apartment C2

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Apr 22, 2013 3:15 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 693 words.

»kaj je bilo?!« je povzdignila glas nad njegovo nedokončano povedjo ter uprla roke v bok, ob tem pa pogled vztrajno zapičila vanj. poskusila je globoko vdihniti, se malo sprostiti, vendar njegove besede so ji še vedno odmevale v glavi, kar je seveda posledično povzročilo nov naval jeze. »če je ne poznam, mi jo prekleto povej, povej kaj za vraga pa je bilo takšnega, da si ga moral spraviti pod rušo« preprosto ni odnehala ter si ob tem šla povsem že na robu vsega z obema rokama skozi lase ter pravzaprav povsem zmedena stopala po sobi, s sicer narahlimi koraki, vendar kljub temu se je zdelo, da bo zdaj, zdaj znova eksplodirala, zdelo se je, kakor da njenih napadov jeze ni in ni moglo biti konec, kar se je seveda izkazalo ob njegovih naslednjih besedah. »nisi me hotel videti trpeti?! kaj nisem prekleto dovolj trpela, ko si mi ga vzel iz tega sveta?!« je nadaljevala z enako povzdignjenim glasom ter ga gledala z tistimi očmi, kakor da ni mogla verjeti, da v bistvu pred njo stoji on, da se zadeva gre okoli njega, da je pravzaprav on ubil ashtona, da… da ji je pravzaprav to res storil, ni bila sposobna tega dojeti, nikakor. ne on. »po tem, kar si mi naredil, nimaš pravice vzdigovati glasu nad mano« je dejala skozi stisnjene zobe ter stiskala roke v pesti. ni pomnila, da bi se res kdaj koli tako obnašala do njega in iskreno jo je vse skupaj bolelo, tako zelo prekleto bolelo, vendar ni mogla ničesar storiti. ubil je ashtona in tega ni mogla mirno sprejeti, nikakor, sploh ni hotela misliti na to, vendar bilo je neizogibno dejstvo in s tem se je morala soočiti – in takšen način, kakor je trenutno ravnala z njim, je bil edin, ki ga je poznala, edin s katerim je mislila, da bo sposobna kaj doseči, čeprav se je zdelo, da gre zadeva le še navzdol. »poglej me. izgleda, kakor da si me obvaroval pred njo?« je roke spustila ob telo ter nekaj trenutkov tako gledala vanj, preden je zaihtela in so se ji solze vsule po licih, ki so ji že prej zameglile pogled ter ni ji ostalo drugega, kakor da jih je spet obrisala, dobivala je občutek, kakor da zadeve ne bo nikoli konec, da se vedno znova in znova vse skupaj ponavlja. »kaj drugega pa naj si prekleto mislim?! ne vem več timothy, ne vem več komu naj verjamem« se je trudila vse skupaj spregovoriti z mirnim glasom in če je že prvo poved izgovorila z povzdignjenim tonom, ji je pri drugi vsaj približno uspelo, da se je malo pomirila. ni vedela kaj točno je sploh hotela doseči s tem, da ga je povsem šibko udarila po prsih, vendar če že ni mogla zbiti še ene preklete vaze, pa ji je ostalo vsaj to, pa čeprav je imela občutek, da tako ali tako nima nobenega učinka. in če so ji malo prej še tekle solze po licu, je ob tem, ko je naenkrat ujel njeno pest v svojo dlan le presenečeno zamežikala kakor da ni mogla dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. pogledala je v njegove oči, kakor da bi iskala razlago za vse skupaj, vendar pa definitivno ni pričakovala poljuba ali še huje – svoje reakcije ob tem. morala bi ga v hipu odriniti, morala bi totalno popizditi še zaradi tega, ampak nič od tega v bistvu ni storila. ko so se njegove ustnice dotaknile njenih, je prej njeno povsem napeto telo popustilo. preprosto in najbrž tudi nezavedajoč kaj se dogaja v tistem trenutku, mu je vrnila poljub, kakor da tistega prepira prej ni bilo, to je bilo nekaj, čemur se preprosto ni bila sposobna upreti. dokler se ni počasi odmaknila od njega, se zazrla v njegove oči ter zopet so se ji ulile solze po licih, vendar tokrat se ni trudila izvleči iz njegovega objema, pač pa je le preprosto zaihtela. »zakaj si mi to naredil?« je bilo vse, kar je bila sposobna reči, preden je planila v jok ter se naslonila na njegove prsi, po katerih je tolkla malo prej, v tisti slepi jezi, sedaj pa so bile z njegovo srajco vred upora za njen neutolažljiv jok.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Apr 22, 2013 3:39 pm

tag, the amazing poppy smitten

vsaka njena beseda je zarezala globje v njegovo omadeževano srce. vedel je, da jo je ranil, a v njegovi glavi - v glavi, ki je prioritete razvrščala drugače - se je to dejanje zdelo smiselno, še več, na neki točki se je zdelo popolnoma nujno. za njeno srečo, za njuno srečo, prekleto. hotel jo je narediti srečno. hotel ji je otreti solze iz oči in ji pokazati, da jo brezpogojno ljubi, hotel ji je s poljubi izbrisati še zadnjo rano, ki je padla na njeno nežno dušo. naj se je še tolikokrat obnašala, da razume svet odraslih.. vedel je, da se v njej še vedno skriva tista majhna punčka - tista desetletna deklica, ki je prišla v njihovo stanovanje in ki jo je vzljubil v trenutku. majhna krasotica s svetlimi kodri, ki se je želela igrati, želela se je imeti lepo, želela je življenje, ki ga prej ni dobila, ker ni našla svojega mesta na svetu. zdaj ga je - ob njem. in z vsako njeno spregovorjeno besedo se je zdelo, da se ta vizija čudovitega življenja sesuva kot kakšna.. hišica iz kart. ljubil jo je in ona je to morala razumeti. ljubil jo je brezpogojno, nerazumno, nenormalno. s srcem in dušo - bila je edino, kar je zanj obstajalo.

in potem se je sesedla v njegovem objemu, čutil je, kako se je teža njenega telesa prislonila ob njegovo, kako je napetost počasi upadala. vedel je, da ji bo moral povedati; njegova dlan je zdrsela po njenih laseh, ko je tako bridko zajokala, da ni mogel kaj, da ne bi stisnil zob - da bi preprečil solze, ki bi se utegnile uliti tudi po njegovih licih. »moraš mi zaupati, ljuba,« je zašepetal v njene lase; ni ji imel namena dovoliti, da se izvije iz njegovega objema. ni ji imel namena dovoliti, da znova trpi sama. bila sta na isti strani, ona in on, od nekdaj sta bila na istem bregu. ona in on proti svetu. njuna ljubezen, ki se je nazadnje realizirala, je bila živ dokaz tega, da sta si usojena. »ljubim te, kot te nikoli ne bo nihče ljubil.« vedel je. bilo je kristalno jasno. tako močne ljubezni ni premogel prav nihče.

»ashton ni bil nikoli človek, za katerega si ga imela,« je dalje govoril z umirjenim in tihim glasom, da je ob tako ali tako šokantnem faktu ne bi še dalje razburil. »vem, da je bilo moje dejanje impulzivno in nemoralno, a ponovil bi ga, če bi bil še enkrat postavljen v situacijo,« je zamrmral, med tem pa njen obraz zaobjel s svojimi dlanmi in ga dvignil k sebi, da sta zdaj zrla v oči drug drugega. njene so bile tako rdeče od joka, tako uboge, tako izmučene, žalostne, polne bolečine. njegove so bolečino izražale na drugačen način, in vendar jo je bilo za močno odločnostjo jasno mogoče zaznati. »ubil sem ga, ljuba, in njegov obraz me vsak dan preganja,« je nadaljeval; s težkim srcem ji je bil vseeno pripravljen povedati celotno zgodbo. »ubil sem ga, ker nisem hotel, da bi te prizadel. in prej ali slej bi te prizadel, ker se je za tvojim hrbtom ljubimkal..« je zamrmral in glas se mu je za trenutek prelomil. ne, prav zares ni vedel, kako naj nadaljuje s tem. njenega obraza še kar ni izpustil iz svojih rok, a postajalo mu je močno neprijetno. moral ji je povedati. »z drugimi..« zmajal je z glavo, kot bi se mu spomin nanj popolnoma gabil. v njegovih očeh so se začele nabirati solze. »in mislil sem si.. da takšne lepote nikdar ni zaslužen nekdo, ki..« tresoče je zajel sapo, da bi končno dokončal stavek, ki ga je skušal spraviti iz sebe. »ki si je drznil tako grešiti proti njej.«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Apr 22, 2013 7:56 pm

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 648 words.

»ne vem, če še lahko« je zaihtela, še vedno preveč pretresena od vseh dogodkov v preteklih nekaj minutah. seveda, da mu je zaupala, tudi prej, ko je kričala nanj, kljub jezi, zaupanje vanj ni zares zbledelo le zaslepljena je bila od bolečine, ki ji jo je vsa stvar povzročila, to je bilo vse, povsem preprosto, vendar hkrati jo je bolelo. bolelo jo je to, da se je tako obnašala do njega, hkrati pa tudi zaradi tega kar je naredil, preprosto ni mogla dojeti, kaj se je zares zgodilo z ashtonom tiste noči, počasi so ji koški sestavljanke prihajali skupaj, vendar hkrati so bili tako prekleto zelo napačni. »ne…« je zamrmrala na njegove besede ter zopet po tiho zaihtela ter se oprijela njegove srajce, kakor da bi se bala, da ji bo ušel, da ga bo izgubila, kljub temu, da je bila še vedno jezna nanj, vendar bila je tudi hkrati v stanju, ko je bila povsem izgubljena, ko je bilo vsega preveč in niti čudilo je ne bi, če bi se ji počasi začelo mešati, tokrat njej in ne njemu. »ne vem, ničesar več ne vem. preveč je to zame. še vedno ne razumem, ne morem razumeti, za kaj si to storil« je tokrat zamrmrala, čisto tiho, brez tistega kričanja, ki je malo prej odmeval med stenami, ni bila preveč sposobna tega, preprosto je izgubila vso moč kar se tega tiče, še vedno se ji je zdelo, da se bo od vsega hudega zdaj, zdaj sesedla na tla. ob njegovih prvih spregovorjenih besedah je končno prišla malce k sebi, najbrž iz samega presenečenja, dvignila glavo od njegovih prsi, toliko da se je lahko zazrla vanj. namrščila se je ter presenečeno zamežikala, kajti ni bila sposobna dojeti besed, ki so pravkar prišle iz njegovih ust, ni ji bilo jasno o čem se gre. »kaj… kaj ni bil, kako to misliš?« je dejala ter si obrisala solze ter se tokrat z nekakšnim zanimanjem zazrla vanj. zopet se je namrščila, ko je dejal, da bi zadevo ponovil. »ne vem, če si je ravno zaslužil umreti,« je zamrmrala, nato pa utihnila, ko se je mogla zazreti direktno v njegove oči in se ob tem prisilila, da ji solze zopet ne bi stopile v oči in tako je nerodno zamežikala, da bi odstranila meglen pogled, ki so ji ga povzročile solze. vendar pa so njegove naslednje besede povzročile, da je jeza in žalost izginile, pojavil pa se je strah in v hipu je odkimala in se ga še sama oklenila. »ne, ne, ne sme« je v hipu protestirala in odkimala z glavo. ne glede na to, kar je naredil, pa si tega ni zaslužil, v to pa je bila prepričana. vedela je, kakšna je zadeva z njim in njegovimi podobami in glasovi in res bi dala vse, da tega ne bi bilo. in dejstvo, da se je v halucinacijah pojavljal tudi njen bivši mož… hja, zadeva ji ni bila po godu, preprosto se je le še bolj bala zanj. »kaj je počel…?« je za začetek začela s presenetljivo mirnim glasom, nato pa se je na njenem obrazu zopet pojavila jeza ter prijela ga je za roke, pripravljena, da jih odmakne ter jo spusti iz objema. ni mogla dojeti. njen ashton, tisti, katerega je ljubila, pripravljena se poročiti z njim, da bi počel to… ne, ne, ni bilo mogoče, definitivno se je zmotil, ashton tega ne bi storil, ne njej. »ni, ni mogoče…« je zamrmrala, ko se je končno rešila njegovega prijema ter stopila nekaj korakov nazaj. »ashton mi tega ne bi storil. kajne da ne bi? zmotil si se, kajne? reci, da si se, reci da je napaka, reci da mu je bilo v bistvu mar zame, da me je ljubil, samo…« so se ji zopet usule solze po obrazu ter si z dlanmi pokrila obraz, medtem ko je preprosto izgubila moč v kolenih ter se sesedla na tla. preveč je bilo zanjo.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Sre Apr 24, 2013 12:47 pm

tag, the amazing poppy smitten

note: so i just kind of finished this off, če je okej? dunno, we'll talk some more on facebook. :3

nenadoma se je pričela tepsti z njenim objemom, zaradi česar jo je k sebi priklenil še tesneje. ni je želel izpustiti, ker je verjel, da jo bo v trenutku, ko se bo izvila izpod njegovih rok, izgubil za vedno. ni vedel, ali je razumela, da je teža njegovih dejanj visela tudi na njenem bivšem zaročencu - in četudi bi to razumela, je bilo jasno, da v vsem skupaj timothy še zdaleč ni bil nedolžen. vedel je, da je zagrešil umor in njegovo dejanje je bilo nesprejemljivo, vseeno pa se mu je zdelo, da ni prestopil nobenega moralnega zakona; ali pa da, četudi ga je, ne bi na stvari spremenil ničesar. žal mu je bilo samo, da ga ni še konkretneje nalomil, ko si je tip drznil za njenim hrbtom početi takšno sranje. in nato.. nato se je strgala iz njegovega objema. za trenutek se mu je zazdelo, kot da mu bo počilo srce.

opazoval se je, ko se je opotekla po prostoru in z bolečino v srcu je spremljal žalost v njenih očeh. »ljuba moja,« je dejal nežno in iskreno doživeto, ko je stopil korak za njo, v tistem pa se je svetlolaska zrušila po tleh. »oh, poppy,« je zavzdihnil, ko je bil v trenutku pri njej, z dlanmi je zaobjel njena lica, kolikor jih je pač mogel zaobjeti mimo njenih prstov, s katerimi si je prekrivala obraz, s katerimi je prekrivala naval solza, ki je kot slap drl po njeni mehki koži. »oprosti mi, poppy,« je zašepetal, ko jo je mehko poljubil na čelo, nato pa svoje besede znova ponovil: »prosim, oprosti mi.«

nato se je njenega telesa oklenil z dlanmi in jo dvignil v svoje naročje, tako, da je bila s sprednjim delom rahlo obnjena k njemu in da je lahko videl njen pordel obraz. četudi je bil razmočen s solzami, čeprav so bile njene oči povsem rdeče in čeprav se je zdela na robu smrti, je bila še zmeraj tako neizmerno lepa. še enkrat jo je poljubil, tokrat na razmočeno lice, nato pa naredil tistih nekaj korakov; prišla sta do postelje in tam jo je nežno položil na žimnico in dovolil, da se je nekoliko sprostila, da ji je bilo končno vsaj nekoliko udobno. »ljubim te,« je zašepetal z nenavadno strastjo v glasu, ko se je še sam spravil na posteljo, ob njeno stran, ob tem pa njeno nemočno telesce privil k svojemu, kot bi šlo za najlepši zaklad, kar jih je kdaj smel držati. »obvaroval te bom,« je zašepetal, ko je prislonil svoje čelo k njej. njegove oči so bile zaprte; strast se je mešala z bolečino in zdelo se mu je, da ga bo zdaj zdaj zmanjkalo, nje pa prav tako. »obljubim.« njegova dlan je zdrsnila po njenem licu, nazadnje pa obstala nekje na njenem vratu. še zadnji poljub ji je pritisnil, nato pa je odprl oči in jo opazoval, dokler njeno dihanje ni postalo enakomerno; dokler ni vedel, da je zaspala. takrat je znova zaprl oči tudi on in dovolil spancu, da ga je odnesel.

- - fin

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 1:57 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 673 words.

obsedela je na eni naključni klopci v parku ter se namrdnila. spomin je izgubila že zdavnaj in pravzaprav se niti ni zavedala, kaj se dogaja okoli nje, vendar iskreno? vse je bilo preprosto tako prekleto zabavno. skoraj avtomatsko, kar brez razloga jo je zopet popadel smeh, pa kljub temu, da je vedela, da ni nič smešnega. vendar pod vplivom trave, alkohola ter bog ve še katero drogo so ji podtaknili, ko ni bila več pri sebi, je vse okoli sebe videla… hja, lepo in smešno. glavo je imela povsem v oblakih, prav tako pa je imela občutek, da kar lebdi nad tlemi in ne hodi. tako se je spravila na noge ter lahkotno nadaljevala pot, dokler se ni čez nekaj časa ustavila, zgolj zato, ker jo je zopet popadel smeh iz povsem neznanega razloga, vendar naenkrat je bila tako prekleto dobre volje. prav vse se ji je zdelo smešno, zares smešno. najbrž celo če bi sedaj koga povozili na cesti, ki je bila nekaj metrov oddaljena od nje, bi se preprosto začela smejati, kot hja, tipična zadeta deklina – v tem trenutku tudi kaj drugega ni bila. ko jo je začetna faza smeha minila, se je odpravila proti cesti ter kakor največja trapa ostala prav na sredini slednje in ko jo je avto pravzaprav skoraj zbil in v opozorilo potrobil, se je sklonila, zaradi novega navala smeha. pravzaprav zadeva najbrž v resnici sploh ni bila zabavna, vendar v tem trenutku je imela občutek, kakor da je to nekaj najboljšega, kar v življenju počne. iskreno ji je bilo celo naenkrat žal, ker ni bila preprosto vsak vikend lepo zadeta in bi se ji preprosto jebalo za vse v njenem življenju. ob misli na to se je namrdnila, stopila iz ceste ter prijela za trebuh. morda je bilo njej po všeči, vendar za trenutek se je zamislila. kaj pa otrok? kaj pa, če mu je vse skupaj v bistvu škodovalo? zamahnila je z roko ter odrinila skrbi. nič mu ne bo. saj je bil le en večer. najbrž. ob tej misli se je odpravila naprej proti stanovanju ter tu in tam zopet ustavila, če ne zaradi tistih tipičnih napadov smeha, pa zgolj zato, da se je preprosto zavrtela okoli svoje osi ali pa je imela občutek, da kaj vidi, česar pa v bistvu ni bilo tam. prekleto, res ji je bilo potrebno še imeti kakšne privide ali halucinacije, res. tako je le prišla do ulice, v kateri je bil blok v katerem sta živela z timothyjem ter pravzaprav je skorajda kar stekla do njega, nato se pa naslonila na steno ter zahihitala. v tem stanju ji je bilo zopet vseeno za vse – za moralo, za zakone, za vse. za dejstvo, da je bil njen brat. sicer ne po krvi, vendar vseeno, v tem trenutku se je zavedala, da se nikakor ne bi upirala, če bi se ponovila tista njuna skupna noč, sedaj že skoraj pred mesecem dni. res ne, prav nič ne bi imela proti. vendar pa ji je misel avtomatsko zginila stran, kakor vse ostale ter utonila v pozabo. vse je pozabljala tako hitro, v bistvu je imela občutek, kakor da ima spomin kakor zlata ribica v tem stanju. vendar kaj pa je bilo to slabega, najbrž se sploh ni imela kaj za pritoževati. tako se je le pognala po stopnicah do stanovanja ter potrkala na vrata in se naslonila na steno med čakanjem, ko je nekdo končno odprl vrata. timothy seveda, kdo pa drug. narahlo je nagnila glavo v stran, ko je opazila, da je brez majice, nato se pa kakor otrok zahihitala ter ne da bi kaj rekla preprosto zaobjela njegov obraz ter ga poljubila in naredila nekaj korakov, da se je spravila v stanovanje. »ljubim te, veš?« je dejala, ko se je čisto za malo umaknila okoli njega, nato pa ga zopet poljubila. »zares te ljubim, ljubim, ljubim« je nadaljevala skozi poljub ter še vedno v smehu, z rokami pa še vedno zaobjemala njegovo lice. kaj ji je pa manjkalo? preprosto je bilo vse res lepše, če je bila tako jebeno zadeta.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 3:21 pm

tag, poppy & carrie smitten

s prstom jo je pobožal na licu, s pogledom je drsel po njenem golem telesu, ki je ležalo na postelji zraven nje; misli mu je vsake toliko prekrižala druga oseba, oseba, na katero je moral vsaj delno pozabiti, če je hotel za trenutek uživati.. in še nemalo nazaj mu je to uspevalo, ko je imel carrijino telo ukleščeno pod svojim, ko ji je z vročimi poljubi drsel po vratu in po prsih, ko se je ljubil z njo, kot bi jo zares ljubil. zdaj, ko sta končala, ko sta samo takole obležala drug ob drugem, ni mogel kaj, da ne bi znova pomislil na svojo malo princesko, ki jo je moral nositi daleč od srca, če je hotel ostati srečen - in istočasno preveč nevarno blizu. »čudovita si,« ji je nekoliko odsotno zamrmral in se nagnil naprej, na ustnice ji je pritisnil nežen poljub. ni bilo več tako, kot je bilo prej, že davno je izgubil tisto iskro, ki jo je v očeh nosil tisti dan na obali. trudil se je, zares se je trudil, da bi jo ljubil, kot si je nenazadnje zaslužila in čeprav ona morebiti ni sumila ničesar, ga je vse skupaj vseeno razžiralo. poppy bo rodila otroka, katerega očetovstvo bo nesporno pripadlo drugemu, on pa bo ostal tukaj, s to.. žensko, s to čudovito žensko, ki je ni ljubil.

od njenih ustnic se je odlepil, ko se je skozi priprta vrata spalnice zaslišalo glasno trkanje iz spodnjega nadstropja. nekoliko se je namrščil - pričakoval ni namreč nikogar, navsezadnje se je poppy vse pogosteje vračala k shanu, že samo zato, ker sta oba potrebovala izgovor za otrokovo očetovstvo -, vseeno pa se je hitro postavil na noge in nase potegnil spodnjice, ki so ležale ob vznožju postelje. »pridem takoj, a prav?« se je nasmehnil svetlolasi lepotici v postelji, nato pa se je odpravil iz sobe, po stopnišču navzdol do spodnjega nadstropja, se počasi prebil do vhodnih vrat in pogledal skozi kukalo. prepoznal je osebo na drugi strani vrat; nemudoma je segel po ključavnici, jo zavrtel, in na strežaj odprl vrata. »o bog, poppy, kaj za vraga..?« je namrščeno načel, a še preden bi utegnil končati, so njene roke zaobjele njegov obraz in nanj položile vlažne ustnice.

smrdela je po alkoholu, njena vratna žila je utripala, njene zenice so bile razširjene. v takem stanju je najbrž ni videl še nikoli in v trenutku ga je zaskrbelo, ne samo zato, ker je imel carrie v zgornjem nadstropju; poppy je bila noseča, tega si ne bi smela dovoliti. sploh ne, sploh ne potem, ko sta se dogovorila, da bo to znak njune ljubezni, da bo ta otrok njuno vse. kaj, ga je hotela ubiti, ko je bil še v njenem trebuhu?! »poppy, poppy, nehaj,« jo je zaobjel za obraz in jo skušal umakniti iz sebe, kar je bilo prekleto težko v stanju, kjer se je komaj držala na nogah in bi prav očitno najraje obležala na njem. »kaj si vzela?« je zahteval od nje, ne da bi se menil za stotere poljube, s katerimi ga je obsipala, za besede naklonjenosti, ki mu jih je namenjala. »hej, kaj si vzela?!« jo je stresel za ramena, preden je znova prislonila svoje ustnice na njegove.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 4:45 pm

tag; poppy and timothy ;33

zaprla je oči in se z nasmeškom na obrazu predala njegovim nežnim dotikom, ko se je drznil zdrseti po njenem obrazu in jo vnovič narediti tako zelo srečno, da ga je imela ob sebi in v njegovem življenju in se mu je lahko iz čiste in nedolžne ljubezni, ki jo je gojila do njega, predala. ljubila ga je, resnično ji je vrnil nazaj to čudovito čustvo v njeno srce, ko jo je prebudil v jutro na plaži in narisal najbolj presenečen izraz na obrazu s svojim vprašanjem, a bilo je vredno, saj je od takrat bila neizmerno srečna in je vsak dan bil še toliko bolj s soncem posijan. ni je motilo niti to, da je bil mason nazaj v mestu, ter bi se v drugačnih okoliščinah že spraševala kaj naj sama s seboj in bila zmedena o svojih čustvih, a sedaj je vedela da je njeno srce v večinski meri pripadalo človeku ob njemu, ko sta preživela še eno izmed tistih zanjo čarobnih noči, ko sta njuni telesi postali eni, ter je iz nje naredil žensko, pravo žensko. » čudovit si, « mu je zamrmrala nazaj s toplino položeno na njene ustnice in vrnila tudi njemu enako nežen poljub. mislila je resno; bil je čudovit, zanjo je bil neponovljiv in včasih se je res morala uščipniti da bi resni dojela eno preprosto stvar – bila je njegova, bila je njegovo dekle. z veseljem bi še naprej uživala v njegovem poljubu in ga dodatno privila k sebi in se še enkrat predala njegovim dlanem, ko ju je zmotilo trkanje pri vhodnih vratih. zavzdihnila je, ter upala da je samo kakšen sosed, ki ima kakšno trapasto vprašanje, saj je sama take imela pri sebi stalnice. navsezadnje sta živela v istem bloku in je tako poznala vse neumnosti, ki so ljudem švigale čez misli, prav tu. udobno se je namestila na bok in ga s poželjivim pogledom opazovala, ko je stopil iz postelje in si nadel spodnjice na svoje telo, ter se je ob tem morala še dodatno namuzniti, ko jo je spreletela nedolžna rdečica. » ampak pohiti, « je še dodala na njegove besede in se nato zvalila nazaj na hrbet, utrujena, a srečna. tako zelo srečna.

še naprej bi poležavala gola v njegovi postelji, ko je opazila da ga nekaj časa ni bilo in bi v tem rekordnem času že uspel nezaželenega gosta odgnati iz stanovanja, ter se vrniti nazaj k njej, v njen objem, k njenim poljubom. dvignila se je, da so ji dolgi svetli lasje padli na ramena, ter jo nežno popraskali in s tal pobrala svoje spodnje hlače in modrc, ter se na hitrico oblekla in okoli sebe ovila svilen plašček, ki ga je imela pri sebi in se tudi sama napotila iz njegove spalnice. bolj kakor se je bližala spodnjim prostorom, bolj je razbirala odločne glasove, ki so pripadali njenemu fantu. » kdo je, ljubi ? « je zaklicala na vrhu stopnic do spodnjega nadstropja. prebijala se je stopnico za stopnico in ko je bila dovolj blizu, je v prostoru zapazila poppy v bližini timothyja. » poppy ? « je dejala z radovednim prizvokom v glasu, ko ni videla razloga zakaj je ona tu, a morala je imeti neki razlog. približala se jima je v želji po pozdravu in preden bi lahko bleknila ven preprosti živjo ali kaj podobnega, je njen pogled obstal na njej in na njenem stanju. bila je zdravnica, znala je ugotoviti kdaj je kdo bil pod substancami in samo pogled na njene zenice ji je povedal dovolj, ter je nemudoma stisnila ustnice. » poppy kaj si vzela ? « se je izvilo iz nje, saj je ni toliko skrbelo da je karkoli jemala, bila je njena volja, a morala je razumeti da je sedaj imela otroka v sebi in škodila je lahko zgolj njemu.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 6:03 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 633 words.

ni mu hotela pustiti do besede, res mu ni hotela. v tistem trenutku si ga je preprosto želela in to je bilo vse. vse okoli nje je bilo nepomembno, kakor da sveta pravzaprav sploh ni bilo. sicer, če bi se malce streznila, bi ji bilo jasno, da timothy še zdavnaj ni navdušen, vendar v tistem trenutku, ni bila sposobna videti ničesar. razen tega, kar si je želela ona in dejstva, da jo je vse naenkrat zabavalo. prekleto, res je bilo prijetno biti zadet, zakaj se za vraga tega prej ni že začela zavedati? trapa, marsikaj bi bilo pravzaprav lažje. »zakaj? ti nisem več všeč?« se je za hip namrdnila, nato pa zahihitala ter zopet segla po še enem poljubu. »seveda sem ti, spomnim se tvojih besed. bog, kako sem trapasta,« se je zopet zasmejala ter ob njegovem vprašanju le odkimala z glavo ter zopet jo je popadel smeh. zakaj ji je deloval jezen? pa saj se je prekleto le zabavala, ali sedaj še tega ni smela? ah, kakor da je bilo važno. očitno pač ni bil prave volje, to je bilo vse. »kakor, da je pomembno,« je zamrmrala, predno se je zopet začela hihitati in slednje je bil tudi odgovor na njegovo naslednje vprašanje, kateremu je dodala še en poljub. in bog ve kaj bi naredila z njim, če ne bi slišala glasa iz stopnic. »oh, sedaj mi je jasno, zakaj ti nisem všeč« je zamrmrala ter če bi se ponavadi sedaj začela kujati, ji je bila situacija naenkrat smešna. »kaj nisi zadnjič še obljubil, da boš poskrbel zanjo? za carrie bom že sam poskrbel, vseeno mi je za carrie. kaj niso bile to tvoje besede nazadnje?« je dejala ter se ob tem našobila, kakor da bi se sedaj norčevala iz njegovih besed. pa saj se ni. le zabavale so jo, naenkrat jo je ves svet okoli nje zabaval, bil je tako prekleto smešen, cela situacija, vse. »rdeča kapica,« je zaklicala proti stopnicam ter ni se mogla upreti, da mu ne bi ob tem ukradla še en poljub – če bi jo barbika videla, bi bilo še toliko slajše, res bi bilo. ko je prišla dol je pogledala proti njej čez timothyjevo ramo ter na njenem obrazu se je zarisala sled nasmeška. »tako mi je ime,« je skomignila z rameni ob njenem vprašanju ter se zahihitala, nato se pa zavedala, da je bil njen brat še vedno brez majice, dekle pa… hja, v svilnatem plašču ter ob tem ukrivila ustnice v črko o. »pa ne, da sem vaju zmotila? in prosim, ne reci, da sta to počela v moji sobi?« je dejala ter si ob tem pokrila usta z dlanjo, nato pa jo je premagal glasen smeh. »oziroma naj ugibam,« je dejala ter poskočila na mestu, kakor dekletce, ki bi rado prišlo do besede, čeprav je ni nihče prekinjal. »po tistem pred, hm,…« je dejala ter se na videz zamislila in se trudila ostati resna, ko je z roko segla k njenem zaenkrat še povsem ravnem trebuhu. »ne hodiš več velikokrat v mojo sobo?« je pogled usmerila navzgor k timothyju ter se zahihitala, nato pa se obrnila k barbiki. »ti ni povedal?« je dejala ter zopet pogledala brata. zabavalo jo je in morda bi ji res priznala, kaj je bilo med njima, vendar se je odločila, da bo ta razlog za zabavo lahko prišel malce kasneje na dan. »živim tu,« je pojasnila ter se zahihitala, ko je bila skoraj prepričana, da je ob tem padel kamen iz srca njenemu bratu. »in mimogrede, nisva krvna brat pa sestra, veš? daj mi povej, vedno sem hotela vedeti, je tako očitno, da sem posvojena?« je dejala ter se namrdnila, saj niti ni vedela, zakaj ji je to povedala, vendar zopet se je zasmejala, ob njenih besedah pa skomignila z rameni. »kakor, da je važno, počutim se idealno!«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 6:48 pm

tag, poppy & carrie smitten

»popy..« je zmajal z glavo, zavedajoč se, da ima v rokah navkljub temu popolnoma otročjemu, naravnost bedastemu obnašanju, vendarle tisto edino, ki jo je ljubil. in moral je poskrbeti zanjo; to ni bil čas za izkazovanje afekcij, to je bil čas, da izbruha tisto sranje, ki ga je usipala vase, sicer jo bo, pri bogu je bil pripravljen priseči, sam prisilil v to. igrala se je s svojim stanjem, s stanjem njenega - njunega! - otroka, prekleto! se ji je popolnoma zmešalo?! komaj je ostajal trezen, komaj je ostajal pri pameti, najraje bi jo.. o bog, saj ji ne bi mogel kaj; edino, česar je bil sposoben, je bilo to, da jo je tresel za ramena in jo skušal spraviti k sebi, četudi se ni zdelo, da mu ravno uspeva. hihitala se je v njegov ogorčen obraz, še za trenutek ni dojela resnosti situacije, v katero ju je zavlekla. o bog, skorajda bi pozabil na to, da ima v posteji carrie, če ne bi nenadoma zaslišal njenega glasu, ob katerem je za trenutek okamenel. sranje, prekleto, prekleto sranje!

zavzdihnil je, ko se je ozrl za hrbet, kjer so se počasi skozi luknje v stopnicah prikazale tenke nožice njegovega dekleta. »poppy, utihni, prekleto,« ji je zamrmral skozi zobe, ko se je znova obrnil k njej in jo še enkrat stresel, upajoč, da bo tokrat vendarle povedala, kar ga je zanimalo. »takoj mi povej, kaj si vzela, me slišiš!« je zahteval, med tem ko se je za njegovim hrbtom pojavil glas carrie, ki je zahtevala enako. a poppy ju ni slišala, bila je v svojem malem svetu in zdelo se je, da je niti slučajno ne zanima, kaj hočeta od nje, še več, da je niti za trenutek ne zanima, da lahko zaradi svojih nepremišljenih dejanj pristane v sranju, kakršnega še nista nikdar prakticirala. obljubil ji je, da bo poskrbel zanjo; pripravljen ji je bil pritisniti kakšno vzgojno klofuto.. če je le ne bi tako ljubil, da se mu je ob sami misli na to obrnil želodec.

bila je popolnoma odtujena; ukradla mu je še en hiter poljub, preden se je ob njem izrisala carrie, pred katero se je imela očitno namen vsaj za kratek čas zadržati. govorila je popolne nesmisle; o bog, strah ga je bilo zanjo in ta strah, pomešan z jezo, se je zrcalil v njegovih očeh. »kaj ti je, nehaj,« je obupano vzkliknil, ko je nadaljevala z jasnimi provokacijami. ga je želela.. ga je želela prizadeti? je bil to njen spretni plan? njene besede so ga vsekakor prizadele - dosegla je svoj cilj. izpustil jo je, kot bi bilo v njej nekaj toksičnega, nekaj, česar ni poznal in navsezadnje tudi ni ljubil. bila je drugačna, to ga je lahko tisoč in enkrat prestrelilo, pustilo praznega, uničilo do potankosti. pogled mu je zbežal k svojemu dekletu; spraševal se je, kaj bodo te besede pomenile za carrie. njegov pogled je svetlolasko prosil pomoči, kajti prav zares ni vedel, kaj naj stori s sestro, ki je bila kot pobesnela žival prej kot dostojanstveno bitje.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 7:16 pm

tag; poppy and timothy ;33

zakorakala je prostor, kjer naj bi se nahajal timothy, ter tako ujela dve postavi – ena je pripadala njenemu fantu in druga njegovi sestri. malce je bila presenečena nad njeno pojavo, a navsezadnje sta bila v sorodstvu, ter je res ni mogla poditi ali gledati debelo v njeno smer. z roko si je šla čez lase, ki so bili zagotovo zaležani od poležavanja v postelji in pogled ji je za trenutek obstal na timothyju in se je nato sramežljivo vrnil proti njegovi sestri. » ne, seveda da naju nisi zmotila, « se je deloma zlagala, samo iz razloga nerodnosti, ki jo je nenadoma občutila, saj se je šele ob njenih besedah zavedla v kakšnem stanju je on stal pred njo in v kakšnem ona, ter je še slepec lahko seštel dva in dva. » kaj? ne. vsaj mislim da ne, « je zmedeno odgovorila, ko je dekle omenilo svojo sobo, medtem ko je bila ona sama prepričana da je timothy živel sam in tudi ni preveč stikala naokoli, da bi lahko kje opazila ženska oblačila ali kaj podobnega, vendar je tudi ni motilo. bila je njegova najbližja sorodnica in nekako ni mogla ravno živeti sredi ceste, ampak z njim, čeprav je potem lahko predvidevala da je timothy bil toliko uvideven do vseh in jo popeljal v njegov intimni kotiček, torej njegovo spalnico in ne naravnost v sestrino, kar bi zagotovo tudi opazila, po ženskem notranjem urejanju. bolj so bile vprašljive zanjo njene naslednje besede, ki so poskrbele da se je namrščila ob slišanem, ter pogledala naprej k njej in nato proti timothyju. » po tistem – hm- kaj ? « se je iz nje izvilo mogoče vseeno preveč radovedno vprašanje, a presneto nekaj je vseeno morala vedeti, če ji je že njen dragi zamolčal podatek da lahko kje naleti na njegovo sestro, ki živi z njim. sedaj pa so prišli vmes še neki dogodki in pogled na njo ji je tudi jasno dal vedeti, da dekle ni bilo čisto pri svojem, ter je timothyjev pogled bil toliko bolj upravičen. » um, ne ni mi povedal, ampak očitno se mu ni zdelo pomembno. navsezadnje ne vem zakaj bi me to motilo, kajne ? « je dejala z nekim zaskrbljenim nasmeškom na obrazu, ki ni bil tam, ker bi ji timothy kaj zamolčal, ampak zato ker jo je bolj skrbelo njeno stanje v katerem je bila pred njima.
» nikoli…nikoli nisem razmišljala o vajini podobnosti ali ne, « je samo izjavila in s pogledom spet pogledala proti njej in nato proti njenemu fantu, ter šele takrat videla da neke vidne podobnosti med njima res ni bilo, da bi človek zares težko uganil ali sta v sorodstvu ali ne. očitno temu niti ni namenjala toliko pozornosti, ter je poppy vgravirala v spomin po poroki, kakor njegovo sestro in je tako ostala tam tudi zapisana, le da je sedaj morala dodati še posvojena zraven. » seveda, da je važno, « se je zgroženo odzvala in pogledala proti timothyju, ki je gledal prav tako proti njej in jo skoraj da prosil naj nekaj naredi z njegovo sestro. » počutiš se idealno ? res ? si mogoče v kakšnem trenutku pomislila na to da si noseča in škoduješ lastnemu otroku ? mama boš postala, ter to ni čas da igraš ponorelo najstnico, ki hoče pripadati neki popularni družbi, s tem da jemlje drogo in pije, « se je v njej odzivala tako njena osebna stran, kot stran zdravnice, ki je jasno vedela kako lahko škoduje predvsem zarodku v sebi, ki je rasel in se ni mogel sam boriti proti vsem substancam v telesu matere, ter je bil tako zgolj odvisen od nje. » vem, da ti je mar za tega otroka, če si nisi odločila splaviti, ampak moraš to pokazati tudi skozi svoja dejanja in ravnati odgovorno. sedaj pa nisi niti malo to, « ji je še dodala na vse skupaj in govorila je v njeno dobro in iz srca. » še enkrat vprašam – kaj si vzela ? «

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 7:47 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 896 words.

»sedaj te skrbi, torej? če se dobro spominjam, si mi še nedolgo nazaj obljubljal raj« je narahlo privzdignila obrvi ter se prisilila, da je za nekaj trenutkov obdržala resen obraz in pogleda ni umaknila iz njegovih oči, kakor da bi mu hotela jasno razložiti, da naj ne daje prekletih obljub, ki jih ne more izpolniti. vendar sedaj ni bilo pomembno. zopet je planila v hihitanje ter spet se je znašla v svojem malem svetu, kjer je bilo vse pravzaprav postlano z rožicam in mavricam. precej prijetno, res. »morda,« je narahlo nagnila glavo ob njegovem vprašanju, če ga je slišala ter se zopet zasmejala. zakaj je bil tako resen? zakaj ni bil vesel, vsaj nasmejan? bog, sovražila je resne ljudi, res je. zakaj so morali biti vsi tečni, ravno takrat ko je bila ona vesela? ne, ni jih bila sposobna razumeti, nikakor. prav bedni so bili. vendar pa je bila zato pravzaprav tista nadležna barbika toliko bolj zabavna ter dekle se je z ogromnim nasmeškom na obrazu obrnilo k njej. zares je bilo zabavno, ker ni vedela vsega, prav zares. nasmehnila se je ob njeni prav očitni laži, vendar ni se ji dalo več ukvarjati s tem, kaj sta počela, res je ni zanimalo v tem stanju. če je pa tistemu sledil le nasmeh, se je pa nato na glas zasmejala njeni zmedenosti. načeloma bi jo najbrž zabolelo, če tim ne bi dejal, da je bilo tu pravzaprav še vedno njeno stalno prebivališče, vendar sedaj ji je bilo prav smešno. »ti bo tim morda pojasnil?« se je ob njenem vprašanju obrnila k bratu ter narahlo privzdignila obrvi. o obljubi, ki ji jo je dal zadnjič, sedaj ni bilo ne duha ne sluha. zopet je imel srečo – v tem stanju se ni imela namena razburjati nad tem. narahlo se je namrdnila, ko je za hip zaslišala bolečino v njegovem glasu. »nočem, da si žalosten timothy, oprosti,« je dejala kakor otrok, ki se opravičuje zaradi tega, ker je naredil eno veliko neumnost in sedaj ga odrasel človek krega zaradi tega. »torej ima srečo, da sem zadeta, sicer se ne bi smejala« je dejala ter zadevi je res sledil njen smeh. oh, seveda ni bilo pomembno, da – jo je prav zanimalo kako nepomembno bi bilo, če bi se sedaj prikazala tule trezna in bi namesto navala hm, veselja ali v kakšnem koli transu je že bila, imela napad jeze – precej neprijetna zadeva bi nastala. »sedaj veš,« se je zadovoljno nasmehnila ter pogledala proti timu, kakor da bi mu hotela povedati, da sedaj tudi če kaj preveč pove, posebnih obsodb, razen prevare že ni moglo več biti. »sploh ne dvomim,« je s sarkazmom komentirala njene besede ter se zahihitala ob tem pa naslonila na steno. bilo je pravzaprav prijetno, da je ni nihče več tresel, veliko lažje je bilo, če je bila tako naslonjena na steno. skomignila je z rameni, ob njenih besedah. »če me občutek ne vara, je otrok moj, ne vajin, kajne?« je dejala ter za kratek hip pogledala k timothyju – vedela je, da bi ga te besede utegnile prizadeti in posledično ni bila sposobna obdržati pogleda na njem, ne na njegovih skrušenih očeh. to je bilo edino, kar bi jo še kolikor toliko uspelo strezniti, tega pa ni hotela. »dragica moja, naj ti razložim, nekaj stvari o meni, prav?« je dejala ter ob tem zopet narahlo privzdignila obrvi ter se za hip zahihitala, nato pa zresnila. »viski bi. kje imava viski, tim?« je zamrmrala ter se počasi odpravila po kuhinji, čeprav je ob tem delovalo, da bo zdaj, zdaj padla. »kot prvo – prvič sem v tem stanju in ne moreš mi reči, da se redno drogiram in pijem, ker tega ne počnem. od tega enkrat mu res ne more blazno veliko škoditi. oziroma ji ne more. sem že omenila, da bo deklica?« je dejala ter ob tem se ji je na obraz zarisal ogromen nasmešek, za katerega bi človek posumil, da je bil celo resničen in ne posledica njenega stanja – vendar iskreno, res se je veselila tega dejstva, da bo imela punčko. že sedaj jo je videla – s svetlimi kodri in njegovimi očmi. ob misli na to je avtomatsko pogledala proti bratu. ja, to je bilo tisto, kar si je želela. »in prekleto, saj imam samo dvajset let. in če smo iskrene, bi mogla dekleta pri mojih letih početi vse drugo, kar počnem ponavadi. recimo to, kar počnem sedaj. in glede družbe… če ti rečem, da sem v tolpi, ti bo najbrž jasno, da vse skupaj ne temelji ravno na izkazovanju, pač pa je to preprosto del vsega, kajne? na kratko, sedaj razumeš, zakaj je nisem hotela, ne bo ji ravno najlepše, vendar…« je dejala ter začela stikati za kozarci, ko ji je eden padel ter jo porezal po dlani ter se je ob tem namrščila. »prekleto,« je zamrmrala in vzela drugega ter pustila steklovino na tleh, ko se je zopet odpravila naokoli. »zares bi viski,« je dodala ter se zopet začela hihitati. trenutek resnosti je minil. »kakor, da mi je mar,« je skomignila z rameni, ko je prišla v dnevno sobo ter se ob tem zopet zasmejala in ko ji je le uspelo, da je prenehala, se je vzravnala ter pogledala po omarah. »v eni izmed teh je, vendar sedaj se vse tako vrti in ne vem katera je« se je namrdnila, ob njenem vprašanju najprej skomignila z rameni, nato se pa tipično zahihitala. »vse kar so mi dali. sem pojasnila dovolj?«

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 8:37 pm

tag, poppy & carrie smitten

z dlanjo je segel med svoje goste lase, med tem ko se je moral precej spretno boriti sam s seboj, da ni dovolil prekleto otročjim solzam, da bi se mu ulile izza oči. prekleta poppy, prekleta, prekleta poppy. skoraj je ni mogel gledati, tako zelo mu je srce počilo vsakič, ko je izjavila nov stavek, s katerim, tako se je zdelo, ga je hotela samo dodatno prizadeti. potem se je nenadoma za njene besede pijanosti pričela zanimati carrie in poppy jo je samo dodatno podžgala z novim ognjem. za trenutek so se oči obeh deklet znašle na njem, od kratkega stika s poppy je odpotoval do veliko daljšega s carrie. uničila bo vse, kar je imel sedaj sezidanega, vse, kar mu je zagotavljalo vsaj delno stabilnost, vsaj majhen kanček sreče.. in presrečna je bila, ker je lahko to storila. srce se mu je lomilo ob misli, da je bila to tista, ki jo je ljubil; in da mu je bila vendarle pripravljena tako uničiti vse, kar je imel. »nič,« je zavzdihnil in zmajal z glavo in s prsti vnovič zdrsel skozi lase, ker prav zares ni vedel, kaj za vraga naj stori sam s seboj. »nič, pijana je in zadeta je in povzročiti hoče sranje,« da bi me ranila, se je dopolnil v mislih; ni si je drznil pogledati, njegove oči so obstale nekje pri carrie, med tem ko je vročično razmišljal o tem, kaj naj s svojo ljubo stori, preden bo.. preden bo izdala preveč.

njene besede je odrinil, kot je tudi odrinil njen pogled, ki ga je začutil na zatilju; prekleto, je bilo mar to zares potrebno? to velikansko dokazovanje kontrole v njuni ljubezni? mu je morala na vsakem koraku dokazati, da je ona tista, ki drži vajeti, da je ona tista, ki lahko v enem samem momentu uniči in izbriše prav vse, kar mu je pri srcu? da lahko odžene carrie z nekaj besedami, da lahko odplavi otroka z nekaj alkohola, s kakšno tabletko morda, če bo potrebno.. njegove ustnice so se tresle, njegove solzne oči so se usmerile v tla, njegova tresoča dlan se je oprijela stene, da bi našel podporo, ki jo je tisti trenutek prav gotovo potreboval. odsotno je poslušal njun pogovor, vsake toliko je zavzdihnil, pogled je prvič vzdignil, ko je poppy omenila otroka kot edinole njeno lastnino. srečala sta se z očmi, njen ogenj, njegova žalost, bilo je, kot bi med njima nastala majhna eksplozija. zmajal je z glavo, stisnil je zobe; prvič v življenju je bil resnično jezen nanjo.

»nobenega viskija ne boš,« jo je uničeno, a odločno zavrnil skozi stisnjene zobe, ko je znova povzdignil pogled, njeno telo je tačas že romalo po kuhinji; eden izmed kozarcev je zgrmel po tleh, se razpočil, na njeni dlani pustil krvavo sled. za trenutek je trznil; najraje bi skočil za njo, ji pomagal, a kaj, ko je vedel, da ga ni hotela. v tem stanju.. v tem stanju ji je bilo zanj vseeno. še več kot vseeno; načrtno mu je privoščila mizerijo, ker ji njegovo dekle ni bilo po godu.. ali pa morda celo iz kakšnega drugega razloga, sploh ni dvomil, da mu jih bo naštela vse po spisku. večer je bil mlad, ona pa napičena od vsega, kar je zmetala vase. pogled ji je znova pobegnil h carrie, potreboval je njeno pomoč, a bilo ga je strah. zvenela je bolj odločno, kot je zvenel on, bolj racionalno, kot bi sam kdajkoli mogel zveneti. hvaležen ji je bil.

beseda deklica je znova prestregla njegovo uho in zdaj je njegov pogled frapirano ujel njenega; otrpnil je. tako je bila torej pripravljena škodovati njuni.. njuni deklici? »nehaj,« je nenadoma njegov rezek krik prestregel vse, ves kaos, ki se je razlezel po dnevni sobi; v trenutku je bil pri njej, zagrabil je za njena zapestja, preden bi utegnila noreti dalje. »nehaj, prekleto!« moral je delovati strašljivo; obraz je pačil, da bi prestregel solze, ki so se mu želele uliti po licih in tresel se je, ko je lovil sapo, da bi ostal priseben - zaradi nje. »ničesar več ne boš pila! povedala nama boš točno, kaj si vzela! nehala se boš obnašati kot prekleti otrok!« in ko se mu je hotela izmuzniti, jo je prijel še močneje; ni ga bilo strah, da bi jo ranil, če je to pomenilo.. če je to pomenilo, da jo bo rešil pred samo seboj.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Pon Maj 27, 2013 9:21 pm

tag; poppy and timothy ;33

samo da je omenila tima ob njenem vprašanju, se je s pogledom zavrtala vanj v pričakovanju njegovega odgovora. rahlo neprepričano je prikimala z glavo ob njegovem odgovoru, ki ji ni povedal veliko, a šesti čut ji je pravil da ni bilo preveč resnice v teh besedah in je mogoče samo zatavala v bolečo točko, ki jo je bilo pametno pustiti pri miru, kakor se obregati ob njo. » si prepričan da je samo to ? « ga je kljub vsemu vprašala in iskala smisel v njegovih očeh. ljudje niso mogli kar tako iz ničesar praviti, da so prav oči zrcalo človeške duše, ter znajo včasih prav na lepem srebrnem pladnju servirati jasen odgovor, a očitno situacija ni bila ravno prava, da bi ga znala kaj bolj podrobno pogledati, ko je bila v njih veliki večina bolj kopica negativno usmerjenih čustev, predvsem zaradi stanja njegove sestre in tu mu je dala veliko točko odobravanja, saj je tudi njo skrbelo in z dekletom niti pol ni bilo tako blizu, čeprav si je želelo. bila je pomembna njemu in s tem je bila pomembna tudi njej. njeno obnašanje pa je bilo skrb vzbujajoč, predvsem zato ker je v njej rastlo bitje, sicer bi reakcije obeh bile zgolj v presenečenju, da se je takšna prikazala in v neki skrbi za njo, tako pa sta bila lahko oba v veliki meri zaskrbljena tudi za nedolžnega otroka, ki je rastel v njej. » prav zato, ker je tvoj bi morala biti odgovorna, kar se njega tiče, « ji je zatrdila, ko je otroka polastila in dodatno dokazala da je bil njen in zgolj samo njej. dobro, bil je njen, a prav zato je morala zanj dodatno skrbeti in misliti v njegovo dobro, kar pa definitivno ni počela, ko si je dovolila priti v takšno stanje in na koncu situacijo samo slabšati z iskanjem viskija, ki sedaj res ni bilo na mestu, ko je vsega v sebi imela že nad mejo. » ne smeš govoriti tako. tudi enkrat je lahko nevarno. poglej se ! komaj se držiš na nogah, kaj bi bilo če bi padla in doživela spontani splav ? ali pa bi to pustilo resnejše posledice na otroku, zaradi tvoje malomarnosti ? tukaj ni enkrat, ampak je nikoli, « se je iz nje sedaj oglašala tista zdravniška etika, da ji pove kar ji gre in glede na poglede timothyja je imela tudi njegovo odobravanje da posega kolikor se le da, pa čeprav ji tega ni bila dolžna početi, tako kot ona ni bila dolžna poslušati nje.
» lahko ji je lepše, če se ti rešiš vsega sranja v katerega si se zakopala. toda, kjer ni truda, potem tam tudi rezultata ni, poppy, « se je odzvala in poskušala prekriti tisti presenečen ton njenega glasu nas njenimi besedami in nad tistim s čimer se je ona sama ukvarjala. hotela je že nadaljevati o tem kako lahko poskrbi za svoj izstop, ter prosi tima naj jo zaščiti s svojim poklicem, a se je pri njej zgodila nesreča in ob tem je sama samo stresla z glavo, ko je na račun njenega poseganja prišla tudi oskrbitev njene malenkostne rane. » odmisli viski in misli na otroka, « je dejala in stopila tudi sama s svojega mesta proti prostoru v katerem se je sedaj nahajala poppy in se zdrznila ob tonu, ki je prihajal s strani edinega moškega v prostoru. stopila je za njim in položila svoje dlani na njegova ramena, ter ga poskušala pomiriti. » tim…s tem ničesar ne boš rešil, če se je boš tako močno oklepal. nočeš je zares raniti, « je dejala in za sekundo zdrsela sprva navzdol in nato rahlo navzgor po njegovem golem hrbtu in poskušala ga odmakniti od poppy in jo izviti iz njegovega oprijema, kajti sama je lahko samo še trikrat bolj burno odreagirala in na koncu ne bi prišli nikamor. » ne potrebuje nama povedati, če noče. mogoče se niti ne spomni, poglej jo. « tokrat se je obračala proti svojemu fantu in mu namenila mil pogled, ki mu je za vsaj malo lahko dal vedeti, da je tako ali tako na varnem in da bo njena situacija minila. » vendar o viskiju lahko samo sanjaš. veš kaj bo sledilo zate ? hladen tuš in postelja, « je slednje besede namenila tokrat poppy.

Naslov sporočila: Re: apartment C2 Tor Maj 28, 2013 1:05 pm

tag here is timothy and carrie. smitten3

and i wrote around 634 words.

ob njenih besedah se je zdrznila. pa ne zato, ker bi jo bilo strah, da je ona kaj v bistvu naredila. vendar, da bi doživela spontani splav… avtomatsko je roke zaobjela okoli svojega trebuha, kakor da bi se res bala, da se bo kaj takega zgodilo, nato pa pogled umaknila stran, saj je imela občutek, da ji bo v tem primeru, če bo gledala proti njej, to še res vcepila v glavo. prekleta mala nadležna barbika. proti timothyju pa preprosto ni bila sposobna pogledati. preprosto res ne, ker je vedela, da so ga njene besede bolele in res ji je bilo jasno, da se bo zaradi tega sovražila, ko bo prišla k sebi, vendar v tem trenutku se je bilo najlažje izogibati njegovemu pogledu ter odmisliti njegovo pozornost – če je seveda hotela še malo uživati v tem valu navdušenja, ki jo je prevzel. »mislim nanjo še preveč, verjemi,« je zamrmrala na njene besede in zopet pričakovala val pridig, kako zares ne skrbi za otroka. prekleto, kako sta bila dolgočasna, res sta bila. za bitjece pod njenim srcem je sama skrbela povsem dosti in nista se imela pravice vmešavati. niti timothy ne, ne po tistem, ko ji je zadnjič znal obljubiti vse po vrsti, sedaj pa je vse skupaj izginilo v zrak, kakor da tega ne bi bilo. seveda, preveč je bila naivna, sploh kar se njega tiče. nič novega. sprva je ignorirala njegove besede, kar glede viskija. zares ju ni razumela, zakaj sta bila tako resna, ko pa je bilo vse tako zabavno. vsaj bilo, malce prej. skoraj poskočila je na mestu ob njegovem grobem glasu ter nekajkrat je zamežikala, kakor da ni sposobna dojeti, kaj se dogaja. in ko jo je grobo zgrabil za njena drobcena zapestja, je v hipu povsem otrpla, ne sposobna se premakniti, le s povsem zmedenim pogledom gledala vanj. njeno dihanje je naenkrat postalo hitrejše ter občutek je imela, da je za nekaj hipov bila zopet v stiku z realnostjo. tiste zabave definitivno ni več videla. »tim,…« je zamrmrala ter poskusila osvoboditi svoja zapestja, vendar jo je le še trdneje prijel ter ob tem se je namrdnila, ko je posledično čutila bolečino v zapestjih. »timothy boli me, izpusti me« je zamrmrala ter odkimala z glavo ob njegovih besedah in čutila, kako jo je naenkrat navdal strah in žalost. »prosim, boli me. zakaj… nočem, da me poškoduješ« je zatarnala ter po tiho zavzdihnila, kakor da bi se bala, da bo drugače zopet eksplodiral. v hipu je izkoristila carrijine besede ter jih ovila v vprašanje. »res bi to naredil?« je dejala ter v oči so ji prišle solze – po eni strani zaradi dejanske žalosti, ki jo je sedaj občutila, ko se je zavedala, kaj mu je naredila, vendar pa hkrati tudi zaradi jeze, ker jo je tako grobo držal in navsezadnje – situacijo je morala izkoristiti ter preprosto oditi stran od njiju, nista je razumela, nista je hotela razumeti. »kaj hočeš slišati?« je naenkrat žalost prevzela jeza ter kljubovalno se mu je zazrla v oči, ne da bi se pri tem ozirala na svetlolaskine besede. »da sem se napila do mrtvega tudi? mislim, da si opazil. da sem kadila travo? po mojem si tudi to zaznal. in kaj je sledilo potem? ne vem, ne spomnim se ničesar. in sedaj… me lahko spustiš, če si hotel, da bom imela morda zapestja, se mi zdi, da si to že dosegel« je delovala ter jezno zavzdihnila. oh prekleto da ne, o tušu je lahko svetlolaska le sanjala. v hipu, ko jo bo izpustil, bo stekla v njeno sobo ter se zaklenila notri. kakor nekaj letna punčka? morda. vendar res ju ni hotela več gledati, hotela je mir in bila je prepričana, da ga bo tam dobila. tega nesmisla, ko sta ji vcepljala v glavo, kakšno bi njeno življenje moralo biti, definitivno ni nameravala več prenašati.