beach

Naslov sporočila: beach Čet Apr 18, 2013 7:49 pm

bila je noč, ampak saoirse se je vedno zdelo, da je nekaj posebnega na morju ponoči. postavala je na peščeni plaži in pustila vetru, ki je vsake toliko časa zavel iz morja in s seboj prinesel vonj po soli, da je nežno mršil njene lase. tega dejansko ni niti opazila, saj je bila preveč izgubljena v svojih mislih. lotila se je je tudi neka nenavadna živčnost, ki je ni bila vajena. pravzaprav, če se je poglobila nekam v tisti neprijeten občutek in tresavico rok, je bilo vse skupaj bolj podobno žalosti. oklepanju nečesa, česar je bilo konec. zavzdihnila je sama pri sebi, medtem ko se je že stotič opomnila, da se ne bi smela navezovati na ljudi kar tako. ampak saj to je razumela; določeni ljudje pa so jo ujeli popolnoma nepripravljeno in potem je šlo vse narobe. vse skupaj ji je dajalo občutek, da je bilo nekaj narobe z njo. in to je bilo nekaj, česar se ni mogla znebiti. ni bila sposobna kar tako odmisliti vseh dogodkov v zadnjem mesecu. še vedno je imela občutek, da je nekdo z ledeno mrzlo dlanjo segel v njen prsni koš, vzel srce ter ga zmečkal. ampak to so bile misli, ki si jih ni smela dovoliti.
na plaži je bila zaradi dokaj preprostega razloga. bilo je razmeroma pozno in njeni možje naj bi pobrali njenega dragega bratranca po njegovem bližnjem srečanju z wesom. ni dvomila, da je temnolasec opravil svojo nalogo, ker ji je navsezadnje obljubil in vedela je, da te obljube ne bo prelomil. kljub temu pa je postala ob misli nanj vedno nekako… potrta. začel je biti pomemben člen mafijske verige; pomenil ji je marsikaj in zdaj… ne bo ga več. in nazadnje jo je obravnaval tako zelo grdo, da je že zgolj zaradi tega s seboj nosila neizbrisen pečat vsega, skozi kar sta šla. od udarcev do reševanja njenega in potem tudi njegovega življenja – zgodba res ni bila dolgočasna, ampak zdaj je bilo konec in s tem se je morala sprijazniti. zato je tudi ostala na plaži, medtem ko sta njena spremljevalca odšla do jame, kamor sta pred nekaj časa dostavila kevina. njega se je v mislih tako ali tako že zdavnaj nehala zavedati kot bratranca, ko pa je navsezadnje bil njen sovražnik. svet je bil zapleten.
potem pa je nenadoma zaslišala korake. osebi se nikamor ni mudilo, a saoirse je postala oprezna. stala je v senci večjega drevesa, ker je bilo drugače navkljub temu precej svetlo, ker je na nebu samevala polovica lune. pogled je uprla proti mestu, od katerega so prišli koraki. nameravala je ostati skrita; človek bi morda celo šel mimo ali pa jo tako ali drugače pustil pri miru. opazila je počasno hojo, ki je naznanjala bolečino. in potem je dvignila pogled do obraza ter nemudoma pozabila na vse, ko je stopila iz teme. »wesley, kaj za vraga?« njen glas je bil zaprepaden, ker ga ni pričakovala. ne tukaj. ne takšnega – v tako slabem stanju ga že dolgo ni videla. zakaj za vraga so ga izpustili v noč? navsezadnje je ravno za vsak slučaj poslala zraven tudi zdravnika. »si v redu?« se je pozanimala, njen glas pa je že bil bolj obvladan, ker je pogled nanj prinesel pred njene oči spomine, ki niso bili tako prijetni. še vedno pa se je njeno čelo zaskrbljeno namrščilo, ko je opazila svežo in večje količine posušene krvi po njem.

tagged: the more-than-great wesley.

Naslov sporočila: Re: beach Čet Apr 18, 2013 8:32 pm

tag, the amazing saoirse smitten

note: haha, zjeban wes je moj heroj.

precej dolgo je moral biti nezavesten; ko je odprl oči, je bila okrog njega tema, samo neka lučka mu je svetila naravnos v oči. ko se je zavedel, da mu nekdo tišči prste v oko in mu skuša obdržati odprte veke, je popizdil skoraj v trenutku. usekal je po roki, ki si je drznila šariti po njegovih očeh in tudi besede, da so to njegovi samozvani 'bratje' iz mafije ga niso niti najmanj pomirile. pizda, noben mu ne bo šaril po očeh, ko je nezavesten! pizda! kot da ti ljudje nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kako se mora človek obnašati. z rokami je segel proti glavi, kjer je pomnil, da je imel rano. zdaj je imel tam nekakšen povoj in tip, ki ga je celo prepoznal od takrat, ko je imel nekoč poškodovano roko, mu je zagotovil, da bo z njim vse v redu, a da bo najbolje, če ga spravijo v bolnico. "v nobeno klinčevo bolnico ne grem," je zlovoljno zagodrnjal in se postavil na majave noge. prebil se je mimo dveh silakov in koščenega zdravnika, ki so ga skušali ustaviti zgolj z besedami - nihče se mu fizično ni postavil po robu. morda so vedeli.

zunaj so se njegove oči na temo težko navajale. sumil je, da ima morda v očeh še cel kup peska, zaradi česar je tako ali tako videl megleno in samo upal je, da nima počenih kakšnih kompleksnejših žilic ali da bi se z njegovim vidom lahko nekaj trajno zjebalo. prvič se je opotekel in skoraj zgrmel po tleh. tole ni bilo kar tako, tisti tip ga je konkretno zjebal. kaj se je sploh zgodilo? spomnil se je svojega srečanja s tisto nazobčeno steno jame, pa kako je tip mahal s tisto palico, ki mu je razpadala skoraj istočasno, kot jo je pobral.. pizda, ničesar več se ni kronološko spomnil. kako je sploh prišel tja? skušal se je spomniti, kam je parkiral avto. brez večjega uspeha. iz daljave so se tako ali tako vsi zdeli enaki. potem je šel malce naprej, ko je zaslišal ta znani glas in presenečeno je dvignil pogled. postava, ki mu ni bila pretirano blizu, je bila meglena, a kako bi lahko v vsej tisti megli spregledal te čudovite svetle lase? namrščil se je, da bi sliko izostril; ni pomagalo.

"tvoj bratranec," je zabentil, pogled pa znova usmeril pod svoje noge, ker se mu je zdelo, da ga je pesek kar vlekel vase. kot živo blato ali kaka taka pizdarija. občutek je imel, da je do kolen obkoljen s peskom. pizda. "izgleda kot peder," je končno dokončal stavek, ki se mu je zdel izjemno smiseln in v trenutku, ko je povzdignil pogled, ga je v glavo udarila njegova bližina. "ja.." je šibko spravil iz sebe. pizda, kako se mu je zvrtelo, na nekaj bi se mogel nasloniti; zdelo se mu je, kot da njegova kolena niso sposobna držati njegovega telesa po konci. "tvoj pederski bratranec.." je nadaljeval, med tem ko je zaprl oči, se z rokama naslonil na kolena in sklonil glavo, da bi zadihal, ne da bi se zavedal, kako bo tole pravzaprav slabo, ko se bo znova vzdignil, "je hotel z mojo glavo razbit steno jame, mislim, da je bil kar blizu uspeha." zastokal je, se dvignil, v tistem pa so mu klecnila kolena in zložil se je po tleh; še trenutek ni minil, preden je izgubil zavest in treščil po pesku, kolikor je bil dolg in širok. nebo pred njegovimi očmi je zaplesalo. zazdelo se mu je, kot da od daleč sliši saoirse, ki kliče njegovo ime.

Naslov sporočila: Re: beach Čet Apr 18, 2013 8:52 pm

zalotila se je pri tem, da je povsem zaskrbljeno strmela vanj in skušala najti razlog za njegovo bolečino, da bi – da bi kaj, pravzaprav? kaj bi sploh lahko storila sredi plaže ob tej uri, če je k temu dodala še dejstvo, da s seboj ni imela prav ničesar in da je bil wes dejansko konkretno obdelan. kaj za vraga je bilo vsekakor dobro vprašanje, ki ji je odmevalo po glavi, medtem ko je roki uprla v boke, da se ni pognala čisto do njega in ga povedla do ene izmed klopi ali še bolje, ležalnikov. navsezadnje je eden izmed njih bil nedaleč stran in celo ona ne bi smela imeti problema s tem, da bi ga spravila tja, ampak kaj, ko bi jo zaradi tega najbrž dokončno zasovražil. mehko se je nasmehnila ob stavku, ki ga je formuliral wes in ki naj bi opisal njenega bratranca. v to se sama sicer ni pretirano poglabljala, ampak do zdaj je že vedela vse o temnolaščevih sposobnostih opisovanja. vino, njen bratrancev… tudi prav. takšnega razpleta ni pričakovala. »kevin,« je dejala, čeprav je bilo bolj kot vprašanje to podobno trditvi, morda celo smrtonosni napovedi. kako zelo ironično je to bilo; njo bi lahko pretepel in to je vse požrla, zdaj pa mu je nekako uspelo popolnoma sesuti njenega do nedavnega osebnega heroja; wesley je bil zanjo pomemben. ne glede na to, kako je stvari obračala in kako močno se je trudila to malo prikrojiti, ni mogla pobegniti resnici. tudi ni nameravala; navsezadnje mu je zdaj dolgovala svoje življenje in saoirse je svoje dolgove vedno odplačala.
»oh, sranje,« je bolj zase rekla ob njegovih besedah, medtem ko je s pogledom zaskrbljeno preučevala nenavadno bled obraz, ki ga pri njem ni bila navajena. prav tako ni bilo sledi o jezi ali besu in navsezadnje se je v vse skupaj zapletel zaradi nje. ko se je odločila, da mu bo pomagala in da ji je čisto vseeno, če ji bo po vsem skupaj odgriznil glavo, je stopila bližje. a ravno v tem trenutku se je wesley vzravnal in nato nenadoma treščil po tleh, zaradi česar je svetlolaski za trenutek obstalo srce, preden se je nemudoma vrgla v pesek poleg njega in se sklonila nadenj. »wesley,« je zaklicala, to nekajkrat ponovila in prišla do ugotovitve, da je izgubil zavest. a ni ga mogla kar pustiti tam. vzravnala se je, še vedno kleče v pesku, ter dlani naslonila na svoja stegna, pogled pa uprla po plaži. »ah, k vragu,« je sama pri sebi zamrmrala, njen pogled pa je zaobjel ležalnik nedaleč stran. morala je. previdno je prijela njegovo roko, nato še drugo in ga nekako napol privzdignila, nato pa ji ni preostalo drugega, da ga je napol odnesla in predvsem odvlekla do ležalnika in ga čez nekaj trenutkov, ki so bili polni njenega truda, spravila nanj. spet je pokleknila v pesek, ne da bi se ozirala na neprijeten občutek v kolenih, medtem ko se je sklonila nadenj. »wesley,« je vztrajno ponovila, medtem ko je z dlanjo zdrsnila skozi njegove lase in se znebila peska. »wesley, daj no,« je mehko zamrmrala nekje ob njegovem ušesu, ko se je sklonila bližje, da bi odstranila še nekaj peska.
zdelo se ji je, da je minila cela večnost, preden je zaznala premikanje njegovih oči. za to si je izbral trenutek, ko se je sklanjala nad njem; njeni svetli lasje razprostrti ob njegovem obrazu, ko je z namrščenim obrazom pregledovala rane na njegovem licu, ob čemer mu je bila bližje, kot bi si drznila, če bi bil zavesten. počasi se je umaknila, ko se je zavedla, da jo opazuje, se ugriznila v ustnico in hitro spregovorila, še preden bi lahko on kaj rekel. »leži,« je dejala. kako trapasto, ampak še vedno ni hotela tvegati, da bi se zgodba ponovila. »izgubil si…« je začela, preden jo je zmedel njegov pogled in se je ponovno zbrala ter nadaljevala s pojasnilom, »izgubil si zavest.«

tagged: the more-than-great wesley.

Naslov sporočila: Re: beach Čet Apr 18, 2013 9:23 pm

tag, saoirse smitten

namesto v zvezdnato nebo se je prebudil v šop zlatih las. zlatolaska, je pomislil. sprva ga sploh ni opazila; nato se je odmaknila, počasi in previdno, kot bi se bala, da bo zbudila malega otroka. kot bi se bala, da ga bo kakšno njeno dejanje znova razburilo, kot ga je takrat. od tistega dne dalje je spil deci viskija, pa je moralo miniti par tednov. pizda, alkohola se je prav bal, odkar je videl, kako mu je odvzel vse samospoštovanje, ki ga je imel. pizda, včasih je bil ves čas takšen, tega se je.. tega se sploh ni spominjal, ne, spominjal se je samo zamegljenih spominov, ki jih je hitro odvrgel, ker so bili takrat dnevi.. premočni, da bi si jih želel videti vsakič, ko zapre oči. zavzdihnil je, ko mu je naročila, naj leži - vedel je, da je ne bo niti slučajno ubogal - in za trenutek je pogled odmaknil. morje je mirno valovilo in luna se je lesketala v njem.kotički njegovega vidnega spektra so bili še vedno konkretno zamegljeni in zdelo se mu je, da čuti, da ima še vedno kosce v kotičkih oči. pizda materina. "ja, to je zadnje čase precej nepričakovano, kajne?" se je kislo nasmehnil, ko je pomislil na to, kolikokrat je v zadnjih, kaj, dveh mesecih, izgubil zavest. pizda, kaj pa je pomenil še enkrat, če je bil tega že vajen iz neštetih preteklih primerov.

globoko je želel zajeti sapo, pa je ob tem začutil žgočo bolečino v spodnjem delu reber. seveda. zvil se je v klobčič. "pri pizdi, skoraj bi pozabil," je zasikal, ko je s prsti malce otipal nenavadno strukturo njegovega prsnega koša. nekaj niti slučajno ni bilo na svojem mestu. seveda, tako ali tako ga je vse bolelo, kako bi se torej spomnil na vsak manjši zlom ali nalom kosti. pizda, mogoče bi res moral v bolnico, a kaj naj bi naredil, ko pa je vendar zdravnike iz celoten zdravilski sistem sovražil iz dna srca, svojega bore malo denarja pa vsekakor ni imel namena porabiti zato, da bo na koncu koncev lahko tem bogatunom še dodatno plačeval za njihovo ušivo delo. nato se je znova raztegnil, se še enkrat prijel za predel, ki je bil menda natren, nalomljen ali morda celo zlomljen, in si z drugo roko pomagal v sedeč položaj. pizda, saj menda ni imel namena tukaj poležavati kot hlod, jebenti. "mislil sem, da te je nalomil, ker si.. predstavnica nežnejšega spola." znova se je namuznil z grenkim priokusom, s pogledom pa se ji je, odkar se je zbudil, izredno spretno ogibal. njegov pogled se je zgubil v daljavi, da mu ne bi bilo potrebno gledati v te oči, ki so zagotovo nosile sovraštvo, razočaranje, vse, česar si ni želel. "na koncu se izkaže, da je jebeni ubijalec."

rahlo je zavzdihnil in zmajal z glavo. glavo je nagnil navzgor, proti zvezdnatemu nebu, še zmeraj se je trmasto izmikal njenemu pogledu.. morda se je obnašal otročje, a v tem trenutku mu je bilo vseeno, bil je tako zjeban, da je komaj gledal. "a maš kak čik?" se je tiho pozanimal, med tem pa iskal kakšno zvezdno znamenje. ko sta bila majhna, sta jih z blakom iskala ves čas; zdaj ni našel enega samega. "najbolje bo, da se spravim domov," je navsezadnje sklenil, čeprav je najbrž nekje v podzavesti vedel, da bo moral vsaj še malce posedeti, preden bo za volan sedel v maksimalnem tveganju, raje kot v stoodstotnem receptu za veliko prometno nesrečo. do doma je imel sorazmerno malo.. ah, jebeš, saj mu bo uspelo.

Naslov sporočila: Re: beach Čet Apr 18, 2013 9:50 pm

skoraj bi prezrla njegov nasmešek ob izrečenih besedah, ker je še vedno namrščeno, dokaj previdno pregledovala njegov obraz. samo z očmi. ni se ga dotikala – ni se ga upala dotikati. navsezadnje je za vse skupaj nenadoma spet krivila samo sebe in če bi wes spet skušal odkorakati in bi spet izgubil zavest in potem bi… kaj bi storila potem? klicala svoje podrejene, da bi ga spravili nekam na varno in ga zavezali nekam, da bi ga lahko pregledal kvalificiran zdravnik in pozdravil vso sranje, ki ga je na njegovem telesu naredil kevin? še sama bi se skoraj zdrznila, ko se je wesley zvil v klobčič na leseni klopi. njena napaka je bila, da ga je kadarkoli sploh prosila za to… uslugo, nalogo, karkoli je že to bilo. ne bi smela dopustiti tega, morala bi predvideti možne posledice in primerno ukrepati. ampak zdaj je bilo prepozno in ne glede na to, kako močno si je razbijala glavo, tega ni mogla spremeniti – pa čeprav si je želela, da bi. trgalo se ji je srce, ko ga je gledala takšnega. že dolgo ni bil več naključni, novi rekrut pri njeni veliki, dobro organizirani skupini ljudi, ki jih je oklicala za družino. bil je toliko več od tega in zato je imela vso pravico do tega, da jo je skrbelo.
ustavila se je, še preden bi njena dlan zaustavila temnolasca pred tem, da bi vzdignil telo. usedel se je in šele zdaj se je zavedla, da je klečala na pesku, ampak ni se nameravala premakniti. navsezadnje, kam bi sploh lahko šla? nenadoma je trdno verjela v to, da je bilo njeno trenutno mesto ob njem. morala ga je spraviti v boljše stanje; ne glede na vse, je bilo to še vedno bistvenega pomena. mafija gor ali dol – zdaj je bil pomemben wesley, pa čeprav je opazila njegovo skrbno izogibanje temu, da bi jo sploh v redu pogledal. a zaradi tega vsaj ni bilo dvoma o tem, da je ne bo zalotil pri zaskrbljenem strmenju v njegov obraz, medtem ko je ugotavljala škodo, ki jo je kevin zares naredil. »popolnoma je zmešan… in upala sem, da se bo spametoval.« v njenem glasu ni bilo kritike tega, da wesu očitno ni uspelo. za to ji ne bi moglo biti bolj vseeno. bila je zgolj neka določena skrb glede osebe, ki je bila dovolj nespametna, da je začela vojno. presneto, saj ga ni nikoli zares marala, ampak njen oče je menil, da je imel določen potencial. morda ga je celo nameraval namestiti za njegovo desno roko ali kaj podobnega; nikoli ni govoril česa specifičnega o svojih načrtih v prepričanju, da je še prezgodaj. kot se je izkazalo, ga je dohitela smrt, še preden bi ji lahko razkril karkoli in tako je pač morala sprejemati svoje odločitve.
ob temnolaščevih besedah je segla v žep in izvlekla škatlico cigaret in jo skupaj z vžigalnikom namestila na klop. ni hotela tvegati ničesar – niti bežnega dotika, ki bi ga spet pognal stran od nje. ampak ko je ponovno odprl usta, si ni mogla pomagati. »ne,« ga je zavrnila in se končno vzravnala ter sedla poleg njega tako, da je vsako nogo potisnila na eno stran ležalnika, njeno telo pa je bilo obrnjeno proti njemu. »ne moreš iti takšen. edini kraj, kamor lahko greš in kamor boš tudi šel, je bolnišnica,« je dejala, preden se je zavedla svojega tona in zavzdihnila. presneto. še preden bi lahko karkoli poskušal, je njena dlan obstala na njegovi roki – previdno, ampak hkrati prepričano. »ne morem ti dovoliti, da greš takšen kamorkoli drugam. in hkrati ti dolgujem opravičilo,« je rekla, njen pogled pa je zdrsnil prek njega. bil je povsem zdelan… zaradi nje. »žal mi je. morala bi vedeti, da je kevin bolj zmešan, morala bi predvideti vse skupaj in vem, da si preprosto hotel stran od vsega,« je dejala in upala, da je utihnila še pravi čas, preden bi se ji glas zlomil in je zadnje besede izrekla skoraj šepetaje, »oprosti. ničesar od tega… ničesar od tega si nisi zaslužil. in nikoli te ne bi smela poslati v to.«

tagged: the more-than-great wesley.

Naslov sporočila: Re: beach Čet Apr 18, 2013 10:45 pm

tag, saoirse smitten

"ta psihopat?" se je skušal nasmejati, pa se je na koncu koncev le pačil od bolečin. "nikoli. ta je.. hujši od mene." zmajal je z glavo ob misli, da je lahko nekdo - po, mimogrede, samo slabe pol ure poznanstva - kvalificiran idiot, ki je to z nekaj kratkimi izjavami dokazal. pa se je za njega govorilo, da je kreten; ha, wesley ni temu kretenizmu segel niti do kolen. morda je bil okraden veličastne titule, in vendar ni bil nič kaj užaljen. do neke mere je bil zadovoljen s svojo nesramnostjo in brezbrižnostjo, a ta tip.. pizda, tega je bila sama zloba! sploh pa - če je bil popolnoma iskren - nikakor ni prebolel dejstva, da ga je takle suhcen deček s puhom na bradi lahko nalomil kot psa. kako - za vraga - se je kaj takega zgodilo? ali je.. ali je postajal slabši? manj spreten? slab v obrambi? prepočasen v napadu? zdelo se je, kot da več ne bi imel toliko kondicije, kot je je imel nekoč, kot da udarcev ne bi več tako spretno sprejemal.. kot da so zdaj njegove kosti počile hitreje, njegova koža se je prej presekala, kri se je ulila po prvem kozarcu. morda ni bilo nič z o'brienom. mogoče je on sam nazadoval; da, samo še to je potreboval v tem času, ko se je tako ali tako že nenehno smilil samemu sebi.

s prsti je otipal škatlico cigaret, iz nje enega izbezljal in ga vtaknil med izsušene ustnice, obložene s posušeno krvjo. prižgal je vžigalnik, samo za trenutek je med njima zasijala svetloba. dovolj hitro, da mu je pogled - mimo roke, s katero je ognju pripravil zavetrje - za trenutek švignil k njej; ujel je njen pogled. o bog, kako je bila lepa. še vedno nekoliko meglena ob straneh njegovega vidnega spektra, a za to vsekakor ni imel namena kriviti nje. "hvala," je tiho dejal, ko je iz sebe spustil prvi dimni oblak. nenadoma je bila obrnjena proti njemu; še vedno si ni upal pogleda vrniti, tisti kratki očesni stik, ki sta ga vzpostavila prejle, je bil dovolj zanj. ne, ni hotel še enega, prekleto, ker je vedel, da se lahko prej ali slej znova zlomi in pred njo si tega več ni imel namena dovoliti. pred njo.. če bi znova pred njo izpadel šibek.. "ne grem v nobeno pofukano bolnico, povedal sem tvojemu grdemu zdravniku in povem še tebi," je kot majhen otrok zatrmaril. morda je imel blažjo fobijo pred zdravniki, pizda, pa kdaj bi to priznal? nikoli. nikakor. tako je raje govoril, da bo tipi, ki druge tipe šlatajo v beli halji, pravzaprav pedri in da noče trošiti denarja za zdravljenje.

njena dlan je zdrsela na njegovo. njegov oster pogled je v trenutku švignil tja, kjer je začutil nenavadno toploto, in namrščil se je ob pogledu na prizor, ki bi moral biti tako zelo dober, pa je bil v resnici.. žgoč in piker. njeno opravičilo je sprejel s toplim nasmeškom na obrazu. znova je potegnil konkreten dim iz ponujenega cigareta, ga izdihnil, nato pa, po nekaj trenutkih grozljive tišine, končno skomignil z rameni. "jebeš to. tako ali tako sem končal s tem." tokrat je dovolil pogledu, da je ušel v njeno smer. zanimalo ga je, kako bo odreagirala na to; omenjal je nekaj, česar najbrž omenjati ne bi smel, ker se je navezovalo naravnost na tisti.. nevzdržni večer. roko je pod njeno obrnil; zdaj je bila njena dlan v njegovi. "vem, da.." se to ne počne. je za to kazen - smrt. sem absolutno zašel v ogromno sranje, iz katerega se bom težko izkopal. "ne morem tega, saoirse," je dejal in malce povzdignil dlan, v kateri je držal njeno, njegov pogled pa se je srečal z njenim. bil je nenavadno umirjen, izredno utrujen, neznačilno tih. "zdi se tako prav.. ampak skeli kot prasica." zdelo se mu je, da ji je to razlago dolžan. "grajen sem tako, da ženske, ki bi jih lahko ljubil, raje sovražim. tiste, ki jih lahko odjebem iz življenja, odslovim po prvem seksu.. s tabo pa ni tako. veliko bolj zajebano je." skomignil je z rameni. "ne morem te ljubiti.. ampak tudi sovražiti te ne morem. med obema je.. tako tanek led." namrščil se je in zmajal z glavo, pogled pa mu je znova pobegnil proti tlom.

Naslov sporočila: Re: beach Pet Apr 19, 2013 8:22 am

ob njegovih besedah je tiho, najbrž komaj slišno zavzdihnila. kevin je bil res nekoliko zmešan in čeprav je bila deloma prepričana, da za to niti ni bil kriv sam, še vedno ni bilo opravičila za njegovo ravnanje. imela je sovražnike in ti sovražniki so bili po vseh kvalifikacijah tudi sovražniki njenih ljudi in morda jo je to bolj žrlo kot karkoli drugega. navsezadnje bi se sama soočila še z vsemi, ampak da je v to vlekla tudi vse ostale… to je bilo zoprno. in to je bilo nekaj, česar kevinu pač ni mogla odpustiti. to bitko je morda dobil, ampak to ni pomenilo, da je dobil vojno. ne, v dolgotrajnih zadevah je bila saoirse veliko boljša. vsekakor je bila bolj potrpežljiva, vztrajna in dovršena, poleg tega pa prava perfekcionistka in zaradi tega je vedela, da bo kevin naposled nekega dne le poražen – ne glede na to, koliko sredstev bo to zahtevalo.
ob njegovih ugovorih je samo privzdignila obrvi. vsekakor bo šel v bolnico, le da se tega še ni zavedal. kaj za vraga je bilo z njim in z bolnicami? zdelo se ji je, da se jih boji kot hudič križa, čeprav tega ne bo nikoli priznal. je pa vedela, da ga ne bo takšnega izpustila, da bo taval po svetu. bil je poškodovan, ranjen na več mestih in zaradi tega daleč od človeka, ki bi lahko postaval po mestu.
a zdaj jo je bolj kot to skrbela tišina, v kateri so obvisele njene besede. ni vedela, zakaj je morala biti tako nervozna med pričakovanjem njegovega odgovora ali zakaj se je skoraj bala njegovih besed, medtem ko je upala, da zadnjič ni mislil resno. ni mogel kar tako naznaniti, da zapušča družino. besede je ponovil in sprva je bila prepričana, da je to samo odmev njenih misli, dokler ni opazila premikanja njegovih ustnic in to je nanjo imelo nenavaden učinek; imela je občutek, da je bila zdaj ona tista, ki je bila bleda. izgubljala ga je in prav ničesar ni mogla storiti, da bi to ustavila. a naraščajoči občutek panike je zatrl wesley ,ko je prijel njeno dlan v svojo in jo pripravil do tega, da je uprla pogled naravnost v njegove oči. in potem je priznal nekaj, česar od njega ni pričakovala. bilo je tako osebno in tako zaupno, da je morala počasi prikimati ob njegovih besedah. »wes, žal mi je, veš? tako zelo rada bi ti dala vse, ampak ne morem…« je priznala – besede, ki so presenetile še njo. »moje srce pripada nekomu drugemu in to me vsak dan znova ubija.« brezupno je ljubila rena in to je bilo nekaj, česar ni mogla spremeniti. a če bi lahko izbirala, bi izbrala koga drugega. nekoga, ki ne bi bil nedosegljiv. nekoga, s katerim bi dejansko lahko bila. in s temnolascem bi lahko imela prav vse in to je tudi njo bolelo. »nikoli te nisem hotela prizadeti ali karkoli podobnega. ne tako. razumem te. navsezadnje sva si na nek svoj način podobna,« se je prvič nasmehnila, medtem ko je s prstom zarisala vzorec po njegovi dlani, da je lahko preusmerila svoj pogled in misli nekam drugam. govorila je, prvič po dolgem času popolnoma odkrito. »sem pa mislila resno, ko sem ti povedala, da te imam rada. veliko mi pomeniš. nikoli nisem hotela, da bi stvari končale na tak način… in razumem te.« obmolknila je, iskala primerne besede in uprla pogled vanj. »izhoda iz mafije ponavadi ni, ampak če je to res tisto kar hočeš, bi zate naredila izjemo.«

tagged: the more-than-great wesley.

Naslov sporočila: Re: beach Pet Apr 19, 2013 12:29 pm

tag, saoirse smitten

skušal je biti močan in ob njenih besedah je prikimal, kot bi popolnoma razumel, čeprav se mu je srce zvilo v nečloveških mukah, ko je slišal o tem, da ljubi drugega. tega ni hotel poslušati, nikakor ga ni zanimalo, kako njegova čudovita zlatolaska svoje srce predaja nekomu, ki.. ni on. "razumem," je iztisnil iz sebe, čeprav bi najraje kričal, razbijal, ubijal, klal, pojma ni vedel, kaj bi lahko nadomestilo tole trenje srca, ki mu je odzvanjalo v glavi in ki je bolelo huje kot tista počena rebra, ki mu jih je prizadejal njen bratranec. "nikoli me ne bi mogla ljubiti," je dejal in pogled sklonil k nogam; s konico čevlja je nekaj šaril po pesku, samo zato, da bi umiril svojo živčnost, čeprav je iskreno vedel, da bo kaj takega prilično nemogoče. "nisem.. dovolj dober zate," je njegova teza izzvenela z vprašalno intonacijo, pa čeprav si je obljubil, da se ne bo več razbijal po glavi glede tega, zakaj je nekaj tako, kot je. moral je preprosto razumeti. ni ga ljubila, pika. ljubila je drugega. pika..

za trenutek se je na njegov obraz zairsal nasmešek, ko je izrekla to, kar je sam tolikokrat že pomislil. bila sta si preveč podobna, ne, še več, bila sta enaka. nekje v srcu sta enako funkcionirala, razmišljala sta v izhodišču enako in bila sta.. popolna drug za drugega. ljubil jo je, ker je bila zanj popolna, ker je bila tisti prekleti manjkajoči košček, ki bi lahko zdaj, tako dolgo po tem, ko je eloise izginila, končno zapolnil sestavljanko strtega srca. namesto, da bi naredil to, pa je njegovo srce še enkrat zdrobil na tisoče koščkov, ki se bodo, nedvomno, znova pobirali več let. deset let. kdo ve, kdaj si bo po njej opomogel. znova je prikimal, ko mu je povedala še enkrat - da ga ima rada, da ji veliko pomeni, te kozlarije, ki bi mu morale nekaj pomeniti, a so pomenile bore malo. pravzaprav so predvsem pomenile, da ga ne ljubi, kakor on ljubi njo, in ta podatek je bil zanj še kako zgovoren. "tudi jaz sem si želel, da bi se to drugače končalo," je priznal z grenkim nasmeškom na ustnicah, ko je znova svoj pogled dvignil k njej.

nekaj tako očarljivega je bilo na njej, na njegovi ljubi saoirse, za katero je vedel, da mu bo prinesla samo mizerijo in žalost, po eni ali po drugi strani. če je ni mogel imeti - cele, potem je ni hotel. potem je raje umrl, kot da bi ostal v tej prekleti družbi in se vsakodnevno mučil s hrepenečimi pogledi. "res hočem to," je prikimal v odgovor in se sarkastično nasmejal, ko je pojasnil: "če ostanem, bom tako ali tako prej ali slej končal mrtev zaradi.." tebe. "tega." te kurčeve ljubezni. to je razumela. brez premisleka bi položil svoje življenje, če bi s tem rešil njeno. "raje bom umrl na sončni svetlobi," je končno dejal in se še enkrat kislo nasmehnil. kakšna jebena prispodoba, postajal je pravi pesnik.

Naslov sporočila: Re: beach Pet Apr 19, 2013 7:44 pm

v tistem trenutku se je sovražila, ker je morala to početi. dejansko je imela vedno pripravljen načrt; vedno je ugotovila, kako neko situacijo kar najbolje izpeljati in kako dobiti tisto, kar je želela… ampak ne tokrat. ne bi mogla prikorakati sem z namenom, da bi manipulirala z njim ali karkoli podobnega. prvič po dolgem času si je dovolila biti popolnoma iskrena z nekom, ki ni bil ren. in vedela je, da morda – samo morda – tokrat ne bo popolnoma zlomljena odšla od tega pogovora ali pa še huje, ostala sama na plaži n zrla v njegov odhajajoči hrbet. nagnila je glavo, ko je dejal, da razume, ker je vedela, da ni. »lahko bi te ljubila,« ga je zavrnila s tihim glasom, »če bi bile stvari drugačne, bi bila popolnoma zaljubljena vate. ampak… zapustil me je, veš? včasih se počutim popolnoma prazno, kadar pride do tega, in ne zaslužiš si te lupine,« je dejala s tihim glasom, ker je bilo vse skupaj že samo po sebi dovolj težko in ni hotela situacije narediti še bolj nemogoče s svojim glasom ali pogledom ali sploh čemerkoli. ampak moral je vedeti. sama je bila prazna od znotraj in če bi se mu prepustila, bi s tem samo sebično skušala zapolniti tisto praznino in to ne bi bilo pošteno do njega, zato tega ni nameravala storiti. »ne govori neumnosti. predober si.« dejansko je bila v to prepričana. ni si zaslužila njegove ljubezni; ni si zaslužila ljubezni kogarkoli in stvari so bile zaradi tega toliko težje. prizadela je rena, ki je odšel. povsem brezbrižno, tega mu nikoli ne bo mogla odpustiti, čeprav je krivdo zvalila nase in zdaj je bil tu wesley. lahko bi bila popolna skupaj. oba sta bila nekaj posebnega; povsem nenavadna, ko je prišlo do vsakdanjih stvari in nista se bala ničesar, ampak ni mu mogla dati tistega, kar po čemer je hrepenel.
vse, kar se je zadnje čase dogajalo, je imelo nanjo nenavaden učinek. počutila se je tako obupno zlomljeno in na tleh in vedela je, da ni imela prav nobene pravice, da bi se zaradi tega pritoževala. bila je njena krivda. vedno je bila tip človeka, ki je krivdo preprosto preložil nase in to je bilo to. to je bilo edino pomembno; morala je postati boljša oseba. ampak ker je dvomila, da ji bo to uspelo, se je raje zakopala v delo. mafija je bila tako vsak dan boljša, ampak saoirse se je počutila… pa saj ni bilo važno. tudi welsey ji je lomil srce. a hkrati je na njegovem obrazu videla, da je bil učinek njenih besed nanj še hujši in zato se je sovražila. ni mogla prenesti misli na to, da bo zdaj sesula tega povsem osupljivega moškega zaradi tega, ker ni bila zmožna ničesar. a hotela ga je obvarovati. to bi se v vsakem primeru končalo še slabše, če bi se začelo.
tiho je pokimala ob njegovih besedah. razumela ga je. imel je to srečo, da je lahko preprosto odkorakal proč od vsega. nekaj, kar načeloma ni bilo preprosto, a zanj je delala izjemo. vse skupaj mu bo olajšala. to mu je dolgovala. »prav. ampak wesley, prosim, preden obrneš hrbet vsemu skupaj, dovoli mi, da poskrbim za to. prepeljali te bodo v bolnišnico in poskrbeli za tvoje rane in potem… potem bo konec.« njen pogled je za trenutek obstal na sledi cigareta, ki je še zdaj bil na njegovem licu. tam, kamor mu ga je pritisnila ob njunem prvem srečanju. šla sta od krutih do normalnih in celo dobrih trenutkov in zato je imela probleme z razumevanjem tega, da je bilo zdaj res konec. navsezadnje je spadal k mafiji – bil je tako prekleto dober pri tem, kar je počel in najraje bi ga prosila, da bi ostal, a odločil se je in ni mu smela stati na strani. njen pogled je ostal na njem, medtem ko je čakala na njegov odgovor.

tagged: the more-than-great wesley.

Naslov sporočila: Re: beach Pon Apr 22, 2013 7:55 pm

tag, saoirse smitten

"ne bi me mogla," je rahlo zmajal z glavo, odločen, da preveč nenadni gibi v tem času morda ne bodo najbolj pripravni zanj. pizda, kako ga je bolelo celotno telo, najraje bi se zložil po tistem mehkem tepihu v dnevni sobi njegovega stanovanja in tam obležal do naslednjega meseca, ko bi se telesna in srčna bolečina morda že nekoliko zmanjšala. "preveč sva si podobna, da bi me lahko kdaj zares ljubila." bila je namreč nad njim; ona je to avtoriteto potrebovala in to, da ji je bil pripravljen kljubovati - da ji je lahko kljuboval, ker ji je bil tako podoben - je bil zanjo razlog za večno frustracijo. razumel je lahko, zakaj je bilo tako in zares si ni želel delovati, kot jo hoče provocirati, a dejstvo je bilo, da ga ona nikdar ne bi mogla ljubiti, kot je on ljubil njo. zanjo bi se v trenutku vrgel pred drveč kamion, če bi bilo treba, prevzel bi vse njene bolečine, tako fizične, kot tudi psihične, trpel bi z njo in z njo bi se smejal. ona pa tega ne bi bila sposobna zaobjeti, ker je, za razliko od njega, na plečih nosila obveznosti pomembne organizacije, obveznosti, ki jih nikdar ni smela izpustiti iz rok. pa tudi, kolikor jo je uspel spoznati, tega ni hotela storiti. ljubezen je bila s tako odgovornostjo popolnoma nekompatibilna; ko je takole pomislil mu je postalo jasno, da jo je sam pravzaprav precej dobro odnesel. prekleto, koliko huje bi bilo, če bi končal kot tisti tepec, ki bo vse svoje življenje klečeplazil za njo in jo skušal dohiteti. bila je močna ženska, bila je na vrhu in vsak idiot, ki jo bo skušal ujeti, bo samo klavrno padel.

napolnil bi njeno praznino. ne z nesmiselnim fukom, ne s praznimi besedami. s tem, kar ji je lahko ponudil, kar je - trenutno - lahko ponudil edino njej. a ona ga je zavračala. poskusil je - klavrno padel. zdaj je bil čas, da se pobere in izgine. njegovo življenje več ni potrebovalo nje - in njeno več ni potrebovalo njega. bilo je dovolj, oba sta šla skozi dovolj in zdelo se je, da sta si usojena za propad, če skupaj ostaneta samo nekaj trenutkov več, kot je to potrebno. "očitno ne bova nikoli izvedela, kajne?" se je kislo nasmehnil, ko si je drznila reči nekaj, kar je znova povzročilo, da ga je zaskelela notranjost telesa, da se je počutil, kot da mu igle prebadajo celotno telo. očitno ne bosta nikdar izvedela, kdo izmed njiju je popolnejši, kdo si koga ne zasluži - ali pa morebiti zasluži. "vem samo, da bi te lahko brezpogojno ljubil," se mu je zdelo, kot da brez teh kljubovalnih, skorajda otročjih besed, ne bo zmožen oditi.

potem se je postavil na noge, da bi ušel, a njene besede so ga ustavile. z mehkim nasmeškom na ustnicah se je obrnil k njej in se srečal z njenimi očmi. tokrat je bil nad njo, vsaj čisto fizično jo je gledal navzdol in počutil se je.. presenetljivo dobro. bolečina, ko mu jo je prizadejala, mu je dajala neverjeten občutek manjvrednosti in to je bilo nekaj, kar je tisti trenutek potreboval. moral jo je gledati zviška. "lepo te prosim," se je sarkastično nasmehnil. "oba veva, da je že zdavnaj konec." res je bilo; morda ne med njim in mafijo, med njima pa je bilo zagotovo konec takrat, ko je preživel noč v njeni postelji in jo držal v objemu kot punčico svojega očesa. "vzel bom taksi," je nato zamrmral in pomignil proti parkirišču, kjer je bilo parkiranih nekaj rumenih avtomobilov, v katerih so verjetno sedeli indijski priseljenci in čakali na svoj težko prislužen kruh. "nič hudega mi ne bo. oprosti, saoirse, toda zadnja stvar, ki si jo želim, je to, da skrbiš zame." postal je, nato pa ji je pomežiknil, kot bi vendarle hotel pokazati nekaj nagajivega v sebi, neko otroško naivnost, ki je v odnosu do nje ostajala. in nato se je obrnil in odkorakal stran; ker je ni hotel več ob sebi. bilo je konec. lahko je zadihal.

Naslov sporočila: Re: beach Tor Apr 30, 2013 10:46 am

tag, carrie smitten

note: here we go, my love!

bil je prijetno naspan, saj je bil nejgov vikend popolnoma dela prost. petek je prelenaril pred televizijo; poppy ni bilo doma, že lep čas je ni videl in bil je prekleto ljubosumen, pa čeprav mu je bilo jasno.. da je bilo najbrž tako najbolje. da sta oba to potrebovala; nekoga, ki bo razbil njuno idilično idejo o ljubezni. ta med njima ni imela kaj iskati. oba sta.. morala najti svojo pot k sreči. in med tem, ko jo je poppy očitno že realizirala, je tudi sam.. poznal nekoga. nekoga, ki si ga je morebiti ob tem času želel ob sebi. njegov telefon je nekajkrat odzvonil v prazno; še širši nasmešek se mu je na obrazu zarisal, ko se je dekle vendarle oglasilo. zvenela je utrujeno, sumil je, da jo je prebudil in prav ljubko se mu je zdelo, kako se je na vso silo želela izogniti njegovemu povabilu. sumil je, da se ji ne bo ljubilo jutranje vožnje, petnajst minut iz mesta vendarle v jutranji prometni konjici ni bilo tako enostavno.. in vendar jo je uspel prepričati.

sam je bil na plaži že od zgodnjega jutra; zbudil se je veliko prej, kot je bil vajen ob dnevih, ko dela ni imel in navsezadnje je sklenil, da - z družbo ali brez nje - dneva ne bo kar tako odvrgel. zunaj se je delal čudovit dan in ob sedmi zjutraj vročina še niti slučajno ni grozila. počutil se je naravnost prijetno, ko se je z odprtimi okni svojega avtomobila odpravil na hitro cesto in po njej kmalu dosegel želeno destinacijo. telefonski klic s carrie je opravil, ko se je naslonil na havbo avtomobila, ki ga je pustil na parkirišču. sonce se je že dvignilo; njegov odsev se je lesketal v izjemno gladki površini jutranjega oceana. njegov obraz je spreletel nasmešek, ko se je sprehodil vzdolž obale in se ustavil pred prodajalno cvetja. kupil je roza vrtnico, ki jo je imel pripravljeno kot majhno presenečenje za svetlolasko - pa tudi zahvalo, da je navsezadnje sklenila, da se mu kljub zgodnjemu jutru, vendarle pridruži. pa saj navsezadnje še za trenutek ni pomislil, da se mu ne bo.

po dobrih petnajstih minutah jo je ugledal; približevala se mu je s tistim nasmeškom, ki je pravil, da se ji navsezadnje tole ne ljubi, a je vseeno vesela, da je tukaj. ko je bila dovolj blizu, da je lahko spregovoril na sobni jakosti, je predse iztegnil dlan s tisto samo samcasto vrtnico, ki se je bohotila v sončnih žarkih. "zate, ker si vendarle prišla," se ji je nasmehnil in po tistem pristopil korak bliže. bila je izredno atraktivno dekle. njeni lasje so na pogled delovali kot svila, njene velike oči so se lesketale v soncu - in čeprav si tega ni bil pripravljen priznati, ga je pravzaprav izredno spominjala na poppy. "sem te spravil iz postelje?" se ji je nagajivo nasmejal, zavedajoč se, da bi bila morda lahko to še sveža rana.

Naslov sporočila: Re: beach Tor Apr 30, 2013 6:28 pm

tag; timothy, the one that will have her heart :3
notes ; i am not very proud on this. blame me. not yourself.

beach Tumblr_manfstYkin1ruvqz1o2_250

iz globokega spanca jo je vrglo zvonjenje, ki ni ustrezalo tistemu za budilko, ter je morala pošteno pomežikniti z očmi, da je realizirala izvir zvoka in z roko zaspano poiskala svoj mobilni telefon na polici poleg sebe, da se je javila z najbolj spodobnim glasom kolikor se je lahko. » ja ? « se je glasil njen odziv na neznanega klicatelja, ki je motil njeno edino možnost za podaljšano spanje po nočni izmeni, ki je kot vedno vsebovala svoje vzpone in padce, ter je imela na obrazu zagotovo tako velike podočnjake, da so ti ustrezali velikosti pomaranče in ne slive. nato pa je na drugi strani slišala prijeten glas, ki je bil tako prijeten za slišati, ter jo je malce bolj predramil, čeprav ideja katero je podajal timothy ji niti malo ni dišala. ne zato, ker je vključevala njega, ampak ker je vključevala sedanji trenutek in v igri obale proti njeni postelji, je obalo definitivno premagala udobnost njene postelje in zasluženi spanec. vseeno pa se je na koncu vdala prepričevanju, ter mu obljubila, da se bo prikazala na zmenjenem kraju kolikor hitro se bo to dalo, saj ni mogla predvideti konice v teh jutranjih urah in njene hitrosti preoblačenja, ko je komaj na eno oko spodobno gledala. vstala je in opravila svojo jutranjo rutino, potem pa se ustavila pred omaro, ter izvlekla poletno oblekico in za spodaj namesto spodnjega perila vzela kopalke, ki ji bodo na plaži prišle veliko bolje. v sekundi je bila oblečena, ter tudi pripravljena, samo še klobuk si je podala na glavo in z police pograbila sončna očala in njena pojava je bila že na pol poti do njenega avtomobila, ki ga je še uspela odplačevati s svojo zdravniško plačo.

njena pot je končno zavila proti plaži, kjer se je zbiralo že nekaj jutranjih prebivalcev, ter so hiteli iskati primerno mesto za lenarjenje in sončenje. pravzaprav ideja sedaj, ko je bila enkrat tukaj, niti ni bila tako zelo slaba in bo enako količino počitka dobila tudi tu, pod sončnimi žarki in ob morski vodi, ter seveda v dobri družbi s katero je lahko označila timothyja. izstopila je iz avtomobila in se napotila proti peščenim potem, ki so počasi utirale pod do osebe, katero je opazila že v daljavi na vrhu stopnic in jo je s pogledom samo zaobjemala in opazovala tudi najmanjši njegov gib. nenadoma pa se je pred njenimi očmi zarisala vrtnica, ki ji je iskreno polepšala tisto jutro in narisala veliko bolj iskren nasmešek, ki ni vseboval niti trohico utrujenosti in želje po počitku. » oh, ni bilo potrebno, « ga je nežno zavrnila in zamahnila z roko, kajti res ni potrebovala tako prijetne zahvale, ko pa se je komaj dala prepričati in se je počutila rahlo krivo. vrtnico je sprejela in jo ponesla k svojemu nosu, da je lahko zajela njen prijeten vonj, ter dvignila pogled proti njemu, ki je bil malce višji od nje in je takšna poteza bila potrebna. » ja, « mu je priznala in se namuznila za sekundo preden je nadaljevala : » vendar brez skrbi. z veseljem sem prišla, ter sem se upirala zgolj zato, ker sem utrujena zaradi dela in ne zato, ker bi mi bilo težko biti v tvoji družbi. « resnično ni hotela izpasti grdo, ko pa je bila vesela njegovega klica, ter je bil problem v njej in njenemu nemogočem delovniku. » in še enkrat hvala za vrtnico. čudovita je. lepa malenkost s tvoje strani. « v njena lica je prišlo nekaj rdečice, ki se je pojavljala vedno, ko tega ni potrebovala in je izpadla tako zelo neumno, ampak je upala da bo razlog videl v vročici in ne v njeni osebnosti, kakršna koliko je ta že bila. » si imel poseben razlog zakaj si me poklical ? je vse v redu ? « se je končno osredotočila na osrednjo temo in nagnila glavo v zanimanju.

Naslov sporočila: Re: beach Ned Maj 05, 2013 6:04 pm

tag, carrie smitten

note: what are you even talking about, it's perfect!

namuznil se ji je, ko je kot kakšna sramežljiva deklica prevzela njegovo darilo. vedel je, da ji ne bo najbolj jasno, zakaj jo je tako nujno potreboval tukaj, in to takoj, ko je utegnila, pa čeprav bi najbrž potrebovala tisti spanec. ampak bil je čas, da kaj ukrene; po strtem srcu, ki ga je povzročila njegova ljuba, se je pravzaprav spraševal, ali bo sploh mogoče, da spet postane normalen. srečen. carrie se je zdela kot nekdo, ki bi ga do sreče vendarle uspel pripeljati; tako ali drugače. ljubka je bila in bila je prijetna, nekoliko je spominjala na poppy, kar je navsezadnje tudi potreboval, pa naj se je še tako prepričeval, da bo z njim vse v redu tudi brez nje. tako simpatična je bila, ko je njegovo vrtnico dvignila k nosu in jo poduhala. kaj noro ni dišala, toliko je vedel, a vsekakor je bila najlepša med tistimi, ki so bile v cvetličarni na izbiro. kot je bila navsezadnje tudi carrie - najlepša med ženskami, ki so prišle zanj v upoštev. "upam, da res," se ji je namuznil, ko mu je povedala, da krivda ni njegova. "upam, da nisem bil.. preveč nadležen. res sem te želel videti," je opravičujoče skomignil z rameni, čeprav je bil prekleto srečen, da mu jo je uspelo pridobiti semle.

"ne.." je počasi odkimal in ji ponudil svojo odprto dlan. bilo je precej intimno, tega se je zavedal in četudi se nista poznala dovolj dolgo ali dovolj intenzivno, da bi imelo držanje rok smiselno, je hotel občutiti njeno dlan, ko jo je popeljal po toplem pesku ob morju. "želel sem si.. tvoje družbe," je počasi priznal, ko sta se sprehodila. "razmišljal sem o tebi in mislil sem, da.." zajel je sapo; ni bil ravno človek, ki bi pogosto govoril o kompleksnejših čustvih, vsaj ne z drugim, kot je bila njegova sestra. zdaj je svojo afekcijo na pladnju razlival tej čudoviti svetlolaski, ki si jo je iskreno želel ob svoji strani. morda je bila ona človek, ki ga lahko namesto poppy zadržuje pri prisebnosti, vsaj zdaj, ko je njegova sestra sklenila, da bo ljubezen iskala drugje. "da bi tudi ti kdaj utegnila razmišljati o meni," je končno izdavil, zavedajoč se, da so njegove besede morda zvenele kar preveč polne samega sebe. a moral je vedeti, kajne? če je hotel poskusiti svojo srečo s to čudovito mladenko, je moral.. vsaj povprašati, koliko možnosti pravzaprav ima pri njej. morda je ljubil poppy, a kdo je zato lahko rekel, da ne bo nikdar več ljubil koga drugega? morda je bila carrie zares.. nova priložnost.

za trenutek je prestal, nato je nadaljeval: "ničesar ne pričakujem.." mehko se ji je nasmehnil. njene oči so žarele v soncu, njena svetla polt se je lesketala. bila je kot kakšna prekleta morska nimfa; izredno lepa je bila. "in v vsakem primeru obljubljam, da te ob jutrih ne bom več budil.." se je dodatno namuznil; ustavila sta se nekje pod senco dreves, ob robu obale, kjer ni bilo bolj ali manj nikogar. razgledna točka. okrog njiju je valovilo morje, šumenje valov je bilo na tej točki edino, kar je bilo slišati. pridušeni glasovi otrok v daljavi so se davno izgubili. "zadovoljen bom samo, če boš zdajle ostala z menoj." potem se je nagnil k njej in ji na ustnice pritisnil nežen poljub.

Naslov sporočila: Re: beach Sob Maj 11, 2013 12:47 pm

tag; timothy, the one that will have her heart :3
notes ; sorry for late, ohmy :3

beach Tumblr_manfstYkin1ruvqz1o2_250

» timothy, « je mehko zamrmrala še v svojem utrujenem, jutranjem glasu, ko je gledala proti njemu s tistim pogledom brez kakršnih koli sledi obtožb, le malenkostne prošnje, naj se res ne krivi zaradi ene jutranje budnice. navsezadnje, če ne bi bil on, pa bi bila bolnišnica in veliko raje je izbrala njegov klic kot pa slednji. » nisi in nikoli ne boš nadležen. pokličeš me lahko kadarkoli hočeš. « okoli tega pa se sedaj res ni smel gristi in četudi bi bila malce nejevoljna bi v vsakem primeru vrtnica pripomogla k dobri volji, tako da se je v vsakem primeru dobro izmazal, ko je preračunal situacijo in imel še tisto malenkostno prijaznost v sebi, da se je spomnil rože v znak opravičilo. česa takega ni bila vedno deležna in bila je naivno očarana z majhno malenkostjo iz katere je ona delala slona. kako zelo tipično zanjo ! vedno je padala na podobne ukane in trike, a nekaj na njemu je bilo veliko bolj resničnega, kakor na ostalih, da je to sprejela veliko bolj mirno in se je le predala toku in prelepemu dnevu, čeprav jo je že pošteno zbadalo, ker ni vedela zakaj je bila tukaj ob tej uri in čemu je bil njegov klic tako nujno namenjen.

sprejela je njegovo dlan z nasmeškom na obrazu, čeprav se je zgolj za drobec sekunde rahlo radovedno namrščila ob takšni intimnosti, ki je nenadoma prihajala z njegove strani, a bila je tako prijetna in počutila se je varno z njegovo dlanjo ujeto ob njeni, ko jo je popeljal po peščeni obali in se je lahko s pogledom od trenutka do trenutka sprehodila proti morju in nazaj proti njemu, pri tem pa ji je veter prijetno mrščil njene srednje dolge, valovite in svetle lase. takšne trenutke je oboževala in bili so tako preprosti in morje je bilo tako sproščeno, kakor da nobene grozote sveta ni poznalo, ter ga čisto nič ni moglo šokirati in spraviti iz tira. imela bi samo sebe za simbol morja, če je temnolaščeve naslednje besede ne bi prav šokirale in rahlo spravile s poti, da je presenečeno in debelo pogledala proti njemu. ni vedela kaj naj reče. iz nekega čudne razloga je samo pokimala z glavo, kakor da bi poskušala nekaj s tem povedati,a v resnici je bila malce zmedena na prijeten način. nenadoma je vrgel te besede pred njo in če je on imel prej kamen v grlu in se je sedaj pomiril, ko so karte bile položene na mizo, je sedaj bila ona tista z bremenom na plečih. s čustvi je vedno delala čudno in v takih situacijah je vedno reagirala trapasto in njena lica so sedaj zagotovo že gorela. razmišljala je o njemu, razmišljala o vsem, njena glava je bila polna razmišljanja. sedaj pa, ko je to potrebovala, ni bila sposobna ničesar. z napol odprtimi ustnicami je gledala vanj in krivila ustnice v nek prijeten nasmešek in z iskrivimi očmi gledala vanj in poskušala polno razumeti kaj sploh govori. » razmišljati že, a ne vem kam ciljaš - ? « se je nekaj izcimilo iz njenega mrmranja, ko je stopala ob njemu, ter sta njuni dlani bili še vedno prepleteni in je njeno srce bilo na polno.

» oh, saj sem ti že rekla, da me resnično ne moti, « ji je bilo nekako lažje govoriti o budnici in o tem kako je sploh ne moti, če sliši zjutraj prvo njegov glas, ki jo prijetno popelje ven iz postelje. na svoji koži je sekundo kasneje začutila senco dreves in ob pogledu umaknjenem za trenutek stran od njega, je uspela razbrati, da sta bila v bolj osamljenem kotičku in ni vedela ali naj si od same živčnosti grize ustnice in se kar sesede v topel pesek ali naj se končno enkrat navadi na vse skupaj in se ne vede kot trinajst letnica. še preden pa bi se sploh začela odločati za eno ali drugo, jo je presenetil njegov poljub, ki si je prilastil njene ustnice in jo je popolnoma prevzel, da je imela občutek kakor da ji bo srce izskočilo iz prsi. bilo je tako prijetno, bilo je pravilno in njene roke so samodejno segle navzgor proti njemu, ko je dlani zakopala med njegove lase in se je počutila dobro, sproščeno in prijetno. » wow, « je bleknila,ko se je umaknila in za sramežljivo sekundo svoj obraz skrila v njegov vrat in se nasmehnila, nato pa naredila odločen korak nazaj in se soočila z njegovim pogledom. » mogoče je zgodnja ura ali pa sem sama zgolj trapasta za podobne izpovedi, ampak ali si ti pred sekundo priznal, da sem ti čisto malce všeč in vprašal, če si tudi ti meni ? « zmedel jo je, očaral jo je s tisto vrtnico, ter sedaj popolnoma prevzel s poljubom.

Naslov sporočila: Re: beach Ned Maj 19, 2013 5:12 pm

tag, carrie smitten

note: ful je short, sorry bout that, babe! pa tisti dogovorjeni prizor, i guess, pride po njenem odgovoru, yayy! <3

srce mu je poskočilo, ko se je po poljubu nerodno naslonila nanj, kot bi ji ta intimni dotik, kot so govorili, 'odnesel tla pod nogami'. iskreno je upal, da je bilo tako - stik z njo se mu je zdel prav nenavadno prijeten in iskreno, zdelo se mu je, da bi mu to čudovito dekle lahko prineslo srečo. če bo, seveda, le lahko pozabil na dejstvo, da je spal s svojo sestro in da mu je to prineslo ekstazo, kakršne v življenju nikoli ni - in najbrž tudi nikdar ne bo - doživel. in nato se je od njega odmaknila, njene oči so se srečale z njegovimi in v njih je plesala zaljubljena iskrica, ki jo je lahko prepoznal. bila je podobna.. ah, bila je podobna tisti njegove sestre, a o tem si enostavno ni sem dovoliti razmišljati. poppy je morala izginiti iz njegovih misli in carrie je morala postati nov center, nova boginja njegovega življenja. če mu bo to dovolila, seveda. sam si je vsekakor želel, da bi mu.

"kako zelo srednješolsko, kajne?" se ji je široko nasmehnil, ko je na nek način stvari postavila v perspektivo. da, prav zares se je zdelo, da je kot najstnik, kot majhen deček, ki deklici izpoveduje svojo zatrapanost. tista vrtnica je očitno samo še potrdila komičnost njegove ljubezenske izpovedi, in vendar.. mu je bilo precej vseeno. "menda sem ti res," je navsezadnje prikimal, njegova roka je znova samodejno poiskala njeno prosto, tisto, v kateri ni držala njegove bedne cvetlice, povprečnega poskusa, da jo očara, za katerega je vseeno upal, da ni spodletel. carrie je bila njegova luč na koncu tunela, tisti samcast znak, da je vendarle morda lahko srečen v tem pretirano zmedenem in nekoliko skrušenem življenju, v katerem je lahko samo upal, da bo nekoč dobil tisto, kar je zmeraj želel - pa čeprav je vedel, da bo to navsezadnje popolnoma nemogoče.

"in.." je počasi začel, oči so mu, prav zares kot oči otroka, pobegnile po obali, nato pa se znova vrnile k njenim. prekleto, zares je imela čudovit obrasz, njene ličnice so izstopile, ko se je nasmejala in njene oči so sijale, njene ustnice so bile take.. popolne barve, njene lase je mršil poletni veter in njene dolge trepalnice so se svetile v soncu. "kakšen bi bil tvoj odgovor?" se je pozanimal, nato mu je preko obraza znova šinil nasmešek in v šali je dodal: "mislim, če bi te, hipotetično, to izpraševal.." a zdelo se mu je, da ve, da mu je popolnoma jasno, kakšen bo njen odgovor in ko ga je dobil, ji je na ustnice ponovno zalepil poljub. bila je tako mehka, tako sladka, tako prekleto prijetna. v njenem poljubu je lahko odmislil svet, lahko se je počutil.. o bog, počutil se je srečnega.

Naslov sporočila: Re: beach Pon Maj 20, 2013 6:25 am

tag; timothy, the one that will have her heart :3
notes ;but she is so happy and they are so cute together :3

beach Tumblr_manfstYkin1ruvqz1o2_250

v njej je vladal prijeten kaos ob navalu občutkov, ki so preplavili njeni telo po njegovih besedah in predvsem po njegovem poljubu. v neki stotinki sekundi ji je celo postalo vseeno ali je videti kot trapasta trinajstletnica, ko se je tako skrivala v njegovem vratu in imela tisti bedasti nasmešek na obrazu, kakor da bi prvič šla skozi kaj takega, a je v življenju z moškim celo živela. kljub vsemu jo je občutek spremenil in naredil toliko bolj sramežljivo in le kotički njenih ustnic so bili ukrivljeni. ni pričakovala nenadoma vsega tega, ko se je peljala proti obali in pričakovala samo navadno jutro v dobri družbi, nato pa je prišlo vse to za njo in spoznala je nekaj bistvenega ob premlevanju njenih čustev. timothy ji je bil všeč. prebujal je neke staro pozabljene občutke v njej. spodnesel ji je tla pod nogami in spet je imela zaradi njega tisti bedasti izraz na obrazu. samo tega poprej ni videla, ker o tem ni razmišljala in je pripisala vse le njunemu dobremu razumevanju v družbi drug drugega. ob takšnem pristopu…ni imela druge kakor da je nenadoma razmišljala o tem in v dveh sekundah sestavila celotno sliko v glavi in to jo je osrečilo. » predvidevam, « je mehko zamrmrala in se nasmehnila, da so se ji pojavila jamice v licih in pogled dvignila še enkrat proti njemu. bil je čudovit. » nečesa takega ravno nisem imela v srednješolskih letih, « mu je spotoma še priznala čisto drobceno skrivnost in spet za trenutek pogled umaknila, tokrat proti roži v eni izmed njenih rok. ne, definitivno česa takega ni imela. vedno je bila nekje v ozadju, dokler ni odšla študirat medicine in se je v tistem stresnem obdobju morala ukvarjat s fanti in izpovedmi o ljubezni in spoznavati tisto bolečino. » res ? « je potem še enkrat bedasto povprašala, ko jo je vse skupaj kratko malo res presenetilo in ni pričakovala takšnega razpleta in takšnih besed iz njegovih ust, a bilo jih je prijetno slišati, njena ponavljanja pa so vedno bila plod neke živčnosti.
občutila je njegovo roko v dlani njene in spet se ji je prikradel sramežljiv nasmešek na njen obraz. vse skupaj je delovalo prav, kakor da bi tako moralo biti. stanje v njej se je umirjalo, kakor da je vse skupaj končno realiziralo in sprejelo kako za prijetno situacijo, brez nepotrebne živčnosti in zadržkov. bila se je pripravljena zgolj prepustiti toku in valovom življenja, kakor morje nekje v njegovem ozadju, ki je bilo tega jutra še toliko bolj popolno. njegove besede pa so pritegnile njeno pozornost, da ga je spet pogledala in se je rahlo namuznila ob vsem skupaj, ko sta počasi res bila videti kot dva najstnika in je morala stisniti ustnice, da se le ne bi ob vsem skupaj zasmejala in ne iz posmeha, ampak zgolj ker je bilo tako prijetno čutiti nekaj tako mladostnega po vseh odraslih trenutkih v vsakdanjiku. » ja – « se je privilo iz nje in ob tem zarisalo črto nasmeha na obraz, pogleda pa nikakor ni umaknila stran. » če bi seveda hipotetično spraševal. « malce se je pošalila in mu poljub v enaki meri tudi vrnila. bilo je tako prijetno imeti njegove ustnice na svojih in ne bi se ločevala od njih, če ne bi potrebovala zraka za dihanje. celoten dan bi poslala k vragu samo da bi bila ob njemu in ta dan preživela v njegovi bližini, ter poskušala še dodatno realizirati kaj se je pravkar dogajalo. » če bi vedela da me bo čakala takšna budnica ob prihodu, ne bi ugovarjala že ob prvi ponudbi, da pridem sem, « je zamrmrala in ga s tem rahlo dregnila v njegovo prejšnje opravičenje, ker jo je budil, a prebuditi se v kaj takega – bilo je vredno.

Naslov sporočila: Re: beach Pon Maj 27, 2013 12:58 pm

tag, carrie smitten

note: heya baaabe i just finished this off okai so pm me for the sequel kkai?

"kaj res ne?" se je nasmejal, ko mu je priznala, da takšnih budnic ni prakticirala. on jih je že, tu in tam, čeprav je bilo jasno, da je bil bolj ali manj v vseh svojih zvezah nesrečen, kot bi večno iskal nekaj, mislil, da je to našel, nato pa po nekaj tednih preprosto obupal nad začetnim vzhičenjem. zdelo se mu je mogoče, da s carrie ne bo tako; zdelo se mu je, da ima svoja čustva zdaj morda že toliko razčiščena, da je jasno, kaj sme in česa ne. da mora ostati ob carrie, ker navsezadnje lahko nudita drug drugemu tisto, kar sta potrebovala. "potem bova morala nadoknaditi za vse bedarije, ki jih nisi doživela," se je namuznil in ji pomežiknil, nato pa se znova zasmejal, ko je slišal, kako je znova popolnoma frapirano spraševala po resničnosti njegovih besed. bila je tako ljubka, da bi jo človek lahko pojedel. prekleto, bila je prava izbira zanj. "čisto zares," je zatrdno prikimal in tesneje ovil svoje prste okoli njenih.

potem se je nasmehnila še ona in nenazadnje mu je priznala tisto, kar si je, popolnoma iskreno, želel slišati. da, tudi ona je čutila enako, tudi ona je bila pripravljena poskusiti poiskati srečo z njim. "to bi pokvarilo presenečenje," se ji je nasmehnil, ko se je odtrgala iz njegovih ustnic in mu nasmejano priznala, da bi prišla prej, če bi vedela. bil je zadovoljen, da se je znova vse skupaj obrnilo njemu v dobro; srečen, da ima v svojih rokah dekle, ne tistega, ki bi bilo zanj idealno, ampak drugo dekle, takšno dekle, ki mu bo ustrezalo, dekle, s katerim mu bo prijetno. bilo je dovolj; carrie mu je bila neizmerno pri srcu, odkar jo je prvič spoznal. morda pa je vse skupaj imelo nek kozmični smisel.

znova se je nasmejal in jo ujel v svoj objem, ustnice je še enkrat prislonil k njenim, nato pa jo dvignil v svoje roke; bila je lahka kot peresce. počutil se je, kot bi jo moral imeti v svojih rokah, kot bi spadala tja že od samega začetka. z največjim veseljem ji je znova podaril poljub na njene sladke ustnice, nato pa naredil nekaj korakov, dokler nista navsezadnje pristala pred neskončnim morjem, valovi so se počasi približevali njegovim nogam. "oprosti mi, če ti bom omočil tvoje čeveljce," se je namuznil in stopil še nekaj korakov, nemudoma je začutil, kako je njegove poletne čevlje napolnila voda, potem pa jo je, še preden bi utegnila oporekati, postavil v morje, da je tudi njene noge preplavil morski tok. in nato jo je poljubil še enkrat in še enkrat in počutil se je, kot bi sonce znova obsijalo njegovo temno dušo. "presrečen sem, da je bil tvoj odgovor da," je zašepetal v njene svetle lase, preden so se njune poti za ta dan ločile.