apartment D1

Naslov sporočila: apartment D1 Sob Maj 25, 2013 6:13 pm

tag; mason, ;33

ura je bila precej pozna, ko se je končno vrnila domov in utrujena od napornega dneva. vtaknila je ključ v ključavnico in ga dvakrat zavrtela v pravo smer in pod težo njenih rok na kljuki, so se tudi vrata kaj kmalu odprla. sprva jo je pozdravila tema v notranjosti, a je z roko segla po znanem območju, kjer naj bi se nahajalo stikalo in tako prižgala luč, da se je pred njo sedaj osvetlilo in se je pokazal njen hodnik, poln nekih njenih stvari. z nogo je zaprla vrata in s sebe slekla plašč, ga obesila na obešalnik in pospravila v omaro in pot tako nadaljevala v notranjost svojega doma. nekje na poti se je znebila še svojih čevljev, ter jih veselo brcnila nekam v kot, da jih bo lahko zjutraj zmedeno iskala. z dlanmi je segla po šopu njenih las, ki so bili speti v čop, ter ga razdrla tako da so lahko padli na njena ramena, olajšani od vozla okoli njih. ni imela posebnih planov za večer, ker je bilo že tako ali tako pozno, ter je samo poskrbela da je poklicala timothyja in pogledala kako je z njim, ter mu pred spanjem zaželela lahko noč, ko že z njim ni mogla biti. on je delal pozno in ona prav tako in preprosto niti eden od njiju ni imel dovolj energije, da bi čakal na drugega in bdel v še bolj pozne ure. stopila je do kopalnice in si poskrbela osvežilna in sproščujočo kopel, da se je njeno telo ob tem popolnoma sprostilo in je vsa teža napornega dneva padla v vodo, ki jo je po končanem opravku samo spustila v odtok in s tem vse svoje napore. ovila se je v brisačo in poskrbela za svojo nočno rutino, se preoblekla v spalno srajčko in čez poveznila še svojo svilen srednje dolg plašč in si ga ovila okoli telesa. na noge si je nataknila še copate in bila že pripravljena smukniti v posteljo, ko je pri njenih vhodnih vratih pošteno pričelo udarjati.
namrščila se je in obstala nekje sredi svojega stanovanja neprepričana kaj naj naredi. nikogar tako pozno ni pričakovala in močni udarci ji niso mogli kazati nič dobrega. iz kuhinje bi vzela nož ali kaj podobnega, če ne bi na drugi strani slišala svojega imena in je to bilo dovolj, da je nespametno odklenila prej zaklenjena vrata in jezno odprla vrata. po tonu glasu in močnemu udarjanju bi prej pričakovala marca, ki bi prišel trobiti svoje ob taki pozni uri in ji spet zmetati marsikatero v obraz, ko sama ni znala odnehati. ampak se je motila. » mason ? « je presenečeno bleknila iz sebe, ko je opazila postavo svojega bivšega pred njenimi vrati in sklenila roke na svojih prsih, ko je še vedno stala pred vrati in omogočala njegov vstop. » kaj počneš tukaj ? « se je vsulo prvo vprašanje iz nje in pri temu ni mogla prezreti nekega nenavadne vonje. stopila je korak bližje in povohala naokoli, da je zavohala vonj po alkoholu in njej ni mogel pripadati, ampak prej samo moškemu pred njo. » sranje, pijan si, « mu je zamrmrala in se sedaj vseeno odmaknila pripravljena da ga sprejme. kaj pa bi lahko drugega z njim ? on je bil pijan, na njenih vratih in ni ga mogla kar tako pustiti. toliko srca je še imela in počutila se je dolžno nekaj storiti. zaprla je vrata za njima in jih spet iz previdnosti zaklenila, nato pa stisnila ustnice in stopila proti njemu. » kaj se dogaja mason ? nekateri normalni ljudje spimo ob teh urah in ne trkamo na tuja vrata popolnoma pijani, veš. « ni pa mogla prezreti sledi skrbi v njej, ne glede na vse, ne bi pil brez razloga. ali pač ?

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Ned Maj 26, 2013 12:13 pm

kdo ve koliko časa je že sedel v tem baru in po pravici povedano, mu je bilo popolnoma vseeno. dan v službi se mu je zavlekel pozno v večer in ko je ob osmih zaprl vrata postaje za sabo, je imel le še en cilj – poiskati najbližji bar in se popolnoma sprostiti. izognil se je baru, kamor so ponavadi po koncu službe hodili s kolegi s policijske postaje. ni imel volje za pogovor z njimi, pravzaprav ni imel volje za pogovor s komerkoli. zato se je tudi hitro otresel rahlo vsiljive mladenke, ki se je na sosednji stol prilepila kot tečna muha v trenutku, ko se je usedel k šanku in si naročil svojo standardno pijačo. vse odkar se je njegova pot nekaj dni nazaj križala s carrie, ni mogel nehati misliti nanjo. ni mu bilo do avantur z neznankami, čeprav je vedel, da bi bilo to vsekakor bolje kot ponovna zveza s carrie. moral se je držati svojih načel, ki jih je glede nje sprejel že v new yorku. da bi se znebil takih misli, je na eks izpil celotno vsebino kozarca in pomignil natakarju, naj mu dolije.

minili sta dve uri, tri ure in mason se je počutil, kot bi izpil kar nekaj steklenic viskija. v resnici verjetno ni spil niti ene cele steklenice, a bilo je dovolj, da se je počutil nadvse samozavestno in pogumno. nekje v ozadju možganov je slišal opozorila o tem, da kar namerava narediti, ni najbolj pametno. a bilo mu je vseeno. zadnjih petnajst minut je zrl v listek, kamor si je tistega dne nakracal njen naslov. služba policista je imela svoje prednosti in tako ni potreboval dolgo, da je dobil njen naslov. a kar ga je najbolj šokiralo je bilo dejstvo, da je carrie očitno živela le nekaj stanovanj nižje od njega. kdo ve koliko časa sta že bila soseda, pa se sam tega sploh ni zavedal. ni se veliko družil z drugimi stanovalci bloka D na cesti kennedy, a mogoče bi se moral začeti. živela je v prvem stanovanju, medtem ko je sam živel v četrtem. to je pomenilo, da ima stanovanje v prvem nadstropju, sam pa ga je imel v drugem in verjetno je bilo to razlog, da se nikoli nista srečala. usoda ali naključje? sam v usodo vsekakor ni nikoli verjel, ampak sedaj v njegovem stanju se mu je zdelo, kot da mu nekdo želi nekaj povedati s tem neverjetnim naključjem. na šanku je pustil šop denarja – verjetno precej preveč, kot je bil dejansko dolžan – ter se z majavimi koraki napotil iz bara. na ulici je hitro ustavil najbližji taksi in ga napotil proti ulici kennedy.

ko je počasi stopal proti svojemu – in njenemu – bloku, se je že nekoliko streznil - a ne dovolj, da bi odnehal s svojim načrtom. pobrskal je po žepih za ključi vhodnih vrat v stanovanjski blok in šele v tretjem poskusu mu je uspelo zadeti ključavnico in odkleniti vhodna vrata. ustavil se je pred prvimi vrati in že mislil potrkati, ko je ugotovil, da stoji pred stanovanjem D2. obrnil se je k drugim vratom preveril številko, nato pa močno potrkal. ko v nekaj sekundah ni bilo odgovora, je potrkal še nekajkrat, dokler ni slišal korakov na drugi strani vrat. le-ta so se počasi odprla in mason se je zazrl v zaspan obraz na drugi strani. »živjo, lepotička,« jo je z utrujenim nasmeškom pozdravil in se naslonil na podboj vrat. ni bil najbolj prepričan v to, če ga bo sploh spustila naprej. »kdo, jaz? ne… no, mogoče malo,« je neprepričano skomignil z rameni in se ob tem, ko se je odmaknil od vrat, napotil mimo nje v notranjost. »šit. a sem te zbudil? koliko je sploh ura?« se je rahlo namrščil, ko je neuspešno iskal kakšno uro na steni, a neuspešno. «moral sem te videti, to je vse… in ti nekaj povedati,« je še dodal. počasi se je obrnil okoli sebe in s pogledom pregledoval stanovanje. »koliko časa že živiš tu? veš da sva praktično soseda?« je vprašal, medtem ko je stopal po stanovanju in nevede zataval naravnost v njeno spalnico.

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Ned Maj 26, 2013 2:46 pm

tag; mason, ;33

namrščila se je ob njegovem pozdravu in povzdignila obrvi iz zgolj samo radovednosti. nazadnje, ko sta se srečala je mrmral nekaj o tem, da je zanjo bolje, če je dlje od njega in da jo je hotel samo zaščititi in podobne neumnosti, ki so bile vezane na njegov odhod in malo krivde zvalil na njena pleča, ko je omenil njen odhod, a njen je bil v soju kariere, ki bi obema pomagala. vedel je koliko ji ta priložnost pomeni in da je ne more zgolj samo prepustiti in dvigniti roke od vsega, ter ostati v vlogi neke trapaste, svetlolase pripravnice. njegov odhod pa ni imel tako zelo utemeljenih razlogov in je zares ni mogel kriviti, ker je ona vsaj obljubila da bo prišla nazaj živa in zdrava, ter svojo obljubo držala in na dogovorjen datum od njenega odhoda, šest mesecev kasneje stala v njunem domu, ki je bil del njunih sanj v prihodnosti, a se je na koncu le izkazalo da je sanjala zgolj ona. odšel je, ji vrgel v obraz toliko nekih ugank, ter sedaj je pijan stal na njenih podbojih in jo pozdravljal, kakor lepotičko. res je bila preveč utrujena za kaj takega, a ga ni mogla kar tako pustiti pred vrati in ga poslati v tri krasne. bil je mason, ne nek kreten iz bara, ki bi ga naključno spoznala in se trudila znebiti njegove vsiljive bližine okoli nje. » ne jaz. seveda da ti, « je dejala in raje bila tiho ob njegovem zgrešenem merjenju količine alkohola, ki se je sedaj pretakal po njegovi krvi. čudilo jo je, da se je sploh uspel do kam preplaziti, ter najbolj jo je čudilo to da je sploh imel njen naslov, a spet morala se je spomniti da je bil mason policist in da je zagotovo njen naslov bila mala malica za poiskati.
» zbudil ravno ne, ravno sem se odpravljala spati, ker sem pred kratkim prišla z dela, « je začela odgovarjati na njegova vprašanja, ko ga je sprejela v svojo notranjost in zaklenila za njima, ter že v glavi za v naprej razmišljala kam je dala dodatne odeje in vzglavnike, glede na to da ga takega ni mogla pustiti nikamor in tudi sama ni imela celotne noči pred seboj, da bi se ukvarjala z njegovo streznitvijo. dala mu bo nekaj za glavobol, kozarec vode, skuhala črno kavo in ga nato samo posadila na kavč, ter upala da bo čim prej zaspal. » nekaj čez polnoč zagotovo, « je še pristavila in spremljala kako je iskal uro, ki je definitivno na stenah ni imela. ni spadala med tiste osebe, ki bo povsod morale imeti raznorazne ure, ter jih je v večini sovražila, ko ji je čas vedno tako hitro minil. imela je eno na pečici in eno v sobi, ter svojo ročno in pozabiti ni mogla niti mobitela, ter ji je to bilo absolutno dovolj za njene potrebe. » mar nisi zadnjič rekel, da je bolje zame, če te nimam v svoji bližini, ker nočeš moje osmrtnice prebrati v časopisu ? razumela bi, da se me boš izogibal na celi črti in ne veselo trkal na moja vrata, « se je oglasila in s prekrižanimi rokami še naprej gledala vanj, ker ni razumela niti malo kaj se dogaja in kaj on počne tu in niti kaj naj si misli ob vsem tem. seveda pa je že zamenjal temo in morala je samo odgovarjati, dokler se ne bo iztrošil, ter ji prepustil tistih nekaj ur spanca. » sem sem prišla dobra dva tedna po tvojem odhodu. ponudilo se mi je delo, glede na to da si dvignil roke od vsega, sem imela vse pravne pravice, da sem s stanovanjem delala kar sem hotela. tako sem ga prodala in si s tistim denarjem kupila tega, « je dejala in pogled imela vkopan naravnost proti njemu, ker se je pričel nevarno premikati in je takoj našel pot proti njeni spalnici. stopila je za njim in ga pred vrati ustavila. » kako to misliš skoraj soseda ? « ga je prestregla s svojim vprašanjem in na njenem obrazu se je narisala presenečena gubica. » in lahko prosim ne siliš v mojo spalnico ? ravno ne sprejemam v njo bivših fantov, ki so se lastnoročno odločili odkorakati iz nje, « mu je še zamrmrala in se prvič odkar je stopil prag njenega domovanja rahlo nasmehnila. » hm, nekaj si mi hotel povedati, ja ? izvoli, « ter z dlanmi pokazala proti njemu in mu dala prostor in čas za njegov govor.

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Ned Maj 26, 2013 4:29 pm

njegove misli so bile nejasne in za trenutek ni vedel, kaj točno išče tu. odkar se je v baru odločil, da jo poišče in vse do trenutka, ko je dejansko stal pred njenimi vrati je nekako vedel, kaj ji hoče povedati, a ko je sedaj zrl v njen namrščen obraz, ni vedel kaj naj ji sploh pove. v svojih mislih, prepojenih z alkoholom, si je nekako drugače predstavljal tale trenutek. da bodo njegove besede jasne in razločne in da bo njen odziv, ko ga bo videla, nekoliko bolj vesel. a dočakal ni nič od tega. sicer mu dejansko ni naravnost v obraz povedala, naj se pobere, a njena obrazna mimika je povedala kar njene besede niso. sam pa je tudi zmedeno iskal tisto rdečo nit, tisti razlog zaradi katerega se je znašel tu. »mhm, verjemi mi, tole je nekako postal moj vsakdan. mislim da sem postal tipičen primerek irca. alkoholik in deloholik. ne najboljša kombinacija,« je zamrmral in se za trenutek ustavil na hodniku. njegov pogled se je ustavil na sliki, ki jo je imela na omarici na hodniku. njegove roke so se avtomatsko stegnile in prijele okvir, v katerem je bila zataknjena njena fotografija, očitno iz časa njenega dela v afganistanu. nekaj trenutkov je zamišljeno gledal vanjo, nato pa jo brez komentarjev posadil nazaj na prejšnje mesto in se odpravil po stanovanju dalje. »aha. samo da te nisem zbudil. nisem ravno razmišljal o tem, da je že tako zelo pozno. samo moral sem te videti,« je ponovno dejal in prikimal. polnoč. to pa res ni bilo tako zelo pozno. vsaj zanj ni bilo. obrnil se je k njej in čez obraz mu je avtomatsko švignil nasmešek ob pogledu nanjo. ob takih trenutkih res ni vedel kaj mu je bilo, da je od sebe spodil tako žensko, kot je bila carrie. a sedaj je bil odločen, da to napako popravi. ali pa jo vsaj poskusi popraviti. njegove veke so sicer z vsakim dihom postajale težje in močna luč, ki je gorela po stanovanju ga je začela motiti, toda odločen je bil, da ji pove tisto, kar se ji je namenil povedati. a kaj ko je bil tako zelo utrujen, da je počasi že začel pozabljati besede, ki bi morale carrie spodnesti tla pod nogami in jo prepričati, naj se vrne nazaj k njemu.

»takrat sem rekel marsikaj, carrie. nekatere stvari obžalujem, nekatere ne. sicer še vedno mislim da je zate bolje, da me nimaš v svoji bližini, ampak… očitno ne morem brez tega, da te ne bi videl. sploh glede na to, da sva praktično soseda, se bova težko izognila drug drugemu. razen če si ti tista, katera si želi da se nikoli več ne vidiva. če je to tvoja želja, potem jo bom poskusil upoštevati. nenazadnje imaš vso pravico zahtevati kaj takega, glede na to kaj sem ti naredil,« je skomignil z rameni mason in zavzdihnil. zdelo se mu je, da se vedno znova ponavlja. »hmm saj ne, da to dejansko kaj spreminja, ampak… iz new yorka nisem odšel tik preden si prišla domov. ne spomnim se natančno, ampak morala sta biti vsaj dva meseca pred tvojim prihodom nazaj. kar je verjetno dokazovala debela plast prahu v stanovanju ob tvojem povratku,« se je kislo nasmehnil mason. »in popolnoma razumem to, da si prodala stanovanje. po vsem tem kar sem naredil tudi jaz ne bi več želel stanovati tam,« je dodal in umaknil pogled. verjetno bi ji nekoč res moral povedati za tisto prevaro, ampak bilo je še prezgodaj. sploh pa ji no mogel spustiti take bombe tik preden razglasi svojo ljubezen. doseglo bi povsem nasproten učinek. »živim v istem bloku. v nadstropju nad tabo. štirica. če ti bo kdaj zmanjkalo sladkorja ali kave, veš, kam se lahko obrneš,« je šaljivo dodal in se potem kislo nasmehnil. sam bi bil sposoben posoditi prej steklenico žganja kot kaj drugega, glede na to da ni bil ravno ljubitelj kuhanja oziroma je bila njegova kuhinja bolj ali ne neuporabljena že odkar se je naselil v to stanovanje. »hmm, oprosti. nisem vedel da je to spalnica,« se je opravičil in se rahlo zamajal, ko mu je tako prekrižala pot. za trenutek se je naslonil na zid, v katerega ga je zaneslo, potem pa se je zopet premaknil do nje. »želel sem ti povedati samo to da… da mi je res žal za vse, kar sem naredil. in da si ne zaslužiš tega. in da si jaz ne zaslužim.. da si nisem zaslužil tebe. ampak ne glede na vse, te imam še vedno rad, carrie. samo hočem, da veš da te bom ne glede na vse vedno ljubil. in da te še vedno ljubim,« je dejal ter se ji začel počasi približevati. vedel je, da se mu bo nagonsko začela odmikati, a to jo je le stisnilo ob zid in med njega.

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Ned Maj 26, 2013 7:07 pm

tag; mason, ;33

presenetil jo je. to je bila edina beseda, ki ji je padla na pamet, da je nekako opisala vsaj deloma kako se je počutila, čeprav se je dogajalo veliko več v njej, a je izgubila ves besedni zaklad, da bi to znala tudi ubesediti v svojih mislih. z nekaj pameti pa je lahko vsaj dojel, da ji ni bilo niti malo prijetno vedeti, da njen bivši fant stoji pijan pred njenimi vrati, ko je odšel v času njene odsotnosti in poslal njiju in njune sanje k vragu, ter ob ponovnem srečanju govoril v nekih ugankah, katere ni mogla rešiti in so v njej vzbujale samo skrb, še predvsem deli o osmrtnicah in nevarnosti. » definitivno ne, « je zamrmrala in opazovala kako je v roke vzel eno izmed fotografij, ki jih je imela razpostavljene na omarici na hodniku, ter stisnila ustnice skupaj. velike izbire ni imel – ali je gledal v sliko nje z njeno babico, z njenimi sodelavci iz klikne ali v njeno sliko iz časa afganistana. to pa je v njej ponovno porodilo vnovično vprašanje na katerega ni vedela odgovora- bi bila situacija med njima drugačna, če ne bi ona nikoli odšla za tistih šest mesecev ? je bila navsezadnje v večinskem delu njena krivda in jo je on samo dopolnil s svojim delom ? » no, lahko bi poklical in se zmenil za kakšno srečanje ob bolj primerni uri, ampak dobro, če si že tukaj te ne mislim ravno poditi ven, « je dejala in skomignila z rameni, saj druge izbire ni imela, kakor da je prisluhnila vsem razlogom, se odzvala na njih, ter nato videla kako bo opravila z njim in ga spravila spat, saj je bilo videti da to potrebuje, čeprav bi on mrmral svoje da je čisto v redu, a to je tipično kar bi pijana oseba rekla samo da ji ne bi bilo potrebno iti spati.
» pravi čas si našel za upoštevanje mojih želja mason. in oprosti moji reakciji, a je presenečenje, da naprej govoriš kako si ne želim življenja v nevarnosti in kako je bolje da se držim po strani in se ne vmešavam vate in tvoje življenje, potem pa se naslikaš tu ob tej uri in govoriš kako ne moreš brez mene, ter me s tem po tej neki tvoji logiki spravljaš v probleme, « je zamrmrala in upala da bo rekel samo nekaj kratkega, ter se en bosta znova začela vrteti v krogu o njegovih in njenih besedah, saj sedaj res ni imela volje za to in bila je preveč utrujena in on očitno preveč pijan, da je blebetal take neumnosti. precej jasno je bilo, da če ne bi mogel brez nje, potem nikoli ne bi odšel. ni bilo kakor da bi ga ona pustila in poslala k vragu, v takem primeru bi še razumela vse skupaj, a situacija kjer sta se nahajala sedaj, je bila povsem produkt njegovih dejanj. » saj je vseeno kdaj si odšel. nekako nisem bila tam da bi vedela. pomembno je to da si odšel in sama nisem hotela niti sekunde več preživeti v tistem stanovanju in ga predala paru, ki v resničnem upanju ni imel enake smole kakor midva, ter sta dejansko srečna tam. « lepo je bilo, da je vsaj razumel, ter se ni sedaj še razčetveril na mestu, ker je sprejela tako odločitev o prodaji sama, a ji druge možnosti ni pustil. ni vedela kje je in nekaj je morala storiti, da je spravila svoje življenje v red, četudi brez njega in kmalu brez babice. vendar je zmogla in še vedno je bila dandanes tukaj samostojna. » tu ? hočeš reči da si vedno bil tu in te nikoli nisem videla ? « pravzaprav jo je iskreno presenetil in se je mogoče čisto rahlo naježila ob spoznanju, da ga je večino časa imela samo nekaj stopnic razdalje in se tega ni niti ni zavedala, ter se je spraševala kaj se je zgodilo z njim in kje je. ves čas pa je bil nad njo, v zgornjem stanovanju. prekleto. » ni problema. prvič si tu, saj ne moreš vedeti, « je dejala ob njegovem opravičilu in opazovala njegovo majavo postavo in res upala da čim prej spravi iz sebe svoje, ter ga da na hladno. glede na to kakšen je bil, bi prej potreboval tuš, ter se je za nekaj ur res lahko poslovila od spanca, ter njega vzela kakor svojo prioriteto. nekje sredi misli, kaj naj stori z njim, pa so jo presenetile njegove besede in odprla je usta, neprepričana kaj naj sploh reče in kaj naj si misli. ljubil jo je ? ni ga razumela, naprej odide, nato se pojavi, začne blebetati kako ji bo bolje brez njega in brez nevarnosti, ki bi jo obdajala v njegovi bližini in nato pijan izpoveduje ljubezen. bog, v kaj se je spravila. » mason, ne delaj tega, « je zamrmrala in se umikala nazaj njegovi postavi in se samo ujela med njega in steno. vedela je, da če je vse to res kar govori in res to čuti, da mu bo z naslednjimi besedami zlomila srce. » jaz...mason. del mene te bo vedno ljubil, ampak jaz…mason, zasedena sem. hodim z nekom že nekaj časa. « stisnila je ustnice in skoraj prestrašeno v pričakovanju njegove reakcije gledala vanj.

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Pon Maj 27, 2013 6:58 pm

zdelo se mu je, da mu telo govori da je čas za spanec. njegovi koraki so postajali nestabilni, govorica precej bolj počasna, misli pa zmedene. delno je k razlogu za to pripisal alkohol, delno pa dejstvo, da je bil pokonci že od petih zjutraj. definitivno je potreboval spanec a zdelo se mu je, da glava ali pa srce, kdo bi vedel, nikakor nočeta poslušati njegovega telesa. moral jo opraviti to, zaradi česar je prišel sem. imel je občutek, da se bo zjutraj iz sramu verjetno vdrl v zemljo – ali pa se bo carrie vsaj nekaj dolgih tednov izogibal. a v tem trenutku mu je bilo vseeno, saj je nekako naivno mislil, da se bo situacija razvila po njegovih željah. kako zelo se je motil. »daj mi samo minutko, prosim. potem te bom pustil spati, res. ker če sedaj ne povem tega, kar si želim… ne vem kdaj bo naslednja priložnost,« je nekoliko razvlečeno dejal. pred očmi se mu je za trenutek zavrtelo in zaprl je oči, da bi se znebil neprijetnega občutka. celotna situacija se mu je zdela tako zelo nerealna, kot bi jo sanjal in se bo vsak trenutek zbudil v svoji postelji. tisti kavč v dnevni sobi, mimo katere sta prej stopila, se mu je tisti trenutek zdel idealno ležišče. najraje bi se za sekundo ulegel, le toliko, da si zbistri misli im da bodo njegove besede bolj jasne. a vedel je, da bo v trenutku, ko tja leže, zaspal kot ubit.

»oprosti. to je vse, kar ti lahko rečem. ampak to, kar čutim do tebe in to, kaj mislim da bi bilo dobro zate, sta dve različni stvari, ki ju ne moreš enačiti,« je počasi skomignil z rameni. v sebi ni imel več moči za dolge razlage in pogovore. vse kar ji je imel namen takrat povedati, ji je povedal ob prvem srečanju. sedaj ji je želel povedati nekaj drugega, a se je bal, da ga bo utrujenost prehitela. »hmmm… mogoče si takrat preprosto nisva bila usojena,« je nerazločno zamomljal ob njenih besedah, ki jih je polovico tako ali tako preslišal. vseeno mu je bilo kaj je naredila s stanovanjem, resnično mu je bilo vseeno. prisilil se je, da so njegove oči ostale odprte in ob njenem vprašanju se je rahlo nasmehnil in prikimal. »tako je. no, sam sem menjal nekaj stanovanj odkar sem v philadelphii, tako da je povsem možno da si bila tu že pred mano. kot lahko sklepaš nimam ravno veliko stikov v sosedi. vem le da je tista stara ženska v stanovanju nasproti tvojega preveč radovedna za svoje dobro,« je dodal, ko se je spomnil obraza, ki se je vedno skrival za zavesami in oprezal za stanovalci in obiskovalci tega bloka.

verjetno bi bilo res bolj pametno, če bi držal jezik za zobmi, ampak kar je bilo je bilo. povedal ji je kar mu je ležalo na duši in za trenutek se je počutil kot da bi se mu odvalil kamen od srca. dokler ni slišal njenih naslednjih besed. potreboval je nekaj trenutkov, da je dejansko dojel, kar mu je rekla. »khm, kaj?« zdelo se mu je, da ga je utrujenost v trenutku zapustila. a ni bil pripravljen tako hitro obupati nad njo. »okej… razumem. nekako. tudi jaz sem imel v tem času nekaj kratkih zvez,« je preprosto dejal in skomignil z rameni. potreboval je nekaj, s čimer se je kratkočasil in kratke afere so bile kot nalašč za to. »pa ga ljubiš? in on ljubi tebe?« jo je vprašal, ne da bi ob tem umaknil pogled iz nje. konice njegovih prstov so se medtem narahlo dotaknile njenih bokov in čez nekaj trenutkov jo je že imel tesno v svojem objemu.

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Tor Maj 28, 2013 12:55 pm

tag; mason, ;33

» prav. sama ušesa so me, « je dejala na vse skupaj in mu pustila opraviti želeno in povedati tisto zaradi česar je bil na prvem mestu sploh tukaj. nekako ni bila vajena njegove postave, ki bi pijano trkala na njena vrata, ter bi nenadoma imela toliko za povedati. očitno ljudje kljub vsej tehnologiji sveta so znali za tiste najbolj neprimerne trenutke se odločiti posegati po starih navadah, ko bi še razumela, da je ni mogel ravno priklicati in ji dati vedeti da si želi pogovora z njo. na koncu koncev pa ni hotela izpasti ne nesramna, ne tečna in zoprna, ter je samo sprejela to da je imel pozen in pijan obisk, ter bo vse skupaj prej minilo, če se bo le znašel pri svojem besedičenju in bo lahko po hitrem postopku poskrbela kasneje zanj, ker ga takega ni hotela nikamor puščati brez njenega spremstva. » dobro, sam tako ali tako veš več kolikor jaz, ki si očitno ne zaslužim dostojne resnice, ampak samo neke zapletene detektivske pripombe, ki vključujejo mojo varnost in mojo dobrobit. tako ali tako ne morem v popolnosti komentirati, če ne vem niti kaj se dogaja in niti kaj se je sploh zgodilo z nama, « je samo naveličano izdahnila iz sebe, ko je še enkrat ponovila tisto kar mu je že ob prejšnjem srečanju tolikokrat ponovila, ter mu dala vedeti da ga ne razume in si ga želi razumeti in da jo s svojimi odgovori samo še bolj straši in ovija vse skupaj v večjo zgodbo z luknjami, kakor je poprej bila. veliko raje bi ostala na tistem, ko ni vedela zakaj je odšel, ter imela svoje neke zgodbe, ki so vsaj imele smisel. njegova verzija, za njo, tega ni imela. ne repa niti glave. » lahko bi se reklo, « mu je zamrmrala nazaj ob njegovem komentarju o usojenosti in se strinjala z njim. lahko ga je noro ljubila takrat pred leti in si gradila neko novo življenje z njim, a vse skupaj se je porušilo, ko je ona odšla za tisto res kratko, a njej pomembno obdobje in se vrnila nazaj brez vsega, kar je imela. bila je na neki ničli. vse kar sta imela, je izgubilo smisel, ter usoda je opravila s svoje, jima podala spomine in ju pospravila med opravljene primere tipične ne usojenosti.
» pa tudi tečna in misli da je vse njena last. zadnjič me je skoraj z dežnikom po glavi, ker me je napadla da je tisto parkirno mesto na katerem sem parkirala njeno, ter sem se ji seveda nemudoma opravičila, a ji pojasnila da tukaj ni moje tvoje, ampak kdo prej pride, prej melje. « bilo je smešno, da je sploh govorila o največjih neumnostih z njim, ter poskušala situacijo nekako omiliti, ko je v njej še vedno visel velik vprašaj po tistem zaradi česar je sploh bi tu. zagotovo ne zaradi njegove, oziroma očitno njune sosede, ter definitivno ne zato da bi lahko govorila o njunem prejšnjem stanovanju ali o tem zakaj je on celotno zgodbo njegovega odhoda ovil v s črnino obdano skrivnost, ki njej nikakor ni bila jasna še do tega trenutka ne. nato pa so njegove besede, njegova izpoved bolj, našle pot do nje in za trenutek je obstala z debelim pogledom usmerjenim vanj, saj ni razumela od kod naenkrat neke čustvene izpovedi z njegove strani, da jo ljubi in mu dejansko nekaj pomeni, ko je sam to zavrgel. je mislil da mu bo letela naravnost v objem ? četudi njene misli takrat ne bi spreletelo ime njenega fanta, bi bila njena reakcija zagotovo enaka, ker je neko mero dostojanstva še vedno imela. prej je hotela imeti razčiščeno z njim, šele nato pa ji je lahko govoril o čustvih, a sedaj tudi to ni bilo pomembno. imela je timothyja in to je vedel sedaj tudi on. » je pomembno ? « se je izvilo iz nje, ko se niti nikamor ni imela za umakniti, ter je ostala ujeta med njegovo postavo in steno za njo. pogledala je navzgor, ko je čutila njegovo bližino na njenih bokih in njegov oprijem, a sama ni vedela niti kaj naj reče. počutila se je grozno, a hkrati neprijetno in njeno bitje srca je bilo pospešeno. » da, ljubim ga. timothy je prvi, ki mi je pravzaprav spodnesel tla pod nogami, odkar si ti odšel in mi prinesel spokoj in srečo. njegova čustva pa tu ne igrajo nobene vloge, mar ne ? « njene dlani so vseeno našle pot do njegovega obraza in ga zaobjele, ko ga je mehko pogledala in stisnila ustnice. » oprosti mi. «

Naslov sporočila: Re: apartment D1 Sre Maj 29, 2013 2:46 pm

tisti trenutek bi ji lahko povedal vse. vse kar je želela vedeti in kar je imela pravico vedeti. pa ga je nekaj zadržalo. vedel je, da ni pripravljena slišati resnice. vsaj cele ne. ni bil več na volji za pogovor o preteklosti – povedal ji je vse, kar ji je imel namen povedati. vse drugo pa ob svojem času. vedel je da karkoli bi ji odgovoril bi pri njej sprožilo nov plaz obtožb, česar pa ni želel. bil je utrujen od njunega pričkanja in čeprav je vedel, da želi carrie od njega boljšega odgovore od tistih, ki jih je imel pripravljene zanjo, je ostal tiho. tiho, dokler ne bo ugotovil kako se bo večer razpletel. če je bila spet pripravljena postati njegova si je prisegel da ji bo povedal vse kar jo je zanimalo in kar ji je prikril. popolnoma vse. a preden je sploh slišal njen odziv na njegov izpoved ljubezni je vedel, da je prišel trkat na napačna vrata. karkoli sta imela in karkoli je mislil, da še imata, je očitno umrlo dolgo let nazaj. vedel je, da je bila krivda za to na njegovi strani, ampak vedel je, da se je pravilno odločil. tisti čas je pač mislil, da je njegov odhod najboljši zanju in verjetno je res bil. a nekako je vseeno potihoma upal, da njuna zgodba še ni končana. a očitno je bila in ne bosta dočakala skupnega pravljičnega konca.

kako sta lahko dobila temo, ob kateri sta bila enakega mnenja, mu ni bilo jasno. mogoče je bilo res bolje, da se od sedaj naprej držita površinskih pogovorov. ironično je pomislil, da bi se med njima verjetno najbolje razvila kakšna debata o trenutnem vremenu. morala se bosta držati povsem nečustvenih pogovorov, a nekako ni bil pripravljen na to. vedel je, da je ostal tiho že predolgo a resnično ni več vedel, kaj bi ji rekel. kot da je sedaj, ko ni dobil tistega, kar je hotel, popolnoma izgubil voljo do pogovora z njo. ko bo naslednjič dobil spet takšno briljantno idejo o pihanju na dušo bivšemu dekletu, se bo spomnil prvega neposrečenega poskusa in odšel raje v posteljo. ob njenem vprašanju se je njegov dar govora zopet vrnil. »seveda je važno, carrie,« se je rahlo namrščil. »če ga res ljubiš, potem ti ne mislim stati na poti. ne mislim ti več težiti ob poznih večernih urah in… ne mislim se vmešavati v tvoje življenje,« je tiho dodal. počutil se je, kot bi nekdo nanj zlil mrzel škaf vode. moral je oditi proč, saj je bilo z vsako sekundo huje. ko so se njene roke dotaknile njegovega obraza je imel občutek, kot bi ga stresla elektrika. ob dotiku se je avtomatsko umaknil za nekaj korakov nazaj. nikakor ni mogel prenesti dotika njenega telesa in vedel je, da kakršnokoli iluzijo o idealni ženski zanj je že gojil o carrie, je bila sedaj uničena. kar je bilo zanj še najbolje, saj je vedel da sedaj ne bo imel tako zelo težke poti, da jo dokončno preboli. »potem pa ti želim vso srečo s tem… timothyem. upam da bo lahko zate vse tisto, kar meni ni uspelo biti,« se je kislo nasmehnil in se brez dodatnih besed obrnil s hrbtom proč. še sreča da je živel le nadstropje više. in ko je prestopil prag njenega stanovanja je razmišljal le še o tem, ali ima kje v svojem stanovanju še kakšno polno steklenico viskija.

THE END.