blind alley

Naslov sporočila: Re: blind alley Ned Feb 17, 2013 9:43 pm

tagged is amazing kellan smitten

and here is around 873 words. i'm listening to adele for my inspiration.

ravnokar je stopila iz pod prhe in ošinila svojo zapestno uro, ki jo je pred tuširanjem odložila na poličko nad umivalnikom in olajšano ugotovila, da ima še več kot dovolj časa, da se osuši in obleče. odločena je bila, da potrebuje počitek od vsega tega dela. in čeprav se je čez dan trudila biti kar se da najboljša v svoji službi, pa so bili tu večeri, ko je vse skupaj res morala izklopiti, vsaj za nekaj ur ter se oditi ven zabavati, preprosto ker je imela drugače občutek, da bi se ji od vsega tega dela že počasi zmešalo in sploh ni dvomila, da bi tako tudi bilo. s stojala je potegnila brisačo in si na hitro zbrisala lase in telo. časa je sicer imela še več kot dovolj, a ni hotela priti zopet ena izmed zadnjih in tako posledično ne dobiti prostora v klubu, ne nič. kot se ji je to vse prevečkrat dogajalo. zavedala se je, da se mora malo poboljšati v tem, če se že v vsem ostalem za nobeno ceno ne bi. ko se je vrnila nazaj v spalnico so sobo napolnjevali še zadnji sončni žarki. pustila je, da so se ji lasje posušili na zraku, si medtem časom že drugič ali tretjič lakirala nohte, saj se niti približno ni mogla odločiti za barvo, kar zanjo ni bilo nič novega in njena neodločnost je bila mnogokrat tista, ki je ljudi pustila čakati. na srečo vsaj pri nadaljnjem oblačenju ni toliko cincala. kratka rdeča oblekica, ki se je lahno ovijala okrog njenega telesa in pri katerem je imela ves hrbet zunaj, je še bolj poudarjala njeno vitko telo in zagorelost, in je bila seveda njena stvaritev, kot še polno podobnih kosov v njeni garderobi. potrebnih je bilo še nekaj zadnjih detajlov, kot so bila ličila, pričeska in nekaj nakita, in naposled je bila le pripravljena. njena soba je sicer izgledala, kot da bi skoznjo šel vihar, ker je danes iskala neke listine in rezultat je bil seveda popoln nered v njeni sobi, nič novega. rahel namuznjen nasmešek ji je ob neredu ukrivil ustnice in raje - kot da je razmišljala o tem, kam bo stopila, ko se bo gotovo proti jutro in po možnosti še vedno vsa pijana vrnila nazaj v svojo sobo, kakršna je ponavadi bila, ko se je ob vikendih vračala domov. povsem tipično.

bil je že čas, da se končno spravi od doma, saj je bila ura že več kot dovolj, če je hotela biti še pred enajsto v klubu, kamor je bila namenjena. tja je prišla dovolj zgodaj, vendar je bila gneča že precej očitna in kakor je bilo v njeni navadi je parkirala nekaj ulic prej- ni vedela ali zaradi dejanske gneče ali pa zaradi dejstva, ker se je v bistvu bala, da bi kakšen ne pridi pravi se odpeljal z njenim avtom- nekaj od tega je definitivno bilo. zaklenila ga je, pospravila ključ ter se počasi odpravila po ulici navzdol. skušala je izključiti misli kolikor se je pač dalo, saj je vedela, da če se ji bo brat prikradel v njih, bo bila ves večer slabe volje in tega zares ni potrebovala, nikakor. potrebovala je sprostitev in samo to. da si bo oddahnila od službe, dejstva zakaj je tu, praktično od vsega. in ravno v tem, da bi vse to odgnala je povsem naključno ne daleč od sebe zagledala postavo, katere najbrž ne bi prepoznala, če on ne bi za hip zasukal glave čez cesto- tisti, ki jo je zadnjič odpeljal domov, ko jo je nek kreten udaril do te mire, da je padla v nezavest. bila mu je neznansko hvaležna za to, saj se ji ni sanjalo, kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, vendar kakorkoli je bilo, sedaj se ni imela časa s tem ukvarjati. sledila mu je ter v hipu je pozabila, kam je bila namenjena danes. vedela je, da ni bila neočitna, posebno zaradi petk, ki so odmevale, vendar v tem trenutku ni imela časa, da bi razmišljala o tem. preprosto ji je po glavi odmeval tisti večer in dejstvo, da še vedno ni vedela kako mu je ime in to je bilo tisto, ki jo je najbolj žrlo. ni vedela koliko časa je hodila za njem, ko je naenkrat zavil v stransko ulico ter v tistem trenutku je povsem nepremišljeno stopila za njim in ni vedela kaj se je zgodilo, ko je naenkrat trčila z glavo nazaj v steno ter ob tem zastokala. »auč,« je zamrmrala preden je odprla oči ter pred sabo zagledala par zelenih, tistih, ki so jo zadnjič rešile.

Naslov sporočila: Re: blind alley Pon Feb 18, 2013 1:03 pm

note;

zadnje čase so se problemi v klubu kar vrstili. od tega, da nekateri niso znali niti približno opravljati svojega poklica, do tega, da bodo v kratkem na vrat dobili še zdravstveno inšpekcijo, ki naokrog pride vsako leto in ponavadi za seboj potegne tudi ostale inšpekcije. sam preizkus vedno prestanejo, a napetost zaradi tega ni nič manjša – ena napačna beseda, en napačen gib, in ugibanja o tem ali je klub krinka ali ne, bi bila odveč. razvedelo bi se. policija bi bila v petih minutah na lokaciji in vsakemu po vrsti bi okrog zapestij natikali jeklene lisice. posledično je bil potreben konkretnega oddiha. a vodenje kriminalne združbe ni bila ravno poklicna funkcija, kjer si lahko za dva tedna izginil v dominikansko republiko in v nedogled zapravljal umazan denar. morda bi si kaj takega lahko privoščil, če bi bili mirnejši časi – če ne bi na prestol mafije sedla razvajena mala punčka in če ne bi FBI pred kratkim dobil novega zagnanega šefa. zdaj je bilo bolj pomembno kot kadarkoli poprej ohranjati mirno kri in se držati pri tleh. ne zbujati pozornosti. zato je moral oddih najti na drugačen način, četudi je to pomenilo zgolj izlet v bližnji lokal, kjer se bo lahko zlil z ostalimi ljudmi, ne da bi se mu bilo potrebno ukvarjati s poslovno stisko.

dlani je potisnil globoko v žepe usnjene jakne. slednja je bila tako redkokdaj na njem, da je bilo presenetljivo, kako oguljen videz je imela. preveč je bil navajen dragih kostimov in kravat. nocoj je potreboval navadne kavbojke, belo majico in jakno. nocoj je nameraval ostati karseda neviden. njegovo pozornost so pritegnili glasni koraki za njim. niso se porazgubili v noč niti, ko je zavil v stransko slepo ulico. kdo bi bil lahko tako nespameten, da bi ga zasledoval v visokih petah? najprej je pomislil na saoirse, vendar je sklepal, da se ga bo slednja izogibala vsaj še nekaj časa po njunem uvodnem srečanju. dala mu je jasno vedeti, da njegovo vtikanje v mafijo ni zaželjeno. ko bil dovolj globoko v temi, se je pomaknil na stran v sence, kjer ga zasledovalka ni mogla videti.

ko je silhueta prikorakal mimo njega, se je dvignil iz sence in žensko v trenutku spravil v čvrst oprijem ter jo potisnil ob hladen kamniti zid. njegova podlaht je bila potisnjena ob njeno ključnico, njegova dlan zasidrana na njenem boku, da se ne bi naenkrat pognala proti njemu. ni vedel, koga je pričakoval, a vsekakor ne. takoj, ko je bil sposoben registrirati obraz pred seboj, je razprl ustnice v presenečenju in zmajal z glavo. ''ni pametno zasledovati moških po temnih ulicah. človek bi sklepal, da te je zadnja izkušnja česa naučila,'' je spregovoril, a pritiska nanjo ni zmanjšal niti malo. ni bilo tako dolgo nazaj, ko je hodil mimo zakotne ulice ob nekem klubu in zagledal visokega tipa, ki je neuspešno poskušal dvigniti njeno krilo in jo nato precej uspešno knock-outirati z udarcem. ''kaj počneš? kaj ti je padlo na glavo?'' je skorajda nejeverno zahteval vprašanje in končno z glasnim izdihom stopil vsaj en meter stran od nje. če bi jo hotel srečati še kdaj, bi takrat ob njej ostal do jutra. namesto tega je odšel takoj, ko se je prepričal, da je z njo vse v redu. ''odidi.''

Naslov sporočila: Re: blind alley Pon Feb 18, 2013 8:34 pm

tagged is amazing kellan smitten

and here is around 641 words. i'm listening to birdy for my inspiration. she's actually pretty annoying xd

ponavadi bi jo takšno obnašanje do nje spravilo v slabo voljo, v njej v bistvu pogrelo jezo in ne bi bilo dvakrat za reči, da ne bi neznanca, ki bi se do nje tako obnašal, sploh, da bi jo pritisnil ob zid ter z njo govoril kakor da je bog ve koliko nižje od njega, vendar v tem trenutku ni niti trznila. če bi v drugi situaciji sedaj imela potrebo po tem, da naredi pest ter kretena, ki bi ji to naredil udarila na nos, ne bi bilo nič čudnega, vendar tokrat je ne obstala na mestu- seveda bi se lahko znebila njegovega prijema, vendar… nekako ji ni bilo do tega. pa saj prekleto, moškega ni niti poznala, še njegovega imena ni vedela, vendar nekako ni čutila nikakršno potrebo po tem, da bi se kakorkoli uprla, kljub temu, da ji je notranji glas govoril naj to naredi. vendar pa, ko je njegova roka pristala na njenih bokih je bilo kakor da bi se njene misli zopet za hip ustavile ter ko so slednje zopet tekle dalje, je bila v bistvu jezna sama nase, da je premik neznančeve roke povzročil popoln izklop njenih misli, sicer res, da le za nekaj sekund, vendar kljub temu, bila je preprosto jezna nase in ne nanj, ker jo je tam postavil. »predvsem tega, da niste preveč nežni, da« je dejala ter ob tem se ni mogla upreti, da se ne bi narahlo zasmejala, čeprav ji je njegov prijem preprečeval praktično vsak manjši gib, sploh ker se ni zmanjšal niti malo, vendar še vedno ni čutila nobene potrebe, da bi se uprla- mogoče preprosto zato, ker je vedela, da ji kaj drugega, kakor da jo tišči ob zid tako ali tako ne bo naredil, sploh po tistem zadnjič, ko je v bistvu poskrbel zanjo? da, preprosto je bila zaverovana v to, da ji ne bo storil nič. mogoče tudi zaradi dejstva, ker je v njem po tihem videla heroja, ker jo je zadnjič rešil in hkrati zato, ker jo je tudi vlekla tista prekleta radovednost, zaradi katere se tudi ni premaknila od tu.

»potisnjena sem ob steno, čakam da me izpustiš« je odgovorila na njegovo prvo vprašanje, kaj počne tukaj ter narahlo privzdignila obrvi, češ če to že ni povsem očitno. »in nič mi ni padlo na glavo,« je zamrmrala, tokrat skozi stisnjene zobe in narahlo zavzdihnila. »je tako grozno, če hočem izvedeti ime tistega, ki mi je zadnjič rešil rit pred nekim pijanim kretenom?« je zopet privzdignila obrvi ter zopet globoko zavzdihnila, ko jo je končno spustil. »in ti bi bil lahko čisto malo manj trmast in mi lepo povedal kdo si,« je vztrajala dalje ter ob tem prekrižala roke na prsih in naredila manjši korak proti njemu. »res zahtevam preveč?« je dejala ter se za trenutek namrdnila, ob njegovem naslednjem ukazu pa je presenečeno zamežikala ter obstala na mestu. »oh, sedaj se greva že na to, da mi boš ukazoval?« ji je ob vsem tem šlo malce na smeh, čeprav se je trudila ostati kolikor se da resna. »no, ne vem, če si vajen, da ti rečejo ne, vendar… ne. ne mislim oditi,« se je tokrat trmasto zazrla vanj ter se narahlo namuznila. pravzaprav se je v tem trenutku počutila kakor otrok, kateri se trma ter vztraja, ker ne dobi svoje najljubše igrače, on pa je nek trmast odrasel, ki otroku niti ne pusti blizu. vendar glej ga zlomka- tokrat je naletel na tistega, ki zna res prekleto dolgo vztrajati. »in tudi ti bi lahko malo popustil. si ves čas tako resen, da ne rečem zatežen?« je dejala ter narahlo nagnila glavo ob tem, ko ga je opazovala. v bistvu niti ni vedela, v katero skupino ljudi bi ga vtaknila. ponavadi ji je bilo to mačji kašelj, sedaj pa se ji ni sanjalo. »in pravzaprav veš kaj? reciva, da odidem, če poveš kdo si. prav?«

Naslov sporočila: Re: blind alley Pon Feb 18, 2013 10:27 pm

blind alley Tumblr_m4ausaVAaO1qd5qxwo1_500

• for phillip and let's keep it short, shall we? :3

Na to operacijo so se pripravljali mesece. Zbiranje podatkov je bilo skorajda nemogoče in se je premikalo po polžje, pa še takrat ko se je na tabli z obvestili končno pojavilo kaj novega se je informacija običajno izkazala za lažno ali pa povsem neuporabno. Nato pa je eden od detektivov pred dobrim tednov prejel telefonski klic z namigom in od takrat je potekalo skrbno taktiziranje. Prijava je bila namreč podana anonimno, zaradi česar ni imela polne veljave in je bila potrebna skrajna previdnost. Filadelfska policija je videla že dovolj tožb zaradi malomarnosti svojih policistov, da so tokrat pred vdorom v lokal natanko preučili pravila in taktiko sestavili na njihovi skrajni meji. Hope je srce, ko je z pištolo v roki stala v kritju, divje razbijalo. Nekaj let v tem poklicu in še vedno ni bila vajena, da je nekomu merila v obraz ali srce – a bila je odločena in zagrizena, dovolj, da je to naredila brez najmanjšega oklevanja. Ko so se vsuli v lokal je bil prostor bolj ali manj prazen razen nekaj rednih strank, ki so bile tam od jutra pa vse dokler niso sredi popoldneva omagale, in osebja, ki je vanje zrlo s prebledelimi obrazi in rokami, dvignjenimi v zrak. Skupaj z nekaj sodelavci je preverila še ostale prostore in na straniščih odkrila čistilko, ki je ves povzročen hrup preslišala zaradi svojega ipoda. Morala jo je potrepljati po ramenu, da je izključila glasbo in se s tresočimi koleni pridružila ostalim v glavnem prostoru. Vseh skupaj jih je bilo kakšnih deset, od tega šest strank. Nič posebnega za bar v zgodnjem opoldnevu. Sledila je zgledu ostalin in pospravila pištolo v tok, nato pa si podrobneje ogledala zaposlene. In se srečala z očmi, za katere je upala, da ji jih ne bo treba več videti.

Nasmešek ji je zamrznil na obrazu, ko ji je vodja operacije pomignil: »Kennedy, prevzemi zasliševanje.« Hitro je odmaknila pogled in med tem, ko si je šla z roko živčno skozi lase, odsotno pokimala. Stopila je proti ženski, ki je bila za barom poleg njega, a je vodja odkimal in tokrat pokazal na temnolasca, češ: prevzemi njega. Ni ji prestalo drugega, kot da uboga, zato je živčnost prekrila s polovičnim nasmeškom in vklenjenega natakarja pospremila skozi zadnja vrata, na ulico. Potrebovala je mir in zapuščena ulica ji je ponudila natanko to. Med potjo, ko je hodila korak za njim, je končno dobila trenutek, da se zbere – a le kako bi se, ko pa je pred njo vklenjen hodil zadnji človek, ki jo je videl kot Isabello Villas? Ko mu je dala tisti denar kot zahvalo za njeno rešitev je mislila, da je zadevo s tem zaključila in ga ne bo videla nikoli več, sedaj pa je bil tu, v Filadelfiji in ji v kosti znova nagnal strah pred preteklostjo, ki ga je pred leti s težavo premagala. Je vedel, da je tukaj? In če je, kdo je vedel poleg njega? Kdo je še vedel da se pod imenom Hope Kennedy skriva izginula hči Čikaškega mafijskega dona?

Odprla je vrata in znašla sta se na ulici, ki so jo oblivali topli žarki popoldanskega sonca. Kakor hitro so se vrata za njima tudi zaprla ga je izpustila in za hip zgolj strmela vanj, nato pa iz žepa potegnila beležnico in pisalo. »Ime, priimek, rojstni datum in naslov stalnega prebivališča, prosim,« je začela zaslišanje, čeprav je prvo dobro vedela. Morda pa je samo upala, da neznanec pred njo ni bil Phillip, ali vsaj ne njen Phillip – tisti, ki ji je rešil življenje in za katerega je vsa ta leta upala, da bo imel z denarjem, ki mu ga je podarila, novo in boljše življenje. »In mesto zaposlitve.«

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Feb 19, 2013 2:17 pm

tagged is his sweet hope kennedy and has around 755 words written just for you

bil je čisto normalen dan na delu, ko je na opoldanskem delovniku v baru viselo zgolj nekaj strank in pretiranega dela ni imel kot da je vztrajno gledal v uro nasproti njemu na steni in upal, da se bodo kazalci premikali kaj hitreje, če bo njegova volja do tega da čim prej izgine od dela, precej močna. vrgel je krpo, ki jo je imel malo prej v roki na ramena, ter se posvetil zlaganju kozarcev, ki jih je še malo prej pridno pobrisal in še pred tem pomil. drugega tako ali tako ni imel namena početi in metlo ter pometanje naokoli iz samega dolgočasja je raje prepustil sodelavki. ob takem dolgočasnem taktu je veliko raje oboževal popoldanske delavnike, ko je bilo veliko več ljudi prisotnih in je večina izmed njih znala ostati do večera, ter začetno kavo zamenjati z vse močnejšimi alkoholnimi pijačami, dokler nekomu niso metali stola v glavo in je izbruhnil ogromen prepir in pretep v katerega se je naposled moral umešati on. ni si mislil, da bo zaradi tako bednega dela kdaj tvegal življenje, ko je prvič prišel v mesto s tistim denarjem, ki mu ga je nesebično dala svetlolaska. mogoče bi iz njega lahko iztržil kaj več kot samo vozovnico glede na to da je napisala kar nekaj nepotrebnih ničel in ji celo tudi sedaj ne bi bil zmožen poplačati, vendar je preostanek vseeno shranil za črne čase, ko mu bo spet njena pomoč rešila glavo za las, kot mu je takrat. življenje v tolpi in bedni ulici je bil del preteklosti in filadelfija mu je ponujala oziroma bolj kot ne že ponudila nov začetek, ki ga je izkoristil, sicer kakor je najbolje vedel in znal.
ravno je bil pri tem, da bi skočil izza pulta in pospravil mizo, ki se je pred minuto pospravila, ko je v prostor bara prikorakala policija v vsej svoji veličini in phillip si ni mogel kaj, da ne bi zavil z očmi, ter preklel dejstvo, da si je še malo prej želel kakšnega dogajanja v baru- nenadoma mu je dolgčas in tišina pomenila veliko več kot policija, ki je spet iskala na najbolj brezupnem kraju sledi, ki jih sicer ni. mafija in tolpe, ter vse podobne organizacije niso bile tako neumne, kot tiste katere je bil sam deležen v preteklosti, ko so njegovi prijatelji ( če jih je tako lahko poimenoval ) že s svojim videzom pritegnili pozornost vseh in jim dali vedeti, da so v topli. poleg tega pa tu naokoli nihče ni imel noža za pasom in so delovali toliko bolj zvito. policisti pa so v tej igri bile videti kot majhne trapaste miši, ki neka sredstva so imela, toda znali so samo izkoristiti najbolj bedne ure in kraje za brezsmiselno akcijo. njegov dan in delovnik je šel tako v nič in je namesto poštenega dela moral trpeti to da so ga vklenili kot največjega kriminalca in postavili v vrsto. naokoli se niti ni oziral preveč. samo stal je tam na miru in upal, da bo vse skupaj čim prej minilo. od njega tako ali tako preveč niso mogli izvleči, ker se ni vmešaval v nobeno stvar in tudi tisto malo kar je vedel je zadržal zase. če ni rekel ničesar mu nihče ni mogel dokazati, da karkoli ve in v čudne posle njegovo ime prav tako ni bilo vpleteno.
šele, ko je dvignil pogled in je pri vodji celotne preiskave videl, da ga bodo odpeljali na zaslišanje na stran, je v eni izmed policistk prepoznal njo- isabella. neverjetno je bilo da je ona sedaj stala pred njim v policijski napravi, ko je sam od vsega najmanj pričakoval da je prav ona ena izmed njih. nadel si je nedolžen nasmešek in v tišini stopil z njo še vedno vklenjen in v precej bednem položaju, kot takrat, ko so se njune poti prvič prekrižale. » se ti ne zdi, da bi kot stara dobra znanca lahko opravila tale pogovor tudi brez tega, da me držiš v lisicah pred seboj ? « je raje povprašal namesto, da bi odgovarjal na njena nesmiselna vprašanja, ko je lahko že na prvo odgovorila dovolj dobro tudi sama. » potem bi lahko sledil tudi kakšen prijeten pozdrav kot na primer phillip lepo te je spet videti ali pa me veseli, da denarja nisi zakockal ampak si ga dejansko koristno uporabil, « ter si ob teh besedah na ustnice narisal očarljiv nasmešek, ki je bil namenjen v njeno smer, ko jo je radovedno gledal, ter nadaljeval: » med nama res ni potrebna tako zelo stroga uradnost, kajne isabella ? «

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Feb 19, 2013 2:55 pm

tag; sandrine :3

njen pogled je v celoti krivil za zmedo, ki se je počasi zanetila v njej. ni delovala prestrašeno in ni delovala šibko. ni ga gledala z očmi ženske, ki je pravkar pristala ob zidu v neki zanikrni ulici, kjer nihče ne bi slišal njenih klicev na pomoč. in kar je bilo najbolj smešno – izgledalo je, da je bil za ta pogled kriv samo on. zaupala mu je, da ji ne bo skrivil niti lasu, četudi je bil v očitni premoči in bi jo lahko najverjetne zdrobil pred seboj, če bi uporabil vso silo. jasno, to je moralo biti neko absurdno psihološko sranje. takrat jo je rešil in zdaj ga je videla kot prekletega junaka. hitro je umaknil dlan z njenega boka, ko je dojel, kaj počne, in se umaknil čimdlje od nje. ''nežni,'' se je posmehnil besedi, ki jo je uporabila, in zmajal z glavo. ne, nihče tod naokrog ni bil pretirano nežen. ''oprosti, nisem vedel, da si ti,'' je zamrmral neko klavrno opravičilo, čeprav se po njegovem mnenju res ni imel za kaj opravičevati. ona ga je zasledovala in ravnal je, kakor bi ravnal vsak ogrožen človek. nekdo ti sledi, jasno da mu boš poskusil preprečiti napad. kako naj bi vedel, da je zasledovalec ona? ''noben človek pri zdravi pameti, ne bo zasledoval neznancev po filadelfiji sredi noči. in v petah ter... kako si oblečena?'' je naenkrat zaznal njeno celotno opravo in ga je v trenutku stisnilo ob kratki obleki. ''ne moreš... ne moreš tako oblečena hoditi okrog sredi noči, kaj za vraga? previdnost, prekleto. skromnost, pazljivost. ti je to sploh kaj znano?'' je nadaljeval brez predaha in obstal brez besed, ko je med vrsticami spraševala za njegovo ime. nekaj, kar ji ni mogel dati. ''ni pomembno, kako mi je ime,'' je zamomljal v nadvse bednem odgovoru in sklonil pogled proti tlem, ker so bili v danem trenutku umazane sence tal veliko bolj primeren kraj za strmenje kakor ona.

vedel je njeno ime. vedel je, kje živi. vedel je celo, kakšne barve je pregrinjalo njene postelje. ''ne morem ti povedati, kdo sem. kot sem rekel niti ni pomembno. če ne bi bila tako trapasta, me ne bi videla nikoli več in problem bi bil rešen,'' je zavzdihnil in poblisknil v njeno smer z razjarjenim pogledom. zakaj so nekateri ljudje rinili na temno stran mesta, ko bi lahko ostali daleč stran na varnem v svojih domovih? ''da, zahtevaš preveč. in nimaš pravice zahtevati nič. nisem ti nič dolžan. prej obratno – ti si dolžna uslugo meni. kako si že rekla? rešil sem ti rit?'' je kaj hitro našel luknjo v njenih besedah in pograbil priložnost, da situacijo kaj hitro obrne sebi v prid. ''počni kar hočeš,'' je naenkrat dvignil roke v zrak v znak predaje in nameraval je oditi. takoj, ko mu bo uspelo vteptati v njeno čedno glavo, naj se mu v prihodnje izogiba in naj ga ne išče po nekih zakotnih ulicah. ''zakaj si tako patetično trmasta? in očitno tudi ti nisi vajena, da ti kdo reče ne. ker zdajle še kar trmariš pri svojem, namesto da bi odprla oči in spoznala, da delaš napako,'' ji je takoj vrnil puščico nazaj in napravil nov korak stran od nje, ko se je nagnila kanček bližje k njemu. dlani je potisnil nazaj v žepe jakne in pogledal nekam mimo nje: ''mark. ime mi je mark. srečna?'' sladka mala laž.

Naslov sporočila: Re: blind alley Sre Feb 20, 2013 10:48 am

• for phillip; fun, fun, fun! ;D

Njena živčnost je pod vplivom njegovega nasmeška izpuhtela in za trenutek je resnično imela občutek, da sta stara prijatelja, čeprav bi o njunem odnosu težko govorili o čem več kot o bežnem poznanstvu. Navsezadnje sta skupaj preživela vsega skupaj zgolj nekaj ur, ki pa so se vsaj njej pošteno vtisnile v spomin. Od takrat je težko minil dan, da ne bi pomislila naj, na čednega temnolasca, ki ji je takrat v temni ulici tako ali drugače rešil življenje. Ne samo, da je tolpo pognal v beg in jo tako rešil pred kdo ve čem, zaradi njega je dojela, da sama nikakor noče biti niti podobna ljudem kot so oni. In tako si je nekaj ur kasneje priskrbela vse, kar je potrebovala za izginotje Isabelle Villas. S seboj je vzela le nekaj denarja, s katerim je povrnila Phillipu, si plačala študij in najela stanovanje. Vse ostalo, kar je sedaj imela, si je zaslužila sama in s policijsko plačo to ni bilo ravno najlažje. Sicer je imela še vedno kup očetovega denarja, vendar ga razen v skrajnih primerih ni nikdar uporabljala.

Ob njegovih besedah je zavila z očmi, hkrati pa se ji je na ustnice priplazil izdajalski nasmešek. To je bilo vsekakor bolj podobno Phillipu, ki ga je poznala – oziroma vsaj mislila, da ga je. » Kaj pa vem, « se je pretvarjala, da razmišlja » Pravzaprav mi je skorajda všeč, da si za spremembo ti v nemočnem položaju. «Igrivo mu je pomežiknila, nato pa končno snela lisice in jih pospravila za pas. » Sicer pa, Phillip, lepo te je videti in kako za vraga naj vem, da denarja nisi tudi zares zakockal? « Roke je prekrižala na prsih in vprašljivo privzdignila obrv. » Vse, kar zaenkrat vem je, da si natakar v baru, ki ni tvoj, kar ne kliče ravno iz tvojega denarja sem ustvaril milijone. « Iz njenega sarkastičnega tona je bilo jasno razvidno, da je bilo vse skupaj mišljeno šaljivo, vendar se je tudi v tej šali skrivalo nekaj resnice. Ni vedela, kaj je pravzaprav pričakovala, saj nikoli ni vprašala, kaj namerava storiti z denarjem, vendar nekako ni pričakovala tega. Glede na vse tiste ničle bi sedaj prav zares lahko imel svoj lokal. Spet je spregovoril in ob njegovih besedah je dobesedno otrpnila. Isabella. ravnokar jo je poklical po njenem starem imenu in ob tem si ni mogla kaj, da je ne bi zajela panika. Le s težavo se je prisilila k nekaj globokim vdihom, da se je pomirila, nato pa je divje odkimala. » Ne. Ne več Isabella, nikoli več. « Pričakovala je radoveden pogled in temnolasec je tudi tokrat ni razočaral, a je na neizrečeno vprašanje samo odkimala. » Zadnjih nekaj let sem Hope Kennedy in od nedavnega celo policistka. «Nasmešek se je vrnil na njena lica, kot da se zadnja minuta sploh ne bi zgodila. » No, zdaj, ko mi je končno uspelo ugoditi tvojim željam – res potrebujem odgovore na nekaj vprašanj. « Njen ton je postal uraden in kot v dokaz,da misli resno, se je v njenih rokah znova pojavila majhna knjižica. » Torej - Phillip Joyce, star… « ob tem ga je ocenjujoče pogledala » okoli trideset let, natakar, ki živi v …?« Ko nekaj sekund ni dobila odgovora je znova zavila z očmi » Gospod, če ne boste sodelovali, vas bom morala odpeljati na postajo. Ali pa si vse skupaj preprosto izmisliti. « Iskriv nasmešek je zelo nazorno pokazal, da ga pravzaprav samo izziva. » In če bo tako vam bova morala znova nadeti tele. « Potrepljala je lisice in se samo še širše nasmehnila.

Naslov sporočila: Re: blind alley Sre Feb 20, 2013 10:44 pm

tagged is amazing kellan smitten

and here is around 662 words. i'm listening to lana del rey for my inspiration.

zasmejala se je njegovemu opravičilu, za katerega ji je delovalo, da mu ni ravno po godu in morda je bilo ravno zato celo malo slajše. ah kaj malo slajše, iskreno ga sploh pričakovala ni in ravno zaradi tega, ji je na obraz risal nasmeh. »oproščeno, saj nisi mogel vedeti« je dejala in ob tem ni mogla prezreti njegovega izraza na obrazu. oh, pa saj ji je bilo jasno, da mu to opravičilo ni bilo ravno po godu ter ostale zadeve ter ga je najbrž dal iz same vljudnosti, vendar… kljub temu se je dobro slišalo in najbrž se ji je zaradi tega vztrajno zarisoval nasmešek na obraz. »nisem te imela namena zasledovati… vsaj ne v prvotnem načrtu. moje postajališče je bil klub, ne ti. vendar potem sem naključno ujela tvojo pojavo in hja, kaj sledi si najbrž ugotovil sam« je dejala ter skomignila z rameni, nato pa ji je pogled zdrsel po njeni opravi ter narahlo se je namrdnila. »dobro, lahko bi vsaj petke sezula, da« je zamrmrala. vendar glej ga zlomka- v tej situaciji, praktično noben ne bi pomislil na to, kaj je v resnici. policistka, ki bi se spravila na takšno zasledovanje? hja, zagotovo bi posledično ob tem požela smeh od marsikoga, vendar pa v primeru, pa da je bil temnolasec nasproti nje eden od tistih ne-pridi-pravih, pa bi se definitivno lahko oprala vsakega suma, da je na nasproti strani. navsezadnje res, kdo bi bil tako neumen, da bi zasledoval v petkah? »saj sem dejala, da nisi bil moja postaja ti. lepo te prosim, kakšna pa bi izgledala v kavbojkah in do vrata zapeti jopici ali majici v klubu?« je dejala ter ob tem odkimala z glavo. »in prekleto, govoriš kakor da me bodo napadli iz vsakega ovinka« je zavzdihnila. »prehodila sem že nekaj ulic in še vedno sem cela- če odštejem, kako grdo si me porinil ob steno seveda« je ob tem prekrižala roke ter za trenutek se ji je na obraz zarisal nasmešek. prekleto, da je vedela kakšna je situacija tu, še kako je vedela. vsak dan se je praktično soočala s tem kriminalom, pa vendar je v tem trenutku bila sposobna igrati povsem ne vedno dekletce.

»seveda je, rešil si me. hočem vedeti kako ti je ime. saj ne zahtevam preveč, prekleto« je zavzdihnila, kakor da počasi že izgublja živce kar se njega tiče, v bistvu pa je komaj začela. pravzaprav je imela prekleto dobre živce, le v tem trenutku je bilo veliko bolje igrati radovedno dekle, kakor pa si zopet nadeti policijsko strogost, ki ne glede na vse, hoče jasne in iskrene odgovore na vprašanja. to bo prihranila za koga drugega. »oh seveda lahko, le če bi hotel« je vztrajala naprej ter ob tem pokimala. »no, vendar jaz sem tako trapasta in vztrajam. vsakemu bi bilo bolj logično, da je najboljše povedati ime in človeka bi se znebil za nadaljnje« je narahlo privzdignila obrvi. zakaj prekleto, mu je bilo težko? je res zahtevala preveč? »ja, dobro, je tako. vendar… vendar…« je že začela ter se nato ugriznila v ustnico. na tem delu je imel prav, ampak kljub temu ni imela namena odnehati. »ne. pravico imam vedeti kdo si, pravico imam vedeti, kdo me je rešil« je zopet začela, ko je našla nekakšne, za njen okus kolikor toliko pametne besede. »saj počnem kar hočem- hočem vedeti kako ti je ime.« oh ne, definitivno se je ne bo tako hitro znebil, dokler ne bo dobila imena ni imela namena oditi nikamor. »ker pač takšna sem. in dobro, morda res nisem, sploh ne na tak način. in ne boš se me znebil, dokler mi ne poveš, preprosto« je dejala ter skomignila z rameni, češ da je lahko tu celo noč, dokler ne bo dobila tistega, kar želi. »bi lahko laž naredil še bolj očitno?« je naveličano zavzdihnila ter se ob tem prestopila. pogled stran, vdaja na enkrat ter še mnogo drugih stvari- kot policistki, se ni mogel tako prekleto hitro zlagati, prekleto da ne. »želim tvoje pravo ime, mark.«

Naslov sporočila: blind alley Ned Feb 24, 2013 1:11 pm

tagged is his sweet hope kennedy and has around800words written just for you

ni podpiral takšnega vdora v bar in slabšanje njegovega že tako bednega dneva, toda takoj, ko je ugledal njen obraz med vsemi se je zagotovo na njegove ustnice narisal nasmešek in na koncu tunela je videl tisto luč, čeprav ni vedel kako zelo je zadovoljen z dejstvom, da mu je življenje samo postavila na prave tire policistka in ne samo neka naključna mimoidoča kot je sam predvideval sprva. videti njen obraz po dolgem času pa je bilo prijetno, čeprav je v resnici ni poznal in je od nje ostal zgolj zajeten kup denarja in ime, ki si ga je vgraviral v svoj spomin, vse ostalo pa je bila ogromna uganka katera pa se je sedaj na svoj čuden način pričela razpletati in veselil se je končnega gesla. bilo pa bi veliko bolj prijetno, če bi prišla le ona brez policijske naloge in se ne bi sedaj odvijala preiskava prav sredi njegovega delovnika, ki ga očitno tako kmalu zagotovo ne bo konec.

» vendar te v nemočni položaj nisem spravil jaz, zato prosim usmili se me kot sem se jaz tebe pred časom, « je lahkotno dejal ter se rahlo namuznil v upanju, da ga bo vseeno spustila in ne bodo njegove roke bile nepremično vklenjene za njegov hrbet kot da je največji kriminalec na svetu. preiskavo so lahko opravljali, navsezadnje je bilo njihovo delo, toda vsi prisotni so v celotni zadevi zagotovo bili še najmanj krivi in spet so policisti vohljali po napačnih krajih in osebah. njegove roke pa so se sekundo za njegovimi besedami rešile neudobnih lisic in se oprijel svojega zapestja, njej pa namenil hvaležen pogled. če bi bili vsi policisti tako usmiljeni bi pri njemu znali dobiti kaj več točk priljubljenosti kot so jih sicer imeli. pa ne samo pri njemu tudi pri ostalih- tako ali tako so vsi gojili strahospoštovanje do njih in na drugi strani pa jih pretirano niso marali zaradi različnih razlogov. mladina ker so jih lovili pri njihovem samo enkrat se živi dejanju in taki kot on ker so znali najti pravi čas za vdor na delovno mesto in tukaj so bili tisti kriminalci ker so v njih videli le nadležne komarje, ki so vedno znova in znova pikali in ne glede na to koliko so se trudili, da so jih odgnali se jih niso mogli.» kdo pa je rekel da ni moj ? « je posegel po šali in zgroženo pogledal proti njej, kot da ne more verjeti, da tega ni že sama dojela, nato pa nadaljeval : » samo danes imamo veseli torek, ko nadomestim enega izmed delavcev in se prilagodim z njihovim delovnim okoljem, da vidim iz prve roke kaj lahko izboljšam in kaj ne.« na ustnice si je narisal nedolžen nasmešek,ko je takole tekoče zafrkaval celotno situacijo,a iz svoje kože ni mogel. » sploh pa sem precej dobro videti v tej…delovni opremi, « je še dodal na vse skupaj, ko je s pogledom ozrl proti svoji opravi, ki je bila precej standardna kot vedno, ko je delal. preprosta bela majica, črne hlače in predpasnik ovit okoli njegovega trupa.

njegov obraz pa je takoj pridobil izraz začudenja in neke avtomatične skrbi, ko je ob omembi njenega imena sled nasmeška na njenem obrazu izginila in je njen vdih postal veliko bolj globok, kot da bi postala precej panična in tudi njene besede, ki so sledile so nakazale na neko čudno dogajanje v zraku. » hope ? « je začudeno ponovil njeno očitno novo ime in v njegovih očeh je bila še vedno sled začudenja. » saj veš, da si sedaj zasadila zrno radovednosti vame in bi zares rad izvedel kaj je bilo tako narobe z isabello, da je sedaj postala…hope ? « se je spretno znašel pri vprašanju na katerega pa je dvomil, da bo dobil kakšen iskren odgovor, kajti več kot očitno je bilo da ne bi menjavala imena samo zato ker ji je nenadoma postalo dolgčas z njenim imenom. a se je tema spet spremenila in ni imel namena drezati…za zdaj. » no, vprašanja lahko postavljaš ne vem pa če ti bom zares znal odgovoriti, « je popravil njene besede in se ponovno tudi sam zasmejal ter zvedavo gledal proti njej, ker je očitno njegova rešiteljica, če jo je lahko tako poimenoval, skrivala veliko več kot bi se sam lahko zavedal. v njenih rokah se je že pojavila majhna knjižica in očitno niti ni bila potrebna njegova pomoč, ko si je zapisovala njegove podatke. » si me skrito zalezovala od new yorka dalje, da naenkrat toliko veš ? « je povprašal ne da bi zares sodeloval z njo in pri njeni preiskavi. » dvomim, da bi ti rad izdal ta podatek. kako pa naj vem, da se ne boš sredi noči pojavila z lisicami in me vklenila na posteljo in me pustila tam ubogega in samega. kolikor vem vam policistom ni za zaupati, « ter si prikradel še en očarljivi nasmešek na svoj obraz. » sodeloval pri čem ? dvomim, da je podatek, ki ga hočeš kraj prebivanja. ali pač in si vso tole racijo priigrala samo zaradi mene ?« ob ponovnem pogledu na lisice pa je dvignil roke v bran in v želji, da vseeno ne poseže po njih. » raje vprašaj kar te res zanima,« ji je namignil in prekrižal roke v zvedavi želji, da izve čemu so morali prekiniti njegovo delo.

Naslov sporočila: blind alley Sre Feb 27, 2013 7:08 pm

tag, the awesome scarlett smitten

note: oh i know, i know, how fucking typical is it that he finds her in a dark alley in the middle of the night. I KNOW. but i couldn't resist it anyway.

filadelfija je zanj pomenila vse, kar je potreboval. počutil se je, kot da pluje na oblakih in kot da ima vse na dosegu roke. življenje se je vrtelo naprej in postajalo je boljše in boljše in najbrž je nekje v svojih možganih tudi resnično verjel, da se je spremenil. da je postal tip človeka, ki je vreden življenja. pa vendar je to trajalo za kratek čas, za tisti čas, ko je njegovim mislim vladal viski in ko so bili njegovi gibi omejeni na promile alkohola v telesu. edini trenutki, ko si je iz nenavadnega razloga drznil trditi, da je srečen; in vendar ni bil nikoli srečen, ker nikoli ni bilo dovolj. ničesar ni bilo dovolj, ničesar ni imel; bil je osamljen in nesrečen človek, ki se je utapljal in ki je nekje v podzavesti razumel, da mu prav nihče ne bo podal roke, da bi ga rešil iz brzic, ki ga odnašajo bolečini in osami nasproti.

ko se je privlekel iz bara, je morala biti ura prekleto zgodnja. v trenutku se je naslonil na opečnato steno prazne uličice in z jezikom si je obliznil zgornjo ustnico, ki je imela okus po močnem bourbonu. oh, kako dobro se mu je godilo; bil je pijan in bil je v oblakih, bil je dovolj daleč od bolečine, da mu ne mentalno, ne fizično ni bila sposobna škodovati. nasmejal se je proti temnemu nebu, kjer ni bilo videti ene same zvezde. jebena filadelfija; dala ti je možnost segati po zvezdah, le videti jih nisi mogel zaradi mestnih luči in takih in drugačnih toksičnih snovi, ki so jih spuščali v nebo. jebena filadelfija.

iz žepa je potegnil zmečkano škatlo s cigareti, jo odprl in na svojo veliko srečo našel dva nedotaknjena, morda le nekoliko pomendrana cigareta. enega izmed njiju je potegnil na plano, ga pogladil s prsti, da se je kolikor toliko vzravnal, nato pa škatlo cigaret vrnil v žep in iz kavbojk privlekel vžigalnik. prižgal si je konico svoje majhne, a močne strasti in zadovoljno vase potegnil svoj prvi dim. nebesa; vseeno mu je bilo, če so zvezde sijale nanj ali pa so ga požirali ognjeni zublji. bil je bolj živ, kot si je drznil upati, bolj srečen, kot si je znal predstavljati.. za nekaj trenutkov je naslonil glavo na hladne opeke in zaprl oči. popolna tišina. kakšna blažena spokojnost. kakšen dober večer. kakšna izredna, nenavadna tišina.

potem pa jo je nekaj prekinilo. koraki ženskih petk v tišini. uau, je bil prav zares toliko blagoslovljen, da je proti njemu prihajala lepotica? odprl je oči in zares je bila tam. v trenutku je prepoznal njen obraz, ker se je ta zadnje čase redno pojavljal pred njegovimi očmi; tudi takrat, ko je ni bilo zares ob njem. kako krasno, očitno si je lepotička vzela čas, da ga obišče. "no, no, kam tako hitro, gospodična?" je zahteval z jasnim, odločnim glasom in še preden bi trenil je bil ob njej, dlani je ovil okrog njenih bokov in jo obrnil k sebi, še preden bi lahko glasno protestirala. "sem že mislil, da moj večer ne more postati boljši," se je široko nasmehnil in z eno izmed dlani zdrsel navzgor, po njenem hrbtu.

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Mar 05, 2013 9:30 am

tag; sandrine :3

očitno se res ni zavedala nevarnosti, ki ji jo je predstavljal. če ne bi bil dovolj pri pameti, da se je ustavil zgolj pri potisu proti steni, potem bi jo znal tudi zdrobiti. a sprejela je njegovo, s težavo izrečeno, opravičilo, medtem ko je on sumničavo spremljal rahlo sled nasmeška na njenem obrazu. nekaj česar nikakor ni mogel razumeti. kako je lahko bila tako mirna? ujeta sredi neke temne ulice z neznancem, kjer nihče ne bi slišal njenih klicev na pomoč. ''prav. torej si se hotel zahvaliti? zahvala sprejeta,'' je nadaljeval, ne da bi razumel kaj dosti več. nista se poznala, ne zares. morda je vedel vse njene osebne podatke, od imena in priimka do naslova ulice, kjer živi. a to ni bilo dovolj, to so bile zgolj malenkosti. ''petke so te res nekako izdale. sploh ker odmeva,'' mu je uspelo tvegati rahel nasmešek, ko je sklonil pogled navzdol proti njenim vrtoglavim čevljem in se znova soočil z dolgimi nogami, ki jih je takole razkazovala sredi noči. ''ne vem. vsekakor bi bilo veliko varneje, če bi se odločila za nekaj bolj konzervativnega. zadnjič se je slabo končalo, sandrine. če ne bi prišel mimo... bi ti uspelo brcniti tipa v jajca in v teh tvojih slavnih petkah steči stran preden bi te dohitel? izgledalo je, da mu je uspelo tvoji glavi nameniti vsaj en udarec ob zid...'' je končno zajel sapo, ko ji je skušal pojasniti svojo sicer res povsem neupravičeno skrb zanjo. mar ni prav sam prej razmišljal o tem, da je ne pozna? zakaj torej toliko dvignjenega prahu okrog njene oprave? ''glej, samo pravim, da se je bolje preventivno izogniti težavam, kakor jih iskati. in verjemi, tvoja obleka jih prav išče,'' je zamrmral že v napol predaji, ker je bila tako prekleto trmasta in še naprej vztrajala pri svojem.

dlani je potisnil še globje v žeše usnejne jakne, ko je napravil velik korak proti njej, da se je bila primorana pomakniti nazaj, bližje k steni ob katero jo je nehote potisnil že prej, ko jo je zamenjal za nevarnega zasledovalca. ''ne boš odnehala, kajne?'' je glavo nagnil rahlo vstran, ko je opazoval mehke poteze njenega obraza. trmasta in na videz nepopisno čudovita. ''vztrajala boš dokler ne dobiš kar hočeš... res ne vem, ali si samo tako trapasta ali pa si pametnejša kot bi si sploh lahko mislil in je bila tista noč res redek spodrsljaj,'' je nadaljeval s ponovljenim korakom naprej, da je bila zdaj res nazaj ob steni, on pa krepko v njenem osebnem prostoru. dvignil je dlan iz žepa in se oprl na steno nekje poleg njene temnolase glave. ''kellan. kellan von apperson,'' se je na njegovem obrazu izrisal širok nasmešek. nekateri so njegovo ime poznali kot ime lastnika hudo zloglasnega kluba v mestu – tistega, ki je bil znan po precej provokativnih poslih, ki so se odvijali tam. od striptiza do sprehodov v privatne sobe, kjer so plesalke nudile več kot nekaj zapeljivih gibov okrog droga. drugim, roki pravice, je predstavljal potencialnega kandidata za lisice. nekoga, ki bi ga z veseljem spravili na hladno, če bi imeli dokaze. spet tretji bi sklepali, da je le bogataški dedič, ki počne kar hoče. in opazoval je njen obraz, da bi ugotovil, kam sodi ona. ''zdaj pa, če nimaš nič proti in tudi če imaš, te bom pospremil domov, prav?'' je prej aroganten nasmešek rahlo ublažil in se odmaknil stran od nje za pičlih nekaj centimetrov. ''in ne ugovarjaj mi, res ne. ne izplača se. če hočeš plesati in piti, potem lahko to počneš doma. ali če res hočeš iti v klub, potem grem s tabo. ampak taka ne greš nazaj na cesto.''

Naslov sporočila: Re: blind alley Ned Mar 24, 2013 9:26 pm

tagged is amazing kellan smitten

and here is around 662 words. i'm listening to lana del rey for my inspiration. sorry because it takes a little bit longer, ampak ja, zdravstvene težave and stuff, gosh i hate that -.-" sicer pa yeees, spišeš tu še en post pa nadaljujemo v stanovanju or baru? :3

za trenutek je našobila ustnice, češ da premišljuje o odgovoru ter posledično tudi za trenutek obrnila pogled stran od njega, nato pa so se ji ustnice skoraj avtomatsko zarisale v nasmešek- kakor otroku, ki ne more skrivati nasmeška pred starši, ker je kriv za neko neumnost. »med drugim, da« nato le dejala. pravzaprav res ni vedela, zakaj ji je bilo toliko do neznanca. dobro, rešil ji je rit in to je bilo vse. tudi na v njeni službi, ji je marsikateri sodelavec za las kdaj rešil, da se ni zgodilo tudi kaj hujšega, ampak je celo imela občutek, da je njemu bila nekako bolj hvaležna kakor nekomu iz postaje. dobro, res je izgledal naravnost… hm, božansko, vendar to je bilo tudi vse. in zakaj je potem tako prekleto silila vanj? in res, da je bila radovedna in vse, vendar vseeno je imela občutek, da je šlo tukaj za nekaj drugega- za nekaj kar ni mogla ugotoviti in sicer res, da ji je bilo trenutno vseeno, vendar naslednji dan ne bo ravno lahko prebolela vsega skupaj, zakaj to počne. odrinila je misli ter skomignila z rameni. »nisem pričakovala, da bom naletela nate,« je priznala povsem iskreno, kakor da bi govorila o tem, da je trenutno noč- in res je bila. »dobro, morda… morda bi se zavedla prav čas, jih sezula in…« je že začela z možnim scenarijem, nato se pa vdala ter odkimala z glavo. hja no dobro, pustimo podrobnosti, da je policistka ter bi ji najbrž vseeno kasneje vse skupaj uspelo, glede na to, da je imela nekaj teh zadev že v preteklosti za seboj, vendar v njegovih očeh je bilo preprosto bolje, da izpade tako kot je- deklica, ki je preprosto bila v brezizhodnem položaju in on je bil očitno njen junak, ki jo je rešil. prekleto da ja, veliko bolje je bilo slišati, da ima ta scenarij v glavi, kakor tisti, ki se bi utegnil v resnici zgoditi. »oh ja, pustimo podrobnosti, da takšne oblekice nosi tudi približno devetdeset odstotkov ostalih deklet v kljubu« je dejala ter skomignila z rameni, češ da se res ni več vredno ukvarjati s to temo. najbrž se res ni bilo.

previdno je stopila korak nazaj proti steni, vendar je ob tem uporno gledala v njegove oči, niti približno ne pripravljena, da jih kakorkoli odmakne od tam. ob njegovem vprašanju je na videz razočarano odkimala. oh ne, dokler ne bo dobila tistega kar si želi preprosto ne bo odnehala. »če bi rekel trmasta, bi se lepše slišalo« je dejala, se narahlo namrdnila, nato pa nadaljevala. »in vzemi kakor hočeš- morda pa sem mešanica obojega,« je dejala ter stopila še korak nazaj in na hrbtu že čutila mrzlo steno in posledično je bila v istem položaju kot na začetku, vendar ni ji bilo zares mar, le malce uporniško ter z sledjo nasmeška na obrazu je zrla vanj. za trenutek ji je pogled pobegnil k njegovi roki in praktično je bila sedaj res čisto ujeta v njegovem okrilju, vendar to pa ni preprečilo, da se na njenem obrazu ne bi zarisal ogromen nasmešek, ko je končno izgovoril svoje ime. kako je vedela, da je njegovo? preprosto je, preprosto je bila prepričana v to. no, sicer ne bi bilo prijetno, če je sedaj v bistvu nasedla, vendar kakorkoli je bilo, preprosto je bila prepričana, da je res. in… za trenutek ji je njegovo ime preprosto zazvenelo tako znano, vendar ni bila v stanju, ko bi lahko razmišljala, ne nocoj. morda se bo jutri res sedla za računalnik ter prebrskala zadeve o njem, ampak to bo jutri- danes in v njegovi bližini ni bila ravno sposobna veliko razmišljati. »no in jaz sem sandrine. sandrine barrero, čeprav imam čuden občutek, da si to že vedel. vendar ja, je bilo res tako težko povedati?« je dejala ter se ob tem zmagoslavno nasmehnila, ob njegovem naslednjem vprašanju pa za trenutek pomislila. sicer res, da je nameravala v klub, poiskati neko dobro družbo, se fino napiti ter plesati vso noč, vendar, v tem trenutku, če jo bo pospremil domov je bila vse skupaj druga pesem. »hm, lahko me pospremiš domov, če boš ostal na pijači ali dveh? sami popivati doma bo blazno dolgočasno. torej tako ali pa, če imaš pametnejše delo, potem odidem v klub ter najdem drugo družbo. kaj praviš?«

Naslov sporočila: blind alley Tor Mar 26, 2013 9:00 am

tag; sandrine :3
note; no prob. (: nadaljuješ v stanovanju? priznam, da ne vem več, kaj sva se menile, tako da najbolje, da improvizirava. what happens, happens.

''da, pustimo to podrobnost, da zame nisi kot devetdeset odstotkov ostalih deklet v klubu in mi je res prav malo mar, kaj imajo na sebi,'' je šepnil predse bolj zase kot za njo. moral je pobrskati po spominu, če je sploh že kdaj srečal žensko, ki bi se tako neizmerno rada pregovarjala okrog malenkostnih problemov, pri katerih je bila rešitev jasno izrisana pred očmi. ''saj se zavedaš, da bi vse skupaj lahko vzela kot kompliment kajne?'' je nato dvignil pogled nazaj proti njej in so se njegove ustnice izoblikovale v širok nasmešek. ''morda pa moja skrb namiguje na to, da mi je nadvse neprijetno gledati tvoje dolge noge in dekolte, ker skušam še naprej ostati dostojen neznanec, ki te je nekaj noči nazaj rešil pred enim kretenom?'' je podal svojevrstno pojasnilo za tale manjši prepir in njegov pretirano zaščitniški odnos do tako rekoč neznanke. resnici na ljubo tudi sam ni vedel, zakaj še stoji tukaj sredi noči in se pregovarja, namesto da bi jo pustil, naj počne kar hoče. nenazadnje res ni sodila na njegov repertoar odgovornosti in že tako je imel dovolj dela, da je na varnem držal saro in polovico deklet, ki so delale zanj. ''ampak seveda, se strinjam s tabo, pustiva podrobnosti,'' je hitro pristavil, preden bi v njegovih besedah spet našla kakšno zanko in ga sunila nazaj z ostrim sarkazmom. če ne drugega, ga je malce zabavala. in obenem spravljala ob živce, vendar bi to lahko celo spregledal.

''nisem kot tisti tip,'' so se glasile njegove besede, ko se je levica oprijela zidu za njeno glavo in se je nagnil proti njej. vedel je, da ji verjetno ne rabi zagotavljati, da ni enak moškemu, ki se je nad njo spravil tega večera, ko sta se spoznala. besede so bile mišljene kot zagotovilo, naj ne bo strah, a namesto tovrstne reakcije se je čez njen obraz narisal ogromen nasmešek. seveda, lahko bi ostal tiho in ji ne izročil svojega imena na pladnju. ''vem, da si sandrine barrero. saj sem ti rekel, da vem o tebi več, kot bi si želela oba. od tvojega naslova do številke oblačil,'' se je moral še sam nasmehniti, ko se je vidno sprostila: ''italijanske korenine, kaj? to pojasni temperament... in tisto prej omenjeno trapastost.'' nova uporaba besede, ki jo je prej zmotila, tokrat ni bila mišljena s prej izrečeno ostrino. ''kaj pravim? pravim, da je moja odločitev praktično samoumevna – očitno bom imel še enkrat priložnost videti tvoje stanovanje,'' je rahlo priprl pogled in se končno odmaknil stran od nje, ko je stopil korak nazaj in potisnil dlani nazaj v žepe jakne. ''avto imam za vogalom in hitreje bova tam, kot če greva tja peš. poleg tega te res hočem odrešiti teh pet. nikoli ne bom razumel, zakaj ženske mučiti noge s temi trlicami,'' je pomignil za naslednji vogal ulice, kjer se je nahajal njegov srebrni porsche. počakal je, da mu je prišla dovolj blizu in nato pričel hoditi v nakazano smer, ko so njene visoke pete znova odmevale po celotni ulici in se je moral znova nasmehniti. ''in, sandrine barrero, kaj sicer počneš v življenju, kadar ne zasleduješ moških po ulici?'' je mimogrede povprašal po njenem poklicu in v žepu pritisnil na daljinca za avtomatsko odklepanje, ko sta bila dovolj blizu avta. ustavil se je ob vratih sopotnika in jih zanjo odprl na stežaj, da je lahko sedla.

Naslov sporočila: Re: blind alley Čet Apr 18, 2013 10:06 pm

tag, kevin smitten

tega pravzaprav niti ni počela; tokrat pa je eni izmed njenih sodelavk - tisti najbolj prijetni, svetlolaski barbari, ki je imela lase vedno spete v trdno kito in je veliko govorila o zanimivih dejstvuh, za katera nihče ni vedel - uspelo, da je cynthio ob nočnem času vendarle izbezljala iz stanovanja. tako je torej nase navlekla simpatično bež obleko in dovolila svojim valovitim lasem, da so se neomejeno spustili po njenih ramenih. obula je balernike, ker v visokih petah ni znala hoditi, okrog ramen si je ogrnila tanko jaknico, če bi jo morda kasneje zazeblo. kraj, kjer sta se dobili, je bil ekstremno obljuden; ni šlo za tip prostora, kjer bi se cynthia pogosto zadrževala. ni marala takšnih prostorov; bili so neprezračeni, ljudje so bili nenavadni in po zraku so švigali poželjivi pogledi, ki so se ji zdeli kar najmanj primerni. barbari je dovolila, da je iz menija zanjo izbrala nek koktejl, ki se je navsezadnje izkazal za odličnega - sladkega, s kokosom in kdo ve kakšnim alkoholom. raje ni vedela, ker se ji navsezadnje pitje alkohola nikdar ni zdela velika prioriteta. ni je brigalo; vedela je, da ne bo nikdar poznavalka žganih pijač in da še polsuhega vina ne bi znala ločiti od suhega, čemu bi se sploh trudila. in potem je svoj koktejl počasi srkala po modri slamici, skušala poslušati svojo kolegico preko glasne glasbe - zvočnik je, očitno, bil nekje blizu njiju - in se smehljala tistemu, kar je razločila skozi hrup.

barbra je bila po štirih koktejlih vihrava in klepetava; cynthia je tedaj dokončala svojega prvega in preden jo je njena kolegica popolnoma nenapovedano zapustila - ker je očitno poznala nekega tipa pri baru - ji je ponovno naročila isto pijačo. nekaj časa je torej še posedala za mizico, ki je prej pripadala njej in - ojej - prijateljici, ki se je poljubljala z natakarjem; po nekaj trenutkih ji je postalo jasno, kako zelo neprijetno bi znalo postati, če bo še dolgo tukaj sedela sama, zato je za pecelj prijela svoj na pol izpraznjen kozarec, vrgla jakno preko ramena in se odpravila proti izhodu. nekaj časa je postala tukaj, še naprej srkala svojo pijačo in se sramežljivo ozirala naokrog. nekaj različnih skupin je stalo v krogih in kadilo. pogovarjali so se glasno, morda so bili že nekoliko vinjeni. razumevajoče se je namuznila, nato ji je pogled pobegnil v drugo smer. na nekem koritu je sedela temnolaska z obrazom, zakopanim v dlani. cynthia se je namrščila in v trenutku, ko ji je hotela pristopiti in se pozanimati, ali je vse dobro, je dekle.. zelo nazorno izpraznilo svoj želodec.

kaj je počela tukaj! to vendar ni bilo mesto, kamor bi ona zahajala - sama pa vsekakor ni hotela biti tukaj. svoj kozarec je odložila na eno od visokih mizic, še preden ga je izpraznila, roke je pospravila v žepe in se odpravila od tod. prehodila je nekaj ulic, ko je končno sklenila, da ima morda danes priložnost, da poizkusi, če lahko tukajle nekako seka pot po kakšni bližnici. počasi se je sprehajala, si ogledovala štukature kakšnih posebnih stavb in se predvsem sproščala po vsem tem hrupu, ki ji je tako nasilno udrl v glavo. vsakič, ko si je obliznila ustnice, se ji je zazdelo, da še vedno čuti sledi slastnega kokosa - edine res dobre stvari tega večera. njen pogled se je za nekaj trenutkov ustavil na velikanskem grafitu na opečnati steni. na njem je bilo videti.. morda sodobno interpretacijo rojstva venere. venera je bila veliko bolj razgaljena, kot na originalu. in ko je hotela iti dalje, se je nad njeno glavo ugasnila ulična svetilka. nenadoma se je konec ulice, ki ga pravzaprav ni zares videla, znašel v temi. samo to ji je še manjkalo. zasukala se je, da bi se vrnila nazaj na svetlo, ko se je v njeni neposredni bližini nenadoma pojavila neznana silhueta. poskočila je kot preplašena srnica in nekoliko zacvilila, v trenutku pa se je njena dlan znašla na njenih prsih. "o bog," se je nežno nasmehnila. "prestrašili ste me."

Naslov sporočila: Re: blind alley Čet Apr 18, 2013 10:48 pm

tag; boo! :3

»Daj spizdi nekam, usrane nemarno,« se je zadrl na debeluha, ki je roke nekoliko preveč intenzivno polagal nad njegova dekleta. Hah, od kdaj se je tako zelo brigal za tistih nekaj deklin, od katerih je pravzaprav živel; mogoče od takrat, ko je eno ali dve izmed njih zapeljal tudi do svoje spalnice in ker si ju je zdaj tako rekoč lastil. Bil je čuden človek, predvsem dominanten in napadalen, ko je prišlo do vprašanja o lastnini ali o tem koga bo pofukal tokrat. Tiste temnolaske sigurno ne, vedno je tako zelo zasedena in ni bilo dvakrat za reči, da je že fasala kakšne bolhe ali herpes, svojo blondinko je za par uric že odstopil prijetnemu (kolikor pač so lahko prijetni ljudje, ki si plačajo fuk) možakarju, ki je tako dolgo vztrajal pri svojem, da je Kevinu na koncu uspelo iztržiti dvojno vsoto za tisto … no, kako ji je že bilo ime. Tokrat je po dolgem času prišel do kluba, kamor so navadno zahajale njegove dekline, navadno se je zadrževal doma ali pa v zgornjih prostorih, kjer je imel najeto svojo sobo, in samo enkrat je bilo potrebno ugibati, pa so vsi vedeli čemu je namenjena. Je bil tipičen zvodnik? Mogoče. Je svoja dekleta izrabljal kot sužnje? Včasih. Toda kljub vsemu je z marsikatero tudi v zasebnem življenju prijateljeval, kakšna je v njemu videla le žival, ki ji časti kruh, tretje pa so ga sovražile z dna duše. »Kakorkoli že, znajdite se, mudi se mi domov,« si je namislil izgovor, ki so ga slišale že neštetokrat. Navadno je bil pimp tisti, ki je vsaj deloma pazil na svoje kurbice, Kevin pa je svoj položaj izkoristil še za marsikaj drugega – seks, zabavo, alkohol (v grozno neprimernih količinah) in še enkrat seks.

Ubral je tisto najkrajšo možno pot do vile, ki je s kopnenjem denarja, počasi tudi izgubljala svoj sijaj, je pa še vedno vsaj dostojno predstavljala njegov položaj v družbi. Bil je navsezadnje del družine O'Brien, za katero sicer ne bi mogel reči, da je bila strašno priljubljena, vsekakor pa je po dobrem letu ameriškega življenja ugotovil, da je priljubljenost zadnje kar potrebuje. Strahospoštovanje, to je bil dejanski ključ do uspeha, in če bi navzven kazal tisto mehkobo, ki jo je včasih celo bil sposoben izbrskati nekje pod debelo plastjo krutosti in šovinizma, sedaj gotovo ne bi bil tu; s ključem najnovejšega bmwja v desnici, z levico potopljeno v žep novih armanijevih hlač in debelim zavitkom, na nepošten način pridobljenega, keša.

Poigraval se je s ključi, ko je nekoliko odsotno stopal po pločniku in v tistem verjetno niti ni gledam kod hodi; pot do doma je poznal bolje kot katerokoli drugo, in če v tistem njegova pozornost ne bi bila preusmerjena na razigran korak koščene svetlolaske nekje v soju svetle neonske luči, bi verjetno že zdavnaj stal na dvorišču, kjer ga je vsako noč nalajal sosedov cucek, ki bi mu v čelo najraje poslal metek ali dva. Tako pa je ubral pot v neznano, nekam v temo, kjer se je rahlo vinjen kar malo opotekal in prekleto začudeno je spremljal lahkoten korak tiste koščene lutke, s katero bi v tistem trenutku še kako zelo rad upravljal. Mogoče je zato pospešil korak in se ji približal na par metrov, ko je pred njima enostavno zmanjkalo umetne svetlobe – obrnila se je in se iz oči v oči srečala z njim, pri tem prestrašeno zadrhtela preko celega telesa in dlani privila k drobnemu prstnemu košu. Kako simpatično! »Oh, to ni bil moj namen,« se je gladko zlagal, ko je bolj sebi v brado izrekel par besed. Pa še kako je bil to njegov edini namen. Ne le prestrašiti pač pa si tudi privoščiti deklino, ki je že od zadaj izgledala presneto slastno, ko pa je na njenem obrazu opazil neke vrste milino … jah, bil je prevzet. »Mislim, saj veš kakšni ljudje se sprehajajo tu naokrog, morala boš biti bolj previdna.« Njegove oči so se zalesketale od pofukanega poželenja, ki je takrat obsedlo njegovo telo, toda objeta v temo tega seveda ni opazila. »Pusti, da te pospremim vsaj še do naslednjega vogala,« ji je predlagal, četudi prav dolgo dlani v žepih ne bo mogel več zadrževati. Kako daleč je znal iti, je vedel le sam, njej se vsekakor ni niti sanjalo.

Naslov sporočila: Re: blind alley Čet Apr 18, 2013 11:16 pm

tag, kevin smitten

široko se je nasmehnila, ko ji je povedal, kako je ni želel prestrašiti. "samo - takole v temi ste se pojavili," je z bleščečim nasmeškom žvrgolela naprej, kot bi ji bilo potrebno objasniti, zakaj je takole nemarno trznila, ko ga je zasačila za svojim hrbtom. še za trenutek ni posumila, da bi utegnil biti karkoli kot naključen moški, katerega pot je mimogrede prekrižala njegovo, in vendar je bila od tedaj, ko je pri theu našla pištolo.. nekoliko bolj previdna. samo nekoliko; temule prav nič ni na čelu pisalo, da je slab človek, zdel se je simpatičen in prijeten - sicer se ne bi takole na široko smehljala. "ja, saj sem samo.." je prikimala, celo nekoliko presenečena, ker se ji je zdelo, kot bi točno ujel tok njenih misli. samo na poti domov. kmalu bo doma in potem bodo vsi morebitni nevarneži, ki bi se lahko kje pojavili, izpuhteli pod soparo tuša in izginili v dišeči, sveže oprani posteljnini. morda si bo prižgala še dišečo svećo z vonjem vrtnice, a kaj, ko jo je bilo venomer strah, da se bo kaj po kakšnem bizarnem slučaju zgodilo in nenadoma se bo zbudila sredi morilskega požara. neprijetna misel.

njegova ponudba je bila sicer izredno vljudna, toda počasi je odkimala. "hvala, ampak.." najbolje bo, da bo kar iskrena, kajne? "pravzaprav ne vem niti, kje sem. mislila sem, da bom našla bližnjico do doma, namesto tega pa sem se izgubila." kako zelo tipično. slehern nekoliko kompleksnejši poskus, ki je odstopal od dolgočasnega vsakdana, je bil totalna napaka. izgubila se je, v službi je kaj razbila, doma je kaj zažgala.. popolnoma štorasta je bila, ko je prišlo do reči, ki jih je bilo potrebno narediti drugače, kot je bilo to običajno. navsezadnje je samo opravičujoče skomignila z rameni, kot bi želela pokazati, da krivda pravzaprav sploh ni njena, nato pa zmajala z glavo. "ne, mislim, da se bom kar vrnila tja," je s prstom nekoliko zmedeno pokazala v smer, iz katere je prišla, nato pa je zmajala z glavo in pogled ji je znova pobegnil k njemu. oh, utrujala ga je s seboj.

"šla bom," se je navsezadnje sramežljivo nasmejala, nato pa pokimala v pozdrav in se zavrtela na petah. naredila je korak, ko ji je bilo jasno, da se je tudi neznanec, odločil, da se bo odpravil v isto smer. prav. saj je imelo smisel, navsezadnje je cel konec ulice izgubil svetlobo in - navsezadnje, iskreno - kdo bi pa hotel hoditi po takšni temi? zatorej se je le brezskrbno nasmehnila, ko je naredila še nekaj korakov - čeprav je nekje v podzavesti začutila, da ne bi smela biti tako zelo mirna.

Naslov sporočila: Re: blind alley Čet Apr 18, 2013 11:48 pm

tag; boo! :3

Joj, kako zelo naivna je bila, je pomislil, ko nasmešek z njenega nežnega obrazka kar ni izginil. Kot da bi odraščala v jebenem milnem mehurčku, kjer je bilo vse popolno, vsi ljudje pošteni in sprehodek ponoči nič kaj pretirano nevaren. In kako zelo se je motila, ko je v njegovo smer zrla z nekakšnim zaupanjem, s tistimi napol priprtimi ustnicami, ki so razkrivale njen čudovit bel nasmešek in oči polne miline. Ni jih mogla šteti več kot dvajset, se je s pogledom sprehodil preko njene postave in jo čisto na hitro primerjal z vsako, ki jo je pobral na podoben način. Njene prsi so se razgubile v kratki oblekici, ki je pokrivala koščena stegna, dolge roke je ovila okrog svojega trupa, ko da bi jo to utegnilo obvarovati pred čemerkoli že … vsekakor je bila pravo nasprotje tistemu, kar je v ženskem telesu navadno iskal, toda novo je bilo vedno dobro. Vedno bolje in sveže. »No vidiš, ravno pravi čas sva se srečala,« je hitro bleknil, preden bi se utegnila izgovoriti in poiskati boljšo rešitev za svoj problem. Namreč ni je mogel kar tako preprosto spustiti iz svojih krempljev. Ne, to ni bil Kevin O'Brien. On ni nikoli odnehal. Iz vsakega ne, je bil sposoben izvleči da, četudi je bilo včasih potrebno uporabiti silo. In zato ji je sledil. Ne, ker bi bil tako prekleto zaskrbljen za njeno varnost. In ne zato, ker je preostanek ulice, ki je vodila naravnost do njegovega doma, bil objet v temo. Najmanj pa zato, ker ji je čisto iskreno želel pokazati pravo pot.

Omamna nedolžnost, ki jo je njena pojava predstavljala mu je stopila nekam v glavo in popolnoma zameglila tisti kotiček za razum. Kaj je pravzaprav počel, kaj je bilo prav in kaj narobe, zakaj za hudiča ga je zagrabilo ravno sedaj, v družbi z žensko, ki je dosti bolj spominjala na nedolžno deklico. In nekje v zadnjih besedah je dobil svoj odgovor – devica, morala je biti devica. Tako neprepričana sama vase, brez volje in samozavesti; naivno je zaupala vsakomur in prijazno odgovarjala moškemu, ki je oddajal očiten vonj po pijači, ki je mogoče izgledal pošten, v resnici pa je bil prekleto zjeban in nabrit. »Pa ne bi raje ostala z mano?« ji je še vedno sledil z ramo ob rami, še preden pa bi utegnila izbrati naslednje besede, mu je levica ušla okrog njenega tankega pasu. Začutil je upor, toda to ga je le še dodatno podžgalo in povlekel jo je še bliže k sebi. »Veš, ko sem prej rekel, da se tu potikajo ljudje vseh sort … mogoče nisem izključeval sebe.« Zahahljal se je, kot da bi ravnokar povedal prijetno šalo, kot da bi pričakoval, da bo namesto v jok planila v smeh. Kot da ji ne bi ravnokar čisto direktno povedal, da je zakorakala v levjo kletko. Z desnico je objel njen koščen in sedaj prekleto zgrožen obraz, s prosto roko pa zdrsel preko njenega slokega hrbta do golega stegna, kjer se je njena oblekica tudi – oh kako zelo priročno – končala. Kot naročeno je dobrega pol metra proč ugledal kovinsko ograjo, kamor jo je nič kaj nežno zasidral in izsilil poljub, ki se je z njenim ugrizom tudi ekspresno hitro končal, in brez da bi se oddaljil za več kot dober centimeter, je zamrmral v odgovor, »oh, torej imaš rada grobo igro, mala.«

Naslov sporočila: Re: blind alley Pet Apr 19, 2013 12:21 am

tag, kevin smitten

nenadoma več ni hodil za njo; zdaj je hodil ob njeni strani in pričela se je počutiti nekoliko neprijetno. kot bi se vrnil prejšnji zlovešči občutek, kot.. kot da bi že ves čas vedela, pa bi se naivno slepila. "ne.." je skušala odgovoriti nekoliko odločneje, ko ji je - na žalost mnogo prepozno - preko obraza padla senca dvoma. nenadoma jo je njegova groba roka pograbila za pas; z največjo lahkoto jo je zasukal k sebi, privil v svoj objem, iz katerega se je želela izmuzniti. držal je samo še toliko bolj grobo, ona pa je svoje koščene dlani pribila na njegove prsi, da bi se mu izmaknila. bila je mnogo prešibka; takole se je lahko zvijala in se skušala izmuzniti, a z vsakim gibom se je bolj zapletala v nastavljeno mrežo. v mrežo, ki je še tisti trenutek ni zares dojela; pravzaprav je bilo vprašanje, če jo je bila sploh zmožna dojeti. niti sanjalo se ji ni, v kaj je zakorakala; če bi se ji, bi zdaj najverjetneje po licih že točila krokodilje solze, namesto tega pa ji je na obrazu vladal zgolj namrščen izraz, ki je jasno kazal, da ta neznanec nima niti najmanjše pravice, da steguje svoje roke po njenem telesu.

"izpusti me," je skušala veleti, pa je vse skupaj izpadlo zgolj kot medla prošnja. med tem, ko se je tako na vse kremplje trudila, da bi ušla močnemu objemu, ki jo je ovijal okrog pasu, je že popolnoma izgubila sapo. "prosim.. izpusti me," je moledovala, kot da bi njene iskrene in velike oči lahko dosegle kaj pri grobosti in surovosti, po kateri je ta neznanec posegel. ko je ujela njegov pogled, ji je postalo jasno, da prošnje ne bodo zalegle. hotel se je poigrati z njo; izpustil je ne bo, dokler ne bo igre konec. igre, ki.. igre, ki je še ni razumela.

njen hrbet je trčil ob hladno kovino, nekoliko je zastokala, ko so jo njegove surove roke prikopale ob ograjo, da se ni bila zmožna niti premakniti. njegova roka je zdrsela po njenem stegnu, ob čimer je zacvilila in zmajala z glavo; v tistem trenutku je bila že prisiljena zadržavati solze. zdaj jo je postalo strah; ni trajalo prav dolgo. "zakričala bom," je bila zadnja grožnja, ki jo je premogla, ko je skozi otožne oči ujela pogled v njegove. njegove nasilne in mogočne oči, ki niso dajale prostora za pobeg. že v naslednjem trenutku ji je usta zamašil s svojimi, prestrašila se je - ugriznila ga je - in umaknil se je. njeno srce je utripalo, kot bi hotelo zartrgati njene prsi in pobegniti na prostorst. njeni zobje so šklepetali. njene tresoče roke so pričele tolči po njem, da bi se lahko nekako vendarle izmuznila in pobengila.. njeno telesce je trepetalo kot šiba na vodi, ko je iz sebe spravila piskajoč krik obupa: "pomagajte!"

Naslov sporočila: Re: blind alley Pet Apr 19, 2013 12:58 am

tag; boo! :3

Njeno upiranje je poželenje le še potenciralo in njegove dlani se sedaj niso omejevale zgolj na nežno kožo njenega obraza; s telesom jo je prikoval k jekleni ograji in vzhičeno, skorajda agresivno raziskoval njeno telo. Do zadnjega centimetra, do zadnje malenkosti, medtem ko svetlolaska ni bila prav daleč od patetičnega prosjačenja in joka. Oh, kje so bili časi, ko ga je jok zmedel, ko je to doumel kot prošnjo po zasebnosti in ko je to tudi upošteval. V tistem trenutku je bilo dekletce, o katerem prav veliko več od tega, da živi nekje blizu, ni vedel, le še ena izmed tarč na njegovem seznamu in dokler na njej ne bo pustil svojega pečata, ne bo odnehal. Ne bo popustil krepkega prijema okrog njenega tankega stegna, koder je sedaj presenetljivo nežno drsel in se nevarno bližal predelu, ki ga je edini čisto zares zanimal. Njenega sicer povsem simpatičnega obraza sploh ni opazil, ko se je tako odsotno osredotočal na občutke, ki so ga oblivali, na tisto napetost, ki jo je čutil v hlačah, in čeprav bi jo v tistem najraje vrgel na bližnjo klop in porival do onemoglosti, so ga njeni udarci in konstantno čebljanje spravljali ob živce. Kako neumna je morala biti, da se še vedno ni zavedala dogajanja, da je mislila, da jo bo sredi noči sploh kdo slišal in da je njegov namen zgolj potešiti tisto glavno slo po nekaj topline in bližine in jo nato izpustiti v noč.

»Misliš, da te bo kdo slišal,« je le zavil z očmi, potem pa dlan vseeno umaknil z njene zadnjice više. Dosti više. Do njenega vratu, kjer lahko zgolj z malce krepkejšim prijemom utiša vsak krik, vsako blebetanje, ki mu kar ni bilo konca ne kraja. Čutil je hiter utrip njenega srca, ki se je tu in tam ustavilo, kot srce majhne bele miške, ki ne ve katero pot v velikanskem labirintu bi ubrala, njene dlani so zopet udrihale preko njegovega prstnega koša in ni pričakoval, da bo svojo grožnjo dejansko tudi uresničila. Ko je prej govoril o tem kako je nihče ne bi slišal, se je krepko zmotil; kot pofukana sirena je zatulila in ni mu preostalo drugega, kot da jo na nek način poskuša utišati. S prosto roko ji je dosti prehitro skušal prekriti usta in njeno teme se je nerodno srečalo s kovinskim ozadjem, kjer sta še vedno iskala oporo. »Še enkrat, pa prisežem, da te ubijem na licu mesta,« je umaknil dlan in jo s kazalcem nežno pobožal po prifrknjenem nosu, besede pa se niti slučajno niso skladale s tonom v katerem jih je izrekel. Tako mirno, tako nežno, kot da bi to bila stalna praksa. Tako nepričakovano, da še sam ni vedel od kod je vse to prihajalo. In utihnila je, toda drhtenje njenega telesa ni pojenjalo, niti hitro lovljenje sape, ko je očitno v zadrževanje solz že morala vložiti preklemano veliko truda. Kako za vraga ga je to še vedno lahko tako zelo vzburjalo. Moral je bil hudičevo pritegnjen, ko je v tistem začel odpenjati pas, njej pa je verjetno prav tako postajalo jasno kaj se ima zgoditi. »Manj se upiraš, manj bo bolelo,« je s skomigom ramen zamrmral v njene ustnice in jih še enkrat poljubil, upajoč, da bi mu tokrat poljub morda celo vrnila. Toda ne, kot kup nesreče se je naslanjala nazaj in le še zaradi njegovega trdnega oprijema je obstala pokonci, in to ga je ujezilo. Prekleto ujezilo. Poiskal je pot do njenih čipkastih hlačk in jih dobesedno strgal z nje, prsti pa so avtomatsko zašli tja, kamor so bili namenjeni že ves čas.

Naslov sporočila: Re: blind alley Pet Apr 19, 2013 1:27 am

tag, kevin smitten

srce ji je pričelo biti še intenzivneje, ko je njegova roka poiskala pot do njenega vratu in se ovila okrog njega, kot bi bila to neka.. samoumevna in vsakdanja stvar. in ko je zakričala, se je njegova silna roka zaustavila ob njenih ustih, jih grobo prekrila; ob tistem ji je celo glavo cuknil nazaj, da je z zatiljem usekala ob kovino za seboj. zacvilila je od nenadne in nepričakovane bolečine, ob tem pa je že začutila, kako so se zdaj dolgo zadrževane solze prebile do točke, kjer so se še komaj skrivale za njenimi očmi. skušala jih je zadržati - saj ni zares vedela, zakaj je bilo tako, morda preprosto zato, ker jo je bilo strah hlipati - še več, prazaprav jo je bilo na tej fazi strah storiti karkoli, kar se bi morda lahko razlikovalo od njegovega plana za igro. tega načrta pa se je, iskreno,bala še huje kot kateregakoli strahu v življenju. sumila je lahko, kam ta igra grobosti vodi in sama misel na to ji je obrnila želodec in potisnila solze v njene oči.

vsa prestrašena je opazovala gesto njegovega prsta, nežno, glas, ki se je skladal z njo - in nato sporočilnost njegovih besed, ki se ni skladala z ničemer. iz sebe je spustila čisto kratek zvok, ki je v neki formi piska označeval njen strah pred tem.. moškim. "izpusti me, prosim," je zahlipala. eni solzi jih je sledilo tisoče; v trenutku so premočile njena lica in se pričele kotaliti po njenem vratu, te krokodilje solze, solze popolnega obupa in nemoči, ker je - navsezadnje - vedela. hladna slutnja, ki se je vila okrog nje, taista, ki je sprožila, da se je njeno telo treslo kot še nikdar in da sploh ni bila sposobna normalno zajeti sape, ker je takole hlipala, ta hladna slutnja.. o ja, vedela je. "prosim," je pričela panično hlipati; in ko se je to začelo, se preprosto ni bila sposobna ustaviti. lovila je sapo in skušala utišati svoj jok, da ne bi bila preglasna - da je ne bi ubil, ker je preglasna. trepetala je in jokala; ni vedela, kaj naj ji preostane.

zaslišala je zvok odpiranja pasa na njegovih hlačah; pogled ji je za trenutek pobegnil k njemu, samo toliko, da se je prestrašila še samo toliko huje. zdaj iz sebe ni bila več sposobna spraviti besedice; hlipala je vse tišje, a vse intenzivneje, njene roke so še zadnjič - tokrat z zadnjo silo, ki jo je premogla - usekale po njegovih prsih, toda tega silaka ni mogla niti premakniti. nikakor se ni bila sposobna zavarovati pred njim. bila je nemočna žrtev, njemu prepuščena na milost ali nemilost. prosim, ji je uspelo oblikovati besede z usti, med tem ko zvoka iz svojih od strahu zakrknjenih glasilk ni spravila. njegove poslednje besede so sprožile nov val tresljajev po njenem telesu, v tem trenutku se je bala za.. za svoje življenje, za svoje telo, za vse, kar je lahko označila za svoje. bilo jo je tako strah, da bi se najraje zakopala v kakšno podzemno luknjo in tam dočakala svojo smrt. njena usta so spet prekrila njena - obraz je umaknila stran od njegovega, vsaj toliko je lahko konrtolirala svoje telo. ni si želela njegovih ogabnih, z alkoholom prežetih ustnic, nič si ga ni želela, na daleč je smrdel po slabiču. nohti na njenih rokah so se preko njegove srajce zarili v njegovo kožo, ko je začutila, kako jo je hlačke z izredno grobim potegom iztrgal iz telesa. in nato je začutila njegovo dlan, njegove prste, in iz sebe je spravila še zadnji živalski krik, ki ga je premogla, ko je obraz spačila, kolikor je šlo, nothe pa zarila še bolj globoko. česa hujšega od tega, kar je čutila sedaj, si ni znala predstavljati. če je tako, jo naj ubije, ker je zakričala. naj jo ubije, naj ji vzame življenje in opravi s tem.

Naslov sporočila: Re: blind alley Pet Apr 19, 2013 2:16 am

tag; boo! :3

Karkoli je storil, v njenem svetu očitno ni bilo dovolj dobro. Marsikatera mrha bi se že zdavnaj vdala v usodo in mogoče celo uživala tistih nekaj minut, ona pa … ona pa je namesto tega zariplo hlipala in skozi tesno priprte ustnice šepetala besede, ki jih je to noč izrekla še nekajkrat. Prosila ga je za usmiljenje, pa je bilo to nekaj česar Kevin preprosto ni poznal. Vsaj ne sedaj, ne pijan, vzburjen in nekje na robu tistega kar bi normalen moški opisal s hrepenenjem po človeški bližini – hrepenenje po harmoniji dveh teles, kar tole s svetlolasko gotovo ne bo. Vsaj ne dokler se bo drla kot ranjena srna in točila krokodilje solze, ki so sedaj že močile njegovo srajco. Bila sta predaleč, da bi sploh lahko odnehal, in čeprav je to vsekakor bila ena izmed možnosti, rok preprosto ni mogel odlepiti z njenih sijanjih nog; v poljubih ni imelo smisla vztrajati, zato je obraz zakopal v njen vrat in z jezikom nekajkrat zaokrožil okrog njenih ušesnih mešičkov, potem pa nadaljeval niže, vse do njenih prsi, od koder bi najraje odtrgal tisti kos svile, ki je še ostajal na svojem mestu. Zanimivo kako se je tako utopično vdala v usodo, mogoče tu in tam še prosila koga tam zgoraj, za priložnost, ko bi lahko na hitro stekla proč, sicer pa je v njegovem objemu obvisela kot marioneta. Hudega užitka ob tem le ni bilo in tudi ko se je je dotaknil na tako delikatnem mestu njen obraz ni zasijal od užitka. Daleč od tega, še vedno je bil zaprepaden, žalosten, prestrašen, ne-spreminjajoč. Tudi ko je deloma od jeze, deloma pa zato, da bi z dlanema lažje zaobjel njeno oprsje, raztrgal zgornji del svetle obleke, ki je sedaj razkrival dobršen del njene kože. Oh, kako jo je potreboval. Kako zelo jo je hotel čutiti ob sebi, drsenje njene hladne in naježene kože ob njegovi in čeprav niti eno samo dejanje ni bilo prostovoljno, je v njegovih očeh to še vedno bil zgolj seks.

Dvignil jo je v naročje, potem ko je še zadnjič zakričala v prazno, hlače pa so kar same zdrsele proti kolenom in mu dale prosto pot do njene notranjosti. Lovil je sapo in obsedeno zastokal, ko si jo je vzel, tako grobo, da bo vsaj še nekaj dni, če ne celo tednov, vsa modrikava okrog predelov, ki so nič kaj nežno trkali ob njegovo telo. Ni se mogel pritoževati, bila je popolna, tako nedolžna, da verjetno še sama ni vedela kaj se je pravzaprav dogajalo in ko jo je v tistem vendarle položil na tla in z njenega telesa prvič po slabe pol ure umaknil dlani, ni zmogla niti koraka. In tudi on ne, še vedno je bil v lahnem transu in dosti raje bi videl, če bi se lahko ulegel med čiste rjuhe svoje udobne postelje, tako pa je moral hlače, ki so prej lahno padle proti tlom, že vleči nazaj na potno kožo. Zapel je pas, se oddaljil za kakšen meter, toliko, da jo je celo ujel v svoje vidno polje – še vedno hlipajoča, z raztrganimi cunjami vsaj delno prekrita in s potočkom krvi, ki je curljala preko njenega stegna. Je bilo vse to zares njegovo delo?

Naslov sporočila: blind alley Pet Apr 19, 2013 12:06 pm

tag, kevin smitten

potem ji je strgal obleko; njegove dlani so drsele po delih njenega telesa, kamor mu niti v sanjah ne bi pustila iti in vsak dotik je bolel bolj, kot bi znala opisati. nikoli še ni pomislila na to, a v tem trenutku bi bila pripravljena - in želela bi si - umreti. njegove močne roke so dvignile njeno telesce, ki se je skušalo še z zadnjimi izdihljaji izviti iz njegovega objema. počutila se je, kot da umira. njegove roke, njegovo živalsko stokanje, njegova sapa na njenem obrazu, vse se ji je do te mere gnusilo, da se je še komaj zadrževala. najraje bi bruhnila po njem. najraje bi mu odrla kožo. najraje bi jo odrla sebi. najraje bi umrla. njeno telo je butalo ob trdo ograjo na eni in ob njegovo telo na drugi strani. iz sebe je skušala potegniti glas, iz dna svoje duše je poskušala zakričati, morda izgovoriti samo preprost 'ne', a bolečina, ki je stresala njeno telo, je bila tako močna, da ji je odvzela dar govora. trepetala je, navsezadnje je svoje roke odtegnila od njega in z njimi prekrila svoj obraz, kot bi se ji zdelo, da se bo s tem zavarovala. kot bi padale granate, ona pa bi, kljub temu, da bo bomba padla naravnost nanjo, skušala zaščititi svoj obraz. umiriti se ni mogla za nobeno ceno, tudi poskušala se ni. njegove grabežljive roke so njeno telo nastavile tako, kot mu je ustrezalo in ker ni mogla uiti, je navsezadnje ostala brez slehernih moči.

zdelo se ji je, da so se odvile ure. ena. dve. tri. njen obraz se je nazadnje obrnil proti zvezdnatemu nebu, kot bi samemu bogu očitala, da je dovolil temu brutalnemu moškemu, da si jo tako nasilno vzame. kot da ga je sam bog določil, da bo tisti, ki jo bo uničil, ji vzel deviškost, lepoto, veselje, ljubezen. padla je v nekakšen trans; čutila je porivanje v svoje telo, čutila je pekočo bolečino, a njene misli so bile tedaj drugje. kot bi se opazovala od daleč in čutila bolečino, a njenega bistva več ne bi bilo v tem suhljatem telescu. kako jo je lahko božja ljubezen kar tako.. zapustila? je bil to del njegovega velikega načrta? kakšen načrt je sploh on lahko imel, da je lahko dovolil v svojem svetu tolikšno grdobijo? prosim, je tedaj izustila še proti nebu, ko se je grobo nabijanje v njeno telo nenadoma končalo.

pristala je na tleh, vsa tresoča, še zmeraj hlipajoča, in zdelo se je, da jo je realnost znova udarila. ležala je tukaj, v svoji raztrgani obleki, zdelo se je da z raztrgano notranjostjo; počutila se je, kot da bodo zaradi pekoče bolečine v spodnjem delu trebuha iz nje popadali vsi njeni notranji organi. tišina, ki jo je obkolila, je bila nevzdržna. svoja kolena je skušala potegniti k sebi, a v njej je bilo tako malo volje, tako malo moči, s katero bi lahko to storila, da je navsezadnje še ta najmanjši gib ostal zgolj klavrn poskus. bala se je dvigniti pogled, kajti strah jo je bilo, da je njen napadalec še vedno tukaj, da si morda zaželi nove potešitve, da jo še enkrat vzame v naročje in jo ubije še enkrat. v tej fazi, tako se je zdelo, je bila klinično mrtva. njene tresoče roke so se oprijele tlakovcev, na katere jo je odložil, in potem.. po tem se je v njej prebudila skoraj amazonska moč. tresočo glavo je z zadnjimi močmi dvignila iz hladnih tal, da so se njene oči, ki jih je napolnjevala bolečina na eni in bes na drugi strani, srečale z njegovimi. bil je okruten. bilo mu je popolnoma vseeno, da je uničil neznano dekle. "vse to.." je dejala s trepetajočim glasom, ki je vseeno odseval nenavadno odločnost, kakršne cynthia še nikdar ni premogla. "vse to se ti bo nekoč vrnilo tisočkrat huje." njene oči so znova napolnile solze, ki so opozarjale na neverjetno ponižanje, ki ga je doživela. najraje bi se ubila še na istem mestu.

--- fin

Naslov sporočila: blind alley Tor Maj 14, 2013 10:05 pm

tag, kevin smitten

note: pa dajmo!

the pistol she had been carefully holding in her hands started becoming heavier and heavier. oh god; this was it. the point of no return, or so she believed. after this.. after this sin, her life was over for good and yet.. yet she knew that this was exactly where she needed to be, it was exactly what she needed to do. her last act of justice. she needed to fix the part of her that was broken and yet.. yet at the end, she wasn't sure this was the way to do it. but she knew there was no turning back; she was leaning onto the iron fence, the exact same where she got bruised and damaged about a month ago. it all ended here, it had to. one way or the other; this was the end. she wouldn't have minded if this was where she would die herself.. it was just that this story needed it's end. justice had to be served and wouldn't her death, in some way, also be just?

it must have been about eleven o'clock, she was leaning onto that fence for half an hour now, but she'd be completely able to do so for another twenty-four if needed. but it was as if faith wanted them to meet tonight. she could recognize his silhouette from a large distance. it was him; he was wearing the same coat, the hair, also, looked just about right. the gun was charged; the game was now beginning and she knew quite little of how to play it. there were no rules, no right or wrong, there was one simple thing she needed to do and then.. then the game ended. for him, forever. for her - quite possibly also.

she stretched out her arm, the charged gun pointing directly as him as he was passing. it seemed as if perhaps he hadn't even noticed her, she was, after all, hiding in the dark. she truly did wonder if this time, when he screams, someone will hear his call. perhaps this time someone will call the police and she'll live out the rest of her life in jail. then again, maybe.. maybe the world was fair, maybe god will do her this one last favor - and make people ignorant, just the way they were when this animal ravaged her body. "hey, asshole," she coldly called out, when he had already past her. "do you remember me?" a quite uncharacteristic smile passed her face; she was completely calm. was it truly because she knew that this was it? was it because after all that happened, this was her calling - her reason of existence? oh, it felt good.

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Maj 14, 2013 10:42 pm

tag; cynthia hihi

It felt just as if it was his night. He nailed that chick in the club and he had two more waiting at his place, at least that’s what his maid was talking about on the phone when he’s last heard from her. It was nice of her to take care of all those whores that dared to step a foot into his house and it was even nicer of her to follow them around just so they kept their sneaky little fingers off his stuff. He was feeling a bit tipsy, but that was – by far – the best way to be when you wanted to fuck someone senseless and still remember everything the day after. Why was this so important to him? Well, he refused to see those used little marionettes again. He wasn’t into long term fucking, he wasn’t even into long term friendships, he was just this kind of guy that liked to have fun and did everything for the sake of it. If he had to rape someone, so be it, if he had to get them all drunk and drugged, well, you got it.

His parents surely wouldn’t be too proud of a person he’d become, but this was all Saoirse’s fault. They’ve dragged this crap way too far, bruised each other pretty well and he ended up all fucked up and by himself. Being a pimp wasn’t the best thing ever, but at least it gave him a steady salary and free and regular sex. So he was on his way home, walking pretty much by heart, because he had trouble recognizing the streets in this pitch dark alley. If it wasn’t exactly this part of the town where he met this gorgeous looking virgin he fucked last month; well maybe it was. He would make an exception for her, and although he refused to touch a woman more than once, he seriously wouldn’t mind screwing her tightness again. And again. And thinking about the devil, he heard her speak somewhere on his right.

“And who are you to call me an asshole? Want something up yours, you little cunt?” he laughed and was then left speechless when she came out of the dark. She had her tiny palms wrapped tightly around a gun that obviously didn’t belong to her, it couldn’t. She couldn’t possibly own a gun or she would have killed him on the night of the rape. “What the fuck are you doing, you psycho bitch? I was just joking.” He wasn’t so brave now when she had her revolver pointed straight at him, standing maybe a couple feet away. A blind person would hit a target this close. But he was a fucking O’Brien, no one messed with O’Briens. No one. Especially little virgins like her.

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Maj 14, 2013 11:01 pm

tag, kevin smitten

she leaned her head a little to the right as he dared to call her a cunt. oh, he was really in a lot of trouble, but obviously he didn't yet realize it, not until she made a few steps, coming closer, coming out of the darkness of the night, the revolver shining in the light of the street lamp. "well then," she spoke slowly and smoothly, a soft smile passing her lips. oh god, this was possibly the best she had ever felt; she held the power in her hands, she was in control of the situation and she was.. oh god, she was about to kill him and her heart didn't skip one beat. she was so incredibly at peace.. it felt as if she was dead already. nothing bothered her; this was where she was meant to be. she had zero doubts. she was meant to do this. "i guess the joke's on you," she spoke with that sweet grin on her face.

she wasn't the girl he had met her weeks ago. she was a changed woman, determination was glowing in her eyes. she knew that at this point, she was capable of killing him and not a drop of his pathetic blood would make her regret what she had done. but then again, she didn't just want to kill him. she wanted to hurt him really badly. perhaps even leave him there to bleed out as some sort of disgusting animal. he wasn't human; no human being could ever hurt another as much as he hurt her that night.

she made an additional step, now being close enough that she could kill him with her eyes closed, yet far enough that he couldn't knock the gun out of her hands. "you know, i'm not really good at this.." she started slowly, pointing the gun lower, from his face down his chest, then towards his stomach. "i don't want to kill you, you see.. i want to destroy every piece of your body until you're practically dead.. but you're not." kind of like she was, come to think of it. "so.." she continued, the gun raising up to the height of his eyes again. "where should i shoot you first? decisions, decisions.." she was so incredibly cold, so incredibly not herself - it was like she was watching a movie, the main character - cynthia - was a completely unknown person. she lowered the gun once more, saying, "i guess your legs will do." then she pulled the trigger, the bullet quietly left the gun and it made a hole in his left thigh. a scream of pain quickly followed - but this time, it wasn't her own.