gala hall

Naslov sporočila: Re: gala hall Ned Apr 07, 2013 3:58 pm

tagged: brody & cynthia.
i hope you don't mind i started. :3

iz zvočnikov se je vila umirjena, klasična glasba, medtem ko so ljudje v prostoru postopali naokoli, klepetali ali plesali v središču prostora. sama se je držala bolj ob strani, pri čemer je počasi pila kozarec šampanjca. bila je ena izmed policistov, ki so jih poslali za varnost in bila je prepričana, da lažje naloge ne bi mogla dobiti, le kaj bi se lahko zgodilo na dobrodelni prireditvi? tako se je sproščeno razgledovala po prostoru, ko se je naenkrat začelo. glasen strel in zdelo se ji je, da je izbruhnil pekel na zemlji.

kričanje, solze, razbijanje stekla in splošna zmeda so prevzeli prostor, ko je naenkrat padel glavni organizator prireditve. ostali streli so mu hitro sledili in kaj kmalu je bilo na tleh polno negibnih teles. ravnokar je poleg nje na tla padel mlad moški, okoli katerega se je počasi nabrala luža krvi, kar ji je pred oči pripeljalo star spomin na jamesa in v tistem trenutku je tudi sama za nekaj trenutkov padla v šok, da je lahko le nepremično stala tam, medtem ko je v ušesih slišala glasno razbijanje lastnega srca. to bi bil zanjo tudi usoden trenutek, če je ne bi močne roke podrle na tla, da se je za las izognila krogli, ki jo je nekdo hladnokrvno poslal proti njeni glavi. le sekundo časa je imela, da se je zazrla v njegove oči, ki jih je v hipu prepoznala. brody. ravnokar ji je rešil življenje, a ni bilo časa da bi se mu zahvaljevala, le upala je lahko, da je njen pogled povedal dovolj. po drugi strani jo je bilo tudi nekoliko sram, navsezadnje bi morala znati sama poskrbeti zase. streli so še vedno odmevali po prostoru, temnolasec pa jo je tudi pripravil do tega, da se je zbrala. za vraga, saj je bila vendarle policistka, ves čas so jih pripravljali na take zadeve, sploh v mestu, kjer obračuni med tolpo in policijo niso bili nič preveč nenavadnega, tja so jo poslali, da bi v takšni situaciji ohranila mirno glavo. »skriti se morava,« je mirno ter odločno rekla, ko se je začela zavedati kako zelo ranljiva sta takole, vsem na očeh. začela se je razgledovati naokoli po prostoru in zagledala bar, kamor je hitro stekla, ob pogledu na trupla točajev pa zajela sapo v grozi, ki jo je začela prevzemati. šele od kolikor toliko varnega zaklonišča si je upala malce razgledati po prostoru, le da je ugotovila kako slaba je bila situacija v resnici, po dvorani je ležalo vedno več trupel, kriki in streli pa se še vedno niso polegli. očitno se je dogajal rop, bili so v banki, zgornji prostori so bili za razliko od navadnih delovnih dneh, takrat bolj ali manj nezaščiteni, kar je nekdo očitno z veseljem izkoristil. »kaj za vraga se dogaja?« se je vprašala bolj sama pri sebi, ko je zaslišala še en strel, tako blizu njiju, da je v navalu panike močno stisnila dlan temnolasca poleg nje. seveda jo je spustila že takoj naslednjo sekundo in se obrnila proč, da bi skrila rdečico, ki je preplavila njena lica. to je bil tudi trenutek, ko je zagledala svetlolaso dekle na sredi prostora, ki je samo nepremično stalo tam, očitno pretreseno nad dogajanjem. v hipu se je v njej prebudil policijski instinkt, pa tudi sicer je ne bi mogla kar pustiti tam in hitro jo je potegnila za sabo, da je bila zdaj tudi ona na varnem. »si v redu?« jo je zaskrbljeno vprašala, a ugotovila, da je bila njena pozornost namenjena predvsem brodyju, saj je bilo nadvse očitno, da se poznata že od prej.

ni mogla verjeti. strmela je od enega proti drugemu, besede pa so ji še vedno odzvanjale v ušesih. član tolpe. v trenutku je pomislila na pištolo, ki jo je imela skrito pri nogi, pripravljena, da jo zagrabi. »je to res?« z očmi je zavrtala vanj, v upanju, da bo za vsem kakšna preprosta razlaga. ni želela verjeti, da bi lahko bila oseba, ki ji je ravnokar rešila življenje, tudi del organizacije, krive za okrvavljena trupla okoli njih.

Naslov sporočila: Re: gala hall Sre Apr 10, 2013 6:49 pm

note; evo me. :3

za razliko od večine obiskovalcev prireditve se v njegovi dlani ni nahajal pecljati kozarec s penečim se šampanjcem. držal se je nekje ob strani, njegove dlani potisnjene v prednje žepe dragih črnih hlač. deloval je prav tako kot vsi ostali in še pričeska je bila enkrat za spremembo rahlo postrižena in ne povsem razmršena na pet različnih koncev. naslanjal se je na steber, kar je bil za ostale pripadnike tolpe jasen znak, da je del njihove ekipe, sploh s previdnim hladnim pogledom, katerega je preračunljivo obračal po prostoru. opazil jo je kakšne pol ure nazaj, ko je v roke vzela šampanjec in je prekleto zavidal natakarju, ko mu je podarila droben nasmešek. očitno so bili slednji rezervirani le za neškodljive neznance, ki se nikoli ne bodo zares prikradli v njeno življenje in je poskusili spoznati. stavil bi, da bi se z lahkoto nasmehnila vozniku avtobusa ali natakarici v kavarni. vendar ne njemu. in to ji je prav otročje zameril. končno je čez celotno dvorano odjeknil glasen pok pištole, ki ga je lociral na drobno rjavolasko v središču dvorane. v manj kot desetih sekundah je prostor zaobjela neverjetna panika – sledilo je še več pokov, ko so se tolpaši aktivirali, vsak pričeli svojo nalogo in pospravljali enega za drugim. nekaterim je uspelo odhiteti iz glavne avle, a on se ni premaknil s svojega mesta. vse dokler ni opazil 'njegove' temnolaske, kako je stala sredi zmede in je eden od njegovih kolegov meril naravnost proti njej. brez pomislekov je preskočil truplo na tleh in vmes morda pohodil koga, a vrgel se je nanjo in prek nje, ko je krogla žviznila mimo njiju. prekleto, ni je takrat rešil samo zato, da bo umrla v pokolu. ''si cela?' je pričel in hitro vizualno preveril njeno telo za morebitnimi ranami, odrgninami, najmanjšo modrico. ''cela si,'' si je kar sam odgovoril na vprašanje in olajšano prikimal. spravil se je z nje in ji podal roko, da ji je pomagal vstati. zdaj ko ga bodo videli ob njej, jo bodo pustili pri miru, to je vedel. njegov del je bil opravljen. skoraj si je drznil pričakovati, da bo izrekla besedico zahvale, a kaj ko se je v trenutku njen pogled ohladil in je bila znova osredotočena policistka na lovu za zločinci. ''se strinjam,'' je zamrmral, ker ji ni imelo smisla ugovarjati, in jo potisnil v smer postavljenega bara. spustil se je v lahkoten tek prek krvavih tal za njo in se sklonil v zaklonišče, ko je počepnil na tla poleg nje. steklen pogled mrtvega točaja je zrl naravnost vanj, zdelo se je, da skoraj obsojajoče. nameraval je odgovoriti na njeno vprašanje s skomigom ramen, ko je že bila pokonci in je proti njemu vlekla prekleto znano svetlolasko, ki ga je že opazila in je lahko kar čutil strah, ki je vel iz njenih oči. ''spravita se na tla,'' je ostro spregovoril in carolino za roko potegnil navzdol, da je čepela poleg njega. ni mu iz spomina ušel bežen trenutek, ko je stisnila njegovo dlan in v njem poiskala drobec opore. zdaj je svetlolaska odprla svoja izdajalska usta in pozornost je bila na njemu. ''nisem del ropa...'' je odkimal in ji vrnil odločen pogled, ker je nenazadnje govoril resnico. ''veš, da imam kartoteko in veš, da nisem ravno zlat fant iz bogate družine zdravnikov. ampak nisem del ropa,'' je znova zagotovil in nato pogled usmeril k svetlolaski, katerega imena sicer ni poznal: ''spravil vaju bom od tod.''

Naslov sporočila: Re: gala hall Pon Apr 15, 2013 7:20 pm

tag, carolina & brody smitten

note: i am terribly sorry for coming in so late, guys, but i am here now, so let's get this show on the road.

z njeno novo 'izkušnjo življenja' so prišle tudi nove priložnosti. s starši je malo govorila, a klic, ki ga je prejela pred tednom dni, je bil dovolj zgovoren. njena mama ji je zaupala, da sta z očetom darovala precejšnjo vsoto za dobrodelnost in ob tem iz nje izprosila, da se je v njunem imenu ona udeležila dogodka. tole centriranje na filadelfijo se ji je zdelo naravnost smešno; je imelo mar smisel, da sta zdaj, ko sta končno vedela, kje se nahaja njuna hči, semle pošiljala velike vsote denarja, kot bi to.. kaj? povezalo oddaljena starša z njuno izgubljeno hčerko? ni se bila pripravljena vrniti, niti k rednim stikom ne. klicem je tako na mobilnem, kot tudi na domačem telefonu dovolila, da so se preusmerili v glasovno pošto, na elektronska sporočila je le tu in tam odgovorila s kakšnim paragrafom. še vedno je čutila nekakšno sramoto, ki ji ni dovoljevala, da bi staršema - pa četudi po tako zelo prenesenem pomenu - pogledala v oči. in vendarle je bila zdaj tukaj, kot bi bil to njen prvi korak odrešenja.

njena dolga obleka se je vlekla po marmornatih tleh, kozarec šampanjca, ki ji ga je v roke vsilil nek blazno neprijazen natakar, je ostajal poln. ni vedela, kaj pravzaprav počne tukaj, če ima sploh kaj od tega smisel in če ne bi bilo morda vseeno bolje, da se odpravi domov, še preden se zgodi kaj nepričakovanega. navsezadnje je končala za pultom, kjer je čakala, da ji eden izmed uslužbencev končno vrne plašč, ki je visel nekje med tujimi, in da se lahko končno odpravi. kozarec šampanjca, še vedno poln, je ostal na eni izmed praznih miz. končno je nase navlekla svoj plašč, ki ji ga je prinesel na videz prijazen dečko, gotovo mlajši od nje same. le kako je dobil službo na tako prestižni prireditvi? nasmehnila se mu je, mu v roke potisnila petaka - bilo je vse, kar je imela, kajti kljub temu, da se je nahajala na dogodku za bogataše, je bila še zmeraj natakarica s podpovprečno plačo - in se zasukala na petah. ko je bila na pol poti preko luksuzne dvorane, da bi se čimprej izbrisala iz seznama gostov, je nekaj počilo. zasukala se je, v njenih očeh se je strah nabral približno v pol trenutka in še preden se je zavedla, je popolnoma otrpnila. res je bilo, da tukaj, na njenem koncu, burnega dogajanja ni bilo - a dovolj je bilo, da je lahko videla, kako je nekaj teles padlo po tleh in kako so se po marmornatih tleh razlile luže krvi. hotela je zakričati, a glas je obstal v njenem grlu.

nenadoma so jo neke roke zagrabile in nič kaj nežno odvlekle. iz oči v oči se je srečala s temnolasko, ki jo je videla prvič v življenju; z očitno sposobnejšo, močnejšo osebo, ki ji je rešila življenje, a jo istočasno privlekla.. do njega. njen pogled je na njem kar obvisel; ni vedela, kaj naj stori, kaj naj reče, še preden se je uspela kontrolirati, se je iz njenih ust izvilo nekaj, česar sploh ni želela verjeti. "ti si del tega.." hotela je, da bi njene besede izzvenele kot vprašanje; toda na koncu so zvenele kot močna obtožba, ki ji je odzvanjala v glavi. s tem je prestrašila samo sebe in očitno razburila tudi svojo temnolaso rešiteljico. pogovor med njima je nemo spremljala; ni vedela, kaj naj bi rekla. na koncu so se njegove oči zopet srečale z njenimi in nekaj tako trdnega, tako iskrenega je bilo v njih, da.. "prav," je prestrašeno prikimala. saj ni imela druge: zaupala je lahko njemu in morda umrla.. ali pa ostala sama in umrla skoraj zagotovo.