Za njo je bil še en vroč, sončen dan, preživet v pisarni. Nabral se ji je cel kup dela s papirji, od poročil do vsake druge možne birokracije, ki jo je policistu sploh možno naprtiti na pleča. Ves dan je poželjivo gledala skozi okno in si želela, da bi bila na nalogi ali obhodu ali kjer koli razen v zadušljivi pisarni, ki ni premogla niti ušive klime. Vsaj trikrat ji je med delom crknil tudi prastari službeni računalnik in ji prvič meni nič tebi nič izbrisal celo poročilo, zato je bilo jasno, da nikakor ni bila dobre volje, ko je končno odklenila vhodna vrata stanovanja, ki si ga je delila s Carmen. Svetlolaska je bila nekaj let mlajša od nje in najprej je bila skeptična, kako bo živeti z nekom toliko mlajšim od nje, vendar sta se z dekletom presenetljivo hitro in dobro ujeli. Najbolj so jo skrbele možne zabave, zaradi katerih bi bila celo noč pokonci, vendar se je izkazalo, da je to za svetlolasko deloven čas in tako sta se pravzaprav videli samo ob večerih, ko je Harper za spremembo prišla iz službe ob običajni uri in je bila Carmen še doma. Tudi tokrat je, ko je z nogo zaprla vrata za seboj, lahko slišala zvok prhe v kopalnici, kar je lahko pomenilo samo, da je bila njena sostanovalka še vedno doma in ob tem se je zadovoljno nasmehnila. Zadnje čase nista imeli prav veliko časa za klepet in pogrešala je njune čudaške pogovore, polne smeha in draženja, ki je vodilo le še v več smeha. Ob misli na take in temu podobne bedarije se je še sama nasmehnila, nato pa z nog brcnila čevlje in se s polnimi rokami odpravila proti kuhinji. V rokah je imela dve veliki vrečki polni špecerije, za nabavo katere je bila ta mesec na vrsti ona, kateri je sedaj odložila na pult in si nato slekla usnjeno jakno, za katero je vse od kar je zapustila klimatizirano zavetje svojega avta goreče želela, da si je ne bi nadela. Takoj, ko jo je spravila s sebe je olajšano zadihala, nato pa ob ponehanju šumenja prhe zaklicala »Ugani kdo nocoj ne dela nadur?« Počakala je, da so se vrata kopalnice odškrnila in da je skoznje pokukala svetlolaskina glava, nato pa je oba kazalca na rokah usmerila vase in se široko nasmehnila: »Jaz!« Zarežala se je, nato pa zamahnila z roko proti sostanovalki, češ naj se odstrani: »Obleči se hitro, jaz pa bom pospravila tole.« Z roko je pokazala na vrečki, nato pa na hitro ošinila zapestno uro. »Po mojih izračunih imaš še kaki dve uri časa, kar je ravno dovolj za movie night. Ah ja, mimogrede, v primeru da nisi vedela: nocoj imava movie night!« Jap, včasih se je res spraševala, kdo je bil v tem stanovanju star dvajset in kdo sedemindvajset let. Verjetno sta se s svetlolasko ravno zaradi tega tako dobro razumeli. »Kupila sem kokice, tako da tokrat čisto res nimaš izgovora!«

carmen se je prebudila in najprej pogledala na uro na svojem mobilnem telefonu, ki je kazala nekaj minut čez peto popoldne. "pizda, spet sem prespala pol dneva," se je sama pri sebi jezila in nevede ponovno uporabila svojo najbolj pogosto kletvico. ponavadi je delala od devetih zvečer do treh zjutraj - pravzaprav je še nedolgo nazaj njen posel trajal le dobri dve uri, potem so ji pa ga kar naenkrat razpotegnili na celih šest ur - in, verjemite mi, ni lahko celih šest ur ostati skoncentriran na ples ob drogu, med tem ko si napol gol v zakajenem prostoru polnem starih moški. po drugi strani pa je bila čisto sama kriva, da je izbrala takšno kariero, zato se je mogla sprijazniti z dejstvom, da od dni ni imela dobesedno nič. preden je prejšnjega jutra prišla v stanovanje je bila ura že skoraj šest - kasneje se je namreč še zadržala pri eni izmed svojih stalnih strank - in slišala je svojo sostanovalko, ko se je ta prebujala, zato je hitro skočila do svoje sobe in se pretvarjala, da spi. to seveda ni bilo daleč od resnice, saj je že v naslednjem trenutku zaspala in spala natanko enajst ur, dokler je ni zbudil zvok mobilnega telefona, ko je dobila sporočilo.

vstala je, ne da bi se zmenila za sporočilo, ko ga je ravnokar prejela, in se odpravila proti kopalnici. še vedno je bila namreč oblečena v dolg olivno zelen plašč, pod katerim je imela le svojo službeno uniformo oziroma kakorkoli bi lahko imenovali rdeče podvezice in nekaj, kar bi naj bilo obleka. medpotjo je iz komode izbrskala še sveže spodnje perilo, kratke hlače in navadno belo majico ter se preko hodnika odpravila v kopalnico. po nekaj minutah je zaslišala škripanje vrat, ki so se odprla in nato zaprla, kar je naznanilo prihod njene sostanovalke. stopila je izpod tuša ter se najprej prepričala, da je res harper - če je tvoja sostanovalka policistka, ti pa striptizeta nikoli ne veš, kaj te čaka -, nato se je mimogrede nasmehnila njeni pripombi, ponovno zaprla vrata, se na hitro oblekla in zapustila kopalnico. "kaj neki bi naj pomenilo movie night?" poudarila je zadnjo beseda, čeprav je dobro vedela, da harper ve, da se bo čez dobri dve uri sama morala odpraviti v službo. "oh, kokice," se je nasmehnila, "tokrat se pa res ne bom mogla izogniti." stopila je v dnevno sobo in opazila, da je zjutrajna okenski polici pozabila cigaret . večkrat, ko se je vračala iz kluba, si je namreč prižgala cigaret in velikokrat ga je morala do konca pokaditi v stanovanju ob odprtem oknu. seveda ni hotela, da bi harper izvedela za to, saj najverjetneje ne bi bila najbolj navdušena, zato je hitro odprla okno in na ulico vrgla pokajen cigaret, nato pa z enako hitrostjo zaprla okno in sedla za kavč. "mimogrede, si imela v mislih kak specifičen film? ali bova spet najprej porabili dve uri samo zato, da bova izbrali film?" imeli sta namreč ravno dovolj različen okus za filme, da sta potrebovali nekaj časa, preden sta sklenili kompromis. "ravno med vikendom sem si downloadala tisto novi film od leonarda dicapria... the great gatsby?" je predlagala, nato pa začela brskati po škatli s DC-ji s filmi, ko sta jo imele v predalu pod televizijo.