Občutkov ob prejemu novice, da bo naslednjo nalogo za tolpo opravljala z boksarjem, kateremu je nekaj dni nazaj dovolila, da jo je položil, se za lastno dobro ni trudila analizirati. Če je samo pomislila, da mu je, ko je vstopila v tisto prekleto garderobo, nameravala zgolj nazorno razložiti, naj se je nikdar več ne dotakne, se je je lotil močan glavobol. Ob nekdaj je imela šibko točko, ko je šlo za njemu podobne moške, a tega si tudi v tem trenutku še ni bila pripravljena priznati. »Saj je samo navadna misija, nič posebnega,« je mislila sama pri sebi, nato pa zavila z očmi, ko je izvedela, da bosta (kako prikladno!) igrala moža in ženo. »Sanjska situacija, vsekakor,« je zamrmrala sama pri sebi, ko je snela čelado in se sedeč na svojem motorju ozrla na okoli. Bila je na osamljenem dvorišču nekaj ulic od motela, kjer naj bi se z Brodyem, kot je izvedela, da je mišičnjaku ime, dobila pred dobrimi petimi minutami. Z roko si je šla skozi lase in nekoliko popravila škodo, ki jo je naredila čelada, medtem pa je na dvorišče zapeljal avto in jo osvetlil z žarometi. Njeno do tedaj dokaj dobro razpoloženje se je za nekaj stopinj ohladilo, ko je opazovala, kako je parkiral in čakala, da se primajal do nje. »Zamujaš,« ga je brez uvodnih ceremonij hladno obvestila, nato pa stopila z motorja in odprla predal pod sedežem. Vanj je spravila čelado, še prej pa iz njega vzela šal, ki si ga je ovila okoli vratu in s tem zakrila tatu, ki ga je dekolte njene majice razkrival in bi nocoj pritegnil veliko preveč pozornosti. »Greva?«

Ni vedela, kaj pričakovati po tistem pripetljaju v garderobi, zato je bolj ali manj molčala. Vso pot do motela, ki sta jo prepešačila, je brezizrazno žvečila žvečilni gumi, ki ga je imela vedno kje pri roki. Šele kakih sto metrov pred motelom se je obrnila proti njemu in ob arogantnem nasmešku zavila z očmi. »Imaš kartoteko?« se je pozanimala in v mislih še enkrat preletela zadano nalogo. Del o permanentnem sporočilu je v njej vedno, ko je pomislila nanj, sprožil val adrenalin, kajti priložnost je kar klicala po enem izmed njenih rezil. V vlogo zaljubljene neveste se je vživela šele na samem pragu recepcije motela, ko je svojo roko ovila okoli Brodyeve in se tesno privila obenj. Na obraz si je nadela trapast nasmešek zatreskane najstnice in se ob vhodu veselo zahihitala. Počutila se je izredno neumno, a to v tistem trenutku ni bilo pomembno. »Rezerviran imava apartma za mladoporočence,« je ponosno oznanila receptorki, nato pa zaplahutala s trepalnicami in se znova bebasto nasmehnila, ko se je obrnila nazaj k rjavolascu. »Na ime Smith.«

»Dobro da vem,« je ob odgovoru prikimala in celo rahlo ukrivila kotičke ust. Nepoznan teren je načeloma ni pretirano motil, vendar sta tokrat morala sodelovati in bila je rahlo v dvomih. Nalogo je imela namen opraviti ne glede na vse, ker je krvavo potrebovala denar, in njegova pripravljenost na delo jo je ravno dovolj pomirila, da je lahko začela uživati v delu. Kot majhna deklica si nikoli ne bi izbrala te službe, a sedaj, ko se je znašla v njej se ji je zdela pisana na kožo. Morda bi, če bi bile doma okoliščine drugačne postala igralka, kdo bi vedel. Šlo ji je vsekakor zadosti dobro, saj receptorka ob njenem hlinjenem hihitanju ni niti pomislila, da bi lahko bilo zlagano. Morda je imelo pri tem kaj opraviti tudi dejstvo, da njegove roke okoli njenega pasu niso bile ravno moteče, kot tudi poljubi, ki jih je nizal po dolžini njenega vratu. Ob ugrizu v očesno mečico ji je komaj uspelo zadržati vzdih; dotik jo je ujel popolnoma nepripravljeno, zaradi česar se je receptorki na hitro zahvalila, nato pa držeč Brodyevo roko hitro stopila proti dvigalu.

Kakor hitro so se vrata dvigala zaprla je stopila korak nazaj in s tem pridobila nekaj nujno potrebnega osebnega prostora. »Mislim, da nimaš te sreče,« je odgovorila, nato pa premerila ozko dvigalo. Dvigalo je bilo v primerjavi z nekaterimi prostori, v katerih je že bila, precej prostorno. Hvala bogu, da je obvladala gimnastiko. Ob misli na to so se ju ustnice razširile v nasmešek, takrat pa se je dvigalo ustavilo v njunem nadstropju. »Zabavno?« je narejeno zamišljeno ponovila, nato pa skomignila z rameni. »Kaj pa vem. Morda pa sem se samo pretvarjala.« Ni vedela, zakaj je čutila potrebo, da mu vrne izzivanje, a vsekakor mu ni imela namena ostati dolžna. Počakala je, da je odklenil vrata, nato pa ga ob poklonu, ki ga je izvedel, premerila z visoko dvignjeno obrvjo. Vstopila je in se razgledala po tako imenovanem apartmaju, ki je bil pravzaprav zgolj malo večja soba s kavčem nasproti ogromne zakonske postelje. Iz mizice je pobrala daljinec in prižgala televizijo, za vsak primer, če bi imel kdo od sosedov morda voljo do prisluškovanja, in ošinila uro na steni. Bilo je šele pol deset, vsaj po njenem mnenju še nekoliko prezgodaj. »Torej, kakšen je načrt?« Brez, da bi se posebej ozirala na sodelavca se je vrgla na posteljo in se udobno namestila, preden je temnolascu namenila vprašujoč pogled. »Kako natančno pravzaprav sploh nameravaš priti v njegovo sobo?« Zase je ni skrbelo – okno eno nadstropje nižje je bilo po štirih letih trapeza mala malica. »In glede na to, da pred enajsto verjetno ne bo zaspal – kaj za vraga naj počneva do takrat?«

Napetost na njegovem obrazu jo je presenetljivo zabavala. Do sedaj se je že popolnoma sprostila in prepričana je bila, da bo naloga lahko prislužen denar, zaradi česar je njena nataknjenost izginila nekam v noč. Nasprotno pa je njegova očitno vstopila skupaj z njima. Ob misli, da mu je pustila trajen spominek se je na njenem obrazu zaiskril aroganten nasmešek. »Pa naj bo po tvoje,« se je obrnila in stopila proti njemu, da je bila od njega oddaljena samo še za korak. Kratek korak. »Bilo je dobro. Zelo dobro.« Ustnice so se rahlo razprle, pogled pa je izražal gorečo željo po ponovitvi tiste urice. Ampak ne zdaj. Zdaj je bil na vrsti denar, zato mu je namenila nekoliko presladek nasmešek, ki je na njene besede vrgel senco dvoma, in se nato udobno namestila na postelji. Kar ni trajalo dolgo, saj je bilo v sobi pretoplo za usnjeno jakno, ki jo je slekla in malomarno vrgla čez stol ob steni. Ob besedi igračkanje so se njene ustnice znova razširile v nasmešek, tokrat v iskreno pristnega. Z levico je segla do bulerja, kjer je imela v notranjosti skrit poseben žepek, in iz njega potegnila gladko, kot britev ostro rezilo, ob katerem je njen nasmešek postal malodane obožujoč. Ljubila je hladno jeklo rezila in ko ga je zavrtela med prsti je zadovoljno zamrmrala: »To bi bilo nadvse prijazno od tebe. Poleg tega imam nekaj idej.« Večer se za moškega nadstropje pod njima vsekakor ne bo končal lepo. Rezilo je skrbno pospravila. »Meni je v vsakem primeru prav. Samo povej in sva že spodaj.« Pretegnila se je, vedoč, da je njegov pogled zdrsnil z njenega obraza in da je njeno dejanje poudarilo vsa prava mesta. Moški je bilo res preprosto sukati okoli prsta. »Še dobro, da veš bolje,« je igrivo odvrnila, nato pa skočila pokonci in se tudi sama približala oknu, preverjajoč njegov zunanji del. Okenska polica je bila dovolj široka, da zadeva ne bi smela povzročati problemov, do ona pod njima pa je bilo približno meter in pol; nič posebno zahtevnega. Ko je priznal njen prav se je šokirano obrnila, z odgovorom pripravljenim na koncu jezika, vendar je namesto tega raje obmolknila. Zadeva je bila resnejša, kot bi si želela. »Preveriš kaj?« je namrščeno vprašala, ko ni mogla ugotoviti na kaj cilja. Opazil kaj? Razen las, ki so žareli kot rdeča luč na semaforju, in tatujev ni bila čisto nič posebnega – zgolj ženska, ki se je trudila preživeti v tem krutem svetu. Zakaj jo je bilo torej strah odgovora? Občutek se je le še okrepil, ko ji je obrnil hrbet in ni vedela, kaj za hudiča naj stori. »Ja, bilo je.« Izkušenj z medčloveškimi odnosi ali iskrenimi pogovori s svojim zajebanim otroštvom sploh ni imela, zato tudi ni imela pojma, kaj naj v tem trenutku stori. Seks je bil edina stvar, na katero se je v tem lahko zanesla, zato je stopila bliže, tako da se je s svojim telesom skorajda dotikala njegovega hrbta in stopila na prste: »In če bova tu hitro opravila ti lahko kasneje pokažem nekaj zeloo zanimivih trikov.« K vragu z vsem, želela si ga je. Spet. Tukaj. Zdaj.

Otežuje mu koncentracijo? Njen obraz je skušal biti namrščen in presenečen hkrati, a se ji ni preveč posrečilo – oboje je premagal smeh, ko je Brodyev pogled zdrsnil do noža v njeni roki. »Oh, srček, saj ti ne bom nič naredila.« Temnolaščeva reakcija jo je spravila v zelo dobro voljo, kot tudi njegove naslednje besede, ob katerih se je njeno telo izdajalsko napelo. »Ali pač.« Dvakrat je morala premisliti, ali res hoče pospraviti rezilo, saj je ponudba v njene misli priklicala nespodobno sliko, ki se ji je bilo zelo težko odpovedati. Brody na beli motelski posteljnini, njuna oblačila že davno pozabljena nekje na tleh in ona, ki … Ne! Res bi morala več pozornosti nameniti nalogi, ki ju je čakala. Navsezadnje bo potem več kot dovolj časa za vse ostalo, kar se ji je sedaj motalo po glavi. S širokim nasmeškom je zato nož vendarle pospravila. »Glede tega bova pa še videla.« Čeprav bi bila kombinacija njega in njenih najljubših igračk popolna. Uh. Se ji je samo zdelo, ali je v sobi postajalo nekoliko vroče?

Priznanje, ki je povsem nepričakovano prišlo iz njegovih ust, je za nekaj minut zaprlo njena. Zvenelo je hudo patetično, a poleg vsega sranja, ki ji ga je ob prepričevanju v pobeg naložil Marco, je bila to najbolj romantiki podobna izjava, ki jo je kadarkoli dobila. Trenutno je bilo njeno mnenje o klišejih precej deljeno. Ah, k vragu, s tem; važno, da je bil seks dober, dlje se ne bo spuščala. »Predvidevam, da je bil tvoj odgovor: prekleto, ja!« Stalen arogantni nasmešek je bil nazaj na njenih ustnicah. Pogovor je hvalabogu prešel na delo in ob ukazu je posmehljivo salutirala. »Seveda, šefe. In ne skrbi zame – spodaj bom prej kot ti. Samo pazi, da ne padeš in si polomiš tega čednega obraza.« Zarežala se je in mu pomežiknila: »Zeeelooo, zelo zanimivih.« Počakala je, da je zlezel skozi okno, pri čemer mu je nagajivo pomahala, preden je dodala: »To tudi pričakujem.« Še sama je stopila do okna, kjer je opazovala, kako je med spustom napenjal mišice in ob tem uživala v razgledu. Njena iztočnica je bil zvok razbitega stekla: sedla je na okensko polico s hrbtom obrnjena proti cesti, nato pa zdrsnila nekoliko nižje, tako da je napol visela s police in se je oklepala le še z meči. Od tam je bil potreben zgolj dober oprijem, ki ga je našla v drogu za zastavo tik nad oknom njune žrtve. Za hip je na njem naredila stojo, nato pa se je zavihtela navzdol naravnost skozi okno in pristala na kolenih, le slab meter za boksarjem. Ta je imel eno roko že pritisnjeno čez usta za glavo nižjega svetlolasca, da ta ni mogel kakorkoli poklicati pomoči, z drugo roko pa ga je držal pri miru. Ni si mogla kaj, da ne bi občudovala njegove hitrosti, ko je na hitro izginila v kopalnico in se vrnila z brisačo. Odmaknila je Brodyevo roko in v široko odprta usta, pripravljena na krik, zatlačila belo tkanino. Dreti se torej revež ni več mogel, glede premikanja pa je oplel takoj, ko se je pustil prijeti njenemu partnerju. Navsezadnje je bil temnolasec poklicni pretepač, česar pa se ubogi revež v njegovem primežu očitno ni zavedal. »Na tvojem mestu bi se umirila in si s tem prihranila nekaj dodatnih, povsem nepotrebnih modric,« se je nagnila k tarči, kot bi mu hotela zaupati kaj skrivnostnega. Ja, seveda. »Umiri se, pa bom morda dobre volje, ko se bom igrala s tabo.« V roki se ji je zasvetlikalo rezilo, ki ga je ob pristanku potegnila iz čevlja, na obrazu pa je enko žarel nekoliko izprijen nasmešek. Naslednje besede je namenila nekoliko višje, k njenemu temnolasemu sodelavcu: »Verjetno pod to jakno ne skrivaš tudi kake vrvi, a?«

Zagotovo ni bila rojena, da bi bila pridna punčka. Tega se je sedaj, ko v očeh popolnega neznanca zagledala strah, zavedala bolje kot kadarkoli prej. Bila je preveč izven okvira normalnega, da bi se lahko vklopila nazaj, tudi če bi se hotela. Njena preteklost, cela vrsta čudnih zanimanj in povsem drugačen pogled na svet – to je bila ona. Ženska, ki dela v tolpi ni opravljala iz nuje ampak iz čistega užitka. Kje drugje bi ji plačali za igračkanje? Nikjer. »Bolje zanj, da res.« Njen pogled je bil fiksiran na moškega, ki se je zameril njenemu šefu, ko je v mislih sestavljala najrazličnejše načine za poigravanje z njim. Priložnost je bila preveč prikladna, da je ne bi do potankosti izkoristila. »Škoda. Skavti bi bili verjetno precej bolj zanimivi s tabo kot članom.« Prepustila se je smehu ob podobi na Brodya v skavtski opremi, ne meneč se za situacijo, ki temu ni bila najbolj primerna. Kdaj pa je njo že sploh zanimalo, kaj je primerno ali ne? Iznajdljivost, ki jo je pokazal ob uporabi kravate, ga je pri njej postavila le še stopničko više, sploh, ko ji je ubogega človeka nato dostavil praktično pred noge. Vedela je, da bi jo to moralo skrbeti, a je preprosto ni; bil je čeden, seks je bil fantastičen in ni kompliciral. Zakaj pokvariti več kot zgolj dobro zabavo z analiziranjem? Pokimala je ob Brodyevem malem govoru in ob tem levico uprla v bok, z desnico pa med prsti znova spretno zasukala rezilo. »Saj bi te vprašala, kakšen način ti je najbolj pri srcu, pa se mi zdiš nekam nedružaben.« Ob tem se je narejeno namrščila in zmajala z glavo kot učiteljica v vrtcu: »Tsk, tsk, tsk. Veš kaj me resnično razjezi?« Popolnoma se je vživela v igro in se celo nagnila k njemu, kot bi imel gospod Donaldson težave z razumevanjem. »Nevljudnost. Veš kaj naredim z nevljudnimi ljudmi?« Izza sebe je zaslišala pridušen tlesk, ko je mapa z dokazi proti Marku pristala na mizi. Še zadnja kljukica na seznamu opravil – razen prepričevanja, ki ga je nameravala ravnokar izvesti. »Naučim jih lekcije.« Zravnala se je in na sebi začutila znan dotik, ob katerem se njeno telo napelo kot struna. Že tako je imela težave z odločanjem med užitkom igre, ki jo je imela pripravljeno za neposlušneža pred njo, in Brodyem, ko je njegova roka zdrsnila mimo njenih prsi proti gumbu na hlačah pa si ga je želela samo pritisniti ob steno in mu kar pred Donaldsom pokazati, kako zelo potrebna je. Njeno telo se je voljno izbočilo proti njegovi dlani, glavo pa je ob njegovem šepetu samodejno nagnila na stran. Učinek, ki ga je imel nanjo je bil skorajda zastrašujoč, a se ni obremenjevala. Z nasmeškom na ustnicah je prikimala, nato pa stopila za klečečega svetlolasca, ga prijela za lase in mu glavo sunkovito potegnila nazaj. Nagrajena je bila s stokom bolečine, ki je prerasel v vrisk, ko je ob izpostavljen vrat pritisnila svoj nož in z njim nežno potegnila, da je naredila kot las tanko ureznino. Ta ni bila nevarna, vendar je vedela, da skeli kot hudič, kar je dokazal tudi spačen izraz na obrazu možakarja. »Prvo pravilo: lagati ni lepo.« Nož je zataknila za prvi gumb njegove srajce, ki jo je z enim samim gibom nato razrezala po dolžini, s čemer si je pridobila novo delovno površino. »Kot tudi ne krasti.« Nova zareza, tokrat po sredini prsnega koša. »Ali izdajati.« In še enkrat po isti poti, za večji učinek. »Če pa počneš vse troje skupaj, kot ste to počeli vi, gospod Donaldson…« Znova je močno potegnila za njegove lase, ki jih je še vedno držala v pesti, da je odprl sedaj že nekoliko solzne oči in ji vrnil pogled: »Si ne zaslužite nobene milosti.« Nož je tokrat potoval preko njegove spodnje ustnice vse do brade in povzročal dovolj močno skelenje, da je svetlolasec nepremišljeno zakričal in s tem le še dodatno poglobil ureznino. Bedak. Stopila je predenj, ga prijela za brado in znova prisilila, da ji je pogledal v oči. »Sva se torej razumela? Ali se bom morala lotiti delikatnejših območij?« Eno nogo je pomaknila naprej, natančneje točno na izmečkovo mednožje, na katerega je z vsako besedo močneje pritiskala. Moški je javkal in cvilil kot prašič, nje pa predstava ni niti malo ganila. Stopila je le še močneje in z izprijenim nasmeškom znova vprašala: »Postavila sem vprašanje. Sva se razumela?« Ob divjem kimanju in dušečem zvoku, ko kreten zaradi solz ni mogel do zraka, je nogo umaknila, ga potrepljala po živo rdečem licu in zažgolela: »Sem vedal, da se bova dobro razumela.« Obrnila se je že, kot da bi nameravala oditi, vendar se je nato še zadnjič sklonila z njemu in mu nad srce vrezala črko A kot majhen opomnik na njegove grehe. »Ko te bo naslednjič prijelo, da bi se igral šefa, se spomni na tole.« je potrepljala novo nastalo rano, ne meneč se za bolečino, ki jo je s tem povzročala. »In dobro premisli, ali želiš, da te znova obiščem ali ne.« S temi besedami je vstala, objokanega svetlolasca potisnila, da je padel po tleh in se obrnila k Brodyu: »Rekla bi, da sva tukaj končala. Razen, če želiš še ti kaj dodati?«

Za normalno osebo se je veliko preveč vživela v malo epizodo mučenja, ki ga je izvajala. Adrenalin je polnil njene žile in brez sramu je lahko priznala, da je uživala. V vsakem potegu noža, vsaki zarezi, vsakem stoku bolečine. Užitek, pomešan z občutkom moči in nepremagljivosti. Še dobro, da se ni štela za povsem normalno. Šele močna roka, ki jo je potegnila proč od njenega objekta izživljanja, jo je opomnila na Brodya, katerega pogled je bil dovolj zgovoren, da je vedela, da je užival v predstavi. »Hvala.« Ponosen nasmešek, ki je ukrivil njene ustnice, je bil očitno le še pika na i za svetlolasca na tleh, kajti tulil je kot da bi mu odirala kožo. Ob pogledu nanj ji je bilo skorajda slabo. Bil je navaden črv, izmeček, ki je bil dovolj neumen, da je verjel svojim sposobnostim in skušal sedeti na dveh stolih hkrati. Napaka. Kot da že to ni bilo dovolj pa je ob vsaki novi ureznini tulil kot petletni deček. Pravzaprav, je pomislila, petletni deček bi bolje prenesel tole kot on. Morda je bila pristranska, a na to je gledala skozi svojo izkušnjo. Preživela je pet let vsakodnevnega pretepanja, pa pred Theom nikdar ni potočila ene same solze ali izustila krika. Bila je odločna in močna, nekaj, kar izmeček pred njo ne bo nikoli. Brez besed je sledila Brodyu do telefona in se med klicem naslonila nanj, z mislimi še vedno daleč v preteklosti, za katero se ni mogla odločiti, ali jo je obžalovala ali ne. Navsezadnje, kdo ve, kje bi bila, če bi bila vse življenje edinka, pridna, vzorna mala očkova deklica? Njen trenutni položaj ji je vsekakor dovolj ugajal, da ne bi šla nazaj. Pregnala je težke misli in se raje osredotočila na sedanjost, še bolje: na rjavolasca, ki je z levico risal kroge po njenem ramenu. Nežen dotik je v njej sprožil val ugodja, zaradi katerega se je na njenem obrazu znova prikazal nasmešek, tokrat vse prej kot nedolžen. Z dlanjo je počasi spolzela iz temnolaščevega prsnega koša navzdol in se ustavila tik nad robom kavbojk ravno, ko je končal pogovor. »Hm… Če se prav spomnim moram poravnati še nekaj obljub. Moje stanovanje?« Bilo je dovolj zgodaj, da je vedela, da njenega ljubega bratca ne bo doma. Pa četudi bi bil, njegova smola. Z nasmeškom je pograbila Brodyevo roko in stopila proti oknu. Potrebnih je bilo le nekaj minut, da sta se iz prvega nadstropja spustila do tal in ko je sedla na motor je v daljavi že lahko zaslišala zavijanje policijske sirene.

KONEC.

Zvok njenih visokih pet je odmeval po prazni ulici, ko je v temi korakala po pločniku. Ta predel mesta nikoli ni bil posebno obljuden, sploh pa ne ob tej uri in še sama sebe je spraševala, kaj točno pravzaprav sploh počne tam. Namenjena je bila proti motelu, kot že tolikokrat poprej in sama sebe je prepričevala, da gre tja iz enega samega razloga: da dobi kakršnekoli informacije o človeku, ki je ubil njene starše. Navsezadnje so bile govorice, da je Wesley član lokalne mafije že tako zelo pogoste, da jim je bilo prav mogoče verjeti in če je obstajala vsaj najmanjša možnost, da ji uspe izvedeti karkoli novega, jo je imela namen pograbiti z obema rokama. Pri vsem tem pa je še vedno ostajalo neizrečeno dejstvo, da si ni želela priznati motiva, ki jo je proti motelu vlekel le malo manj močno kot prvi: seks. Temnolasec je lahko bil krut prasec, a kar je počel z njo med rjuhami je bilo dovolj, a se je kljub moralnim zadržkom vedno znova vračala v tisto motelsko sobo in medtem skušala iz njega izvabiti informacijo ali dve, da je lahko sama sebe prepričala v svojo malo utvaro, da je seks samo način kako pride do informacij. Ne glede na to, da je odkar je prvič postala sirota minilo že več kot dvajset let, je bila rana še vedno močna, kot bi bila sveža, in nezaceljena. Še vedno je imela težave z zaupanjem, komaj koga je spustila skozi svoj zid in nenehno je bila na preži. Življenja pravzaprav skorajda ni imela; ali je bila v službi ali pa na kaki zabavi, od koder se je vračala šele naslednji dan po tem, ko je prespala v postelji kakega ženskarja, ki je iskal isto stvar kot ona: potešitev. Približala se je vhodnim vratom motela in se, preden je vstopila, ozrla čez rame in s pogledom prečesala okolico. Že tako je imela v službi probleme zaradi svojega predolgega jezika in dejstva, da je imela slabo navado kretene, ki jih je aretirala, mahniti po gobcu če so ji šli na živce; zadnje, kar je še potrebovala, je bilo da kdo ugotovi, da se daje dol z mafijašem. Potem bi bilo vse skupaj naravnost popolno: lahko bi spala do poldneva in ves dan jedla sladoled in nasploh počela vse, kar bi si želela. Vsaj dokler ji ne bi zmanjkalo denarja, ker ne bi bila več zaposlena.
Receptorki na vhodu je namenila bebast nasmešek, nato pa se napotila proti stopnicam in se povzpela nadstropje višje. Sprehodila se je po dolgem hodniku, nato pa se končno ustavila pred sobo številko štirinajst. Z roko si je šla živčno skozi lase, kot vedno tik, preden je stopila v levji brlog, kot je sama precej neizvirno poimenovala celotno situacijo nekoč, ko je imela na zalogi preveč časa, nato pa je potrkala. Nekaj časa ni slišala ničesar, potem pa je zaslišala približujoče se korake in si na obraz nadela enega izmed tistih plehkih nasmeškov, ki jih vidiš na obrazih kurbic. Pardon, plačanih spremljevalk. Kakorkoli. »Wesley,« je, ko so se vrata odprla pozdravila nekoliko bolj navdušeno, kot je bilo potrebno, ampak v njegovi družbi se je bila vajena pretvarjati, da je bolj zabita kot je bila v resnici. Navsezadnje bi sicer ob njenih vprašanjih lahko še kaj posumil, tako pa je lahko mirno sklepal, da je preneumna za kaj takega. Vsaj upala je lahko na to. »Si me kaj pogrešal?«

Plehki nasmešek in rahlo zateleban pogled nista nikoli zapustila njenega obraza, vsaj, ko je bila v njegovi družbi ne. bila je dovolj neumna, da se je sploh spustila v to situacijo, ki bi se lahko ob najmanjšem pišu vetra spremenila v tragedijo, ne pa tudi, da bi si težave na vrat nakopala že ob samem začetku. Temnolasec ni imel najmanjšega pojma, da je bila policistka ali da je iz njega skušala izvleči informacije, za katere sploh ni vedela, ali jih dejansko ima. A čakanje križem rok jo je ubijalo še bolj dejstvo, da je informacije plačevala s seksom. Če bi teta Daisy vedela, kako nizko se je spustila, bi jo brez predaha nadirala vsaj kako uro in v tistem trenutku bi njeno kričanje slišala raje kot karkoli drugega. Pa ga ne bo nikoli več. Namesto tega bo ugotovila, kdo je kriv za smrt njene družine in ga pripravila do prav takega kričanja, da bo umrl s sliko njene družine pred očmi. »Tudi jaz sem te pogrešala,« je sladko zažvrgolela, nato pa stopila na prste (kar je bilo v desetcentimetrskih petkah pravi dosežek) in ga na hitro, a poželjivo poljubila. Njena taktika okoli Wesleya je bila pravzaprav zelo preprosta: obnašati se je morala kot plehka in neverjetno neumna deklina, ki bi dvignila krilo za vsako malenkost. Skoraj žalostno je bilo, kako dobro se je pravzaprav vživela v to vlogo, a bilo je nujno zlo, če je hotela priti do svojega cilja. In tega je imela za vsako ceno namen doseči.
»Viski bo v redu, srček,« se je znova nasmehnila in si v istem trenutku prisvojila njegov kozarec, iz katerega je izpila dva krepka požirka. Iskreno povedano se je sredi tiste motelske sobe v oblekici, ki ji je komaj pokrivala rit, in hudičevo visokih petah počutila neverjetno ceneno, vendar je misel raje hitro postavila na stran. Morala je igrati navdušenje, ne pa sama pri sebi ustvarjati špansko limonado. Prazen kozarec je odložila na mizico v kotu sobe skupaj s torbico, v kateri je bila za primer nevarnosti skrita tudi njena pištola. Pri tipu kot je bil Wesley ni mogla vedeti, kaj ga bo pičilo v naslednji sekundi, če se je hotela maščevati pa je morala biti živa, kajne? Znova je prečkala sobo in se vrnila nazaj k njemu, kjer je dvignila roke in jih položila na njegov prsni koš, nato pa jih spustila proti pasu na hlačah. »Tako zelooo sem te pogrešala…« Pogled je izpod čela usmerila navzgor proti njegovim očem in si, medtem ko je odpirala zaponko na pasu, počasi obliznila ustnice. »Kako to, da si že ves teden v motelu?« je medtem povsem nedolžno vprašala in se namrdnila, da ne bi njenim besedam pripisal dejanskega pomena. »Ta prostor je tako… cenen. Prepričana sem, da je tvoje stanovanje veliko udobnejše in predvsem lepše.« Za pasom se je lotila še gumba na hlačah, nato pa je roke dvignila proti gumbom na srajci. Prav sovražila je lastno plehkost, pa čeprav je bila samo zaigrana. »Se ti ne zdi?«