla le na pol strpno, predvsem pa je v njej gorela želja da bi se celotna situacija končala; s spanjem tako ali tako ne bo nič, ta dogodek jo je preveč razburil za kaj takega. "odnehaj in nikomur se ne bo zgodilo nič. samo jaz bom bogatejša za nekaj zelencev, a bolje to kot pa da te poškodujem, ne?" je siknila ter prst preteče postavila na petelina. očitno tudi v takšni situaciji ni mogla iz svoje kože.

s podplatov je otresla čevlje z visoko peto: pobeg je bil njeno edino izhodišče kajti niti najmanjšega namena ni imela poškodovati axla, ali pa tvegati da bi on poškodoval njo. žalosten nasmeh se je razlezel čez njen obraz ko je omenil njenega sodelavca kot slabo družbo zanjo - le kako bi lahko vedel da je bila v resnici ona tista, ki ga je potegnila v mafijske posle. "ne vidiš da sem že tako ali tako na dnu? nimam več kaj izgubiti, saj vidiš. odnehaj, le enkrat odrini na stran svoja neumna načela," je rekla skupaj z nekaj sočnimi kletvicami, medtem ko ga je premerjala od glave do peta. kako je lahko to spregledala, kako se je lahko tako brezskrbno družila s policistom? "zakaj za vraga nikoli nisi omenil svojega prekletega poklica..." njeno mrmranje se je zdelo kot namenjeno samo njej, čeprav se je tičalo tudi njega. premaknila se je za kakšen centimeter, a je še vedno slonela za mizo - ta je očitno postala njeno zaklonišče. "nisem tako neizkušena kot se zdi," je še dodala ter ga pomenljivo pogledala.

note: oh-oh. sorry, just can't keep this babys long.

this is for axel! ;3

kljub temu da je še pred petimi sekundami mislila da ji niti približno ni bilo do smejanja je njen obraz ob njegovih besedah spreletel posmehljiv nasmešek ki se je do potankosti skladal s tonom, v katerem je axel govoril. "zate? lepo te prosim, ace, pa ja ne misliš da si bil zame kaj posebnega." njene besede so zadonele po velikem praznem prostoru in zdele so se skoraj zastrašujoče, čeprav je vedela da je svetlolasi policist do nje čutil enako. "torej ti je to ostalo v spominu, ha? najbrž se posledično zavedaš, da bova še kar nekaj časa stala tukaj," je zamrmrala ter ga pogledala v oči, medtem ko je preprijela pištolo v znak tega, da je nima niti najmanjšega namena. ozrla se je proti mestu kjer je prej stal njen tovariš - očitno jo je popihal že pred kar nekaj časa. v mislih ga je nekajkrat preklela, a pravzaprav si je morala priznati da bi sama storila enako, če bi bila na svojem mestu. vsak mož zase.

zdaj zdaj se bo zlomil; lilly je bila skoraj prepričana v to. najbrž je imel nje in njenega trmarjenja že čez glavo. pa bi rano to lahko izkoristila kot možnost za pobeg? zavedala se je da ga njeni čari lahko prisilijo v marsikaj, samo priti mu mora bliže. zavohati mora njen parfum, se dotakniti njene gladke kože... in ona ga mora presenetiti; da. njene oči so v trenutku postale podobne očem prosečega kužna, s svojimi svetlimi lasmi in nedolžnim izrazom na obrazu je v tistem trenutku izgledala kot angel. "mogoče imaš prav, axel," je rekla komaj slišno. "mogoče se resnično lahko spremenim." njeni prsti ki so se prej tako strahovito oklepali orožja so se sprostili in pištola je ostala na mizici, medtem ko se je lilly na videz obupano in nemočno sesedla ob steno za sabo. premagana?

note: aaand here goes our little plan ;3

this is for axel! ;3

konec je bilo, a njemu stvari očitno niso bile čisto jasne. prav tako kot lilly je opazil, da je njen sodelavec izginil kot kafra in na njegovem obrazu ob tem spoznanju ni opazila niti najmanjše sledu presenečenje - očitno bil tem poslu že kar nekaj časa in je vedel, da bodo mafijci izkoristili tudi najmanjšo priložnost da si rešijo rit, pa naj pri tem milosti ali nemilosti prepustijo nič koliko svojih tovarišev. "vključujejo pa alkohol in pomankljivo oblečena dekleta, ne? do sedaj sem nekako dobila občutek da sta to dve stvari ti te privlačita," je rekla medtem ko so njena zapestja zdrsela v lisice.

"filadejfiji smo, dragi moj. ne vem če me je sploh vredno spraševati za dovoljenje, važno je samo to da jo znam prav dobro uporabiti." njen glas je bil še vedno tih, a njene besede so počasi pridobivale dobro staro ostrino, ki je vedno spremljala lillyjine pogovore. ko se je kar se da udobno namestila v sovoznikovem sedežu so se njene ustnice ukrivile v nasmeh, skoraj identičnem njegovemu. "brez pomena bi bilo predvidevati moja dejanja, ace. mogoče sem samo čakala na to da se ti lahko bolj približam in te napadem s hladnim orožjem, mogoče imam samo dovolj teh prekletih igric." premerila ga je s pogledom ter se sklonila k njemu. razdaljo med njima je skrajšala na nekaj bronih centimetrov. "kakšna je torej moja kazen, gospod policist?"

note: aaand here goes our little plan ;3

this is for axel! ;3

namuznila se je ter mu podarila enega tistih imela-sem-prav pogledov, za katere pravijo da jih ženske tako zelo obožujejo. a konec koncev je imel prav tudi on: ni ga poznala dobro, glede na to da je bilo v njenih srečanjih več stokanja in vzdihljajev kot pa dejanskega govora. pravzaprav ga sploh ni želela spoznati. nekemu delčku nje bi potem zagotovo postalo mar zanj in tega resnično ni potrebovala. "poznam te točno toliko, kot te moram - tvoje majhne umazane skrivnosti in globočine tvojega značaja me pač ne mikajo preveč," je odgovorila ter se narahlo ugriznila v ustnico. "in jaz na tej obleki nimam žepov, v katere bi tlačila prekleto dovoljenje za orožje. danes smo po nekam nepotrpežljivi, ha?" je siknila proti njemu ter se zazrla skozi vetrobransko steklo v vlomljena vrata poker kluba. zakaj je sploh silila v to situacijo?

in ravno ko je razmišljala o tem kako za vraga bi ji lahko uspelo pobegniti od njega se ji je rešitev ponudila sama. vrnila mu je njegov pozoren pogled ter mu namenila enega iz zbirke njenih najbolj zapeljivih nasmehov. "torej bi se rad igral igrice," je rekla, s svojimi očmi še vedno prikovanimi na njegove. "meni je prav. vrzi kovanec; če je cifra me zapelješ do mojega stanovanja, če je mož grem s tabo brez upiranja." resnično je upala da je v njem kaj avanturista, da bo želja po prostem večeru premagala službene dolžnosti. še vedno mu je bila blizu, celo preblizu glede na to da je bila ona ujeta prestopnica on pa policist. "in mogoče imaš tudi ključ do mojega srca," je dahnila vanj trenutek preden je svoje ustnice prislonila na njegove.

note: ohhh sorry you waited for me babe ;3