apartment D3

Naslov sporočila: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 6:50 pm

sebastian se ni razburjal. nikoli. niti pomislil ni na to, da bi komu dovolil, da mu stopi na živce in da bi zaradi tega izgubil svojo obvladanost. a tokrat… tokrat je bilo drugače. in sebastian je bil vsekakor zelo razburjen, pri čemer dokaj divja vožnja ni pomagala. pa saj niti ni bil toliko razburjen, če je bil iskren sam s sabo, ampak to je bila beseda, ki je še najbolje opisala mešanico vsega, kar je čutil. prvo kot prvo je bil vsekakor in povsem definitivno jezen. besen. nase? nanjo? najbrž po malem na oba. bil je tudi deloma osupel in predvsem razočaran. kakšen kreten je bil. kako je lahko verjel, da bodo stvari tako zelo preproste? nikoli niso bile, to bi se do zdaj že moral naučiti, pa vendar se je še vedno trudil, da bi našel kakšno svetlo izjemo. in ko je spoznal jules, so se stvari malo premaknile. ne veliko, ampak že tisti majhen premik je bil več, kot bi lahko pričakoval. bila je zabavna, osupljiva, očarljiva in vsekakor privlačna. pritegnila ga je v trenutku, ko ji je pomagal premakniti trapasti smetnjak. in da sploh ni pomislil na dan, ko so oropali banko. no ja, saj tisto ni bil svetel dan, ampak pristal je z njo in svojo ženo ter seveda, njenim zvestim varuhom. presneti rambo mu še zdaj ni popolnoma šel iz glave, ko se je takole postavljal za njo in pred njo in bil cel zaščitniški ter pameten in… ugh. sploh ni nameraval iti v tisto smer z mislimi. ampak seb je bil tisti, ki jo je poljubil. in ko je rekla, da ne bo poljubljala poročenega moškega… to je bilo to. dejansko se je počutil skoraj smešno, ko je nekaj dni hodil naokrog s to mislijo v glavi in se nato odpravil do odvetnika, da je to uredil. poslal ji je podpisane papirje, ki so potrjevali, da je bil zdaj samski moški. poslal ji je velik šopek in vsemu skupaj dodal še vizitko, na katero je napisal kraj in čas. bil je skoraj prepričan, da se bo prikazala. večerjo je organiziral v najbolj dragi restavraciji v mestu – pa ne zaradi cen, zgolj zato, ker je bila čudovito postavljena na vrh visoke stavbe in je nudila ogromno diskretnosti in seveda osupljiv razgled. čakal jo je. tako kot kakšen kreten je sedel tam in jo čakal. celo uredil se je za vse skupaj, v tiste zlikane hlače in belo srajco, čez pa je ogrnil vest. bil je živa podoba nekoga, ki bi ji bil morda všeč in na ko je že tretjič zavrnil nadležnega natakarja, ki mu je skušal vsiliti večerjo za enega, mu je prekipelo.
zdaj je parkiral pred njenim blokom, pri čemer so gume zacvilile po asfaltu, a ni mu bilo mar. za seboj je jezno zaloputnil vrata. bil je razočaran, vsekakor, pričakoval je, da bo ona drugačna. da bo nekaj posebnega, da bo morda… kaj pa je vedel, kaj. vsekakor ni pričakoval tega. preskakoval je po dve stopnici naenkrat in pobutal po njenih vratih. ko je odprla, je vanjo uprl svoj pogled. »kaj za vraga, jules?« je rekel in se namrščil. »pričakoval bi vsaj, da mi boš sporočila, da te ne bo,« se je jezno prerinil mimo nje v notranjost, saj kljub vsemu ni želel narediti scene pred njenimi sosedi, kdorkoli so pač že ti ljudje bili. »čakal sem te dobro uro in se počutil kot največji idiot, ko sem tako vztrajno zavračal natakarja, ki mi je skušal vsiliti večerjo za enega. veš kaj sem mu rekel? da boš prišla. ampak nisi.« njegov glas ni bil toliko jezen kot razočaran, ko je prišel do te točke. zavzdihnil je ter vanjo uprl pogled. »se res samo igraš z mano ali karkoli je to?« je postal njegov glas bolj razburjen, medtem ko je z roko segel v svoje lase in delal na tem, da bi vsaj dihal, če se že ni mogel umiriti.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 8:22 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

z dlanmi je pomela utrujene oči in se zrušila nazaj na kuhinjski pult, ki ji je edini nudil oporo. zdrsela je ob kredenci navzdol in s pokrčenimi nogami obsedela v ozkem hodničku med steno in njeno malo kuhinjo. njena oprava je bila naravnost patetična. domov je prišla točno tri minute in dvajset sekund nazaj. že na vhodu je odpela zategnjen črni usnjen pas in z bokov potisnila prav nič laskajoči spodnji del uniforme. zdaj je ležal tam nekje pred vrati, medtem ko je ona hladila zadnjico na kuhinjskih tleh in se mrščila proti lakastim čevljem, ki so bili od strani oguljeni in jih je dobila na postaji iz druge roke. vsekakor so že videli boljše čase. sklonila se je naprej in s skrajno preciznostjo odvezala vezalke na vsaki nogi, sezula čevlje in jih zložila ob steno. tako. en kos oblačil manj. morala se je znebiti samo še visokih nadokolenk iz najlona in razvlečene trikrat prevelike srajice, da se bo lahko zvalila v posteljo. morala bi še pod prho, a ni imela dovolj moči, da bi se privlekla do kopalnice. poleg tega ni imelo smisla sploh oditi v spalnico – saj ne bo mogla zaspati. nazadnje je normalno spala kakšnih petnajst dni nazaj. pred tistim krvavim dogodkom v banki, ko je mirno srkala šampanjec, dokler ni na tleh ležala polovica gostov, ki so si privoščili kopel v lastni krvi. kako oduren prizor. vsakič, ko je ugasnila noč in zaprla oči, je pred seboj videla padajočo postavo in okrog temno rdeč madež, ki je pridobival vedno večje razsežnosti, dokler ni pogoltnil še nje.

dvignila je pogled proti pultu, kjer se je v vazi nahajal čudovit šopek, ki je prav simpatično srednji njenega ženstveno opremljenega stanovanja. zraven se je nahajal šop ločitvenih papirjev in majhna vizitka. v njeni spalnici je bila na omari obešena čisto nova obleka, ki jo je kupila včeraj, posebej za današnji večer. bila je vinsko rdeče barve in čudovito se je ujemala s črnimi sandali, prav tako povsem novimi. in z visoko peto! zmajala je z glavo – ni ji še uspelo priti do zasebnega telefona, ki se je nahajal nekje v stanovanju, njene službene številke pa ni imel. drugače bi jo verjetno že klical? razen če ga sploh ni bilo tam in ni videl, kako ga je pustila na cedilu? resnično ni bilo nalašč. v službi so jih zadnji hip poklicali na teren in prisiljena je bila paziti na dve priči, prestrašeni punčki. očeta sta našli mrtvega v stanovanju in nista imeli več kot šest let. tako odraslo sta poiskali pomoč in poklicali policijo, da se ji je paralo srce. že tako je bila povsem na psu z živci, razvrana od pomankanja spanja, hodeči zombi z ogromnimi črno obrobljenimi očmi in morala je izgubiti nekaj kilogramov, ker vase ni zmogla spraviti niti grižljaja. ko je prišla domov, je bilo že prepozno. zamudila je zmenek. njeno razmišljanje je prekinilo razbijanje po vratih in morala se je oprijeti pulta, da se je dvignila pokonci. odšla je do vrat čisto potihem in pogledala skozi kukalo. ''sebastian,'' je presenečeno zamrmrala predse in nato odprla vrata, le da jih je kar sam odrinil do konca in se pognal v notranjost naravnost mimo nje. lahko je samo gledala za njim in zaprla vrata, ko je v manj kot sekundi zamenjal lokacijo izpod podbojev v njeno sprejemnico. ''da, kar vstopi,'' je zavzdihnila in sedaj ona stopila mimo njega, ko je potegnila srajico nižje dol čez rit in se odpravila nazaj na njeno ljubo mesto v kuhinji. namestila se je nazaj na tla in deloma slišala vsako tretjo besedo, ki jo je povzdignil. ''bila sem v službi, morala sem podaljšati. nisem imela telefona pri sebi. oprosti,'' je brez prave barve odvrnila v klavrnem opravičilu in pogoltnila cmok, ki je nastal v njenem grlu. slišala je razočaranje v njegovem glasu. a ob tisti nesmiselni obtožbi ji je prekipelo. ''resno? si me resno vprašal, če se igram s tabo?'' ni mogla verjeti, da je sploh lahko pomislil na kaj takega. ''poberi se ven,'' je izrekla skozi stisnjene ustnice in glavo utrujeno butnila nazaj ob omarico. samo eno uro spanja v kosu je hotela, je to res preveč?

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 8:42 pm

bil je preveč zaposlen s svojimi temačnimi mislimi, ki so bile bolj kot ne povezane z izgubo nečesa, kar ni nikoli obstajalo, da bi jo sploh dobro pogledal. razburjal se je nekje v njeni predsobi, ker je tako ali tako sklepal, da ga bo slišala. poleg tega si je niti ni dobro ogledal, dokler ni nenadoma nehal biti hrupen v njenem stanovanju in ga je nenadoma zadelo to, da je izgledala nekoliko nenavadno. utihnil je, ji sledil v kuhinjo in jo našel sedeti na tleh. videti je bila… obupno, čeprav to ni bilo nekaj, kar bi izrekel na glas ali kar bi bilo sploh primerno. nekaj se je dogajalo. nazadnje, ko je bila v podobnem stanju, sta bila ujeta v banki, ki so jo zajeli neki tepci s temnimi maskami in v kateri je bilo cel kup trupel. to ji je prišlo do živega in takrat si je želel, da bi lahko vzel tisti prizor – pravzaprav vse prizore, ki so jo prizadeli. ampak ni mogel. je pa lahko zdaj nehal zganjati hrup kot največja princeska, ki jo je njen zmenek zapustil, ter ugotovil, kaj se je dogajalo.
še preden bi se zavedel, kaj se dogaja, ga je napodila. ampak zvenela je tako utrujeno; brez nekega pravega namena je spregovorila in seba je v tistem trenutku močno zaskrbelo. dovolj, da se je nehal mrščiti in da je nemudoma pozabil na vsa svoja neumna čustva, ko je zakorakal do nje in se usedel na tla, ne da bi se oziral na karkoli drugega kot nanjo. »jules,« je spregovoril, njegov glas pa je bil tokrat miren in morda nekoliko skesan. včasih je bil veliko bolj impulziven in zdaj, ko je delal na tem, se je stanje občutno izboljšalo. še vedno pa ne dovolj. »žal mi je, da sem kot največji kreten vdrl v tvoje stanovanje. samo… nisem pričakoval takšnega razpleta dogodkov in to me je razočaralo,« je na kratko pojasnil svoje vedenje in dodal opravičilo, ki ga je mislil povsem resno in iskreno. ampak to ni bilo bistveno, vsaj ne v tem trenutku. glavo je butnila ob omarico in ob tem mu je za trenutek obstalo srce, medtem ko je v naslednjem trenutku bil veliko bližje svetlolaski; njegova roka je bila pazljivo nameščena za njeno glavo, da ne bi ponovila svojega dejanja. zdela se je tako zelo na tleh in tako zelo utrujena, da je iz stanja popolne razburjenosti v trenutku preklopil v stanje absolutne zaskrbljenosti, ko se je nagnil do nje. »ne skrbi glede tega, res,« je dejal in potem poiskal njen pogled. »ampak kaj je narobe? si v redu?« ni izgledala v redu in tudi očitno je bilo, da ni v redu. sam pri sebi je zavzdihnil zaradi trapastega vprašanja, preden je potisnil pramen svetlih las stran izpred njenega obraza, potem pa se ni mogel ustaviti, da je ne bi potegnil v objem, med katerim je njegova dlan prepričano in mirno drsela po njenih laseh v pomirjujočih in ponavljajočih se gibih. »žal mi je,« je ponovil svoje opravičilo s tišjim, popolnoma iskrenim glasom. nekaj je bilo narobe in trenutno je njegove misli okupirala zgolj in samo skrb. »prosim, ne meči me ven. dovoli mi, da poskrbim zate,« je z enako tihim tonom nadaljeval, nato pa je zmajal z glavo. »ne. poskrbel bom zate,« je preklical prošnjo, preden je prekinil objem, da se je lahko zazrl vanjo. »si lačna? žejna? potrebuješ karkoli? bi šla v posteljo?« je naštel možnosti in obenem preučeval njen obraz, ne da bi se zavedal zaskrbljene gube, ki se je pojavila na njegovem čelu.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 9:12 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

močno je zatisnila oči, ko je tako hitro zamenjal ton, v trenutku, ko jo je dobro pogledal. morala je izgledati res katastrofalno, če mu je s takšno brzino uspelo zamenjati melodijo in je iz prve opazil, kako grozna je. ali pa je bil samo dober opazovalec. nekajkrat je prikimala ob njegovem opravičilu. ''nisi kreten. odzval si se povsem normalno, sebastian,'' je spregovorila z glasom, ki je bil za njeno barvito naravo čisto preveč razumen in osredotočen. ''poslal si mi rože. povabil si me ven. in mene ni bilo, za nameček te nisem niti poklicala in... jaz bi se morala opravičevati tebi. obljubim, da bom to storila jutri, ampak zdajle res nimam časa za to,'' je nadaljevala in previdno spet razprla veke, kakor da bi se bala, da se bo njena koža spremenila v prah ob prehitrih in prenapornih gibih. že samo, da se je držala pokonci, je porabila odločno preveč energije. vrh njenega tilnika je nekajkrat utripnil ob bolečini zaradi njenega patetičnega udarca in v naslednjem hipu je bila tam njegova močna roka, on že na tleh poleg nje. ''hotela sem priti. res sem hotela priti. kupila sem novo obleko in čevlje. mislim, da bi ti bila obleka res všeč. prodajalka je rekla, da je prava paša za oči, karkoli že to pomeni... ne, saj vem, kaj to pomeni. ima precej velik izrez. spredaj in zadaj,'' je zaradi njegove skrbnosti postala... nekoliko otožna. poznal jo je krajši čas in manj kot nekateri od njenih prijateljev, a vendar pri nikomer ni dobila takšnega občutka varnosti. kakor da ga resnično skrbi zanjo in njeno počutje.

zasukala se je rahlo proti njemu in našla njegov preiskujoč pogled, ki jo je previdno opazoval. ni vedela, kako točno naj mu odgovori na vprašanje. po eni strani je hotela igrati močno punco, ki ji nič ne pride do živega. vse samo zato ker je bila prepričana, da so mu takšne ženske všeč – samostojne, krepke, odločne. zdaj pa je predstavljala nekaj čisto iztrošenega ter izpraznjenega in ni se počutila vredne njegove bližine. ''ne,'' se je raje odločila za resnico, ker ni bila pripravljena lagati njemu. ''nisem v redu,'' je zamrmrala in glavo samodejno potisnila proti njegovi dlani, ki je popravljala neukrotljive lase, ki so uhajali iz slabo narejene fige. s težavo je dvignila roko navzgor in segla zadaj za glavo ter iz las potegnila sponko, ki jih je za silo krotila. svetli kodri so se usuli prek njenih ramen in njegove podlahti, medtem ko je njegova dlan gladila njeno glavo v nadvse pomirjajoči gesti. lahko bi se ga navadila. z lahkoto. kolikor je bil ogromen in velik, se je povsem skladal z njeno majhno punčkasto kuhnjico. sponko je odložila na tla in svojo dlan potisnila ob njegov širok prsni koš in strmela v bledo kožo. ''ne vem, kdaj sem nazadnje jedla ali spala. potem bom skuhala čaj. pomaga pred spanjem...'' je odgovorila in se namrščila, ko je dvignila pogled navzgor proti njemu. srednji njegovega čela se je nahajala mala gubica skrbi. tam je bila zaradi nje. on je bil tukaj zaradi nje. brez besed se je spravila pokonci v počep in eno nogo previdno dvignila prek njegovega naročja na drugo strani, sedla je navzdol in se s koleni oklenila njegovih bokov. njene dlani so zgrabile blago njegove srajice in zdrsele prek ramen navzdol do zapestjih. kar sama je postavila njegov oprijem okrog njenega trupa, ne da bi umaknila pogled z njegovih očeh. poskušala se je priviti še kanček bližje in končno je lahko vdihnila isti zrak kakor on. ''ne bi se rabil ločiti zaradi mene, sebastian,'' je zašepetala in glavo nagnila rahlo vstran, ko je med zobe ujela njegovo spodnjo ustnico in jo nežno potegnila proti sebi. takoj, ko je prekinila kontakt je hlastno poljubila njegove ustnice in se z rokami oklenila njegovih ramen, vratu, njega.

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 9:31 pm

»ne,« je zmajal z glavo ob njenih besedah, »odzval sem se kot majhna princeska,« je dejal v poskusu, da bi jo s svojimi besedam morda celo malo razvedril. bilo je skoraj smešno, da sploh ni bilo pravih mej, kadar je hotel svetlolasko spraviti v smeh. in to se mu je dogajalo samo pri njej, torej ga načeloma ne bi smelo skrbeti. ampak sebastian je bil človek, ki je imel striktno in natančno določene meje, ki so bile postavljene praktično povsod. za vse je imel svoja pravila in čez njih ni bil pripravljen iti, zdaj pa je bil tu in gladko bi lahko pozabil na vse. to je tudi storil, iz sebe je bil pripravljen narediti največjega idiota in to samo zato, da bi iz njenih ustnic izvabil vsaj najmanjšo sled nasmeška. »ne potrebujem tvojega opravičila za to, jules,« je zamrmral, prepričan v svoje besede in v to, da je kreten. navsezadnje bi se lahko pozanimal, kaj se je z njo dogajalo. nekako bi jo že našel. ali pa bi jo pogledal, preden je začel povzročati hrup. karkoli bi bilo bolje od tega, kar je storil. nikoli se ni obnašal tako. nikoli ni neracionalno tekal naokrog in vpil in skrbel za ljudi, zdaj pa so se stvari obračale na glavo in sebastian se je kljub temu počutil nenavadno sproščeno, čeprav trenutno preveč zaskrbljeno zanjo, da bi tisto preprostost, ki jo je izražal, sploh opazil. pogled je uprl vanjo, ko je spet spregovorila, tokrat pa je bil on tisti, ki ga je pripravila do nasmeška. »prepričan sem, da mi bi bila obleka zares všeč,« je potrdil njene besede in skomignil z rameni. »ampak hej, saj jo bom še videl, kajne? morda? če bi ti to bilo všeč?« je bolj zmedeno skušal sestaviti vabilo na naslednji zmenek, potem pa je zavzdihnil in začel znova. »kar sem hotel reči, je to, da ta zmenek lahko ponoviva. brez naglice, brez kakršnihkoli pritiskov, ampak bilo bi mi v čast,« se je nasmehnil. droben nasmešek, povsem iskren in hkrati je bilo v njem tudi nekaj upajočega. morda pa mu bo dala še eno priložnost, čeprav je bil, kot se je izkazalo, pravi kreten.
ravno ko je bil na sredi premišljevanja o tem, kaj vse je hotel postoriti, ga je povsem presenetila, ko se je spravila v njegovo naročje. pozorno jo je motril s pogledom, nato pa zaprl oči, ko je med zobe ujela njegovo ustnico in ga nato poljubila. njegove dlani so se oklenile njenega telesa na točki, kamor jih je potisnila sama. poljub je bil – praktično neverjeten, ampak potem se je nenadoma zavedel, da se ta poljub dejansko dogaja in ga počasi zaključil, preden je dokončno razdrl stik med njunimi ustnicami in pogled uprl v njene oči. »jules…« je začel, medtem ko je skušal najti prave besede. nič ni imel proti poljubu; bil je zelo dober, vsekakor je v njem užival in šele zdaj je ugotovil, kako dolgo si je že želel, da bi storila to. ampak ne tako; nekaj se je dogajalo z njo in ni hotel biti samo nekdo, s katerim bi zapolnila praznino. »čudovita si, veš?« je šepnil in mislil povsem resno, potem pa se je nenadoma brez opozorila premaknil in jo dvignil iz tal, kot da bi bila lahka kot peresce, kar je tudi bila. posadil jo je na kuhinjski pult in z rokama zaobjel njen obraz ter ga nekaj trenutkov samo opazoval ter občudoval, preden se je sklonil k njej in ji pritisnil poljub na čelo. »naredil ti bom čaj,« je zamrmral, medtem ko se je s težavo odtrgal od nje. včasih je bilo… tako zelo zapleteno narediti pravo stvar, če si želel storiti nekaj drugega. izbrskal je stvari za pripravo čaja in že v naslednjem trenutku je bil na štedilniku, medtem ko je sam stopil do jules in pogled uprl vanjo. »seveda sem se moral ločiti zaradi tebe,« se je nasmehnil, čeprav s temi besedami ni mogel omiliti najbolj nežno zavrnitev na svetu, ki jo je izvedel, »in ne razumi me narobe; čudovita si. ampak nočem narediti ničesar, kar bi lahko obžalovala. v razsulu si in potrebuješ spanec. in ne glede na to, kako zelo si te želim ponovno poljubiti… tokrat bi to rad naredil pravilno,« je besede končal v šepetu, medtem ko je s pogledom poiskal njene oči, ne povsem prepričan v to, kako bo reagirala na vse skupaj. ampak ni mu bilo vseeno - daleč od tega.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 10:19 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

ustnice so se ji malce ukrivile v kotičkih. on, princeska? ne, prej princ na belem konju. morala bi nehati šteti vse priložnosti, ob katerih jo je že rešil. seznam je postajal predolg in vsakič, ko sta se videla, je morala gor dodati novo alinejo. najprej ji je pomagal s smetnjakom, potem jo je rešil pred zamujanjem na delo, nato pred lažjo, ki jo je izrekla pred kylom. zlezel je za njo v jašek, pazil je nanjo, skrbel je zanjo, potegnil jo je v objem, ko je pred njegovimi očmi nekoga ubila. in zdaj je čepel poleg nje ter jo reševal na sto in en način, ne da bi se tega sploh zavedal. ''res bi ti bila,'' je prikimala v strinjanju in se potrudila, da so se njene ustnice še bolj razširile. sploh ko je pričel jecljati in mencati naokrog z besedami, da je resnično spominjal na njeno običajno podobo. ko je hotela povedati nekaj in je vmes čisto zašla s teme, da se je morala vrniti nazaj in vse skupaj za nameček še popraviti ter preurediti. ''lahko,'' je dejala. ''lahko ponoviva zmenek, ampak...'' je nadaljevala in skrbno izbrala vsako naslednjo besedo. je bila res potrebna nespečnost, da je nehala kolovratiti naokrog in bila malo bolj premišljena? ''nobenih restavracij,'' je dokončala: ''jaz in ti, večerja pri meni. še vedno lahko oblečem tisto obleko in... mislim, da bo bolje. lažje. ni mi ravno do tega, da bi hodila v javnost. morda zato ker vem, da bodo vsi strmeli v naju in se spraševali, kaj sebastian king dela z nekim dekletom brez imena.'' iskrenost je bila vedno najboljše zdravilo. enkrat mu je rekla, da se boli zgolj izgube bližnjih. sedaj se je bala še tega, da bo ugotovil, kako z njo izgublja čas in res ni vredna njegove pozornosti.

zastokala je v protestu, ko je prekinil poljub, in se avtomatično nagnila spet proti njemu po novo dozo, le da je izgovoril njeno ime v nekem čudnem tonu, da je bila primorana odpreti oči in se soočiti z realnostjo. ''sebastian,'' ga je posnemala z vprašujočim pogledom. ni ga hotela izpustiti in tako je dlani ohranila na njegovih ramenih. ''zakaj se mi zdi, da me postavljaš na hladno,'' je spregovorila sebi in ne njemu, ko ni znala sprejeti njegovega komplimenta. kaj točno je bilo čudovitega na njej? kako zelo nebogljena je bila, kako se ni znala soočati s krutimi posledicami njenega poklica. kako ni imela pojma, kaj počne, in še takrat, ko je poskusila vzeti niti v svoje roke, jo je zavrnil? vprašanja in notranji boj so se risali zgolj v njenem odsotnem pogledu, ko mu je pustila, da jo je dvignil s tal in postavil na pult, kakor da je stara pet let. bežno je sicer čutila njegove ustnice vrh čela, a na tej točki je bila že preveč otopela od jeze, da bi zmogla reagirati. mu biti hvaležna. ''nočem čaja, sebastian,'' je naglas izrekla, ko je pričel brskati naokrog po omarah, da bi našel lončke in vse ostale potrebščine. voda je stala na štedilniku in vrnil se je nazaj k njej. ''nikoli ne jokam. in zdajle se mi zdi, da sem res na robu solz,'' je smrknila in pogled obrnila navzgor, da bi pregnala ščemeč občutek v očeh. bila je samo tako utrujena. in zdaj je on ni hotel. kako bedno. ''ne morem več stati pokonci, prekleto,'' se je z dlanjo oprla na njegovo ramo in poskusila umiriti pospešeno dihanje, ki je zajelo njena pljuča. ''poklicati moram shanea,'' je odmaknila pogled od njega in z roko pričela tipati za hrbtom, da bi našla hišni telefon. uspelo ji je pograbiti slušalko in pritiskati tipke, a številke v imeniku kot nalašč ni našla. zavedala se je, kako pri miru se je nahajal temnolasec pred njo, a ni si ga drznila pogledati. ni je hotel. sam si je kriv. ''zakaj ne dela,'' je jezno zamrmrala in slušalko podržala v naročju. ''ne obstaja pravilno in nepravilno, sebastian. ne pri tem. je hočeš ali nočeš. voda ti vre.''

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Ned Apr 21, 2013 10:40 pm

začutil je, kako se je njegovo celotno telo po svoje napelo zaradi pričakovanja njenega odgovora. bo rekla da? ga bo zavrnila? navsezadnje je predstavljal težave, to mu je baje pisalo čez celotno čelo. sam tega sicer ni nikoli videl ali prepoznal, ampak že večkrat ga je kdo tako opisal in čeprav se na to ni oziral, so mu te misli divjale za popolnoma zbranim, mirnim pogledom, ki ni izdajal njegove notranje napetosti. moral se je zbrati in moral je ohraniti vse skupaj. to je bilo lažje reči kot narediti, ampak če je dobro pomislil, je počel že težje stvari. »prav,« se je nasmehnil in skoraj zaslišal ogromno skalo, ki se je počasi odvalila od njegovega srca. večerja pri njej? to niti ni zvenelo tako slabo in z veseljem bi jo videl v tisti njeni novi obleki, za katero je bil prepričan, da ji pristaja kot ulita. pa saj ni dal veliko na te stvari, ampak če jo je že izbrala in kupila za to priložnost, jo je hotel videti. navsezadnje je bila zagotovo lepa v njej. je pa izpustil droben izdih ob njenih besedah, ker ga je nenadoma opomnila na to, kdo je bil. kako presneto prav je imela in vendar, ne bi mu moglo biti bolj mar. vsaj ne dokler to ne bi motilo nje. bi to lahko predstavljalo problem? nenadoma je bil spet zakopan v svoje misli za mirnim izrazom na obrazu.
»ne postavljam te na hladno,« je zmajal z glavo. prav, tehnično je to počel, ampak ne zato, ker bi to hotel, ampak preprosto zato, ker se je zdelo prav. ni hotel biti tisto ignorantski tip, ki bi jo izkoristil samo zato, ker je bila na tleh in ker so bile ženske v takšnem stanju najbolj ranljive. ni hotel biti poceni nadomestek ali pa nekaj, kar bi preusmerilo njene misli. iskal je prave besede in skrbno izbral tisto, kar je moral reči. vmes je zamišljeno pokimal. »saj boš šla spat,« je dejal, ne da bi se oziral na to, da ni želela čaja. morala je popiti nekaj toplega, vsaj to so vedno počeli v filmih. sicer se mu niti sanjalo ni, kako za nekoga poskrbeti, ampak to je dobro prikril. pogled je uprl vanjo in potem nenadoma popolnoma otrpnil. njegovo celotno telo je obstalo na mestu, popolnoma napeto zaradi izrečenega imena, ki ga je občutil skoraj kot fizični udarec. bila je nizka poteza, ampak na to jules ni gledala tako kot on. shane. v tistem trenutku je sovražil pritlikavega, shiranega ramba z vsem svojim srcem, ne da bi se oziral na to, da mu je morda delal krivico. ko se je končno premaknil, je vrelo vodo besno butnil na pripravljen čaj v lončku, medtem ko je skušala najti pravo številko, dokler ni nenadoma prekipelo njemu in je s trdimi koraki stopil do nje, njegove dlani so zaobjele telefon in še preden bi se zavedla, ga je morda nekoliko premočno odložil na enega izmed elementov izven njenega dosega. »ne,« je naznanil, njegov glas pa je kar zarezal skozi zrak. z omembo tega imena, ki ga je samodejno smatral kot svojega tekmeca, mu je stopila na živec. in večni hlad se je začel topiti, medtem ko je začutil mešanico grenkobe, jeze in spet – razočaranja. »edina stvar, ki jo moraš zdaj storiti, je popiti tisti čaj in se spraviti v posteljo,« je dejal, ne da bi sploh premišljeval o vsem, kar je govoril. »ne morem verjeti, da bi po vsem tem poklicala njega,« je besedo skoraj izpljunil, ker svetlolasec res ni spadal med njegove najljubše ljudi, »in motiš se. obstaja pravilno in nepravilno, ki ne obsega domene hočeš in nočeš. ne bom tip, s katerim si spala enkrat in ga po tem nikoli več nisi poklicala. ne bom tvoj trenuten obliž in prav, trenutno te nočem. veš kakšna je resnica? popolnoma in brezpogojno te hočem. in v tem je problem. ne na takšen način; ne tako. z veseljem bi se za en prekleti večer pretvarjal, da si moja, ter se naslednje jutro zbudil z grenkim občutkom, ker bi vedel, da sem storil napako. ne zaslužiš si tega. ne vem, kaj si danes videla, ampak nekaj te preganja in ne bom samo nekdo, ki ti je pomagal na to pozabiti. lahko zanikaš, ampak v očeh ti vidim, jules,« je zmajal z glavo, čeprav tega tona glasu ni pričakoval. ne tukaj, ne do nje. bil je miren, ampak hkrati nepopustljiv in odločen. skoraj osoren. »izvoli,« je čaj postavil na element poleg nje. »in potem, ko ga popiješ, te bom odnesel do postelje in te pokril. pazil bom nate,« je dejal in končno uprl pogled v njene oči, ne da bi se sploh trudil prikriti svoja čustva, »lahko pa me zdaj vržeš iz stanovanja in pokličeš kogarkoli pač moraš poklicati.« utihnil je. izbira je bila njena. in ne glede na to, kako zelo mar mu je bilo, ni mogel ničesar ukreniti glede tega in to ga je spravljalo ob živce.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 7:20 am

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

obrv nad levim očesnim lokom je kar sama našla pot v višave, ko si je drznil celo zanikati. če je ni postavljal daleč stran na grenlandijo, kaj točno je potem počel? poljubila ga je. na kup je zbrala ves pogum, ves obup, vse hrepenenje in tvegala ter ga poljubila. on pa je potem med njiju postavil ogromen zid. ali pa morda steklo, da je videla skozi, želela nekaj imeti, a ji tega ni hotel dati. kako zvito se je potem zagrel za pripravo čaja in se ukvarjal s premikanjem lončkov, njene besede, da noče čaja pa prezrl. presneto, res ni hotela čaja. hotela je njega. vedela je, da bi jo tudi on lahko pogrel v želodcu, pomiril do te mere, da bi brez težav spala. saj ga nenazadnje ni prosila, naj z nje strga vsa oblačila in si jo vzame kar na kuhinjskem pultu, kajne? ni bila tako neprisebna, da bi bila pripravljena nedolžnost izgubiti med vilicami in skodelicami, presneto. resda je bil že skrajni čas, da se reši te nadloge, a nikakor ne tukaj in na tak način. ni bila niti čisto prepričana, če z njim, ko pa ni imela pojma, kaj sta bila in kje. ''moški,'' je prhnila predse, ko je pritiskala na enega od gumbov, da bi se odprl neumni telefonski imenik, ki ga je imela vnešenega v telefon, a presneta reč ni hotela delovati. končno je na ekranu nekaj poblisknilo, ko ji je izpulil telefon iz rok in ga butnil na pult poleg nje. ''mi utegneš spotoma razložiti, zakaj se obnašaš kot jamski človek?'' je hladno rekla in se nagnila vstran da bi vzela telefona nazaj, le da ga je odložil čisto ven iz njenega dosega. neandertalec! ''sebastian, prosim, daj mi telefon,'' je obup že počasi kapljal nazaj v njen glas. kaj ni razumel, da potrebuje brata? da je bil njen brat edina oseba, ki jo je znala pomiriti in poskrbeti zanjo? oh ne. seveda ni. ni vedel, da je shane njen brat.

''ne razumeš. ne razumeš odnosa, ki ga s shanom imava. bojim se in on me lahko pomiri in to res ni nič osebnega...'' je poskusila razložiti, le da je na njegovem obrazu našla tisto njegovo tipično odločnost, ko ga ne bo zmogla premakniti niti za milimeter. ''kaj?'' je bleknila, ko je pričel govoriti in poskusila slediti vsem traparijam, ki so prišle iz njegovih ust. ''o prekleti prepotentni idiot!'' je sunila proti njemu s pestjo, le da ga je bolj potrpljala kakor udarila. ''mislil, si da hočem spati s tabo? kaj ti ni jasno? nočem spati s tabo. ne bom spala s tabo,'' je hitela blebetati in je s prosto roko okrog iskala skodelico čaja, ki ga je pripravil, ter jo dvignila v naročje. ''poznam te komajda en mesec in pričakoval si, da bom... oh ne. ne. ne bom,'' je odkimavala in poskušala svetle lase spraviti na eno stran vratu, ko ji je postalo vroče – zaradi njegovih sklepov in zaradi sopare čaja v njenem naročju, ki ji je plavala navzgor v obraz. ''hotela sem se poljubljati, kolikor otročje se to sliši. sedeti pri tebi, te objeti in te samo poljubljati. pod nobenim pogojem ne mislim spati s tabo,'' nad idejo je bila z vsakim vdihom bolj ogoročena. saj ne da ne bi pomislila na to – lahko ga je samo pogledala in začutila neumne metuljčke v spodnjem delu trebuha, a ni čakala dvaindvajset let zato da bo potem spala s prvim privlačnim tipom, ki bo pokazal nekaj zanimanja zanjo. le da ni bil katerikoli privlačni tip, to je morala priznati. ''shane mi je kot brat in odraščala sva skupaj, ne zanima me. nobene potrebe ni, da si ljubosumen zaradi njega, ampak se navadi, da bo vedno nekje v bližini. vsaj dokler ne bo izginil v naslednje mesto,'' je previdno rekla, ker ji je povsem zalepil usta s tistim 'popolnoma in brezpogojno te hočem' in priznanje spretno spregledala. ''res nočem čaja, sebastian. pojdiva v posteljo – ah in da razjasniva v naprej – spal boš pri meni in če se slučajno sredi noči začnem stiskati k tebi, to ne pomeni, da te hočem spraviti iz hlač, prav?'' je na koncu zavila z očmi in odložila nedotaknjen čaj nazaj. iztegnila je roke proti njemu in se še tisočič danes vprašala, kako ji je lahko usoda poslala tako popolno moško bitje in kaj za vraga je videl na njej?

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 8:11 am

z neko nenavadno trmo se je namrščil ob njenih besedah. ni ji nameraval dati telefona, ne zares. in zaradi tega se je počutil… katera je bila beseda, ki jo je iskal? neumno? trapasto? zoprno? kot da bi pobegnil iz nekega drugega časa in morda je imela prav, morda je bil jamski človek, ampak jamski človek, ki je hotel samo najboljše zanjo, ne glede na to, kako težko verjetno se je to morda zdelo. »ne vem,« je že od začetka opustil vsak poskus, da bi ji razložil svoje vedenje in ravnanje v preteklih desetih minutah. bilo je tako preprosto. pojma ni imel, čeprav je lahko zaznal tisto novo, tuje čustvo nekje v svojem srcu. zakaj za vraga je bil ljubosumen? saj se dejansko nič ni dogajalo, vsaj ne kaj, zaradi česar bi imel do tega vse pravice. jules mu je bila všeč in z veseljem bi jo še poljubil in jo obvaroval pred celotnim svetom in da, to je po njegovi trenutni logiki vključevalo tudi shanea. in morda ni bilo osebno zanj, a on je to jemal kot precej osebno. navsezadnje je začutil tisto ogromno, neumno potrebo po tem, da jo pomiri kar on sam. da ji pove, da bo še vse v redu, jo spravi v boljšo voljo in ji pomaga, da bo pozabila na… karkoli že. ampak kako bi lahko to razložil na način, s pomočjo katerega bi vse skupaj imelo malo več smisla? »ne, ne razumem,« se je vsaj z nečem lahko strinjal in se mrščil ob premišljevanju o tem, kakšen je ta odnos sploh bil. obnašal se je obupno in vedel je, da ji bo dolgoval velikansko opravičilo, ko bo prišel do točke, ko se bo resnično zavedel svojega ravnanja, ampak za zdaj še ni bil tam.
njegov obraz je bil povsem brezizrazen, ko se je razburila. ostal je miren, ostal je zbran – nekaj, kar mu prej ni zares uspelo in morda bi stvari izpeljal drugače, če bi logično razmislil o vsem skupaj. ampak tega ni storil in zdaj se ni nameraval obremenjevati še s tem, ker je bil zgolj srečen, da ga ni vrgla iz stanovanja. stvari so hitro vodile od poljubov naprej in to je seb dobro vedel. te napake ni hotel narediti z njo; in ne glede na vse svojih dejanj ni obžaloval, čeprav je nekoliko obžaloval to, da jo je z njimi prizadel. samo opazoval jo je; pozorno je z očmi motril njen obraz in jo poslušal. morda ji je deloma tudi verjel, čeprav se še vedno ni znebil tistega ljubosumnega črva v sebi. shane je bil zanj vsekakor grožnja, kar se je jules tikalo. in tip ga niti ni maral. če bi ga poklicala, bi najbrž po zraku priletel v njeno stanovanje in ga spet skušal boksniti ali kaj podobnega. ošinil je skodelico čaja s pogledom, nato pa se je nagnil do nje in jo dvignil. bila je tako lahka, da to sploh ni bil nikakršen problem. previdno jo je zanesel do spalnice in jo držal v naročju, medtem ko je z drugo roko odgrnil posteljo in jo nežno odložil med mehke rjuhe. ni poznal tega nenavadno ljubečega dela samega sebe in presenetil se je, ko se je nenadoma med procesom pokrivanja njenega telesa sklonil do njenega čela in ji pritisnil nežen poljub na kožo, preden se je vzravnal in odkorakal nazaj v kuhinjo, vlil čaj stran, pustil na kuhinjski mizi svoje stvari iz žepov ter previdno odložil vest čez stol, preden se je vrnil v spalnico in se previdno usedel na posteljo, medtem ko je odpel nekaj gumbov na svoji srajci in se nato naslonil na sprednji del postelje. ni ležal, a nameščen je bil v sedečem položaju, od koder je imel dober razgled nad njo in prostorom. dihala je počasi in umirjeno in povsem lahko je bilo sklepati, da je že spala. »priznam, kreten sem,« je tiho, komaj slišno zamrmral v temno sobo. morda so bile besede namenjene njej, četudi je dvomil, da bi ga lahko slišala. »že zelo dolgo nisem počel kaj podobnega in ti se zdaj zdiš kot nekdo, ki bi mi res lahko veliko pomenil… nočem te izgubiti zaradi česarkoli že,« je zavzdihnil in z roko zmedeno segel v svoje lase. stvari je premleval kar nekaj časa, dokler se ni naposled le ulegel na rjuhe in zatisnil oči.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 9:18 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

iz sebe je spravila droben vzdih, ko jo je dvignil s pulta. niti malo se ni upirala. preveč izmučena je bila, da bi ga poskusila odriniti, poleg tega se je počutila preveč prijetno v njegovem objemu, da bi se kadarkoli poskušala izmotati ven. z dlanjo se je oklenila njegovega vratu in obraz zakopala v njegovo ramo, ko mu je uspelo brez večjih težav najti njeno spalnico. odgrnil je njeno rožnato prevleko in jo tako zelo nežno spustil navzdol, da bi se utegnila zjokati od njegove skrbnosti. kako je bil lahko tako popoln? lahko ga je videla, kako čez nekaj let skrbi za svojo že... ah. ne, ni smela zatavati tja. ni se nameravala slepiti – morda se mu je zdaj zdela nekaj zanimivega in posebnega, a v resnici res ni bila. po nekaj tednih ali celo dneh, se jo bo naveličal. sploh ko bo bleknila naglas, da je devica. verjetno bo pobral šila in kopita ter postavil nov rekord v teku maratona, ko bo bežal daleč stran od nje. vendar je smela uživati v tem, kar se je odvijalo sedaj. v vsakem njegovem dotiku. v tistem rahlem poljubu, ki ga je pritisnil na njeno čelo. glavo je utrujeno položila na nizko blazino in zaspano pomežikala v strop. bila je utrujena prek mej normale, lahko bi zaspala stoje. toda spala bo lahko največ eno uro in potem se bo oblita s potom spet prebudila in si ne bo drznila zaspati nazaj. nekaj podobnega se je odvijalo zadnja dva tedna, vse od tistega pripetljaja v banki. stalne nočne more, zbujanje ob kričanju, nespočitost. zaprla je oči, ko je zapustil sobo, in se zvila klobčič. storila je vse, kar je prebrala, da moraš storiti za umiritev pred spancem. vsak dih je bil premišljen in počasen. poskušala se je sprostiti in prepričati svoje telo, da je čas za počitek. ni se zmenila za posteljo, ki se je ugreznila v bližini, ko je sedel. in njegove besede komajda slišala. a slišala jih vendarle je.

njena dlan se je oklenila rjuhe, ko se je sunkovito dvignila pokonci. njen prsni koš se je panično dvigal in spuščal, ko je vase skušala spraviti zadostno količino zraka. na sebi je še vedno imela zgornji del policijske uniforme, kar je vedela zgolj zato, ker je pogledala navzdol in videla, kako se je srajica od potu prilepila nanjo. njene oči so hitro zdrsele po temni sobi, ko je preverjala, če je vse tako kot mora biti. na koncu se je ozrla proti temnolascu, ki se je premikal poleg nje. smešno, kako je tako vedela, da je tam in ni bila niti najmanj presenečena. sklonila je pogled in roke zmanuvrirala pod srajico, da je lahko odpela modrc, ki ga je imela še vedno na sebi. uspelo ji je naramnice spraviti izpod rokavov in kos oblačil vreči na tla. počutila se je le ščepec boljše. ''sebastian,'' je zamrmrala in počepnila na kolena poleg njega. njen krik ga je moral predramiti. z dlanjo je dregnila v gol prsni koš in počakala, da ji ga je uspelo čisto dokončno prebuditi. ''zdravo,'' je izrekla z opravičujočim nasmeškom. ''um.. oprosti, če sem te zbudila,'' je nadaljevala in pomela oči, ki so bile verjetno še bolj utrujene kot prej. ''imam težave s spanjem... očitno,'' je pogled uprla v njegov prsni koš oziroma v eno od brazgotin na njegovi koži. ''od tistega v banki sem... ne gre mi ravno dobro,'' je izbrisala tisti nasmešek iz obrazba in iztegnila roko proti njemu, da je z blaznicami prstov zdrsela po razvrani koži. ''toliko jih je,'' se je namrščila in dvignila pogled proti njemu: ''od kje?''

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 9:42 pm

vedno je bil tisti tip človeka, ki se je zbudil ob vsakršnem šumu ali premiku, zato ni bilo čudno, da ga je nepričakovani krik kar vrgel pokonci in nemudoma je zamežikal v strop, ko se je skušal zbrati in ugotoviti, kaj se dogaja in kdo je kričal. nemudoma je vedel, kje je bil. jules. počasi je obrnil glavo proti njej, medtem ko se je premaknila in jo je s pogledom poiskal v mračnem prostoru. jules. ko ga je dregnila, je bil že skoraj popolnoma zbujen. njen krik je bil tisti, ki ga je predramil iz spanja in nemudoma ga je tudi zaskrbelo zanjo. »zdravo?« je tiho zamrmral in ponovil njene besede z glasom, ki je bil zaradi spanja še povsem hripav. »živijo,« se je moral nasmehniti, ko je ugotovil, da morda prej s svojimi dejanji le ni vsega skupaj pognal čez rob in bi samo komaj čakala, da se ga znebi. tiho jo je poslušal in se rahlo namrščil. to je lahko razumel – navsezadnje so bile stvari precej travmatične in skoraj samodejno je njegova dlan prijela zapestje njene, ko jo je potegnil bližje k sebi in se obenem bolj vzravnano usedel. »sčasoma postane bolje,« je zamrmral in obenem pokimal. vedel je, o čem govori. vse podobe so počasi zbledele in izginile. seveda so obstajali trenutki, ko si se sredi noči zbudil povsem prepoten, ampak bili so redki. »sploh nič nimam proti temu, da si me zbudila, jules,« je dejal, medtem ko se je z eno roko naslonil na posteljo ter privzdignil svoj trup, medtem ko je njegova druga roka potisnila stran svetel pramen las izpred njenega obraza. bila je tako lepa, celo sredi noči po tem, ko je imela nočno moro.
začutil je njeno dlan na svoji koži, ampak sploh ni dojel, kaj točno je tipala, dokler ni spregovorila in je ustavil tisto hitro, skoraj panično potrebo po tem, da bi zakril svoje telo s srajco in se pretvarjal, da ni bilo nič. rane so bile njegova preteklost – čeprav že zaceljene, so ga oblikovale v osebo, kakršna je bil. »hobi,« se je odločil za kratek in dokaj varen odgovor, preden je njegova dlan nežno ukleščila njeno in jo je z eno samo potezo premaknil in jo potegnil k sebi; praktično na sebe, ampak to ni bilo bistveno.
prisluškoval je njenemu dihanju, ki se je zlagoma umirjalo. dovolil ji je, da je poslušala bitje njegovega srca, medtem ko je njegova roka ponovno zašla v njene svetle lase s tisto pomirjujočo kretnjo. »se počutiš bolje?« se je pozanimal in vsekakor upal, da je bil odgovor pritrdilen. da bi preusmeril njene misli, je začel govoriti. »izvora brazgotin ne pozna nihče razen mene. vsaka ima svojo zgodbo in zaradi tega sem oseba, katera sem. sicer name še vedno vsi gledajo kot na razvajenega senatorjevega sina, ampak nisem več tista oseba. ko so šle stvari po zlu, sem odpotoval. videl svet. spoznal nove ljudi. nekateri so bili prijetni… drugi ne tako zelo. nisem prepričan, da je to pravi čas za ta pogovor,« se je nenadoma namrščil, ko se je zalotil pri tem, ko je velikodušno delil vse z njo. »čudno je, kako zelo ti pravzaprav zaupam brez nekega otipljivega razloga,« se je nasmehnil sam pri sebi in za nekaj trenutkov pustil tišini, da je napolnila prostor med njima. »in še enkrat, oprosti,« je dejal. vedela je, o čem je govoril. ne bi smel reagirati tako; ne bi je smel postaviti na hladno. »moraš pa vedeti, da v tvojih poljubih zelo uživam in me lahko poljubiš, kadarkoli želiš,« je bil njegov glas zdaj tišji, ampak mislil je resno in to sta vedela oba.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 10:12 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

oh, kako srčkan je bil, ko je bil še ves zaspan, čeprav bi verjetno na ves glas protestiral, če bi vedel, s katero besedo ga je opisala v mislih. a prav zares. njegov pogled je bil krmežljav, glas hripav in želela je potegniti dlan čez kratko pristrižene rjave lase. pomaknila se mu je bližje, toliko da se je s koleni dotikala njegovih bokov in ga nadvse pazljivo spremljala. da, iskala je distrakcijo. vendar obenem veliko več kot samo to. če bi se želela zamotiti, potem bi prižgala televizijo in gledala stare ponovitve i love lucy ali pa iskala program z risankami čez celo noč. ne bi poskusila navezati stika z njim. res ga je videla kot neke vrste pristan. varno, mirno plavajočo bojo sredi nevihte. kakor da je divji valovi ne morejo niti oplaziti in če se ga bo oklepala, potem bo nedotakljiva tudi ona. ''upam... ker bi res rada enkrat spala malce več kot dve uri v kosu,'' je prikimala nazaj in se kislo nasmehnila, ko se je premaknil višje na vzglavje ter mu kar sama od sebe sledila gor. namestila se je udobno poleg njega in dvignila njegovo roko, da je glavo naslonila na njegovo ramo, in jo nato položila nazaj prek ramen. ''cela prepotena sem, blah,'' je zamrmrala in se namrščila, ko je pogledala dol na srajico, ki se je lepila nanjo. prha bo morala počakati. najprej se je morala pomiriti, izbrisati tisti nesrečni prizor izpred oči in najlažje se je bilo umiriti tako, da je s konico prsta drsela po poškodovanem tkivu njegve kože. ''hobi je verjetno sinonim za nekaj, o čemer nočeš govoriti?'' je vprašujoče dvignila pogled, a povsem brez zamere. koliko stvari je sama skrivala pred njim in se mu ni niti sanjalo. obstala je, ko se je oklenil njenega zapestja in jo potegnil napol na njegovo telo, da je rahlo pokrčeno nogo udobno zasidrala med njegova stegna, z roko pa segla prek trupa in se stisnila obenj.

njena glava je slonela na prsnem košu in pod seboj je slišala mirno bitje njegovega srca, kar je nedvomno imelo nanjo nek mešan učinek. po eni strani se je umirila, po drugi pa ni mogla razmišljati o tem, kako zlahka bi se navadila na tako prebujanje. ''še vedno nočem zaspati nazaj. samo to je problem. ko se enkrat zbudim, težko zaspim nazaj, ker vem, kaj me čaka,'' je iskreno odvrnila, ker se ni mislila pretvarjati, da je zdaj vse v najlepšem redu, samo zato ker je tukaj on. poslušala je vsako njegovo besedo in dobivala občutek, da bi v zameno tudi ona morala del sebe deliti z njim. toda kaj le? kako je odraščala z alkoholikom, a se tega dolgo časa ni niti zavedala? kako je njen brat odšel od hiše, takoj ko je postal polnoleten in nad njih poslal socialno, da so jo spravili na varno, preden bi utrpela hujše travme? kako je bil vsak dan na akademiji prekleto težek, ker so vsi pričakovali, da ji bo spodletelo? ''ne deluješ mi razvajen... razen tega, da res hočeš imeti vedno prav in mora biti vse po tvoje,'' se je malce nasmehnila in tvegala pogled navzgor proti njemu. popustila je objem in zlezla višje gor, da je lahko neovirano strmela vanj in, hja, občudovala vsako gubo na njegovem obrazu. ''v redu je, sebastian. ampak... res nisem mislila nič tako... res nisem mislila, da bi tisto peljalo do, am, saj veš, tistega,'' je odkimala ob njegovem opravičilu. zdaj je situacijo videla malce bolj prisebno. ''um. pač zato ker resno mislim, ko rečem, da ne mislim spati s tabo. oziroma ne še. mislim, nisem prepričana, če hočem, ker pač... nisem že dolgo. saj veš, tako... nikoli?'' se je ob zadnji besedici ugriznila v ustnico in s širokimi očmi gledala vanj. no, pa je poslala slona v trgovino s porcelanom.

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pon Apr 22, 2013 10:31 pm

»daj vsemu skupaj še kakšen teden in potem boš spala skoraj cele noči. ne bom ti lagal, ker se bo kakšna nočna mora občasno kljub vsemu pojavila, ampak ne bodo pogoste. podobe zbledijo,« ji je zagotovil. morda njegova taktika tolažbe ni bila ravno najboljša in bi jo moral namesto tega zaviti v vato in se pretvarjati, da bo vse popolnoma v redu in da travmatični spomini zbledijo, ampak seb ni bil nikoli takšen tip človeka. bil je preveč iskren, preveč direkten in preveč neposreden, da bi skušal olajšati stvari tako, da bi lagal. veliko je dal na iskrenost in bil je nadvse resnicoljuben, zato je imel vedno problem z ljudmi, ki to niso bili. nasmehnil se je ob njenih besedah in jo nekoliko tesneje privil k sebi, da bi ji pokazal, da mu ne bi moglo biti bolj vseeno. »ne skrbi glede tega, daj no,« je zamrmral, ker ga to prav nič ni motilo. bila je živa in zaradi tega je vsekakor bilo pričakovati, da bo čutila in bo prestrašena in tako naprej. navsezadnje je bil on tisti, ki bi moral priti svoje brazgotine in reči bljah, ker je vedel, da so bile določene prav grde in da ni mogel prav ničesar storiti glede tega. pa tudi če bi lahko, ne bi hotel. ob njenih besedah je nekaj časa premišljeval, potem pa počasi prikimal. »točno tako. ne zdaj, ne tako… nekoč ti bom povedal, čeprav ti najbrž ne bo všeč,« se je sam pri sebi malo nasmehnil. zagotovo ne bi bila navdušena nad idejo in zaradi tega je bil razkritje svojega konjička pripravljen postaviti kar najbolj daleč v prihodnost. ampak po drugi strani bi ji najraje kar povedal. iskrenost. ampak ne tokrat. je pa vsekakor čutil potrebo po tem, da ji nekega dne pove. da ji zaupa, kako si služi denar v resnici. morda je bil brezupen adrenalinski odvisnik, ampak ni si mogel pomagati. ne glede tega.
»razumem,« je dejal, ton njegovega glasu pa je bil nekoliko pobit ob spoznanju, da ji tega ni mogel vzeti. ni ji mogel vzeti podob iz glave, ni je mogel zaviti v rjuho in jo skriti pred preostankom sveta in najbolj pomembno; ni ji mogel vzeti bolečine. čeprav bi to z veseljem storil – tega se je zavedel, ko so njegove oči spet obstale na njej. za njo bi z veseljem nosil vso bolečino tega sveta. ujel je njen pogled in se ob opisu namuznil. »oh, tudi prav. resno? tako me torej vidiš?« je dejal in zmajal z glavo, čeprav ga je vse skupaj zabavalo. imela je prav. ne glede na to, kako neverjetno je to zvenelo, je imela prav. zdaj se je premestila in zrla je v njegov obraz ter mirno ji je vračal pogled. bila je tako zelo privlačna in najbrž se ji ni niti sanjalo. kombinacija njenega videza in osebnosti bi lahko bila zanj usodna. njegove oči so obstale na njenih ustnicah, ko je začela spet govoriti, potem pa je obmolknila in njegov pogled se je nemudoma vrnil k njenim očem, medtem ko je premleval njene besede. »nikoli?« je tiho zamrmral, ponovil njene besede in jih premlel ter se ob tem počutil nekoliko nenavadno, ko mu je to priznala. »vsekakor si nekaj posebnega,« je resnobno zamrmral, preden je njegova dlan zaobjela njen tilnik in se je premaknil ravno dovolj, da jo je lahko poljubil. navsezadnje ji je samo tako lahko pokazal vse, kar se mu je motalo po glavi. od tega, kako zelo mu je bila všeč, pa do tega, da je najnovejši podatek sprejel povsem normalno, da je bilo njegovo mnenje o njej zaradi tega prej višje kot pa nižje in poljub je bil zaradi vsega skupaj tako nežen in previden. »če si mislila, da me boš s tem odgnala,« je zamrmral z nasmeškom na obrazu, ko so se njune ustnice ločile in ji je dal vedeti, da mu ni ušel njen pogled izpred nekaj trenutkov, »se motiš.«

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Čet Apr 25, 2013 7:55 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

''morda bi bilo lažje, če bi bil kdo ob meni? saj veš, ko se zbudim,'' se je nejno čelo malce nagubalo med premelvanjem o njegovih besedah. nedvomno ji je bilo zdajle lažje, ko ga je našla poleg sebe in je lahko svoje misli preusmerila ne nekoga drugega in ne na podobe v njeni glavi. še lažje bi ji bilo, če bi ga napadla, kakor poprej na kuhinjskih tleh, vendar je zaenkrat postavil jez pred poljubljanje in ni nameravala izzivati usode. ''vem, da ne maraš shanea, zato sploh ne bom predlagala, da bi se z njim zmenila... ampak, ne vem no. mislim, ali je preveč, če prosim tebe?'' je raje hitro ukinila ob omembi njenega brat – lažno ime ji je šlo z ustnic s tako lahkoto, da bo kaj kmalu tudi sama pričela verjeti, da mu je ime shane in ne kyle. ''da bi nekaj časa spal tukaj?'' je malce bolj preudarno vprašala in se odločila, da bo bolje, če strmi v njegovo telo, kakor gleda v njegove oči. ni vedela, kaj naj pričakuje. bo njegova dlan obstala sredi dotika, ko jo je tako prijetno božal po vročični koži? jo bo odrinil iz sebe in jo vprašal, če je zmešana? ''oh groza, verjetno je res prekmalu v razmerju, za kaj takega? saj ne da sva v razmerju. v odnosu. um, ne vem. samo pravim, da bi bilo mogoče lažje, če bi teden dni spal v tej postelji, ker se počutim bolje, če... si tu,'' se je hitro obrnila naokrog in obraz zakopala v blazino poleg njega, da je pol besed zadušila z blagom, čeprav so bile še vedno dovolj razumljive. ni imela pojma, kaj počne. nikoli ni bila niti v približno podobni situaciji in njen edini približek fantu je bil tip po imenu zachary, ki je nosil očala debelejša od njenih in obraz posut s pegami na razdalji makrometra.

''ne... ne vidim te tako. takšen si,'' se je namuznila, ko je deloval malce užaljeno. ''osebnosti ne vidiš. žal,'' je pristavila v svojo obrambo, nato pa ga pričakujoče gledala in čakala njegov odziv. seveda bi vse skupaj lahko opravila malce bolj elegantno. ga posedla na stol v dnevni sobi in sedla nasproti njega z diplomatskim nasmeškom. vendar je v vsakem primeru precej težko izjaviti, da si dvaindvajsetletna devica in nisi povsem prepričana, če sploh hočeš spati s prekleto postavnim tipom, ki ga želi polovica ženskih prebivalk mesta. ''moram res ponoviti in potem še črkovati?'' je zamomljala in zavila z očmi, ko je kot nalašč ponovil tisto usodno besedico. ''nisem še... ni bilo priložnosti, ni bilo kandidatov, nisem hotela, razlogov je sto,'' je zavzdihnila in se namrščila nekam proti njemu, kakor da bi mu hotela namigniti, naj ji malce prizanese. ne samo da je ležala napol gola v postelji z njim, zdaj mu je morala še priznati, da jo je blazno strah. ''nehaj...'' je zamrmrala, ko se je dvignil proti njej in prekril njene ustnice s svojimi, le da je kaj hitro padla pod isti urok kot prej in mu poljub malce preveč zagreto vrnila. ''mmm, ali sčasoma poljubljanje postane bolj dolgočasno? ker imam občutek, da se bom stopila, če me nameravaš vsak dan zas... mhm, še enkrat prosim?'' je zavzdihnila nekoliko omotično in kar sama pograbila njegov biceps, da je zlezla višje nanj in si drznila pričeti nov poljub. oh, kako ji ga je vrnil. tako nežno, sladko. ''nočem te odgnati. hočem, da ostaneš. ampak bom razumela, če boš odšel,'' je izrekla preden je dodobra razmislila in ga pogledala presenečena nad lastnimi besedami. ''nisem prava zate... nisem kot tiste ženske, s katerimi te slikajo po časopisih,'' je nadaljevala in nato prislonila iztegnjen kazalec na njegove ustnice, preden bi ji lahko ugovarjal. ''ampak hočem, da ostaneš. če to hočeš ti? vendar... počasi. res počasi.''

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Čet Apr 25, 2013 8:19 pm

samo poslušal jo je, ne da bi pogleda za trenutek odvrnil od njenih oči. prav, morda je vsake toliko časa zašel do njenih ustnic, ampak navsezadnje je govorila in to je bilo po svojem povsem razumljivo ali pa je bil sebastian preveč ujet v trenutek, da bi lahko opazil, kako močno je to nakazovalo na tisto, kar je hotel. ampak ni hotel samo njenih ustnic in poljubov – hotel je veliko več, hotel je njo. in to ne v nekem seksualnem smislu, hotel je njo v celoti samo zase. kot njegovo osebo, pa čeprav je že dolgo vedel, da si ljudi nisi mogel lastiti, ker so te prizadeli, te odrinili od sebe ali pa storili oboje naenkrat in to je bilo boleče. a iz nekega razloga je njej zaupal. nepreklicno in popolnoma je verjel, da ji lahko brez problema izroči svoje srce. morda bi bila zmedena; morda bi se namrščila in podala kakšno izmed svojih izjav, ki bi na njegov obraz zarisala nasmešek, ampak ne bi ga zlomila. »morda bi bilo, da,« se je strinjal z njenimi besedami, čeprav ga je zanimalo, kam so vodile. mehko je zavzdihnil ob povedanem in počasi zmajal z glavo. »ni to,« je dejal, se slišal in se popravil, »prav, je to, ne maram ga. ampak ne zato, ker bi bil blazno zoprna oseba – čeprav moram priznati, da je neverjetno nadležno, ko se trudi biti tako zaščitniški – a gre bolj za to, da…« kaj bi moral reči? si je sploh lahko dovolil kaj takšnega izreči na glas? za trenutek se je boril sam s seboj, preden je nadaljeval. »ne maram ideje, da ti je tako zelo pri srcu ker me je morda strah, da potem tam ne bi bilo prostora za koga drugega,« je le spravil iz sebe. na videz lahkotno, ampak v očeh mu je pisalo, da je to zahtevalo določen trud. potem jo je spet poslušal in se nasmehnil, ko je obraz na koncu besed zakopala v blazino. pogladil jo je po laseh. »jules, bilo bi mi v čast,« je spregovoril in mislil popolnoma resno. prav nič ne bi imel proti temu, da bi ga zbudila, če je to pomenilo, da jo je lahko potem potolažil in jo pripravil do enega izmed njenih nasmeškov.
»je to vse, kar si razvozlala o meni?« se je pozanimal ob njenih besedah in s tem deloma priznal, da je imela prav. ja, znal je biti presneto trmast in več kot odločen, ko je prišlo do kakšnih stvari. njene besede so imele smisel in nenadoma ga je zanimalo, kaj se je pletlo po njeni svetlolasi glavi. kaj vse ji je uspelo razvozlati? za večino ljudi je predstavljal večno uganko in to je do zdaj že ugotovil, ampak ona je bila drugačna. to je bilo do zdaj že dejstvo. in potem je pogovor nanesel na temo, s katero je delovala rahlo obremenjeno. najbrž ni bilo lahko razpravljati o tem in to je razumel – ravno zaradi tega se je potrudil, da ji ne bi vsega skupaj še otežil. ampak poljub je bil vnovič čudovit in ko se je odtrgala od njegovih ustnic, da je spregovorila, se je moral nasmehniti. »najbrž je to odvisno od osebe,« je zamrmral v odgovor in jo ponovno poljubil, ko si je tega poželela. zdaj mu je bila še bližje in njegovo srce je razbijalo v nekoliko razburjenem ritmu, ker je bila navsezadnje povsem čudovita. pogled je uprl vanjo in za trenutek zaprl oči ob omembi časopisov, le da ni mogel ugovarjati zaradi njenega prsta, ki se je znašel na njegovih ustnicah. »kako veš, katera je prava zame?« je spregovoril po nekaj trenutkih in uprl pogled vanjo. »ne, nisi takšna. ampak ti si drugačna in to je… čudovito. hočem ostati. danes, jutri, cel teden,« je zdaj ciljal na njeno prejšnjo prošnjo, potem pa je počasi zmajal z glavo. »nikoli te ne bi prizadel,« je izrekel tiho obljubo, medtem ko sta njegovi roki obstali na straneh njenega telesa – lahko je čutil njene boke pod lahnim oprijemom in se spomnil še nečesa, kar je rekla. nečesa, zaradi česar je moral ponovno spregovoriti, čeprav bi jo najraje samo privil k sebi in jo poljubil. »v kakšnem odnosu pravzaprav sva, jules?« karkoli bo rekla, bo v redu. to je vedel – do zdaj se je tega vsekakor jasno zavedal, a kljub temu je bilo v njegovem glasu nekaj, kar je pričalo o tem, da do vprašanja ni bil ravnodušen.

tagged: juleees. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pet Apr 26, 2013 3:11 pm

tag; mr. dark and handsome

apartment D3 Tumblrmkha2youdv1s8x7lao

''mislim, da bi ti bil shane prav pri srcu, če bi ga zares poznal,'' se je malce našobila, a cenila, da ji je vsaj odkrito odgovoril. slej kot prej bo prišel čas, ko bo morala povedati, kdo je shane v resnici. a zaenkrat tega nikakor ni nameravala storiti – ne dokler ni bila povsem prepričana, da se bo sebastian prav zares zasidral v njeno življenje in tam ostal kaj več kot nekaj lepih dni. ''in mora biti zaščitniški. tudi ti si verjetno zaščitniški do svoje s... um, najboljše prijateljice. in do alexe. in do mene. do ljudi, ki jih ceniš,'' se je nasmehnila ob svojem popravku in z dlanjo zdrsela prek kratko pristriženih rjavih las, ki so jo prijetno pikali v kožo. ob njegovih besedah je sklonila pogled nazaj k njemu in bila je precej prepričana, da se ji je nekje vmes srce ustavilo za nekaj utripov. ''sebastian...'' je zašepetala in napravila globok vdih. kako naj mu pojasni, da se mu res ni treba bati? da mu zlahka izroči srce v celoti, če je to tisto, kar želi. da, bila je nora, da se je sploh poigravala s to idejo, ko ga je poznala komajda mesec dni. ''hm. moje srce? prostora je dovolj – res, cel kup praznih prostih sob. če hočeš si jo lahko sam izbereš, največjo, če hočeš. ali dve, če ne bo ena dovolj,'' je pazljivo rdečo nit ovila v metaforiko in upala, da bo vseeno razumel, kaj je mislila. naj ga vzame kolikor hoče. naj ga vzame v celoti, izročila mu ga bo z obrestmi. ''prav. torej bodi jutri tukaj okrog desetih, ko pridem z dela. in imej sabo pižamo, da ne boš spet spal v kavbojkah ali teh verjetno smešno dragih hlačah,'' je pogled usmerila navzdol na hlače, ki jih je nosil za njuno večerjo zunaj. res ji je bilo žal, da so se stvari tako zapletle in ni mogla priti.

''ne. samo vse, kar sem ti pripravljena povedati,'' se je namuznila in s kazalcem tapknila po konici njegovega nosu. zaprla je oči, ko je ugodil njeni želji in ji za kratek hip znova pokazal nebesa, da je z zavzdihom zamrmrala ob njegove ustnice: ''hm, res bi se lahko navadila na tole poljubljanje.'' bilo je prijetno, samo ležati v postelji in se morda malce pretvarjati, da svet za vrati ni obstajal. da so obstajale samo te štiri stene in prav nič drugega. da se dogodek v banki sploh ni zgodil. ''govorim o tem, kaj mislijo ostali. morda te ne poznam prav dobro, ampak sklepam, da so vse tiste fotografije z zabav in dogodkov takšne kot so z razlogom. mislim, nekako te ne vidim kot pravega ženskarja, kljub temu da pišejo, da si vsak dan z drugo,'' je odvrnila in mu na svoj način dala vedeti, da ima njeno zaupanje v celoti. zadnjič jo je radvoednost premagala in je brskala po googlu za novicami o njem. zgolj toliko da bi vedela, pri čem je. naletela je na cel kup govoric in člankov o njegovem nekdanjem ponočevanju. s težavo je verjela, da je sploh šlo za približno isto osebo. ''prav,'' je prikimala in pristala na njegov 'ostanek'. naj ostane. naj bo tukaj. nobenega namena ga ni imela potiskati stran in pomesti za njim vse, kar ji je dal. ''mhm. ljudje to rečejo precej pogosto in potem te prizadane ravno tisti, ki... ampak ti verjamem. da me ne boš,'' je rahlo stisnila njegovo dlan, nato pa se dolg trenutek pretvarjala, da vprašanja ni slišala. ''odnosu... ne vem, kako to gre. vem, da nisva v vrtcu in ne bova hodila naokrog držeč se za roke in delila čigumije,'' je dejala z običajnim tonom, kakor da se niti slučajno ne pogovarjata o... karkoli že imata. ''ne vem. samo sva? zaenkrat samo sva,'' je s konico prsta znova zdrsela po eni od njegovih brazgotin, ki se ji je zdela še posebej čudovita, nato pa poljubila njegovo lice: ''poskusiva nazaj zaspati?''

Naslov sporočila: Re: apartment D3 Pet Apr 26, 2013 7:40 pm

vanjo je uprl tako nejeveren pogled, da je moral v trenutku, ko se ga je zavedel, pogled upreti nekam drugam in se močno potruditi, da se ga je znebil. »ja, morda imaš prav,« je bil njegov glas zdaj prav očitno dvomeč, a navsezadnje si ni mogel pomagati. shane. da bi mu bil shane všeč? ah, kje. kako za vraga bi mu lahko bil tisti droben, suhljat blondinec sploh všeč? vsekakor je vedel, da mu ne bo všeč, dokler bo ohranjal tisto posebno mesto v njenem srcu. obnašal se je kot ljubosumen tepec a vendar si ni mogel pomagati, ko pa je bila jules pred njim tudi zdaj tako čudovita, da bi jo najraje odpeljal daleč stran na varno. presneto, takšne misli se ga ponavadi niso lotevale. iz zaskrbljenih misli ga je dokaj spretno zvabila, ko je spet začela govoriti in je njegov namrščen izraz zamenjal širok nasmešek, ko jo je poslušal. »nekaj tako zelo posebnega si, jules,« je zamrmral, medtem ko je nejeverno zmajal z glavo s tistim čisto majhnim nasmehom na ustnicah. z dlanjo je zdrsnil prek njene kože ter zarisal na stotine drobnih vzorcev. »lahko imam celo nadstropje?« se je pozanimal s polglasnim tonom, čeprav je bilo v vprašanju vneseno tudi ogromno tiste resnosti, ki je obvisela v zraku med njima, ko je privzdignil njeno dlan k svojim ustnicam in risanje vzorcev zaključil s poljubom na njeno mehko kožo. presneto, dekleta sploh še ni poznal dovolj dolgo, je pa vedel, da mu je že zdavnaj prirasla k srcu in da zdaj, delček za delčkom, krade njegovo srce. »prav, prišel bom. s pižamo in mojim plišastim medvedkom,« se je nasmehnil. sicer ga ni imel, je pa vsekakor nameraval v kratkem kupiti enega zanjo. samo zato, ker je lahko in ker so bile majhne puhaste stvarce po svoje prikupne.
užaljeno je namrdnil konico nosu, kjer je pristal njen prst. »tudi prav,« je zamrmral. ni mu bilo vseeno, ji je pa zaupal. in v tem trenutku je bila oseba, ki ji je najbolj zaupal. morda bi ga to moralo skrbeti ali pa bi moral postati prestrašen, a zgodilo se ni nič od tega. trenutki z njo so bili najboljši približek popolnosti, ki ga je dobil. ni je nameraval kar tako izpustiti iz dlani, čeprav je bilo med njima cel kup različnih podrobnosti, ki so bile še vedno zavite v skrivnost. na primer njegov poklic. zavzdihnil je ob njenih besedah ter uprl pogled vanjo. »pomembno je samo to, kaj si misliš ti,« je dejal, njegov glas pa je bil tudi tokrat nekoliko pridušen pod težo vsega, kar je nosil. »in nisem več tista oseba. pred leti sem bil, to je… to je nemogoče tajiti. ampak spremenil sem se.« to je bilo vsekakor dejstvo. morda so še vedno tu in tam dobili kakšno fotografijo seba z lepotičko ali dvema pod rokami, ampak to je bila zgolj predstava, ki jo je vzdrževal. tako ni nihče ugotovil, s čim se zares ukvarja, modrice pa so pripisali srečanji s fanti teh lepotičk. kar je bilo daleč od resnice, a dovolj dobro za večino ljudi. ampak ona ni bila kdorkoli in zanj je bilo pomembno, da mu je verjela.
pogled je uprl vanjo, ko je odgovorila na njegovo vprašanje. »torej te ne smem držati za roko?« je zamrmral, medtem ko je prepletel njune prste in nežno stisnil njeno dlan v svoji. bila je tako drobna v primerjavi z njim, a hkrati je bila… ne, ni smel spet iti v to, ker bi ga odneslo. »zaenkrat samo sva,« je ponovil njene besede ter pokimal. dovolj dobro zanj. ne da bi odgovoril na njeno vprašanje, jo je nežno prestavil na postelji in se ulegel, potisnil roko pod njo, da ji je služila kot neke vrste vzglavnik, medtem pa privil njeno telo k svojemu. »prav,« je zamrmral, svojo verzijo namesto preprostega 'lahko noč', potem pa se sam pri sebi srečno nasmehnil, preden je zatisnil oči. vedel je, da bo kmalu prišlo novo jutro, ampak tokrat ga je pričakoval z nekim nenavadnim veseljem.

the end.

tagged: juleees. smitten3