gazebo

Naslov sporočila: gazebo Sob Maj 11, 2013 1:42 pm

tagged: benjamin clark !

verjetno je imel vsaj kraj, ki ga je imel za svojega. kraj, kjer je bil najraje, ko je moral o čem razmišljati, biti sam. tako je bilo vsaj pri njej, vedno je potrebovala nek skriti kotiček, v katerem se je počutila varno. v filadelfiji ga je dolgo časa iskala, na koncu pa odkrila majhen gazebo, ki je bil zarasel z bršljanom in skrit za visokimi drevesi, da ga ni bilo tako lahko najti, kar je bil verjetno tudi razlog, da ga je navadno našla praznega. Bil je prav slikovito lep, kakor iz kakšne pravljice ali filma in v užitek ji je bilo sedeti na ograji, poslušati ptice in sanjariti, kakor tisti dan. Bila je popolnoma zamišljena, ko je zaslišala korake in že mislila oditi, saj svojega skrivnega kotička zagotovo ni nameravala z nikomer deliti, pa je naenkrat obstala, kot prikovana na mestu. komaj se je zadržala, da ni zajela sape, potem bi bilo vse skupaj res kot v kakem osladnem filmu. okoli njiju ni bilo več ničesar, nič drugega ni bilo pomembno, kot le dejstvo, da je znova stal pred njo, on, ki je v trenutku pospešil njen utrip. imela je močno željo, da bi stekla do njega in mu planila v objem, da bi njegove močne roke ovil okoli njenega telesa, kot je to znal nekoč, ko je bil to edini kraj, ki ji je dajal občutek varnosti. seveda pa je vse skupaj trajalo le nekaj trenutkov, pred očmi se ji je namreč začela odvijati njuna zgodba. kako ga je spoznala kmalu po tistem, ko je pobegnila od doma, proč od vseh stvari, ki so jo dušile, proč od vseh težav, bila je svobodna in lahko počela karkoli si je zaželela. bilo je verjetno edino obdobje njenega življenja, ko je bila iskreno srečna – ni mogla verjeti, da bi se vanjo zaljubil nekdo, kot je bil on, bil je drugačen od njenih dotedanjih fantov, četudi s temno zgodovino, do nje je bil dober. zares dober. ljubila ga je, iskreno ga je ljubila in ravno to je bil razlog, da je razširila tiste neumne govorica, da ga je prevarala. prestrašila se je dejstva, da ji je tako prirastel k srcu, prestrašila svojih čustev do njega in spet je bila njena preteklost tista, ki ji je dala verjeti, da ga ni vredna. da si zasluži nekoga, ki ne bo zvlekel s sabo v to njeno zjebano življenje, ki ga včasih še sama ni prenesla. po tihem je vseeno upala, da se bo boril zanjo, da mu ne bo vseeno, pa temu ni bilo tako. govoricam je verjel takoj in nikoli več ga ni videla. vsaj do tistega trenutka. vedela je, da je bila veliko kriva sama, a ni si mogla pomagati, da ne bi vsaj del svoje bolečine raje usmerila v jezo nanj, ker mu ni bilo mar, vsaj ne zares. po nekaj sekundah, ki so se ji zdele dolge celo večnost, je le dvignila svoj pogled, a to takoj obžalovala, saj jo je naenkrat zajel val vseh občutkov, ki so po vsem tem času še vedno vrnili v trenutku. »benjamin,« je presenečeno dahnila, brez da bi naredila kakršenkoli gib. sploh ni vedela zakaj ga je izrekla, morda se je želela prepričati, če bi bilo kaj drugače, a ne – zven njegovega imena je bil še vedno tako prekleto domač. v takšnih situacijah bi potreboval priročnike, kaj reči in kaj storiti, saj bi bilo še najlažje, če bi s sabo nosila lopato, s katero bi si lahko sedaj izkopala luknjo. želela je biti samozavestna in močna, po drugi strani pa bi bilo toliko lažje, da bi se mu le zjokala na rami, on pa bi jo tolažil, kot nekoč.

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Maj 12, 2013 10:53 pm

the mission smitten

Posedal je v parku na eni izmed klopc ob glavni sprehajalni stezi; ljudi je bilo vedno manj, spuščal se je večer in sleherni izmed tistih, ki si je ob tem času utrl pot mimo njega, je bil prav očitno namenjen na tisto nepomembno prireditev, v kateri se je predstavljal eden izmed kandidatov za župana mesta. Tip mu je bil, čisto iskreno, pri srcu, toda po drugi strani se mu je naklonjenost kandidatu precej zmanjšala, ko je imel nazadnje možnost pofukati saoirse na njeni pisarniški mizi. Drugič, mimogrede. Ja, še vedno je imela vstop v njegove misli, še vedno ga je znala popolnoma spretno obrniti okrog prsta in iskreno, ja, še vedno je bil nekoliko zatrapan vanjo. Če ne bi bil, najbrž tudi zdajle ne bi bil tukaj, v črni potovalki ob njem pa ne bi počivala ostrostrelska pištola m76, popolna za delo, ki ga je opravljal. Ni smel biti preblizu, toliko je vedel brez nasvetov drugih, kajti navsezadnje ni bil najboljši tekač in izginiti preprosto ni bil sposoben tako hitro, kot bi navsezadnje moral. Z m76 je bilo vse toliko lažje; popolno mesto zase je že imel, samo počakati je moral, da se spusti tema, da bo dogodek v popolnem teku.. in potem bo ustrelil in izginil v noč. Enostavno.

Opazil je še nekaj urejenih mož, ki so pod rokami vodili ženske v večernih oblekah. Vse so bile stare, nobena pretirano dobra, položil najbrž ne bi niti ene. Mogoče tisto v rdeči obleki, delovala je prekleto v formi, čeprav se je morala bližati svojim petdesetim. Pha, kaj ga je brigalo, ja, njo bi pofukal; potem pa je prepoznal obraz moškega, ki jo je vodil pod roko. Njegova tarča. Kako prikladno, ko bo vdova jo morda prav zares obišče. Namuznil se je ob lastnih mislih, zavedajoč se, da morbidno zadovoljenje najbrž ni tisto, kar v življenju potrebuje, a navsezadnje je bil trenutno v fazi življenja, kjer je bilo popolnoma nemogoče določiti, kje bo končal naslednjič. Pizda, prav zares bi potreboval nekaj, kar bi ga prisedlalo na trdna tla, in vendar tega ni ne hotel, ne iskal. Pa je bilo prekleto potrebno, o ja. Čutil je, kako se mu je počasi mešalo; ambicije so se tolkle ob pričakovanja, pričakovanja ob potrebo po popolni razpuščenosti, vse to znova ob tisto bebavo zatrapanost, ki bi jo zares moral čim prej prerasti, če je hotel nadaljevati s svojim življenjem.. o bog, bil je na robu, in vendar je še vedno stal na svojih dveh nogah; ni ga bilo strah, ne zase. Nikoli zase.

Cigareta, ki jo je držal med prstoma, je že davno pregorela; ko se je tisti sprevod sprehodil mimo njega, mu je pogled zdrsnil k roki in precej naveličano je odvrgel ogorek, ki ga na tej fazi še pohoditi ni bilo več potrebno – in vendar je to storil, kot bi hotel nad njim znesti svojo frustracijo zaradi dejstva, da si je drznil ugasniti. Iz svoje škatle je izbezljal novega, ga vtaknil med ustnici in si ga prižgal, pogled mu je znova zdrsnil po praznem parku. Luči, ki so žarele manj kot dvesto metrov stran, so jasno kazale na to, da se je dogodek pričel. Torej je bil sedaj čas, da tudi sam začne; navsezadnje ni imel časa, da bi ga zapravljal. Nihče ni mogel napovedati dolžine tipovega govora in če bi se po nekaj minutah pobral iz govorniškega odra, bi bila wesleyjeva priložnost izgubljena. No ja, izgubljena vsekakor ne bi bila, a njegov strel bi zagotovo sprožil veliko manjši spektakel.

Počasi se je postavil na noge in se sprehodil v nasprotno smer, morda kakšnih dvajset metrov, kjer se je nahajalo otroško igrišče. Gugalnice so mirovale ob odsotnosti vetra, klopi so bile popolnoma prazne, tobogan ni prenašal tipične teže majhnih debeluščkov, ki so čez dan tukaj kričali in se vozili po njem, kot da so najmanj psihično prizadeti. O bog, otrok zares ni maral, zdeli so se mu nepotrebni pamži, ki bi jih bilo zares najbolje zapreti v kakšno klet, dokler ne dosežejo polnoletnosti. Cigareto je vtaknil v usta, ko se je povzpel v leseno hišico, ki je bila za njegovo postavo veliko preozka, in navsezadnje se je namestil ob okencu, ki je gledalo naravnost proti kraju dogajanja. Že prejšnji večer se je prepričal, da je bila razgledna točka popolna; prav tukaj se je namreč videl celotni dogajalni prostor in na podestu paviljončka je že stal nek starec – ne tisti, ki ga je moral pospraviti, očitno nekdo, ki ga je napovedoval ali kaj podobnega. zavzdihnil je in tudi konico tega cigareta nazadnje pritisnil k tlom, ko je sklenil, da bo pripravil puško.

Odprl je zadrgo na torbi in iz nje privlekel m76, na katerega je moral pritrditi stojalo in daljnogled. Stvari je opravil ekstremno hitro; sicer ni bil vešč v tem, toda prav tako ni s takšno puško streljal prvič. Nazadnje jo je uporabil pred nekaj dnevi in na razdalji pol milje mu je uspelo skorajda popolno zadeti v tarčo; prepričan je bil, da bo pri teh nekaj sto metrih situacija še lažja, navsezadnje je lahko na golo oko videl dovolj dobro, da bi navsezadnje lahko morda streljal tudi z navadnim revolverjem. Ha. »okej, dajmo,« je zamrmral pri samem sebi, ko je bila puška navsezadnje nastavljena in je lahko skozi daljnogledno kukalo jasno videl sleherno gubo na obrazu starca, ki je veselo razpredal na govorniškem odru. Od samega dolgčasa mu je pogled šinil naokrog, po dogajanju, med tem pa prsta še kar ni izpustil iz sprožilca, kar bi bilo lahko za marsikoga najmanj usodno. Sami izmučeni starci, ki so prišli preko polovice svoje življenjske dobe in so zdaj preprosto potrebovali takšno sranje, večerni izhod ob deveti uri je bil zanje višek meseca.

Navsezadnje se je začel aplavz in tulec je znova poravnal, da je bil ustrezno usmerjen v stran govornika. Naravnost v njegovo plešasto glavo, če je že hotel biti precizen. Preko obraza mu je šinil nasmešek, ko se je tip končno postavil na svoj statičen položaj, se več kot očitno odkašljal in navsezadnje začel govoriti. Da, tulec je bil uperjen naravnost v njegovo nastajajočo plešo; znova se je moral nasmehniti ob lastnem zadovoljstvu, saj je pištolo naravnal, še preden je kandidat za župana prikorakal do svojega mesta. Nekaj časa je obstal, da bi popolnoma umiril dlan, ki je pritiskala na sprožilec.. in navsezadnje je ustrelil. Slišal je lahko, kako je se je metek izstrelil iz pištole; strel je bil tih, a on ga je lahko jasno slišal. En sam strel. En natančen strel. En natančen strel je bil dovolj; tip se je nemudoma zgrudil pred njegovimi očmi in kljub temu, da je bil dovolj daleč stran, se je moral prav zares čim prej pobrati od tod.

Kolikor hitro je mogel je odvil stojalo za pištolo na eni in daljnogled na drugi strani in vse skupaj počil v torbo, ob čemer se je zaslišala vsesplošna panika v daljavi. Dobro, take reči so mu bile všeč. Sploh v primeru, ko je lahko s slabo vestjo vedel, da jih je sam povzročil – da, kaos je bil vodilo njegovega življenja in z največjim veseljem ga je povzročal drugje. ubil je enega človeka in vedel je, da se bodo zaradi njegovega dejanja za svojo dobrobit bali prav vsi, ki so prej posedali na plastičnih stolih, postavljenih v ličnih vrstah. Kdo ve, koliko jih je bilo ob tem času že prevrnjenih ali uničenih. Torbo je osedlal na levo ramo, se hitro spustil iz hišice in si utrl svojo pot v temo; dobro opravljeno, moral si je priznati. Bilo ga je skorajda sram, da je prišel do saoirse z idejo, da temu tipu ne bo prestrelil glave; zdaj je bilo delo končano in srečen je bil, da je delo opravil. Navsezadnje ni bil tip človeka, ki bi skrbel za dobrobit drugega. Vsake toliko ga je nekdo moral enostavno opomniti.

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Maj 25, 2013 7:42 am

saoirse vsekakor ni bila preveč srečna, ker se celoten dan – ne, celoten teden ni odvijal po njenih načrtih. hotela je povsem mirno okolje, da bi si nekoliko spočila po vsem skupaj, pa se pojavi presneti van apperson s svojimi nemogočimi zahtevami. k vragu z vsem skupaj, dejansko ji ni bilo jasno, kaj je sploh hotela. wesley je bil zdaj član mafije in še kot član presnete družine ga vsekakor ni nameravala predati komerkoli ali storiti karkoli zoper njega. kaj pa si je kellan sploh mislil, da je bil? kralj? ko je nazadnje preverila, je imela veliko niti v rokah ona.
ah, pa tako lep dan bi lahko bil. izgledala je kot povsem normalna svetlolaska, ki se je namenila na sproščujoč sprehod, ko je takole v svoji poletni obleki modre barve zakorakala po eni izmed mnogih poti. poznala je svoj cilj in ko se je po nekaj stopničkah povzpela v kamnito strukturo, je njen pogled nemudoma obstal na svetlolaski. del nje je pričakoval kellana samega in že en sam pogled na dekle ji je povedal, da je očitno pričakoval vse preveč lahek razplet. saoirse je verjela v družino in v to, da se zunanji opazovalci niso imeli kaj vtikati v njo. verjela je v povezanost in zvestobo in pierce ji je že zdavnaj dokazal, da je premore dovolj. zaradi njega je še bila živa… in vsekakor ga ni nameravala predati. ampak te misli so bile bolj ob strani, ko je njen pogled obstal na obrazu sogovornice. »irina,« je bil njen glas hladen, ko se je ustavila ob njej in jo premerila s pogledom. ne, ni je marala. skušala se je prepričati, da je bilo to zaradi njenega obnašanja, ko jo je nazadnje videla in poleg tega se je še vedno spomnila pekoče bolečine, ko se je dekle dotaknilo tistega delčka v njeni rani, ampak morda ji je zamerila še kaj drugega. le da se v to ni spuščala. »kellanu mora iti zares slabo, da je poslal tebe,« se je na njenem obrazu pojavil očarljiv nasmešek, ko je potisnila pramen svetlih las nazaj. morda sta od daleč izgledali kot prijateljici ali kaj podobnega, ampak vsekakor je bilo med njima cel kup napetosti, ki so bile občutne v zraku. »ampak samo toliko da ti bo jasno, pierca ne bom predala. ne glede na vse je zelo poseben del družine in to je nekaj, od česar ne nameravam odstopiti,« je bil njen glas miren in sproščen, kot da bi kramljali o čisto vsakdanjih stvareh. ni se počutila ogroženo od irine, ker je imela – tako kot vedno – pri sebi skrit nož in pištolo; samo tako, za vsak primer. irina ji je bila že od samega začetka sumljiva in nekaj je imela proti njej – to je lahko saoirse skoraj čutila. prav tako kot neko čudno čustvo, ki ga ni bila navajena in ki bi ga morda lahko opisala kot ljubosumnost. kaj za vraga se je dogajalo z njo? na marca ni gledala kot na nekoga, s katerim bi se potencialno lahko zapletla. samo spravljal jo je ob živce in vedela je, da tudi ona njega. še vedno pa je bil dovolj potrpežljiv, da jo je bil pripravljen trenirati in to je cenila bolj, kot bi lahko izrazila z besedami. da, bilo je samo to. a irina tega ni vedela, kajne? mislila si je, da ima celoten svet pod nogami ampak prav morda se je motila. sama pri sebi se je nasmehnila, ko je pogled dvignila do nje. »tako da hej, hvala za trud in vse, ampak lahko greš in kellanu poveš, da žal nisi zelo dobra pri sklepanju dogovorov in da bo moral poslati koga boljšega,« je dejala, nato pa se obrnila, da bi odkorakala stran od nje ter se povsem nepričakovano soočila s parom temnih oči, ki jih je nemudoma prepoznala. marco. je pomagal svojemu dekletu ali je le opravljal svoje delo in bo vse stvari samo zapletel?

tagged: mission! smitten2

NOTES: jz se vedno tako zabavam ko z vama pišem.^^

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Maj 25, 2013 5:19 pm

ljubici smitten

naredila je nekaj vzvratnih korakov, ko se je oddaljevala od avtomobila, kjer je sedel marco. s pogledom je lovila njegovega in mu s prav vsakim sporočala, da naj ostane točno tam, kjer je. poznala ga je dovolj dobro in vedela je, da bo le s težavo ostal v avtu. ni ji bilo všeč, kako se je vmešaval v njen posel, kako jo je neprenehoma držal v svojem varnem objemu. šele ko je postava v avtu postala nejasna, se je obrnila na petah ter pospešila tempo. hitro se je prebijala mimo veselih obrazov, otroškega kričanja in splošne navdušenosti nad naravo. sončni žarki so padali na njene svetle kodre in prav nič ni sekala iz množice, pa čeprav je imela verjetno veliko pomembnejše opravke, kot ljudje, ki so se nastavljali soncu. dejstvo, da je bila prav on poslana na to nalogo, se je zdelo že kar preveč ironično. kot da je bilo nekomu res dolgčas in si je dan odločil popestriti z babjim prepirom. res se bo težko izogniti le-temu, tega se je še predobro zavedala, ampak je to niti ni tako zelo motilo. z največjim veseljem bo mafijski barbiki nekaj krepkih in jo postavila na svoje mesto. res je bil kreten tisti, ki jo je postavil na čelo mafije.

naredila je še zadnji zavoj in znašla se je pred kamnito hišico, ki ni bila niti slučajno tipičen kraj za takšne sestavke. lahko bi jo preprosto poslali k barbiki na dom, z njo bi lahko opravila tudi na njenem teritoriju. »saoirse,« je prikimala v pozdrav ter tudi sama ohranila hladnost in distanciranost. roke je prekrižala na prsih, s pogledom je zaokrožila prek svetlolaske s posebno vzvišenim pogledom. prekleto, kako jo je sovražila, pa ji ni storila čisto nič… še. že samo njen glas, njena postava, njeno obnašanje jo je nerviralo. morda je videla v njej le hudičevo konkurenco, čeprav si tega ne bi za nič na svetu priznala. zaupala je marcu, zaupala je njuni ljubezni, katera je imela svoje pomanjkljivosti, vendar je bila še vseeno trdna in resnična. »prijazna kot vedno, vidim,« je dovolila ustnicam, da so pobegnile v majhen nasmešek. »preprosto prevelik gnoj si, da bi se kellan ukvarjal s teboj… in tako sem jaz prejela to ogromno čast, da sem v tvoji družbi.« skomignila je z rameni in s pogledom odplavala nekam drugam. res se ji ni dalo prenašati male razvajene barbike, ki ni imela pojma o svetu, v katerem živi. njene besede je sprejela z naveličanim izdihom, verjetno je bilo res nemogoče pričakovati, da se bo kar tako predala. na trenutke se je vprašala, kako ogromno napaka je dejansko bila, da je bila na nalogo poslana ona. z vsakim momentom se je zdel dogovor med njima manj mogoč. niti ena niti druga nista bili pripravljeni popustiti druga drugi že samo zaradi principa. »o bog, sem mislila, da so zgodbice o mafijskih družinicah samo v filmih,« se je zasmejala, še vedno gledajoč nekam drugam. »poslušaj ljubica… boš žrtvovala enega člana svoje družine ali pa boš raje žrtvovala kar celo svojo družino? poznaš kellana in sama še najbolje veš, da ne bo kar tako odnehal. verjemi, da mi bo v ogromno čast, ko bom pobijala enega za drugim.« bila je daleč stran od kakšne psihotične morilke, kateri bi bilo pobijanje v kakšno večje veselje. ah kaj, sploh ji ni bilo v veselje. sicer ni bila pretirana težava, vendar ji tudi ni povzročalo večjega zadovoljstva. vse skupaj je bil zgolj način preživetja… in maščevanja, ko bo lahko tistim mehiškim prascem zagnala kroglo naravnost v srce. in mala barbika se je zdela odlična tarča za vajo. »ej, nisva končali. pierca bom dobila in pika. saj bom lepo poskrbela zanj, obljubim. samo kakšen rez tu in tam, ampak verjetno mu bo celo všeč. vse je boljše od tvoje družbe. tega se bojiš, kajne? da izgubiš svojo lutko. povej mi, saoirse... je dober v…,« dlan s katero je pred nekaj trenutki segla proti svetlolaski, v želji, da jo zadrži, je nepremično obstala v zraku. »v postelji,« je tiho dahnila in zaključila, nato pa naredila korak naprej, tako da je sedaj sama stala pri stopnicah. z rokami prekrižanimi na prsih je pričakala temnolasca, ki ne bi smel prti. »prekleto, marco! kaj delaš tukaj? mislila sem, da sva se nekaj zmenila… obljubil si mi, da bom lahko opravila sama.« kot majhen otrok je zatopotala z nogami, vse prej kot navdušena nad njegovo prisotnostjo. ni ga želela tam. ni ga želela zraven nje.

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Maj 25, 2013 6:29 pm

tag; saoirse & irina

bil je že povsem pripravljen, da odkoraka do von appersona in ga prepriča, naj na sestanek pošlje nekoga drugega. kogarkoli drugega. prekleto, celo ethana bi raje videl poleg irke kakor irino. intuicija mu je sicer velela, da saoirse njegovega dekleta ne bo ravno počila na licu mesta, četudi bi se stvari utegnile konkretno razgreti. morda pa je bil samo tako zelo slepo prepričan v to, da tudi saoirse o'brien ni bila ledenik, kakor so mislili vsi ostali. ob več kot eni priložnosti je že imel moč videti njeno mehkejšo stran in četudi je pred irino ne bo pokazala, bi ji že samo zaradi njega utegnila prizanesti. vendar je vedel, kako zelo si irina želi sama odkorakati na ta sestanek in zato je pristal na to, da ji prenega pridigati in jo samo odpelje do izbrane lokacije. seveda nikoli ni nameraval preprosto ostati v avtu, odmaknjen od glavnega dogajanja in kakor zvest kužek čakati, da si zadata nekaj udarcev in prideta do strinjanja, da se ne strinjata. kolikor je razumel iz pripovedovanja, je bil pierce včasih pri tolpi in že nekaj časa pred tem je hudo zajebal ter se dotaknil kellanovega trenutnega dekleta, kar je vodja izvedel šele sedaj. lahko je razumel njegovo željo po maščevanju. bila mu je še preveč blizu. prav počasi je tlela tudi v njem in vedel je, da bo enkrat imel dovolj – sedel bo na prvo letalo, izsledil pofukane mehičane in prerezal goltanec slehernemu od njih. morda je bil to glavni razlog, da je prešel na drugo stran zakona. policisti bi ga takoj izsledili in počutil bi se prav hinavsko, da čepi v njihovih vrstah in nato pušča kri povsod naokrog. spremljal je svoje dekle s pogledom, ko se je oddaljevala od avta in se končno tudi obrnila, ko je presodila, da je ni bo sledil. seveda je stopil ven iz avta takoj, ko je izginila za vogalom, zaklenil za seboj in ji sledil.

ustavil se je nekje ob strani, primerno zakrit z visokoraslim grmičevjem, a dovolj na vidnem mestu, da je lahko spremljal dogajanje v gazebu. in nekaj besed tudi preslišal. namrščil se je, ko je hitro zaznal, kakšen ton sta povzeli tako ena kot tudi druga in utegnil še zmajati z glavo. kako nespametno, da so vsi hodili okrog ognja, pripravljeni, da se hudo opečejo, namesto da bi rešili problem. vedel je, da nihče ne bo odstopil. prav tako pa je bil povsem trdno na strani njegovih. če je pierce posilil tisto dekle, potem bi mu moral nekdo že zdavnaj odrezati jajca in ta nekdo bi, kot njegova vodja, morala bit saoirse. končno se je premaknil naprej izza rastja in se po potki skorajda neslišno odpravil proti gazebu, kjer sta srepeli ena v drugo. prišel je zraven ravno pravi čas, da je slišal irinin zaključek in se ustavil tik med stebri gazeba, vrh stopničk. saoirse se je takrat zasukala naokrog, da bi odšla, a pot ji je prav očitno prekrižal on. spala je s piercom? s tistim psihičem? ''brez zamere, irina, vendar cilj tega pogovora ni bil, da ti ona obrne hrbet in odide stran, ne da bi napravili vsaj minimalen napredek,'' je odgovoril dekletu, ne da bi jo pogledal. še vedno je bil osredotočen na saoirse in na to, kar bi utegnila storiti, da bi prišla mimo njega in končala srečanje. ''za to se torej gre?'' je zavzdihnil in zmajal z glavo, ko so se njegove ustnice obrnile v porogljiv nasmešek. ''nočeš nam ga predati, ker raje pustiš, da te natepava?'' je malce preobrazil prejšnje besede. ''kdaj točno si tako zelo spustila standarde? tako zelo da spiš s prekletim posiljevalcem?'' se je zdaj namrščil in napravil korak naprej proti njej. ''ta pogovor se je šele začel, o'brienova. vrni se nazaj v sredino, da razčistimo tole. sicer je rešitev povsem jasna – daš nam tvojo fuk igračko za nekaj uric in potem ti ga dostavimo nazaj v bolj ali manj istem stanju. razumem, da bo problem, ko mu bo kellan odstrelil jajca, ampak prepričan sem, da si boš hitro opomogla in našla koga drugega.''

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Maj 25, 2013 6:52 pm

vse na svetlolaski ji je šlo na živce. od načina, kako je vanjo upirala velike nedolžne oči, pa do tega, kako so se kodrali njeni lasje. prekleto. vedela je, da bi jo marco najbrž lastnoročno ubil, če bi ji skrivila en sam lasek na njeni dragoceni glavi. sicer ji še vedno ni bilo popolnoma jasno, kako za vraga je bila živa, ampak bila je tam. z vsakim trenutkom ji je šla bolj na živce in najraje bi jo kar udarila, ampak pravila igre so bila drugačna. »mislim, da se kellan ne bi strinjal s tabo,« je počasi spregovorila, kot da bi razlagala nekaj zelo očitnega malemu otroku. s kellanom sta imela dogovor in oba sta poznala način, kako je deloval. in pravila v tem mestu sta določala onadva, čeprav je še vedno večjo moč imela ona. navsezadnje je bila mafija veliko bolj elitna in ni sprejemala v svoje vrste vsake majhne, umazane blondinke, kot je bila irina, kajne? presneto, res bi se morala odvaditi tega, a kaj, ko je vedela, da ima prav. nekaj je bilo na njej, kar je smrdelo. njen pogled jo je hladno spremljal, ko je govorila. tako zelo prepričana sama vase, tako zelo polna same sebe in navsezadnje je bila skoraj smešna. trapasta punčara, ki je dala v življenju nekaj skozi in je zdaj živela v prepričanju, da je močna in strašna ali karkoli že. mehko se je nasmehnila ob njenih besedah in skomignila z rameni. »zato ljudje, kot si ti, nikoli nikamor ne pridete v življenju. preveč preprosto vas je prepričati v vse, vas izkoristiti in se nato znebiti vaših ostankov, kakršnikoli pač so. prazna lupina ali pa truplo, draga irina. misliš, da si močna? neodvisna in tako zelo posebna, ker si šla skozi nekaj težkih preizkušenj? dobrodošla v resničnem svetu. ti ne postavljaš pravil,« se je prav počasi nasmehnila in nato skomignila z rameni. nekaj ji je moralo biti jasno in to takoj. »pierce je moj in pika. je član moje družine, moj uslužbenec in tudi če je v prostem času popoln kreten, me to prav malo briga,« jo je obvestila s hladnim glasom. dokler je delo uspešno opravljal, je bilo za njo to povsem dovolj. in dejansko sta imela neko povezavo. povezavo, ki jo je irina nemudoma ugotovila, a po drugi strani je saoirse niti ni skrivala.
a marco je celotno situacijo postavil na glavo. njega ni pričakovala, kaj za vraga je počel tukaj? »lepo, irina. imaš varuško? sem preveč strašna zate?« je zavila z očmi in potem pogled uprla vanj. stal je pred njo in njegovem pogledu vsekakor ni mogla uiti. ob njegovih besedah se je morala namrščiti. preveč je bila navajena na to, da se je pred njim nekako sprostila in pustila čustvom da dan in zdaj je bila to prej slabost kot pa karkoli drugega. »oh, vidva sta tako prisrčna. si prišel iskati svojo malo punčko, marco? navsezadnje se obnaša kot triletni otrok, ki ni dobil želenega,« je imela v mislih sedaj njeno topotanje in to je tudi izpostavila, preden je skomignila z rameni. »prav, spim z njim. in veš kaj?« je njen pogled zavrtal v marcove oči, medtem ko so bile njene oči temne zaradi jeze, ki jo je v njej vzbudilo njegovo govoričenje. pojma ni imel. pojma ni imel o ničemer in mislil je, da jo lahko nadzira in na njej uporablja ta ton in jo kar naenkrat kliče po priimku. »pri tem presneto uživam,« je naznanila. če se je hotel iti umazano igrico, jo bo vsekakor dobil. »in poleg tega mi ne moreš ukazovati, ker se te ne bojim. nihče ne bo dobil pierca in če ima kellan problem s tem, ima mojo številko. ker tvoja draga je pri izvajanju svoje naloge dokaj nesposobna, veš?« počasi se je obrnila proti njej in nagnila glavo. »vidiš, kako te ima rad. in kako zelo ti zaupa, da boš opravila svojo nalogo,« je preprosto morala biti sarkastična. »pravzaprav ti očitno zelo zaupa. tako da ti je najbrž povedal tudi vse o najinem preživljanju časa skupaj. in o poljubu. in saj veš, o vsem,« se je očarljivo nasmehnila irini. če sta hotela umazano igro, je bilo to to. saoirse ni imela problemov z ničemer več.

tagged: mission! smitten2

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Maj 25, 2013 10:00 pm

ljubici smitten

mimoidoči bi ju lahko brez težav zamenjali za sestri, ko sta na nadvse eleganten način metali nesramne opazke druga drugi v obraz. na daleč bi pogovor res lahko deloval popolnoma prijazno, kot klepet dveh prijateljic, a v resnici bi lahko vse skupaj primerjali z dogajanjem tik pred nevihto; na videz prijetni in veseli svetlolaski sta bili zgolj trenutke daleč od skoka v lase. »ne drzni si govoriti o resničnem življenju,« je ostro zamrmrala in umaknila pramen las s svojega obraza. »ne poznaš me. in ne poznaš resničnega življenja. ves čas si ovita z vato in živiš v nekem svojem svetu.« kdo je bila ona, da bi lahko govorila o moči in resničnosti? kot princeska že vse življenje ždi na prestolu svoje družine in na vsake toliko časa koga poči, ker ji pač tako paše. ni poznala bolečine in trpljenja, a vseeno je pričakovala, da pozna pravi svet. pravi svet je ena sama bolečina in trpljenje, z občasnimi trenutki sreče. na žalost začne tudi teh nekega dne primanjkovati. marco je bil živ dokaz za to. včasih sta bila srečna. najsrečnejša. potem sta se ločila in prišli do najtemnejši trenutki, ko šest let niti en sončen žarek ni pokukal v njeno življenje. in potem sta se spet srečala, napijala sta se drug drugega bližine in risala nasmeške na svoja utrujena obraza, ki sta že pozabila kako se smejati. tako pesimistična, kot je venomer bila, se je lahko zgolj bala trenutka, ko ji bodo trenutki sreče spet odvzeti.

ampak to je bil en izmed tistih trenutkov, ko si ni niti slučajno želela njegove družbe. z neumno barbiko je hotela opraviti sama, na svoj način, za katerega je vedela, da njemu skorajda zagotovo ne bo všeč. in neznanega razloga je marco namreč vedno znova pristal preblizu dekleta. »marco, izgini. sama lahko opravim z njo.« njen glas je resda zvenel trdno in odločno, vendar je njen pogled razkrival več. prestrašeno in jezno je zrl vanj, medtem ko se sam zanjo sploh ni zmenil. preveč je bil zaposlen s kurbico zgoraj. s težavo je verjela njegovi zgodbici, da se poznata zgolj zaradi njegovega brata, pa čeprav si je še tako želela. nekaj je bilo narobe na njunem odnosu, nekaj jo je tako prekleto motilo. »nehaj,« je zavrnila barbikine besede brez, da bi jo pogledala. preveč je bila zaposlena z opazovanjem, kako je njen najdražji sploh ne pogleda. »strašna si vsekakor, vendar ne na tak način kot bi si želela. hm, saj veš… kot krastača – grozna zgolj na videz. in marco bo odšel, kajne? tole je moja naloga, jaz bom opravila s tabo. ne dam ti užitka, da si z njim.« obrnila se je, tako da je lahko sedaj opazovala oba prisotna. žgala jo je prav vsaka beseda, katero sta namenila drug drugemu, pa čeprav ni bil pogovor nič kaj preveč drugačen kot prej med dvema svetlolaskama. nekaj je bilo narobe. nekajkrat se je poskušala vmešati v pogovor, prav vsakič je hotel samo nagnati marca domov. ni imel pravice, da jo tako nadzira in se vtika v njeno življenje. brez njega je preživela tista gnila leta v gnili in nevarni ukrajini, ko jo je kar pustil mrtvo in razvajena svetlolaska ni predstavljala niti približno tolikšne nevarnosti. bila je zgolj gnila, ne pa tudi nevarna. »marco, prosim,« je zamrmrala nekje vmes in z dlanjo zadela ob njegova prsa, ko ga je hotela odriniti stran. nato pa je prestregla tisti nasmešek, ujela je tiste besede, ki so jo lahko v trenutku spravile na tla. z njo je bil. »je res… kar govori?« dlan na njegovih prsih se je spremenila v pest, ki je močno udarila po njem. brez njegovega odgovora je vedela, da je bilo vse skupaj res. »rekel si, da ni bilo nobene. rekel si… in od vseh ljudi prav ona? ta neumna barbika?!« naredila je korak nazaj, s pogledom je begala od enega do drugega. ni bila pripravljena na kaj takega, ni pričakovala, da jo bo lahko marco tako razočaral. zavedala se je, da so minila leta od njunega zadnjega srečanja ter da se je vmes zgodilo veliko in resnično bi mu lahko odpustila prav vse. le nje ne. sploh, ker je izgledalo, kot da zgodba še ni končana. »všeč ti je. zato se vedno znajdeš poleg nje,« je tiho zamrmrala, ko se je uprla na kamnito ograjo. umaknila je svoj pogled, nepripravljena pokazati svojo šibkost svetlolaski, nepripravljena pokazati tisto solzo, ki je spolzela prek njenega lica.

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Maj 26, 2013 8:41 am

tag; saoirse & irina

stisnil je ustnice skupaj, ko je hitro ugotovil, kako bo tole potekalo. bilo je očitno, da sta bila oba v paketu naenkrat malce večja grožnja irkinemu načrtu. kolikor je on stopil v sliko, ne bo mogla biti samo hladna prasica. morala bo uporabiti prav vsak strup, vsako skrivno orožje, če bo hotela, da ju kot dvojčka poruši vse do tal. ''nisem njena varuška. samo stojim ji ob strani. takšna so v večini normalna razmerja veš – ljudje si stojijo ob strani vse do konca,'' je vedel, da bi šel predaleč, če bi naglas izrekel še tisti nedokončani del. kako je njo nekdo pustil na cedilu, ko ga je potrebovala in odpeketal stran ob prvih večjih težavah. ''irina, prosim te. dogovor je malce pomembnejši od tvojega zadovoljstva,'' je končno pogledal proti svojemu dekletu s prošnjo v očeh – naj ne zažene cirkusa, ko to res ni bilo potrebno. pripravljen je bil prezreti tisti zbodljaj v srcu, ko je saoirse pogled obrnila vanj in potrdila irinine prejšnje besede. ''spiš z njim,'' je v določeni meglici ponovil njene besede, kakor da ga bo sedaj popravila. ''no, vsekakor ni minilo tako dolgo odkar sva se nazadnje pogovarjala v avtu. očitno ti gre prebolevanje hitreje, kot bi človek pričakoval,'' je takoj izbrisal vsakršno afekcijo, ki jo je morebiti čutil do nje. vsak čut za dolžnost. ni bila njegova skrb. če je nameravala nastavljati pizdo takšnim izmečkom, potem je bila to njena stvar. ''irina,'' je zavzdihnil in pogledal nekam v strop gazeba, ko je svetlolaska stopila predenj in ga poskusila premakniti nazaj proti stopničkam, da bi ju pustil sami. a samo oklenil se je njenih zapestij in ostal na mestu v očitni premoči. ''ostal bom tukaj dokler se ne dogovorimo. če me boš odrivala, ne boš prav nič pomagala. tako da nehaj,'' je zamrmral navzdol proti njej, ker je bilo lažje zdaj gledati njo, kakor poslušati drugo dekle.

vendar je naredila usodno napako, ko je šla predaleč. in nikakor ni razumel zakaj. zakaj bi to bleknila sedaj? zakaj ji je bilo naenkrat toliko do tega, da ga sesuje in uniči njegov odnos z irino? toliko o tem, kako mu želi srečen konec. samo sranje. odmaknil je pogled od obeh in se rahlo zdrznil, ko se je dlan na njegovem prsnem košu spremenila v pest in udarila po njem. verjetno je njegova tišina povedala dovolj – da je saoirse govorila resnico. ''bil je samo en poljub, irina,'' je popravil poplavo, ki bi se utegnila izliti iz nje. res ni bil z nobeno. z nobeno ni v navalu obupa skočil med rjuhe in v vseh osmih letih si je dovolil zgolj tista dva poljuba s saoirse. ''nepomemben poljub, ki je bil povsem brez smisla. pomenil ni nič,'' je nadaljeval, a kaj ko se je videlo, da ni povsem prepričan niti sam vase, ko je gledal navzdol v tla. ni se premaknil s svojega mesta, tudi ko se je irina naenkrat umaknila in stopila daleč stran z novo obtožbo. moral bi zanikati, kajne? moral bi hitro dvigniti glavo, pričeti zmajevati z njo, zatrjevati, da je to čisti nesmisel. da ni res. zakaj je potem samo odprl usta, brez da bi iz njih ušel kak zvok. kakšna beseda ali zatrdilo, nič. ''je morda pomembno?'' je počasi vendarle pogledal navzgor, a naravnost mimo saoirse do irine. ''ljubim tebe in en poljub tega ne bo spremenil čez noč,'' je previdno izbrane besede pristavil zraven in nekaj v notranjosti se je stisnilo v sunku agonije. kot da bi lagal. vendar ni, kajne? njegove misli in srce so pripadale ukrajinki, ki mu je zdaj obračala hrbet. ''ne morem verjeti, da si lahko takšna prasica, saoirse. kaj točno skušaš doseči? menjaš ploščo iz dneva v dan in po resnici povedano nimam več pojma, kdo si v resnici,'' se je naenkrat postavil naravnost prednjo.

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Maj 26, 2013 9:57 am

včasih je bila tako presneto utrujena od vsega skupaj, ampak nikoli si ni smela privoščiti, da bi to tudi pokazala. morda se je zato vedno raje zaščitila z brezizraznim izrazom na obrazu ali pa z nekaj ostrimi besedami – bilo je lažje, bilo je toliko bolj preprosto in poleg tega si ne bi nikoli zares odpustila, če bi dovolila, da bi jo kdorkoli videl zlomljeno. v tem ni bilo smisla; vsaj ne zares, navsezadnje jo je marco že prvič ugledal dokaj zlomljeno in ob njem si je vedno nekako dovolila, da mu je pokazala veliko več, kot bi pokazala komerkoli drugemu. še vedno je bila prepričana, da je bilo to zaradi rena. ampak zdaj tu ni bil samo marco in irina jo je iz nekega neznanega razloga popolnoma iritirala in najraje bi… kaj, pravzaprav? ni mogla biti takšna, kot bi želela. bilo je očitno, da je irina ni marala. in bilo je več kot očitno, da je bil marco slepo in popolnoma zaljubljen v svetlolasko in zaradi tega se je počutila nekoliko izgubljena na sredi vsega skupaj in je naredila tisto, kar je znala najbolje. zaščitila se je, tako da je uporabila besede, ki so bolele. dlje si ni upala iti; marco bi jo najbrž ubil, res bi jo, če bi poškodovala njegovo irino. ne glede na vse je bila ona najpomembnejša zanj in saoirse se je zaradi vsega skupaj počutila tako zelo… nemočno. morda je bila zato bomba, ki jo je odvrgla med pogovorom, toliko bolj učinkovita. ker je bilo irino očitno strah nečesa in ker ni nameravala dopustiti marcu, da bi bil v njeni družbi dlje, kot bi bilo to nujno. in čeprav so marcove besede imele nanjo boleč učinek, ni mogel z ničemer preseči tistega, kar je izdala saoirse. ignorirala je večino njunih besed in ju samo opazovala, čeprav ni čutila prevelikega sočutja do irine. ni se mogla znebiti občutka, da je bilo na njej nekaj tako zelo narejenega, da je kar bodlo v oči. potem pa jo je nenadoma spreletelo. ljubosumje. irina je bila poleg vsega prav bolestno ljubosumna nanjo, kar jo je zabavalo. navsezadnje, marco ni hotel imeti ničesar za opraviti s saoirse, kar je bilo tako zelo očitno. čeprav jo je njegov odziv povsem zmedel. ni ostro zanikal vsega skupaj; njegove ustnice se ob irininih besedah niso ukrivile v nejeveren in posmehljiv nasmešek zaradi same ideje, ki jo je podala – ampak ni bilo mogoče. preprosto ne.
tako iznenada se je pojavil pred njo, da jo je skorajda prestrašil. odrinila je svoje misli in vanj uprla pogled, v katerem sta se mešala jeza in trma. »seveda nimaš pojma, kdo sem v resnici,« je skomignila z rameni in ohranila miren izraz kljub vsemu. »jasno, najin poljub ti ni pomenil nič, ampak še vedno si ga prikril pred njo. uboga irina,« je zamrmrala, čeprav ji niti pomotoma ni ušla solza, ki je spolzela po licu svetlolaske. zakaj za vraga je počela to? resda je bila brezčutna in je znala biti tudi presneto hladna, ampak to ji ni bilo podobno. »težave v raju? veš marco, morda ne vem veliko o normalnih razmerjih, ampak mislim, da je poudarek tudi na zaupanju. in iskreno, ni videti, da bi si vidva kaj preveč zaupala,« je izpostavila dejstvo, zaradi katerega se niti ni počutila slabo, ker je bilo resnično. »smešno, ponavadi ne mešam posla z zabavo. ja, marco, spim z njim. pierce je moj najljubši in ni šans, da ga bom predala. preveč dober je,« je bil njen glas popolnoma resen, medtem ko se ni zmenila za ubogo, patetično ukrajinko nedaleč stran. »ne strašiš me. in oprosti, jaz sem tista, ki menja ploščo? pojdi k vragu, marco,« je zavila z očmi. ona je bila dvolična? medtem ko se je on kar topil, ko je bila v bližini irina? »se ti ne zdi, da bi moral poskrbeti za svojo ubogo dekle? mislim, da sem spravila ubogo irino v jok,« se zdaj pač ni mogla ustaviti. šla je predaleč in to je bilo to. obrnila je marcu hrbet in se naslonila na hladno ograjo za seboj, da bi se pomirila. bilo je preveč vsega, preveč je bila zmedena, da bi zdaj razvozlavala svoje misli. »kaj skušam doseči? preprosto je, marco. ščitim člana svoje družine. čeprav sem samo razvajena princeska, ki ne pozna resničnega sveta. ampak bosta pa vsekakor imela probleme, če se bosta vtikala v edino stvar, ki mi kaj pomeni. in to je moja družina.«

tagged: mission! smitten2

Naslov sporočila: Re: gazebo Sre Maj 29, 2013 6:32 pm

ljubici smitten

kje je dobil pravico, da se je vmešaval v njeno življenje? resda ji je pomenil prav vse ter da je bil tudi vse, kar je imela, a to še zdaleč ni bil sprejemljiv razlog, da se je sedaj znašel v isti hiški kot ona. bila je njena naloga, njena dolžnost in njena odločitev, kako se bo lotila nadležne svetlolaske. lahko bi ji prestrelila tisto prazno betico, pa se še vseeno ne bi smel vmešati. imela je pravico do lastnega življenja. pred leti bi mu z največjim veseljem sledila in poslušala prav vsako njegovo besedo, a sedaj so se stvari spremenile; tako prekleto spremenile. mislila je, da ga bo lahko ljubila z enako strastjo kot včasih, vendar se je to zdelo z dneva v dan težja misija. nemogoče je bilo izbrisati leta trpljenja, dejstvo, kako jo je kar pozabil, je venomer plavalo nekje nad njima, četudi je hotela verjeti njegovi zgodbi. ampak ostala je z njim, prepričana, da jo lahko ljubi samo on ter da ga bo nekega dne lahko ljubila s tako strastjo kot včasih. bil je edina dobra stvar v njenem življenju in niti slučajno ga ni upala zapustiti. bil je edina sreča, katero je poznala. in morda je ravno zato s takšno silo potegnila prek kamnite ograjice, na katero se je upirala z vso močjo. lahko je čutila, kako so se blazinice prstov vdajale pod pritiskom. tako kot se je vdajala tudi sama. »samo en poljub?« je skorajda posmehljivo prhnila v zrak. »zato si na tisti poroki letel za njo? zato si prišel danes sem?« lahko bi ugotovila že prej. že samo ob misli, da si jo je drznil marco izigrati, se je zdrznila in zarinila svoje nohte le še globlje v trd kamen. s težavo se je zadrževala, da ni kar obema skočila v obraz. njej prvi, seveda. hotela jo je videti krvavo na tleh, zlomljeno in trpečo. privoščila ji je prav vsako slabo stvar na tem svetu; nihče se ne bo igral z njeno srečo. ne sedaj, ne po šestih letih groba v katerem je bila. zaslužila si je biti srečna, kajne? in zanjo se bo tudi borila. svetlolaski ne bo kar tako prepustila zmage, čeprav je v tistem trenutku kazalo kot, da je uspela zadeti njeno šibko točko. najšibkejšo točko. spravila se je na edino stvar, katera ji je nekaj pomenila. »nisi rekel, da ti ni všeč,« je komajda slišno zamrmrala in dovolila novi solzi, da spolzi po licu. »seveda da je pomembno, marco. ne bom te delila. pa četudi to pomeni, da se bom morala jaz umakniti iz tvojega življenja. hočem biti srečna.« s pogledom je še vedno poplesavala nekje daleč stran, sledila je vsakemu sončnemu žarku, ki je padel na tla. počutila se je tako samo, želela si je njegovega dotika in šepeta, da bo vse v redu. da je vse skupaj zgolj nočna mora ter da živi samo za njo. da je svetlolaska zgolj nepomembno in odurno bitje. pustila je solzam prosto pot in se poskušala oddaljiti od pogovora za njenim hrbtom. počutila se je tako nepomembno in majhno. »utihni,« se je dovolj slišno vmešala v pogovor, ko je zaslišala svetlolasko izreči njeno ime. ni bila uboga, ne. razvajenka princeska ni imela pojma. s hrbtno stranjo dlani je segla po svojih licih in obrisala sledi solz, nato pa se nič kaj mirno obrnila na petah. dovolj je imela njenega sranja. njenega trapastega ksihta. ustnice je prisilila v majhen nasmešek in se po nekaj korakih znašla tik ob njej. prav nič nežno je segla po njenem obrazu, z desnico je ukleščila njen obraz, s prsti je pritisnila ob njena lica. »poslušaj, kurbica,« je obrnila obraz k sebi in lovila njen pogled. »nehaj nakladati o družini, če nimaš pojma, kaj to sploh je. marco… on je moja družina, ti pa se spravljaš med naju. in po vsem tvojem govoričenju o družini, res upam, da boš razumela, če te preprosto opozorim, da ti bom razstrelila tvojo prazno bučko, če se mu še kdaj približaš. nisem ti jaz kriva, da si taka prasica ter da te ren niti povohati ni hotel, ampak marca boš pustila meni. svojo priložnost z de lucovimi si zajebala, prav?«