Če bi ji pri policiji plačali deset dolarjev za vsako priložnost, ko je v tem prekletem mestu kdo streljal nanjo, bi bila sedaj verjetno že milijonarka. Zadnje čase skorajda ni več doživela izmene, kjer ne bi naletela na koga, ki je mislil, da je strašansko zabavno, če svojo zalogo krogel izprazniš v nekoga v uniformi, še posebno, če je bila to policistka, ki ti je ravno nameravala napisati kazen. In najhujše pri vse je bilo, da so se sedaj po mestu z orožjem potikali že komaj petnajstletni mulci. Ob misli na to je zmajala z glavo in z močnim pihom odstranila pramen las, ki ji je padel na obraz, ko je najstnika po hitrem postopku spravila na tla in vklenila. Prekleto, dečko bi jo ubil samo zato, ker mu je nameravala napisati kazen za parkiranje. Še dobro, da praktično nihče ni bil sposoben česa več, kot je bilo zgolj pritiskanje na petelina in jih je z nekaj dobro namerjenimi udarci z lahkoto razorožila. Petnajst minut kasneje je bila že na policijski postaji, kjer je ob poslušanju tisoč in ene kletvice s strani mladoletnika izpolnila formularje, nato pa ga predala v pripor. Vedela je, kaj pomeni živeti na ulici in kako zelo se je treba boriti, da se prerineš samo iz enega dneva do drugega, vendar nikoli in nikdar ni nikogar ustrelila. Vsaj dokler ni začela delati za policijo. Današnja mladina pa očitno s tem ni imela problemov in so bili pripravljeni ubijati za borih triinsedemdeset dolarjev in petindevetdeset centov. Z neregistrirano pištolo, seveda. »Upam, da se boš iz tega česa naučil,« so bile njene zadnje besede, preden je za mulcem zaprla rešetke in nato brez pogleda nazaj odšla. Čeprav je bilo težko je bilo to njeno delo in nameravala ga je opravljati, kot je bilo treba.

Šele pogled na uro ji je razveseljivo oznanil, da je njenega delovnika pravzaprav že konec. Na obrazu se ji je končno pojavil nasmešek, ki ga je prej vztrajno zadrževala utrujenost. Ta je sedaj skoraj čudežno izginila, saj se je z novim pogledom na uro spomnila, da je pravzaprav precej pozna. »Šment,« je zamrmrala sama pri sebi, ko je v garderobi iz omarice pobrala svoje stvari in se nato kar najhitreje prebila iz stavbe policijske postaje. Do Carlove pekarne je potrebovala približno deset minut in ves ta čas je nekoliko živčno pogledovala na uro. Pravzaprav jo je že samo dejstvo, da bo znova videla Caidena delalo rahlo nervozno, saj je navsezadnje od njunega zadnjega srečanja minilo krepko več kot pet let. Spoznala ga je pri svoji zadnji rejniški družini, kjer sta si delila sobo in se po nekaj začetnih prepirih hitro spoprijateljila. Tisto noč, ko je ob tetinem prihodu samo na hitro pobrala svoje stvari, ji je obljubil, da ji bo pisal – in obljubo začuda tudi držal. Kasneje sta vsaj enkrat na mesec tudi govorila po telefonu in o njem je, čisto tako kot nekoč, še vedno vedela vse. Ko ji je sporočil, da se seli v Filadelfijo je še ves dan poskakovala naokoli od navdušenja, zdaj, ko se je pred pekarno za trenutek ustavila in zajela sapo, preden je vstopila, pa jo je bilo strah, da bo v živo vse drugače. Navsezadnje sta se spremenila, odrasla. Kaj, če bosta zgolj strmela drug v drugega v nerodni tišini? Na obraz si je nadela širok nasmešek, preden je vstopila in se razgledala po notranjosti pekarne. Na prizorišču je bilo precejšnje število čednih temnolascev, ob čemer jo je znova zaskrbelo, vse dokler ni iz kota prostora zaslišala vzklika, ki je lahko bil samo njegov. Ko se je čez kavarno pognala proti njemu je bil širok nasmešek na njenih licih popolnoma iskren, kot tudi vesel vzklik, ko se mu je vrgla okoli vratu in ga stisnila v medvedji objem. »Caiden!« je vzkliknila in se nekoliko odmaknila, samo da se je prepričala, da je to res on in ne zgolj nek naključni neznanec, ki se mu zdi fino objemati neznana dekleta, nato pa ga je znova močno objela. Pustila mu je, da jo je zavrtel okoli osi in se ob tem režala kot kaka petnajstletnica, nato pa se povrhu še zahihitala. »Očarljivec in pol, kaj?« je ob njegovih besedah zmajala z glavo, nato pa si še sama dodobra ogledala. »Tudi ti si jo več kot dobro odnesel s puberteto, kaj? Stavim, da dekleta neprestano padajo na te iskreče očke,« mu je pomežiknila in razmršila lase, čisto tako kot včasih. Vsi dvomi, ki so jo prej težili, so bili sedaj že davno pozabljeni. »Too long, če vpraša mene! Ampak važno, da si sedaj tu in bodo take kavice postale kar rutinske.« Sama sebi je odobravajoče pokimala, nato pa pomignila natakarici in naročila kavo z mlekom. »Hej, so to solze?« je nato opazila njegovo kretnjo in zmajala z glavo, svoje besede pa podkrepila s kretnjo: »Ne, ne, ne, to je vesel dogodek, solze niti slučajno ne grejo zraven! Povej mi raje, kako to, da si se preselil?«