apartment C4

Naslov sporočila: apartment C4 Sre Feb 27, 2013 8:08 pm

tag, the awesome marc smitten

z blazinicami prstov je zdrsela po njegovih gladkih razgaljenih prsih. s pogledom je sledila toku svojih prstov, njene misli pa so bile blaženo prazne. vse, čemur je posvečala pozornost, je bil tek njenih rok in zdelo se je, da se je znašla v popolni tišini. v tisti dobri samoti, kjer se je človek lahko zlahka počutil kot gospodar sveta. z marcom se je imela prav fino. od njega ni veliko pričakovala; počutila se je, kot da je ta njuna neobvezna zveza.. toplo zavetje za oba.

rahlo je zavzdihnila in zdaj položila celotno dlan na njegovo telo, z njo pa zdrsela navzgor, proti njegovemu vratu in zaobjela njegovo zatilje. s pogledom je ujela njegovega in se mehko nasmehnila, ne da bi izpustila glas. z glavo je udobno počivala pod njegovo roko, njeni lasje pa so preprosto padali po njegovem golem telesu, po njegovi koži, kolikor so je bili pač zmožni zajeti. ura je morala biti prekleto zgodnja; skozi okno je lahko videla, kako se je nebo jasnilo in kako je dan preganjal noč, kako se je nebo obarvalo svetleje. sam bog je vedel, kdaj sta prispela do njegovega stanovanja, kdaj sta se spravila v posteljo in kdaj sta končno odnehala s svojimi burnimi aktivnostmi. ničkolikokrat se je spraševala, če morda nista razburila njegove cimre, ker je bila precej prepričana, da bi bila alice ob takšnem početju že precej zafrustrirana.

"kmalu bo vzšlo sonce," je spregovorila s hripavim glasom. nekoliko se je odkašljala, ko je zaslišala svoj zvok, dvignila zgornji del telesa in se naslonila na komolce, obraz je prislonila na dlani. njene oči so se iskrile; ni vedela, če bi bilo mogoče reči, da je bila iskreno zaljubljena - a bila je zadovoljna, da je bila tisti trenutek na tistem mestu in ničesar si ni želela spreminjati. marc je bil topel in prijazen do nje in všeč so ji bile njegove velike in tople dlani, ki so v navalu strasti tako močno drsele po njenem telesu. "mislim, da bi morala biti utrujena.. pa mi ni do spanja," je nadaljevala z nežnim tonom in nasmeškom na ustnicah, ki se je prijetno prilegel zvoku samemu. "in ti?" se je pozanimala in iztegnila desno roko ter s kazalcem zdrsela preko njegovega čela, nosu, do njegovih ustnic, ki se jih je nežno dotaknila. "si zaspan?"

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Čet Feb 28, 2013 12:31 am

@ beautiful georgia. smitten

ponovno iste sanje. tiste grozne nočne more, ki ga preganjajo in mu kradejo spanec. verjetno mu hoče usoda pokazati, da bo kmalu konec iger in laži, konec življenja kot ga pozna. razdraženo se je hotel premakniti na postelji in pregnati sanje, ko je ugotovil, da poleg njega spi postavna georgia. tista georgia zaradi katere mu srce zadnje čase hitreje bije, tista do katere je uspel razviti že precej globoka čustva, globlja od le prijateljstva. očitno jo je s svojim premikanjem zbudil, saj je začutil na svojih prsih dotik, nežen a hkrati žgoč kot ogenj. potegnil jo je bližje k sebi, če je bilo to sploh mogoče, nežno jo je poljubil na glavo. globoko je zajel vonj njenih las, pa njenega telesa – nekaj tako nežnega, pa hkrati tako živahnega in divjega, nekaj takega kot georgia. upal je, da bosta lahko zaspala nazaj, saj mu je zaradi nočnih mor močno primanjkovalo spanca. želel je še nekaj časa uživati v tišini, z njo v objemu. počutil se je tako varnega, ona ga zagotovo ne bo obsojala tudi, ko pridejo vse njegove skrivnosti na dan, ona ga bo razumela. morala ga bo razumeti.

upanje o podaljšanem spancu pa je hitro uničil ljubek hripav glas, ki bi ga v normalnih okoliščinah marc sicer ljubil, v tistem trenutku pa mu je predstavljal kup bodic, ki mu prebadajo glavo. želel si je le malo miru, umik v svetel del sanj. njeno prvo pripombo je mirno preslišal in upal, da bo dojela namig. začutil je njen pogled na sebi. odprl je oči in zagledal georgio kako strmi vanj, tako lepa, tako predobra zanj. zavedal se je, da so njuni odnosi pristni, iskreni, vendar pa se je včasih ustrašil – zdelo se mu je kot, da ga georgia vleče v temo. on pa ji to dovoli, namesto da bi se rešil teme in plaval proti svetlobi, kjer bi bil boljši človek.

bil je eden tistih dni, ko je marc potreboval mir in samoto. to je začutil že po nekaj budnih trenutkih, ko je njegove misli prekrila tema. georgio je nežno porinil s sebe, nato pa brez besed vstal in se oblekel v oblačila, ki so ležala ob postelji. »kava,« se je ubogo nasmehnil georgii in odšel v kuhinjo, naravnost do pokvarjenega kavnega avtomata. nekajkrat je udaril po njem in počakal, da je iz njega priteklo nekaj podobnega kavi. običajno bi se za georgio potrudil in ji skuhal pravo, dobro kavo, vendar danes ni imel volje. z dvema skodelicama kave je odšel na mali balkon, obsijan s prvimi jutranjimi žarki. prižgal si je čik, ki je vanj končno vlil nekaj dobre volje. potegnil si je georgio v naročje, jo nežno poljubil na lice in se ji tiho opravičil: »oprosti za prej. saj veš, da nisem ravno jutranji tip človeka.« užival je v njeni bližini, čeprav ga je le-ta razdvajala in v njem povzročala še hujšo vojno. »torej, se ti kaj spomniš od včerajšnje noči?« čutno je začel s prsti krožiti po njenih stegnih, v upanju, da bo pozabila na njegovo slabo voljo. čakal je, da se bo na ljubkem obrazu končno zarisal čudoviti nasmeh, čakal je na dovoljenje, da se mu odvali kamen od srca. v zadnjem času so ga njegova čustvena nihanja pripeljala že v veliko težav in pri georgio si tega ni hotel privoščiti, ne pri njej. »danes zajtrkuješ tukaj, ne drzni si pobegniti s kakšnim izgovorom o obveznostih ob osmih zjutraj.«

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pet Mar 01, 2013 12:47 am

tag, the awesome marc smitten

v trenutku, ko je njeno golo telo odrinil iz svojega, se ji je posvetilo, da je moralo biti nekaj narobe. preden je lahko karkoli komentirala, je odvihral iz sobe z eno samo besedo, ki ni zvenela niti najmanj prepričljivo. znašla se je sama, sredi zakonske postelje, v sobi, ki se je nenadoma - a le za trenutek - zdela popolnoma tuja. hitro se je zbrala; sedla je na rob postelje, njene noge so zabingljale nad tlemi in svoj obraz si je omela z dlanmi. zamežikala je v praznino; nato se je postavila na tenke noge in ob robu postelje pobrala spodnjice, jih hitro navlekla nase in iz obare ukradla eno izmed njegovih svežih srajc, ki jo je poveznila čez svoje veliko premajhno telesce. srajca ji je segala preko zadnjice, rokavi pa so bili tako dolgi, da je konice prstov le s težavo izbezljala na plano.

s počasnimi koraki se je odpravila za njim; na hodniku je svojo podobo uzrla v zrcalu in se za nekaj trenutkov ustavila. kaj je storila narobe? mar ni bila dovolj lepa? sama sebi se je že zdela. s prsti si je šla skozi lase na tistem koncu, kjer so se, kot je izgledalo, spretno zamotali. vozel je razbila in njeni lasje so znova izgledali za odtenek bolj sprejemljivo. nasmehnila se je podobi v zrcalu, kot bi bil to trenutek, ko se je odločila, da si vsega skupaj ne bo preveč vlekla s srcu in da se bo zadevi približala brezbrižno, kot se bo le dalo. marcu je sledila na majhen balkon, kjer se je nenadoma pred njenimi očmi naslikal košček mesta, nekaj socialističnih fasad, ki so bile hudo za časom, in končno tudi nebo v vsej svoji belini. rada je ujela sončni zahod, ko je bdela predolgo.

v trenutku se je znašla v njegovem naročju in ob njegovih besedah je preprosto skomignila z rameni ter z nasmeškom na ustnicah dejala: "kdo pa je?" ona. ona je že bila. včasih, ko je bila pri volji, kot je bila danes, je znala biti čudovit jutranji človek. odlična družba, za katero se je trenutno zdelo, kot da marcu ne bi najbolj prijala. "oh.. koščkov tu in tam," se je iskrivo nasmejala. "spomnim se, denimo.. kako sva se ekstremno hitro slačila.." znova je skomignila, med tem pa se ji je iz ust znova izvil otroški smeh, ki je najavljal, da je v njej še vedno nekaj pristne nedolžnosti, takšne, ki se je še sama ni zavedala. četudi je rada govorila kot odrasla, četudi je počela nečedna dejanja.. se je vedno znova vračala k temu, da je pravzaprav še vedno nedorasel otročič, ki se je v svetu odraslih znašel bolj kot ne po naključju.

"poznaš me, marc, nikoli si ne uredim obveznosti ob tako zgodnji uri," se je nasmejala in segla po eni izmed skodelic, ki sta čakali na mizi. oh, hvala bogu. marc je zmeraj pripravljal tako odlično kavo, da je bil to večinoma razlog, da se je zjutraj rada zadržala ob njem, naj je bilo to pri njej ali v njegovem stanovanju. skodelico je dvignila k ustom, naredila hvaležen požirek in se skremžila. tekočino je s težavo pogoltnila in s celo delno pristno zgroženostjo je svoj obraz zasukala k njemu. "kristus, od kdaj pa ti delaš tako slabo kavo?" njene besede so sicer izzvenele kot obtožba; a jasno je bilo, da so bile zgolj majhna izzivalna pripomba na njegovo siceršnjo perfekcijo.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pet Mar 01, 2013 10:56 pm

@ beautiful georgia. smitten

»nikoli ne veš. mogoče te pokliče tvoj zlobni šef in pošlje koga ubiti.« še preden bi se lahko zasmejal sam svoji šali, se je spomnil, da je ravnokar stopil v prepovedano cono. o svojih karierah se nista pogovarjala, imela sta različne poglede in tega sta se zavedala, zato raje nista iskala razloga za prepir. vseeno pa si je marc rad predstavljal, kaj bi bilo, če bi georgia prestopila na pravo stran. potem bi jo odpeljal v pariz in ji tam kupil srčkano stanovanje z ogromno teraso, kjer bi lahko skupaj opazovala sončne zahode nad eifflovim stolpom. mogoče bi bil tam resnično srečen, tako kot je bil v svoji rani mladosti. žal pa je bila realnost, da georgia ni na pravi strani, sam pa tudi ni bil rojen pod srečno zvezdo. najbolj boleča resnica, ki je uničila vse sanje pa je bila, da dekle sploh ni bilo njegovo. občasni skoki v posteljo in občasno izkazovanje naklonjenosti pač ni prineslo resne zveze, v kateri se je videl le z njo. ironično pa se je njuna zveza premikala v ravno nasprotno smer. namesto proti parizu sta bila usmerjena naravnost v temo.

nežno ji je umaknil pramen las z gole rame in jo nanjo poljubil v znak opravičila. s poljubi je nadaljeval dokler ni prišel do njenega krhkega vratu in z vsakim poljubim so bile njegove misli bolj mračne. vsakič bolj ga je objemal nežni vonj georgie, hkrati pa ga je vsakič bolj dušil. tonil je v temne misli svoje zavesti, tja, kamor je kot najstnik tako veliko zahajal. ona je bila kriva, da se je ponovno prebudil ta izgubljeni najstnik. ona ga je vlekla v temo. ona. zakaj se sploh še trudi? očitno je bilo, da ji ne pomeni nič. zanjo je bila vse skupaj le igra. gotovo je ves čas iskala le kakšne policijske podatke. ali pa je bila vse skupaj kakšna stava, katera psica hitreje nategne policista. še pred petnajstimi minutami je bil slabe volje, pa ni bil vreden preprostega vprašanja kako si. »koga briga če marc razpada, važno da je otrok srečen,« je neslišno zabrundal v zrak.

s steklenim pogledom je sledil roki, ki je segla po skodelici kave. »moja majica.« tiha, hladna pripomba. malenkost, ki je predstavljala le eno dodatno pranje, a hkrati skušnjavo po georgii. vonj bi ga spominjal na to… napako. od zdaj naprej je bila le še to. napaka. takoj za njo je tudi sam pograbil skodelico in naredil požirek, dva požirka, tri požirke… skodelica je bila prazna v sekundi. na rjavo brozgo se je že navadil in ni mu predstavljala takšne težave kot georgii. po njeni pripombi je na balkonu nastala nekaj sekundna tišina. napetost v zraku je začutila še stara soseda, ki se je že navdušeno pripravila na ogled prepira s sosednjega okna. očitno je ugotovila, da je situacija resnejša kot se je zazdelo na prvi pogled, hitro je zabrisala cigareto na cesto, tesno zaprla okno. dogajanje je skrita spremljala izza bele zavese.

dovolj je bilo. marc je že drugič v tistem jutru odrinil dekle. postavil se je ob črno železno ograjo. »oprostite princeska, ker vam kava ni všeč. kaj a misliš, da bom zate letel v prekleto mesto po kavo, ki ti je všeč?« začel je presenetljivo mirno. »če še nisi dojela ne živiva ravno v perfektnem svetu. ti bi morala to vedeti.« soseda, razočarana nad dolgočasnim potekom prepira brez dretja, se je že premaknila do fotelja in premaknila na svoje najljubše žajfnice. »najprej noče spati, zdaj ji pa še kava ni všeč.« šele tedaj se je obrnil proti georgii. s svojimi jeznim, a hkrati strašansko izgubljenim pogledom je poiskal oči rjavolaske. modro-zelena barva le-teh ga je pomirila. naredil je globok vdih, ponovno odprl oči in šele takrat ga je zadelo kaj je pravzaprav storil.

____________________
may i just say, that i'm enjoying this bipolar thing way too much smitten

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Sre Mar 06, 2013 6:57 pm

tag, the awesome marc smitten

note: sorry for the wait hun! nisem bila prepričana, kako hočem, da georgia odreagira, so i took my time thinking about it. also, i believe you, it's so cool!

za nekaj trenutkov je molčala, ker sta oba vedela, da je prestopil mejo. užitka in posla ni bilo mešati, sploh, če ta dva enostavno nista bila sposobna biti zmešana. marc je bil policist, toliko je vedela, on pa je vedel, da je ona počela nečedne posle za neko neimenovano skupino ljudi. v podrobnosti se nista hotela in se nista smela mešati. to je bilo kot tisti košček njune zasebnosti, ki ga ni bilo mogoče nikdar odkriti. nekaj, česar drugi ni smel poznati, čeprav je sumil. "nehajva o tem," se mu je nežno nasmehnila in glavo prislonila k njegovi, da bi se počutila nekoliko varneje. kot bi se hotela skriti pred besedami, ki jim ni hotela dati prav. ni bila slab človek, vedela je, da ni bilo tako - vendar ni imela druge izbire. preprosto počela je, kar je počela. kako naj bi drugače shajala? ni bila bogata, ni bila otrok kakšnih pomembnežev, bila je cestni nihče in srečo je imela, da jo je kellan pograbil iz te ceste in ji zagotovil neko formo življenja.

vzdrhtela je in zaprla oči, ko so se njegove mehke ustnice dotaknile njene kože, čeprav je nekje v sebi pričakovala napoved bližajoče se nevihte. njeno srce je pričelo biti nekoliko hitreje, čeprav se je skušala sprostiti ob prijetnem občutku toplih ustnic, ki so zdaj že našle pot do njenega vratu. pomislila je, da jo ima morda.. o bog, da jo ima morda zares rad. da ni vse skupaj nekakšna igrica, ki se jo igrata dva, da takšni dotiki ne pridejo od nekoga, ki mu ni imar. da so vse preveč ljubeči za povprečno afero. da..

ob njegovih pridušenih besedah je nemudoma odprla oči. ni vedela, kaj naj bi rekla, niti kako naj bi odreagirala, zdelo se ji je, da je pravkar ovrgel vse, o čemer je razmišljala s tako.. kratkim, hitrim in tihim stavkom, polnim nepotrebne grenkobe. lahko bi vprašala, "kako to misliš, razpadaš?" ali "kaj je narobe?", lahko bi protestirala in rekla, da ni nikakršen otrok.. a v tistem trenutku se ji je zdelo, da bodo te besede pripeljale do vsega prej kot do poljubov in nežnih dotikov. nekaj se je podilo po njegovih mislih, po teh mislih, ki so bile veliko mračnejše od njenih - toliko je vedela. "ja.." je počasi prikimala in se skušala pristno nasmehniti, čeprav sta jo v tistem trenutku dušila strah in nelagodje. "kar sunila sem ti jo, oprosti, ampak nikjer nisem našla moje majčke.." bela laž. videla jo je pod robom postelje, ko je pobrala svoje spodnjice. raje je imela oblečena njegova oblačila. lepo so dišala.

potem jo je nenadoma popolnoma nepričakovano izrinil iz sebe, da se je znašla na hladnih balkonskih tleh. hitro se je pobrala - nič ji ni bilo, samo strah ji je polnil pljuča. vedno je bila tako močna, tako.. zaščitena. zdaj se ji je zdelo, da je njen ščit padel in vsaka njegova beseda je z mečem vrtala po njenih notranjih organih, prebadala enega za drugim, dokler ni krvavela iz tisočerih majhnih vbodnih ran, ki.. čutila je, kako so se ji ob kotičkih očes začele nabirati solze, a ni jim imela namena pustiti na plan. bilo jo je strah. "oprosti," je končno izmomljala po nekaj trenutkih tišine. skušala je kontrolirati svoj tresoč glas - a brez uspeha. "ali bi imel raje, da grem?" je skušala biti hladna, a srce ji je vse preveč razbijalo in solze so ji silile izza oči. za nekaj trenutkov je bila tiho, nato je v skorajšnjem šepetu zamrmrala nekaj, kar si je bilo zanj vredno zapomniti. "nikomur ne bom dovolila, da z menoj grdo dela. niti tebi, marc."

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pet Mar 08, 2013 7:02 pm

@ beautiful georgia. smitten

strmel je v njene oči, v oči, ki so ga običajno pomirjale in mu vlivale kanček potrebne volje, ko jo je potreboval, v oči, ki so bile vedno polne optimizma in sreče, ki se je posledično prenesla tudi nanj. iskal je zaman, tokrat je v njenih očeh našel le razočaranje. zajebal je. od sebe je začel odbijati edino dekle, ki je lahko ogrelo njegovo hladno, pusto srce. povozil ga je kup emocij, bil je izgubljen. kljub temu, da je bil nase ponosen, naredil je korak v pravo smer, je hotel hkrati samo pasti na kolena in moledovati za odpuščanje, hotel je obrisati solze z njenega obraza in jo objeti, ji zaupati vse svoje strahove. tako bi ga končno razumela. »ostani, prosim,« je tiho zamomljal in umaknil pogled. počasi si je ni več upal pogledati v oči.

kljub močnemu obžalovanju svojih dejanj je ostal hladen. ponos mu ni dovolil izgovoriti vsaj preprostega opravičila, ne glede na vse ostre besede je bil še vedno trdno prepričan, da je povedal samo resnico. želel si je samo, da bi jo uspel povedati na lepši način. »oprosti, verjetno sem se res malo prenaglil,« mu je naposled le uspelo. svojem opravičilu ni verjel, vendar je vseeno upal, da bo dovolj. obžalovanje nad svojimi dejanji je nato hitro potlačil vase, ga zaprl globoko v srce, od koder ne bo moglo pobegniti. dovolj je bilo igric, pretiranih čustev in otročarij, končno se je bil pripravljen postaviti nazaj na pravo pot – na pot, kjer ga na georgio ne bo vezalo nič več kot seks. nerodno se je prestavil in naslonil na balkonsko ograjo, ujet v svojih mislih in popolnoma nezainteresiran za pogovor. njegovo stanovanje, njegovo zatočišče pred svetom se je spremenilo v kletko, hotel je zbežati tišini, jezi in razočaranju, ki je plavalo v zraku.

z mize je pograbil vžigalnik in se začel z njim poigravati, užival je v opazovanju plamena, ki je oživel vedno znova, kljub zapiranju in odpiranju plina. tudi on se bo pobral, pozabil bo georgio, ki mu je predstavljala le oviro, zavoro v življenju. nejeverno je zmajal z glavo, svojim mislim ni verjel, zdele so se kot neuresničljive pravljice. ne glede na to kako si je lagal mu je dekle še vseeno predstavljalo luč, ki ga je vodila in mu kazala pot, pa čeprav v temo. že sama misel, da bi georgia kar naenkrat izginila iz njegovega življenja, se je zdela absurdna. »v zadnjem času… v zadnjem času mi ni bilo ravno lahko,« je tiho zajecljal. barva njegovega glasu je znova postajala toplejša, napetost v njegovem telesu je začela popuščati. njegovo počutje se je ponovno obrnilo za tristošestdeset stopinj, ponovno je zanihalo, tako kot že mnogo prevečkrat v zadnjem mesecu. še bolj kot okolico je s svojimi občutki mešal sebe, saj mu je počasi zmanjkovalo energije, da bi lahko sledil samemu sebi. najraje bi se vdal.

»ali se ti ne zdi… čudno in nenaravno, da sva skupaj, da se razumeva?« zbiral je pogum, da končno razkrije svoj strah, to si je georgia zaslužila. »ali se ti ne zdi kot, da izdajava sama sebe, najina pogleda na svet?« čutil je kako so njegova usta postajala vedno bolj suha, čedalje teže je nadaljeval s govorjenjem. »mešava dva popolnoma različna svetova in zadnje čase se mi resnično zdi, kot da zaradi tebe izgubljam razum. s tem ko sem vzljubil tebe, sem avtomatsko vzljubil tudi tvoj način življenja… tvoje početje se mi sploh ne zdi več tako nenormalno. in to mi predstavlja popolno pogubo. spravljaš me ob pamet, georgia.« sesedel se je na stol, ki je stal ob njegovih nogah. »ti si kriva, da postajam zmedena razvalina,« je zaključil z obtožujočim tonom. vso krivdo za svoje težave se je odločil zvaliti nanjo… lažje to, kot pa priznati, da je sam kriv za svoje napake.
____________________
don't worry, it was worth the wait:3

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pon Mar 11, 2013 8:39 pm

tag, the awesome marc smitten

note: oh i actually adore them so much!!

njeno telo je trepetalo, njeno srce je z močnim utripom grozilo, da ji bo pretrgalo prsni koš in padlo pod njegove noge. ni ji bilo všeč, da jo je lahko tako prestrašil, a navsezadnje je bil čas nepričakovan za tak prepir, istočasno pa mu takihle napadov nikdar ne bi pripisala. bog, verjela je, da je odličen, da je popoln, potem pa so se nenadoma nekje v ozadju izrisali temni madeži, ki so kazali na to, da vendarle očitno ni vse zlato, kar se sveti. ničesar ni odgovorila, ko je iz ust spravil klavrno opravičilo, ki niti slučajno ni zadoščalo razbijajočemu srcu. zvenelo je patetično in prazno. prekrižala je roke na prsih in odtegnila pogled od njegovega. počutila se je, kot bi ji v obraz nametal kup neprijetnih opazk, kot bi jo z namenom hotel globoko raniti.. kot bi hotel dokazati svojo superiornost nekje, kjer za to enostavno ni bilo nikakršne potrebe. to obnašanje je prezirala - in vendar je noge niso odnesle tja, kamor bi morala instinktivno pobegniti, čimdlje stran od njega, namreč. nanj ga je kot magnet vlekla nenavadna, nepoznana sila, ki bi jo zlahka opisali kot mnogo kaj več od gole seksualne atrakcije.

še vedno ga ni pogledala, ko je pričel govoriti. vedela je, da je postavil na stran svoj ego, ko si je takole dovolil govoriti o rečeh, ki so zadevale zgolj njegovo srce in ki jih ni poznal nihče drug.. in vendar se ni mogla prisiliti k temu, da bi pogled omehčala in ga vrnila k njegovim očem. namesto tega je spretno opazovala konice prstov na svojih nogah, četudi je njegovo pripoved zbrano poslušala. skomignila je z rameni, ko je govoril o njuni medsebojni privlačnosti in o tem, kako nenavadna je pravzaprav. zakaj? če njega ni motilo, da je ona počela slabo, potem nje zagotovo ni motilo, da je bil on na strani pravice. všeč sta si bila in kar je bilo še pomembneje - v duši sta bila oba dobra človeka. ali vsaj drznila si je verjeti tako in upala je, da je taka resnica, četudi jo je s svojimi prejšnjimi besedami precej pretresel.

"saj ne počnem.." je namrščena želela protestirati, a še pravočasno je uspela utihniti. ničesar pretirano nemoralnega ni počela. svojega telesa ni nikdar prodajala. nikdar še ni nikogar poškodovala, nikogar ubila. posluževala se je enostavnih ropov ali v najhujšem primeru kakšnih hitrih preprodaj; res pa je bilo, da nista nikdar govorila o delu, zato si jo je utegnil predstavljati trikrat hujšo, kot je dejansko bila; le upala je lahko, da ni tako. "nisem te namenoma hotela mesti. mislila sem, da se imava lepo," je preprosto skomignila in prvič dvignila pogled ter se tako srečala z njegovimi očmi. ah, kako lepe oči je imel. kako zlahka jo je zavrtel v nevarno zanko in se poigral z njenimi čustvi. kako zlahka je dosegel, da ji je bilo mar. "če misliš, da ti škodujem, potem se bom umaknila.. a meni se ne zdi prav nič sporno, da sva skupaj." znova je skomignila. "mislim.. saj sem ti všeč, kajne?"

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Ned Mar 17, 2013 7:13 pm

@ beautiful georgia. smitten

s pogledom je neopazno krožil po robovih majhne mizice in vsakim narejenim krogom se je vse bolj izgubljal v pogovoru, ki je nelagodno obtičal v zraku, v odločno prezgodnjih jutranjih urah. v glavi so mu plesale neumne in nepomembne malenkosti - spomnil se je neumne šale, ki mu jo je včeraj povedal sodelavec, odločil se je, da si bo za kosilo skuhal makarone, še na zoprnega soseda, kateremu je obljubil pomoč pri sestavljanju nove kuhinje, se je spomnil pred georgio. plaval je na oblakih daleč stran, pa ne namenoma. želel si je položiti vse karte na mizo, hotel je razčistiti neprijetno situacijo, ki je nastala, a zdelo se je kot, da mu nekaj to preprečuje – sam sebe je vlekel stran od rešitve.

hudičevo se je moral potruditi, da je lahko sploh poslušal rjavolasko, ki je stala pred njim. njen glas je plaval nekje v daljavi, v njegovi glavi ga je preglasilo tiho ptičje petje, zvok avtomobilov in oddaljen lajež potepuškega psa. zakaj se mu je to dogajalo ravno ob njej, zakaj je bila ona žrtev njegovega čudnega obnašanja, zakaj se ni mogel preprosto znesti nad kakšnim zločincem v službi, zakaj, zakaj, zakaj?

»seveda, da si mu všeč.« naposled mu je le uspelo izustiti stavek, ki je bil po dolgem času obarvan s popolno toplino in resnico. »ne dvomi v to.« ustnice so se mu ukrivile v iskren nasmeh, počasi se je vračal nazaj. glasovi so postajali tišji, svet okoli njega se je nehal vrteti. kako ga je lahko dekle hkrati spravljalo v obup, hkrati pa se je zdela njegova zadnja rešilna bilka? »ne, ne… oprosti, nisem mislil tako,« je zavzdihnil in zmajal z glavo. »ne umikaj se, prosim.« še takrat, ko poskuša rešiti situacijo mu nekako uspe vse skupaj zakomplicirati in odbiti georgio še dlje. »hotel sem samo reči…« v ustih je popolnoma začutil cmok, ki mu je oteževal govorjenje. ob njej je uspel pozabiti vse osnovne človeške vrline, bila je edina ob kateri je začutil nekaj, kar bi širša okolica verjetno imenovala zaljubljenost. »ne vem kaj mi je, v zadnjem času sem… drugačen. in potem še tisto, in… ah, ne vem. um. in ja… nisi ti kriva, ne. oni so… ali pa jaz,« zmedeno je zavzdihnil in prenehal govoriti. še sam ni natančno vedel, kaj je ravnokar povedal. svoj obraz je obupano zakopal v svoje dlani in upal, da bo georgio pač preslišala njegovo blebetanje oziroma da mu ne bo povzročala večje pozornosti. dvignil je svoj pogled in se zazrl v rjavolaskine oči. na ustnicah se mu je zarisal nasmeh, kot da bi šele tedaj spoznal, kdo stoji pred njim – dekle, ki ga ne bi obsojalo za nič za svetu, vsaj upal je tako. »oprosti,« je povzel bistvo svojega blebetanja. počasi se je dvignil iz svojega stola in odtrgal edini še živeči cvet iz cvetličnega lonca svoje sostanovalke ter ga zataknil georgii v lase. »oprosti,« je tiho ponovil in jo poljubil na mehke ustnice.

____________________
i'm so so so sorry for being late. nekaj sem bila bolna in blah, totalna blokada inspiracije, tako da tudi tole ni ravno briljantno :/
oh yes, they're just too cute smitten

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Tor Mar 19, 2013 3:12 am

tag, the awesome marc smitten

note: oh come on, are you kidding, i love your marc, everything you do with him is perfect! and i adore your writing! :3

njegove besede so povzročale mrščenje na njenem čelu; ni razumela, kar je govoril, ni razumela, ker ji zares ni povedal ničesar specifičnega, ker se je zdelo, da je ves ta blebet bil namenjen daljavi, ne njej. prvič je pomislila na to, da ga morda sploh ni tam - ta občutek jo je neprijetno zmrazil po telesu, kajti šele danes, šele pred nekaj trenutki, je prvič pomislila, da marc morda vendarle ni samo tisti ljubeči lepotec, temveč da se v njem skriva še tista temnejša plat, ki bi jo lahko popolnoma zagrnila in na koncu koncev tudi uničila. prvič, odkar ga je spoznala, jo je postalo nekoliko.. strah. ni je bilo strah samo zase; zaskrbljenost v njenih očeh je bila predvsem zanj. ta se je tepla z obrambnim mehanizmom, ki ji je pravil, naj se izmuzne iz stanovanja, izgine izpred njegovih oči, preden se temnolasec odloči storiti kaj, kar bi bilo lahko zanjo nevarno. in vendar.. in vendar je morala ostati, delno zato, ker je bila še zdaj vkopana od izhodiščnega šoka, delno pa tudi zato, ker.. ker ga ni hotela pustiti samega.

in potem so se njegove jasne oči dvignile in se srečale z njenimi. v njih je bila posebna odsotnost nečesa zlega, kar se je še malo prej oklenilo njegove duše. v njegovih očeh je lahko videla nenadno toplino, ki je ni pričakovala. njeno telo je bilo še zdaj trdo in otrplo, pesti je kljub nenadnemu navalu mehkobe stiskala tako močno, da je pomislila, da bodo njeni kratko pristriženi nohti kljub vsemu zarezali skozi tanko meso in povzročili večne brazgotine. nenadoma je bil spet ob njej, njegovi prsti so lahno zdrseli skozi njene lase in v njih pustili cvet, zadnji cvet iz njegovega majcenega vrta. počasi je dvignila pogled in se srečala z njegovimi očmi. ko je ponovil svoje besede, so te zvenele še enkrat bolj prepričljivo in nenadoma se je njeno zamrznjeno telo pričelo odtajati. ko so se njegove ustnice dotaknile njenih, je njeno telo počasi ohlapnilo v njegov objem. počutila se je tako zelo izgubljeno; tako izredno ranljivo.

umaknila se je njegovim poljubom in obraz zakopala k njegovim prsim, kot majhen otrok, ki bi se želel skriti pred okrutnim svetom, v katerem se je znašel. bilo je ironično, kako je bil v trenutku njen največji strah in človek, ki jo je lahko tako nenavadno močno prizadel.. in istočasno njena edina rešitev, edini vir toplote, edino skrivališče pred okrutnostmi sveta. "rada te imam, marc," se je iz nje izvil zamolkel glas, ob čemer se niti za ped ni premaknila. njena izpoved je bila dovolj močna, da ji ni bilo potrebno bezljati naokrog ali zamaknjeno zreti v njegove oči. ljubezen? ni vedela, če je bila sposobna ljubiti, a vedela je, da ga je imela rada.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Sre Mar 20, 2013 9:54 pm

@ beautiful georgia. smitten

imel jo je. v svojem objemu je držal majceno rjavolasko, ki mu je pomenila neverjetno veliko, praktično največ. končno mu je uspelo premagati tiste temne misli, ki so ga v zadnjem času prevečkrat zmedle, končno se je uspel obvladati… no, vsaj približno. ona je bila zaslužna za to, nihče drug – njen glas je bil tisti, ki ga je lahko z lahkoto umiril in ga vrnil v realnost. prvič po dolgem času je pozabil na njune razlike, bil je srečen… hudičevo je pogrešal ta občutek. ko se je zavila v njegov objem, jo je privil še bolj k sebi, skril jo je v svojih rokah in nežno naslonil svojo brado na njeno glavo. v tistem trenutku sta bila popolna, ona je bila popolna - njen sladek vonj, njeni mehki lasje, njene šibke roke, ki so ga objemale in njen tih glas, ki je spregovoril tiste tri besede, ki jih marc ni še nikoli slišal… vsaj ne, da bi bile namenjene njemu. imela ga je rada… rada. prvič mu je nekdo rekel te besede, ah kaj, verjetno ga je prvič v življenju kdo sploh imel rad. ustnice so se mu ukrivile v majhen iskren nasmešek, oči so mu žarele. je bila to tista ljubezen, o kateri vsi govorijo? »tudi jaz te imam rad,« je tiho zavzdihnil in s svojimi prsti nežno zaokrožil po njenem hrbtu. bilo je čudno izgovoriti ta stavek, počutil se je krhkega in ranljivega. drobcena rjavolaska bi ga lahko v tistem trenutku zdrobila že samo s kratkim stavkom, da je vse skupaj laž. v svoji zakomplicirani glavi, ki tudi tokrat ni ostala prazna, je njen stavek obračal na vse možne načine, hotela se je prepričati, da je prav dojel kaj se je ravnokar zgodilo. nekdo ga je imel rad, nekomu je nekaj pomenil, nekomu ni vseeno, nekdo je v njemu odkril dobro stran, katero sam išče že celo življenje. najraje bi se zadrl s terasice ali z najvišje točke v mestu, da je dobra oseba. bilo je dokazano – lahko vprašate georgio. »hvala,« jo je nežno poljubil na čelo, brez da bi ji pojasnil zakaj se ji zahvaljuje.

trenutka o katerem je lahko le sanjal, ni nameraval uničiti s poizvedovanjem kje sta sedaj. ni si upal vprašati ali sta sedaj skupaj, ali bo ona prva njegova resna zveza. to si je želel, pa čeprav se je bal, da jo bo razočaral, saj ni imel veliko prakse iz ljubezenskega področja, bil je izgubljen. proti njej je bil popolna razvalina, a vseeno ga je imela rada. in to je bilo dovolj. »kako ti uspe, da me prenašaš?« je smeje zmajal z glavo in si rjavolasko obrnil v objemu, da je videla čudoviti sončni vzhod nad mestom.

____________________
you're just too sweet, i can't believe that the queen of rpg just complimented me :3

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Čet Mar 21, 2013 3:12 pm

tag, the awesome marc smitten

note: okay you NEED to stop being so nice because at this point i'm not sure if i could love you more than i already do!

glavo je sedaj sprostila ob njegove prsi in prisluhnila srčnemu utripu, ki se je tako lepo prekril z besedami, ki ji jih je vrnil. oh, kako lepo je bilo slišati nekaj takšnega; počutila se je, kot bi si nenadoma zaslužila to veliko nagrado po začetnem prepričanju, da zanjo nima niti najmanjših možnosti. sedaj je tista izhodiščna panika popolnoma zapustila njeno telo. pripravljena je bila pozabiti na vse njegove besede, na besede obupanega človeka, razrvanega med tistim, kar je prav in med tistim, kar je dobro. vedela je, da je sama tisto dobro, vedela je, da je lahko zanj nekaj dobrega in želela je videti, da tudi on čuti tako. da razume, da mu nikakor noče škoditi, da ne bo storila ničesar, kar bi ga lahko ogrozilo - da si preprosto želi njegov objem, njegov topel in nežen objem in da potrebuje to formo ljubezni, da bo imelo karkoli v tem svetu končno spet smisel. vedela je, da mu ne more dati tega, kar si obupano želi, istočasno pa je vedela, da mu bo pripravljena dati vse, kar je v njeni moči, začenjši z njenim ljubečim srcem.

nežno se je nasmehnila, ko je začutila njegov topel poljub na svojem čelu in s pogledom se je vrnila k njegovim očem. sleherna sled prejšnje grobosti je izginila iz njih. bil je tukaj, z njo. bila sta zadovoljna, oba. bila sta - bi si človek drznil to trditi v tem popolnoma norem svetu? - srečna. zasukal jo je naokrog, tako, da je sedaj stal za njo in se je še vedno oklepal z dlanmi, ona pa je sedaj videla, kar je videl on; sončni vzhod nad zaspano filadelfijo. glavo je znova naslonila na njegove prsi, jo nekoliko nagnila, s prsti pa poiskala njegove in jih prepletla. "res ne veš?" je z nežnim tonom postavila retorično vprašanje.

eno izmed njegovih dlani je dvignila in jo prislonila ob svoje lice, ali pa je morda lice prislonila ob dlan in na obraz se ji je zarisal šibek nasmešek. oh, tudi on bi jo zlahka strl; srečna je bila, da tega ni storil. že tako mu je dala preveč srca, že v izhodišču bi jo lahko uničil, kaj šele sedaj. "res ne vidiš?" je vprašanje parafrazirala in se zdaj znova zasukala k njemu, njene dlani so zaobjele njegov obraz in njegove oči so se zdaj srečale z njenimi in zmajala je z glavo, ko je doumela, kako ne razume samega sebe. "čudovita oseba si, marc," je tiho spregovorila, kot bi mu hotela zaupati skrivnost, ki bi jo bilo pravzaprav potrebno zaupati vsemu svetu. "ne vidiš, kako drug iz drugega delava boljšo osebo?" prav zares - zdelo se je, kot da se je ob njem po dolgem času znova naučila biti ljubeča in iskrena, da je odkrila skrivnosti življenja, ki so ga delale boljšega. ko je bila ob njem, se je počutila, kot da je končno našla toplino, ki jo je potrebovala - in verjela je, da je bilo z njim enako.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Čet Mar 21, 2013 11:07 pm

@ beautiful georgia. smitten

bila je čudovita. jutranje sonce je obsijalo njen obraz, v očeh so ji svetile iskrice, iz nje je žarela vsaka dobra lastnost, na katero se je marc spomnil. čutil je njeno srečo, zdelo se je kot da so bila vsa njena čustva hkrati tudi njegova, v tistem trenutku sta bila eno, pa naj se sliši to še tako osladno. njena glava se je skoraj neopazno premikala v ritmu njegovega srca, ki je bilo mirno, hkrati pa bi najraje skočilo ven, naravnost v naročje rjavolaske. ponovno je bil razdvojen – a tokrat v najboljšem možnem smislu, uspešno je krmaril nad spokojnostjo jutra in adrenalinom zaljubljenosti. z zanimanjem je opazoval, ko so se njeni tanki prsti prepletli z njegovimi, ko se je njena nežnost prepletla z njegovo surovostjo, ko se je njen optimizem prepletel z njegovo temačnostjo. a še vseeno se je zdelo, da jima bo uspelo in da so bile razlike… nič, razlike so bile prazen nič. ko je spregovorila s svojim mehkim glasom, je obstal v tišini. ne, tokrat ni odplaval stran, georgia ga je uspela obdržati v realnosti, in sedaj si je tako zelo želel slišati zakaj. kaj na pustem, dvoličnem, zmešanem tepcu jo je lahko privlačilo, kaj? ob dotiku njenega lica, ko je ponesla njegovo dlan do svojega obraza, bi najraje izpulil svojo roko iz njenega prijema, počutil se je kot slepar, rjavolaska ni imela pojma kdo on v resnici je. njene roke na njegovem obrazu so ga ustavile, da ni začel zmajati z glavo, njen dotik ga je pomiril. v njenih očeh, ki so strmele vanj, je videl toliko dobrega, optimističnega in… iskrenega, resničnega. in ko je še tiho spregovorila… stavek, izrečen tako iskreno, mu je dal vedeti, da je dekletu uspelo. našla je tistega marca izpred desetih let, ki se je toliko časa skrival globoko v njem. na ustnicah se mu je narisal topel nasmeh, imel je upanje, da bo nekoč tudi njemu uspelo najti starega marca – očitno je še tam, sicer zelo globoko, a še je živ in to je vse kar je pomembno. ostal je tiho, ni hotel uničiti čudovitega odmeva njenih besed, ki so odzvanjale v njegovi glavi.

»kako se lahko iz tebe sploh naredi boljšo osebo?« je naposled le spregovoril, tiho in nežno. ponovno jo je povlekel v svoj objem, svoje čelo je naslonil na njenega, njune oči so bile tako oddaljene le še nekaj centimetrov in ustnice… hotel jo je poljubiti, strastno in čutno, a se je vseeno raje zadržal. trenutek je bil prelep, da bi ga uničil s čimerkoli, vsak njegov gib je bil počasen in dobro premišljen. »popolna si,« se ji je nasmehnil, ko je tako čudovito sijala v jutranji svetlobi. »popolna,« je tiho ponovil in zaprl oči. kdaj je bil nazadnje tako srečen? verjetno nikoli.

njuno izpopolnjevanje drug drugega bi sam označil za precej enosmerno, saj ni na sebi našel ene stvari, katero bi rad prenesel na georgio, ona je bila tista, ki je opravljala večinski del v tej… zvezi, če se lahko temu tako reče. »če bo šlo tako naprej, bom kmalu postal svetnik.« v pridih sarkazma je ovil resnico. rjavolaska ga je resnično spravila na pravo pot, vlila mu je upanje in ga… osrečila – predvsem to, bil je srečen.

____________________
ugh, you're so so so amazing, i just can't... and these two - perfection smitten

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Sre Mar 27, 2013 11:32 pm

tag, the awesome marc smitten

note: sorry for the late and utterly shitty reply. i tend to turn into a little lazy shit when i'm planning a new character. ugh! >< also, should we slowly end this? i've got an idea that might cause amazing drama, i'll pm you!

zmajala je z glavo, ko ji je namenil te laskave besede in se kahjitro znova privila v njegov topel objem. kako rada je bila tako.. tako ljubljena. zdelo se je, da je vse življenje iskala neko usrano točko, kjer bi se lahko počutila varno, in vseskoz je ni bila sposobna najti. zaupala je napačnim ljudem, ljubila povsem napačne, se zaupala napačnim in na koncu koncev kot majhna, zlorabljena deklica, vedno znova dvignila glavo in iskala dalje. kot da preteklost v njenem srcu ne bi pustila prav nobene brazgotine. kot da bi bila pripravljena povsem pozabiti, čeprav jo je dejstvo, da je bila od nekdaj tako zanemarjena, ubijalo nekje v podzavesti. in zdaj - v tem popolnoma nepričakovanem trenutku - se je počutila, kot da je lahko vse skupaj odmislila. kot da v njegovem objemu te usrane preteklosti enostavno ni bilo več. izginila je, nič več ni obstajala, bila je temna senca, ki jo je odgnalo sijoče jutranje sonce.

zahihitala se je, ko ji je znova pihal na dušo, čeprav je v njegovem tonu čutila, da govori resnico. da niti najmanj ne govori tega zato, da bi ji zlezel pod kožo ali da bi ji pomagal pozabiti dogodke izpred nekaj minut. ne, niti slučajno ni šlo za to; res je verjel v to, da je popolna. kako neumno je bilo to - in kako toplo ji je postalo pri srcu kljub temu, da se je zavedala, da gre za navadno sranje. niti najmanj ni bila popolna, čeprav se nikdar ni trudila biti slaba. bila je točno taka, kot je morala biti, takšna, kot je mogla biti. "hvala ti," je zamrmrala, s pogledom osredotočena na njegove velike oči, ki so bile iz te razdalje samo še lepše.

znova se je zahihitala ob njegovi sarkastični pripombi. nihče od njiju ni bil svetnik, vedela je toliko, a zdelo se ji je.. oh, morda je bila prekleto naivna, pa je bila vseeno pripravljena verjeti, da sta oba dobra človeka. morda sta bila oba ovita v pridih teme, a tukaj življenju preprosto ni bilo mogoče drugače streči. že, da sta imela svoje komplekse in svoje težave, a pripravljena jih je bila popolnoma odmisliti, če je to pomenilo, da ji je dovoljeno ostati v takšnem stanju blaženosti, kakršnega je lahko dosegla ob njem. spraševala se je, če je vedel - kako lepo ji je bilo ob njem, namreč. spraševala se je, če čuti enako; in ali - če ne - čuti močneje ona ali on. glavo je prislonila ob njegovo ramo in njene ustnice so na njegov goli vrat pritisnile nežen poljub. "oprosti, ker ti nisem pustila spati," je tiho in mehko zamrmrala, odločena, da bo to zadevo razrešila, kot se spodobi. pa četudi ni čutila, da je za karkoli kriva - zdelo se ji je prav, da mu pove, da ji je žal. za takšno stanje med njima, kot je bilo trenutno, je bila pripravljena marsikaj požreti. nato se je odmaknila od njega in ujela njegovo dlan v svojo, njene oči so se srečale z njegovimi. "ampak morda se ti lahko oddolžim, če se želiš vrniti v posteljo z menoj.."

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Ned Mar 31, 2013 10:43 pm

@ beautiful georgia. smitten

nothing that you do is even close to shitty. and i'm incredibly sorry for this weird ending, dunno what's wrong with me

ob njem je bila srečna, to je lahko čutil. nekoga mu je uspelo osrečiti, končno se je pojavil nekdo, ki ga razume in ceni, pa čeprav niti približno ne ve vsega a o njemu, a hkrati ga še vseeno pozna do potankosti. bila je vse kar si je želel, bila je njegovo pojmovanje ljubezni – če mu je ljubezen namenjena, mu je bila zagotovo poslana v obliki postavne rjavolaske, ki se mu je privila v objem. uspelo ji je ogreti srce, katero je že od rojstva le mrtvo ležalo v njem, prebudila je čustva za katera sploh ni vedel, da obstajajo. ni si predstavljal, da se bo tako močno navezal na nekoga, kdo bi si mislil, da sploh zna imeti rad. kdo bi si mislil, da bo nekdo imel njega rad. vsaka želja po ljubezni ali vera v le-to je bila zatrta že v njegovem ranem otroštvu, ko so ga njegovi starši popolnoma izolirali od kakršnekoli čustvenosti, pustili so ga samega, s srcem, ki ni bilo sposobno niti najmanjše sreče.

nežno se ji je nasmehnil, ko se mu je mehko zahvalila in se zazrl v njene čudovite modre oči, ki so pod drugačnim kotom jutranjih žarkov spremenili barvo v zeleno. barve v njenih očeh so se prelivale, mešale in dopolnjevale tako kot onadva, ujeta v čudovitem trenutku. in tako kot njene oči, sta bila tudi sama v tistem trenutku popolna. lahkotno sta samo ždela objeta in priklenjena drug na drugega. za nič na svetu je ni hotel izpustiti iz svojega objema. »samo resnico govorim,« je tiho dahnil, blago skomignil z rameni in jo nežno poljubil na čelo.

oboževal je vsak njen eleganten gib, njen sladek vonj, njen zamišljen pogled, njen nežen dotik in njen nasmeh, ki je razsvetlil celoten prostor. oboževal je njo, točno takšno kot je bila. prvič odkar jo je poznal, je lahko popolnoma pozabil na njeno zločinsko plat, na vsa nasprotja in prepire. pred njim je stalo nedolžno dekle, ki se je uspelo dokopati do njegovih čustev, nežna in čutna rjavolaska, očitno predobra zanj, ki je bila pripravljena spregledati vse njegove napake – tako kot je bil on pripravljen prezreti njene. »nehaj no, jaz sem tisti, ki je bil totalen kreten.« ob njenem poljubu se je zdrznil, njegovo telo je začela pregrevati prijetna vročina in na ustnice se mu je narisal majhen nasmeh. »nikoli si ne drzni kriviti sebe zaradi moje neumnosti, nikoli.« z dlanmi je nežno objel njen obraz, a se mu je rjavolaska iztrgala iz objema še preden bi jo lahko ponovno poljubil. ah, kako rad bi se je cel dan dotikal s svojimi ustnicami, kako rad bi zasul s poljubi vsak kotiček njenega telesa.

»no, v primeru, da se mi boš vedno tako odkupila lahko vedno prevzameš mojo krivdo,« se je igrivo nasmehnil in ji že v naslednjem trenutku spodnesel tla pod nogami ter jo potegnil k sebi v naročje. odnesel jo je do svoje spalnice in jo počasi odložil na razmetano posteljo, ki je še vedno pričala o razigrani noči. nežno je sledil njenemu telesu, čutno poljubljal njeno mehko kožo vse dokler ni prišel do njenih sočnih ustnic, ki so vabljivo čakale nanj. dlani je spustil ob njenem telesu do njene zadnjice, do koder je segala njena prevelika majica. hotela jo je iztrgati iz nje in se strastno zakopati v njeno telo, vendar je raje nadaljeval počasi. imel je vendar ves čas na svetu, georgia je bila končno njegova. ponovno se je dvignil do njenega razgaljenega vratu in ga zasul s čutnimi poljubi. svoje ustnice je prislonil k njenemu ušesu in tiho dahnil besede, ki so se v njegovi glave zdele tako popolne. »ljubim te.«

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Ned Maj 05, 2013 12:18 pm

tag, marc smitten

note: numero duo, wohooo! vem, da je possibly way over the top, ampak nisem si mogla pomagat. KAKO SE JU VESELIMMGDSK

svoj pogled je trmasto upirala v tla in se trudila, da se ji solze ne bi kot plaz usule po licih. njeno telo je drhtelo; tako je torej, ko umiraš. zakaj je morala biti takšna naivna pizda! tako šibka, tako otročja, tako jebeno lahkoverna! na tej točki tako ali tako več ni vedela, kako naj razmišlja - koga naj krivi, komu naj verjame, zdelo se je namreč, da še sami sebi ne more zaupati pri nobeni večji življenjski odločitvi. in ona je bila zaljubljena. kakšen kurac, kakšna kurčeva laž! hodila je tesno ob steni enega izmed visokih stanovanjskih blokov, v tistem pa so ji solze popolnoma zameglile oči. za trenutek se je morala ustaviti. da je vsaj nekoliko izostrila pogled. ne, še njegovega imena ni hotela slišati, še v mislih ne. kot ranjena srna se je zdaj klatila proti domu in edino, kar je lahko videla v bližnji prihodnosti, je bilo jokanje v temnem kotu sobe. sovražila je samo sebe, sovražila se je, ker je bila tako prekleto neumna. pizda, nikoli ni bila takšna! bila je otrok ulice, znala je skrbeti zase.. zdaj pa ji je nek klinec spodnesel tla pod nogami in slepo je verjela vsemu, izrečenemu in neizrečenemu.. najraje bi se ustrelila. sram jo je bilo, da je bila sploh lahko tako vodljiva. tako slepa.

zavila je okrog vogala in pristala na znani poti proti domu. ena izmed uličnih svetil ke zatripala, nato pa ugasnila. s hrbtno stranjo dlani si je obrisala oči, ob tistem pa je od strani začutila izredno močan sunek, ki jo je udaril ob steno, kjer je hodila. iz rok je spustila vse, kar je držala, in v zadnjem trenutku se je ozrla, ob čemer je ujela dve silhueti mulcev, ki sta bežala stran z njeno torbico. kar obsedela je za nekaj trenutkov. glava, s katero je usekala ob steno, je utripala; z roko si je šla do čela, kjer je začutila majhno rano. na njenih prstih se je nabralo nekaj kapljic krvi. ne, ni se spomnila, kdaj bi utegnila biti nazadnje tako na tleh - in vendar je dobila novo brco, da jo je poslala še nižje. na tleh je obsedela, dokler se niso nedaleč stran odprla vhodna vrata stanovanjske stavbe, iz katere je izstopil prileten moški, oblečen v lesketajočo črno obleko. za trenutek ga je namrščeno opazovala, kot bi doživela deja vu, potem pa.. kako se je morala usoda igrati z njo.

postavila se je na tresoči nogi in počasi se je približala vhodnim vratom bloka. vedela je, kje je - vedela je, da to nima čisto nobenega smisla in da bi bilo bolje, če bi stopila na prag komu, ki ga sploh ne pozna, kot pa njemu, vedela je, da je to popolnoma noro.. in vendar je bila na tej točki preprosto preveč uničena, da bi sploh lahko trezno razmišljala. pritisnila je na vse hišne zvonce, razen na njegovega, in čez nekaj trenutkov se je je vendarle nekdo usmilil, ko je s tresočim glasom naložila laž o tem, da je pozabila ključe v svojem stanovanju. ha, pravzaprav bi enako sceno morala izpeljati doma. ključev tako ni imela, telefona, denarnice ali česarkoli podobnega prav tako ne. vse dokumente si bo morala narediti na novo. sranje. na eni izmed stopnic na hodniku ji je spodrsnilo in skoraj se je prevrgla. za nekaj trenutkov je obstala, spet so se ji po licih usule solze. kaj je sploh počela, pizda? zakaj se je vračala, če je vedela, da.. a že je stala pred njegovimi vrati, že je pritisnila na zvonec. glavo je naslonila ob podboj vrat, med tem ko je čakala na kakršenkoli znak življenja v notranjosti stanovanja. kako butasta ideja. z rokama je segla k licem, da bi obrisala solze, pomešane z razpacanim make-upom, ko je nenadoma zaslišala, kako so se vrata pričela odpirati.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Tor Maj 07, 2013 9:01 pm

perfect georgia

prsti so mu nemirno poplesavali po leseni balkonski ograji, na kateri je sedel že vse odkar je končal z delom. z nogami je lahkotno brcal v zrak, desnica pa se je oprijemala cigarete. vedno je bila v roki zadnja. v ozadju se je bleščala napol prazna steklenica nekega poceni vina, njegova današnja družba. opazoval je prazne ulice pod seboj, s pogledom plaval prek starih stavb, ki bi se morale po vseh načelih logičnega še zdavnaj podreti. vse je bilo prazno, tako prekleto prazno. hladno, pusto, mrtvo. prav takšno kot on sam. in prvič v življenju se je preprosto sprijaznil s tem. še celo všeč mu je bilo, kako je njegovo srce postalo odporno na vsa čustva; vključno s trpljenjem. ni je bilo več. tiste peklenske bolečine, ki ga je žgala toliko časa. odšla je skupaj z njo. izginila je tista žalost, tesnoba, ki ga je imela toliko časa v svojih krempljih. preprosto otopel je. za vse skupaj mu je bilo mar ravno toliko kot je bilo mar opeki na sosednji zgradbi. nič. preselil se je v nek svoj svet, kjer je bil končno srečen. ne, ne srečen. zadovoljen. brez skrbi, brez nenehnih konfliktov samega s seboj, brez težav. obdan je bil v nek mehurček, v katerega ni mogel prodreti nihče. izučilo ga je, ko je nazadnje kar tako izpovedal svoja čustva; ljudje pač niso razumeli njega in on ni razumel njih. kdo ve zakaj je potreboval toliko časa, skorajda trideset let, da je ugotovil to preprosto dejstvo. ampak sedaj, ko ga končno je… vse je bilo lažje. njegovi koraki so postali lahkotnejši, ustnice so se vihale v iskrenejše nasmeške. tako enostavno. samo dojeti je moral, da je cel svet eno navadno sranje zaradi katerega se ni potrebno sekirati. postal je svoj najboljši prijatelj in največji zaupnik. kdo drug pa mu je še ostal? vsi so ga vendar zapustili kot psa. morda je bil popolnoma sam, a tokrat ga za spremembo to sploh ni motilo.

naredil je požirek tistega poceni vina, ko je tišino v njegovem stanovanju prebodel zvonec. tiho je zaklel, nepripravljen za kakršnokoli družbo in v eni sami potezi pristal na majcenem balkonu. nekaj dolgih korakov in že je stal pred lesenimi vrati, rahlo razdražen zaradi nenajavljenih obiskov. brez da bi se sploh ukvarjal s kukalom, je segel po kljuki in vsekakor ni pričakoval presenečenja, ki ga je čakala na drugi strani vrat. ni pričakoval nje. spodnja ustnica se je spustila za nekaj milimetrov, ko je za nekaj kratkih trenutkov obstal brez besed pred rjavolaso postavo, ki je očitno našla pot nazaj. na žalost prepozno. »georgia,« je ostro spregovoril namesto pozdrava, popolnoma ravnodušen do njenih solz. ali pa je bil celo srečen, ker jo je končno videl zlomljeno. brez da bi karkoli spregovorila, je vedel zakaj je tu; njegove napovedi so se uresničile. »kaj delaš tukaj?« se je pikro zarežal in naslonil na podboj vrat. ah, zakaj bi lagal, pogled nanjo ga je še celo zabaval. morda je bila njegova edina ljubezen, morda je bila edini človek, ki se je uspel dokopati do njegovega pravega obraza, a to še ni spremenilo dejstva, da sta si sedaj stala nasproti dva popolna tujca. »pojdi, jaz te ne mislim gledati,« je hotel zaključiti vse skupaj še preden se je sploh začelo in stopil korak nazaj, oprijemajoč se kljuke. resnično je ni potreboval; ne nje, ne čustev, katera je včasih v njem zbujala. včasih, kajne?

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pet Maj 10, 2013 11:57 am

tag, marc smitten

njena glava je bila tako utrujena od vsega sranja, skozi katerega je šla, da je le s težavo pogled dvignila k njegovim očem. No ja, priznati je morala, da bi ga s težavo dvignila tudi, če se ne bi zgodilo prav nič od tega, kar jo je doletelo v tem od boga prekletem dnevu. Do njega se je obnašala kot prava prasica; jasno je imela, da tu ni imela kaj iskati, da od njega ni imela kaj zahtevati, in vendar je bil edina oseba, na katero je lahko pomislila, ko je pristala na tisti zadnji točki. Izpregovoril je njeno ime in zdelo se je, da je morda nekoliko presenečen, da jo vidi – popolnoma razumljivo, tudi sama ni planirala nobenega.. obiska, ne pred njegovimi vrati, še v milijon letih ne. Bila je popolnoma zmešana, da je sploh prišla, to ji je postalo v trenutku, ko se je pozanimal, kaj počne tukaj. Prav zares, kaj je počela tukaj? Huje, kot jo je prizadel njegov odnos (navsezadnje bi si zaslužila tudi pljunek v obraz ali kuhalnico v čelo), jo je prizadelo samo dejstvo, da je bila.. takšna prekleta trapa. Najraje bi samo sebe z zakonom prepovedala; bila je totalen idiot, totalna tepka, ki je nekoga, ki bi bil prav zlahka ljubezen njenega življenja, zamenjala za nekega kretena z bleščečim nasmeškom.. ne, o tem še razmišljati ni mogla, rane so bile preveč skeleče, ponižanje nedavno.

Vedel je, zakaj je bila tam; vedela je, da je vedel. Njegovo vprašanje je bilo samo eno veliko naslanjanje na njenega skrušenega duha. Pogled, ki ga je takoj po tem, ko se je prvič srečala z njegovimi očmi, prestrašeno umaknila, je zdaj zopet dvignila. Je bila to torej pošast, ki jo je ustvarila iz tako dobrega človeka? Brezbrižnež, brezčutnež, ki je užival v njeni prekleti bedi. To je torej naredila. Prekleto, kako je bilo to sploh mogoče.. njene oči so se z določeno mero trme srečale z njegovimi. Bil je.. tako zelo odločen in tako hladen istočasno. V njenih očeh se je med tem zrcalilo tisoče koscev zlomljenega srca, bolečina, ki je ni znala opisati z besedami, obžalovanje za svoja dejanja.. pa seveda tista trma, ki mu je morala dati vedeti, da je preživela pekel in da je izključno njegove besede ne bodo poslale nazaj. Potem pa jih je vendar izrekel in vseeno so zabolele kot hudič. Tisoče metkov je v enem samem trenutku zadelo njeno srce še enkrat, kar se je moralo izrisati tudi v njenih očeh, kjer so se nenazadnje znova pojavile težke solze. To je bilo torej to? To je bilo to bedno stanje, v katerega sta bila pahnjena oba? Sovraštvo in bolečina..? oh, kakšna patetika. »prav,« je komaj slišno zašepetala, pogled pa znova umaknila in se s precejšnjo težavo odmaknila od podboja, na katerem je tako spretno visela. Bilo je, kot je noge ne bi ubogale, tako težko je bilo.. premakniti lastno telo. Preveč jo je bolelo.

Počasi se je obrnila in se odpravila nazaj proti stopnišču, kajti razumela je, da je imel vso pravico, da jo je odgnal. Vso pravico na tem širnem svetu, da si je ni želel ob sebi. Celo pravico, da je užival, ko je pred njim zavoljo ponosa požirala solze. Te so se zdaj kar usule po njenih pordelih licih; njene šibke dlani so se oklenile ograje, potem pa se je nenadoma počasi obrnila.. še vedno je bil tam, nedvomno v svojem lastnem zmagoslavju spremljal njen poklapan odhod iz njegovega življenja. »žal mi je, da ti nisem zaupala,« je zamrmrala skozi solze v popolni iskrenosti. Govorila je tako tiho, da je bilo zares vprašanje, če jo je sploh slišal, a ni se imela namena ponavljati. Zdaj se je obrnila in se odpravila, s prosto roko pa si je iz lic brisala solze, ko se je spuščala po stopnišču. Dve nadstropji nižje je potrebovala pavzo; sesedla se je na eno izmed stopnic, hrbet je naslonila na hladno steno in skušala umiriti tresoče telo. Kakšna prekleta trapa je bila. Prekleta, neumna trapa!

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Pet Maj 17, 2013 10:00 pm

perfect georgia

privoščljiv nasmešek je počasi usahnil, ko je rjavolaska pred njim ostala popolnoma brez besed. začetno veselje je hitro pošlo, mehurček okoli njega je počasi pokal, pa čeprav se je na vse pretege trudil ostati brez kakršnihkoli čustev. moral bi jo sovražiti, kajne? saj jo tudi je, tako prekleto je preziral vse na njej. a hkrati tudi ljubil. ni ji privoščil sreče in zadovoljstva, a hkrati ji tudi ni privoščil žalosti, čeprav je bila tudi s posušenimi solzami na licih še vedno popolna. raje je imel njen nasmešek in simpatične jamice, ki so nastale ob njem, četudi ni bil sam razlog zanj. moral bi jo nagnati, moral bi narediti vse tisto o čemer je sanjal dolgo v noč na majhnem balkonu; izmaličiti in uničiti njeno srce, ravno tako kot je naredila sama. bil je močen, a ne dovolj. kako naj brezčutno zre v čudovite oči, katere je včasih ljubil, kako naj bo srečen ob njeni nesreči, kako naj je ne sprejme v svoj objem, sedaj, ko je prišla nazaj? morda je bila to njegova zadnja priložnost za srečo in ljubezen. lahko bi poskusil znova in dal sam sebi še eno priložnost za dobro življenje, a namesto tega je le nemo in nepremično obstal na podboju vrat. s prsti je nemirno potrkaval po lesu, s pogledom pa bežal nekam stran. preštel je prav vsako umazano piko na steni hodnika, katere so ga reševale pred soočenje z njenimi očmi, ki bi ga lahko že v trenutku spravile na kolena. in na to, ni bil niti slučajno pripravljen; srce si je komajda zakrpal oziroma kar izbrisal.

lagal bi, če bi rekel,da ga ni blago zaskelelo, ko se je zasukala na petah in kar tako odšla. pustila ga je s tihim pozdravom, ujetega med hodnikom in stanovanjem, med sovraštvom in ljubeznijo. dovolil ji je, da odide kot popolna tujka, kot da včasih ni gojil tako močnih čustev do nje, čeprav je bila v resnici edina. in vse je kazalo, da bo to tudi ostala. ko je drobcena postava izginila, je naredil korak nazaj v svoje zatemnjeno stanovanje, pripravljen, da vse skupaj pozabi. in nato enega naprej, pripravljen, da jo dobi nazaj. ponovno enega nazaj in enega naprej. kdo ve koliko časa je mencal med vrati, dokler ni naposled le obupano z glavo butnil v vrata in stekel po stopnicah navzdol; le upal je lahko, da jo bo še ujel. prepričeval se je, da počne vse skupaj zgolj zaradi svoje policijske vesti, navsezadnje se je rjavolaska pojavila na njegovih vratih popolnoma zbita, temna senca tistega dekleta, katerega je včasih poznal, a vse skupaj je bila le laž, kateri je tako obupano želel verjeti.

tiho je zavzdihnil, ko je našel sključeno in tresočo postavo par nadstropij nižje. nekaj kratkih trenutkov jo je zgolj opazoval, nepripravljen, da poseže v njen osebni prostor, nato pa je naredil tisti korak naprej. brez besed se je sklonil in jo dvignil v svoje naročje, nežno kakor, da nosi porcelanasto lutko, a hkrati dovolj strastno, da se je vsaj približno napil njene bližine za pretekle tedne samote. ko je prestopil vrata svojega stanovanja, se je napotil naravnost do kavča, kamor se je sesedel z njo v naročju. popustil je svoj objem in nežno umaknil pramen las z njenega obraza, s palcem spolzel prek njenega lica in obrisal kristalne solze. nato je obrisal še manjšo praskico na njenem čelu. »georgia,« je tiho zavzdihnil, ko je naslonil svoje ustnice točno na krvavečo ranico. »kaj se je zgodilo?« ponovno si jo je privil v naročje, v upanju, da bo tako umiril njeno tresoče telo. poljubil jo je na golo ramo, nežno je zaokrožil prek njenega vratu, nato pa le naredil umik. »zakaj… zakaj si tukaj?« tokrat vprašanje ni izzvenelo nesramno, temveč zgolj presenečeno in krhko. potreboval je potrditev, da vse skupaj ni le utvara.

Naslov sporočila: Re: apartment C4 Sre Maj 22, 2013 4:57 pm

tag, marc smitten

Obsedela je, njen obraz nekje med njenimi dlanmi in koleni, lasje so se ji usuli preko lic in popolnoma zakrili njeno vidno polje, ki je bilo tako ali tako prekleto omejeno po tem, ko so ji solze znova privrele izza oči. Do same sebe je čutila ekstremno sovraštvo, zavedajoč se, da se je spremenila v tisto, kar ni želela nikoli postati. Postala je vse bolj naivna po eni in vse bolj sebi nevarna po drugi strani, bila je nezaupljiva do ljudi, ki so si zaupanje zaslužili in popolnoma slepa za laži tistih, ki bi jih morala že davno izbrisati iz svojega življenja. Bila je kot majhen otrok, ki ne loči med prav in narobe, a na tej točki je bila frustracija zaradi te njene nesposobnosti tako neverjetna, da bi se najraje zavlekla nekam in umrla, kot pa še naprej funkcionirala v tem gnilem, usranem svetu, kamor ni spadala. Bila je vse preveč dobra oseba, da bi dovolila okolici, da jo je takole pokvarila. Ko je samo pomislila, kakšna je bila do marca.. zasmrkala je, hotela je nehati z jokom, pa so se solze še kar kotalile po njenih licih.

Potem pa jo je vpila toplota tujega telesa, njegove dlani so se je oprijele, njegove močne roke so jo privzdignile iz tal in ganljivo dejstvo, da je bil sebe znova pripravljen zaradi nje potisniti na stranski tir, jo je prisililo v glasen in neutolažljiv jok. Privila se je k njegovim toplim prsim in hlipala in solze so močile njegovo srajco in njeni lasje so se lepili na njeno čelo in na njena lica in počutila se je kar najlepše in kar najslabše naenkrat, počutila se je, kot da bi lahko v tistem trenutku umrla zaradi sreče in zaradi nesreče istočasno. Skušala je ustaviti svoj jok, pa je hlipala samo še toliko glasneje, kot ranjena žival, ki jo je prijazni lovec pobral ob cesti, da jo zakrpa in popravi. Bil je edini, ki je imel moč, da jo popravi, da spremeni to gnusobo, v katero se je spremenila, da ji vrne.. da ji vrne ljubezen, za katero je upala, da je še vedno tam. Še vedno je bil njen.

Šele takrat, ko je začutila, kako je njegov objem popustil, je odprla premočene oči, njene mokre trepalnice so zamežikale v svetlobo znanega prostora, kamor je še pred trenutki ni imel namena spustiti. Kjer je, še pred trenutki, niti videti ni hotel in ob tej misli je obraz znova zakopala k njegovemu srcu, sram jo je bilo pogledati, sram jo je bilo govoriti, hotela se je skriti v njegovo srce in izginiti. Spraševal jo je, kaj se je zgodilo, s prsti je brisal njene solze, ki niso hotele nehati teči, s prsti je obrisal tistih nekaj kapljic krvi, ki so se nabrale na potnem čelu po tem, ko jo je neka svinja potisnila v steno in jo popolnoma spravila na tla. Ni hotela, da bi vedel; ničesar mu ni hotela povedati, najraje še govorila ne bi. In potem jo je poljubil na golo kožo in zazdelo se ji je, da bo eksplodirala od bolečine, ki jo je začutila v prsih. Kako je bila lahko takšna prasica.. do njega! Do njega, ki jo je tako očitno ljubil, ki je bil pripravljen zanjo prestopiti vsa svoja načela, ki jo je sprejemal točno takšno, kot je bila.. znova je hlipala, znova je lovila sapo, znova se je stiskala nekam k njegovemu vratu ali k njegovim prsim in skušala priti k sebi, med tem pa si še vedno ni drznila pogledati v te njegove prijazne in tople oči. »oprosti,« je na koncu vseeno zajokala, še vedno pa se ni bila pripravljena odtrgati od njegovih prsi. »prosim, oprosti mi.«