apartment B2

Naslov sporočila: apartment B2 Sob Apr 20, 2013 7:31 pm

neslišno je zaprla vrata za seboj in se ozrla po stanovanju. sprva je bila nekaj trenutkov povsem pri miru, čeprav je slišala zvok vode. njen tajming je bil odličen, ampak navsezadnje je bila to saoirse. uspelo ji je vdreti v stanovanje ravno v trenutku, ko je bil temnolasec pod tušem, zato se je nevarnost, da se bo iznenada pognal izza ovinka z nožem v roki najbrž precej minimalna. spregledala je vse drobne pasti po njegovem stanovanju in našla pot do njegove spalnice. kopalnica je bila nedaleč stran, a ni je mogel videti zaradi zaprtih vrat. počasi se je sprehodila po prostoru, medtem ko je njen pogled zdrsnil čez vse. bilo je videti tako neosebno, ampak česa drugega niti ni pričakovala. morda bi se morala vprašati tisto pomembno, bistveno vprašanje: kaj je sploh počela tukaj? več kot očitno ni bila zaželena, ampak še vedno… ni si mogla preganjati. ko je zapustil njeno stanovanje, ji je ostalo cel kup dvomov, vprašanj in misli o vsem, kar je rekel. predvsem o tem. morda mu je res uspelo nekoliko zmanjšati bolečino – čeprav je bila prepričana, da to niti ni bilo v njegovem načrtu – ampak dvom jo je razjedal in čeprav se je v njegovi družbi skoraj začela počutiti bolje, ji je potem ostala praznina. lahko bi se pretvarjala, da je prišla zaradi tega, ker to še zdaleč ni bilo tako patetično, kot je bil pravi razlog. morala se mu je opravičiti. to mu je dolgovala in čeprav saoirse o'brien načeloma ni bila ženska, ki bi se komu opravičevala, ampak on jo je vse preveč spominjal na rena. čeprav je bil veliko bolj… odrasel? je bila to prava beseda? vsekakor bolj zrel, bolj mišičast in hladen, ampak hkrati je bil tako zelo podoben njeni bivši ljubezni, da ne bi mogla živeti z mislijo, da se mu ni opravičila. bila je človek časti. opravičilo je bilo veliko, požrtvovalno dejanje, ki ga je ponavadi zadržala zase.
usedla se je na posteljo. neudobno, česa drugega niti ni pričakovala. tokrat je imela lase spete v urejeno kito, njena oblačila pa so bila popolnoma temna. v mraku sobe je bila skoraj nevidna, ampak marco je bil vojak. ni pričakovala, da ga bo presenetila ali da bo samo za trenutek dovolil, da bi njena pojava pri njem pokazala kakršnokoli sled čustev. vsekakor ne. sama sebe je ponovno sovražila, da je sploh prišla sem, potem pa se je zbrala. ni bilo šans, da bi dovolila temu temnolascu, da bi ji pognal strah po telesu. ko je ustavil vodo, je vedela, da se bo v vsakem trenutku pojavil. na videz sproščeno se je naslonila na svoji roki in s pogledom pozorno motrila vrata. ni imela pripravljenih posebnih besed ali kaj podobnega; imela je samo nujo po tem, da stvari nekoliko popravi, preden ga pusti pri miru. ali pa tudi ne. o tem še ni premišljevala. ne glede na vse, marco je bil dobra distrakcija in skoraj bi občutila slabo vest ob tej označbi. k vragu. vrata iz kopalnice so se odprla v trenutku, ko je prekrižala svoji nogi in pogled uprla vanj. »marco,« je dejala, ne da bi njen glas izražal karkoli. je pa vedela, da jo je znal brati, zato je njen pogled obstal na naključni točki, medtem ko je vstala in se mu približala. »preden me vržeš ven ali karkoli že, me poslušaj,« je med hojo spregovorila in se ustavila nekaj korakov pred njem. po svoje jo je strašil, ampak tega ne bi nikoli priznala. »zadnjič ne bi smela reči vseh tistih stvari.« to je bilo dejstvo, vsekakor. in začetek opravičila, ampak zdaj je pogled uprla v njegove oči in avtomatsko ji je skoraj vzelo dih ob podobnosti z renom. prekleta reč.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 7:37 am

tag; saoirse.. :3

uspelo mu je dobiti manjšo sled za njegovim bratom, ki je vodila v chicago. ni sicer nameraval spakirati kovčkov in oditi na pot. brat dol ali gor tudi njegova služba je spadala na dolg seznam dolžnosti in nikoli ni bil človek, ki bi vse vrgel v smeti, ko se mu ponudi nova priložnost. ne. uspelo mu bo nekako izpeljati oboje – lov na rena in filadelfijsko policijsko postajo. saj mu je bilo v končni fazi prav vseeno, kaj se dogaja okrog njega, a v službi so bili od njega odvisni še ostali. od partnerja do vseh preostalih sodelavcev in moral je ohraniti vsaj njihovo zaupanje. ne glede na vse ni želel, da mu na lepem nekdo pozabi kriti hrbet in bo po njem. četudi je to življenje živel precej bedno in z ogromnim kupom odvečne prtljage, ni bil pripravljen kar tako oditi. ne brez boja. to je bilo tisto, kar zadnjič saoirse ni razumela. vsak dan znova je bil nov boj. nova bitka, ki terja zmagovalce in poražence. med slednjimi je bil vsak dan on. ob koncu dneva se je moral ozreti naokrog in videti samo puščobo – razvaline, kri, temne sence. vendar se je boril in morda je en del njega res verjel, da mu bo nekoč uspelo zmagati ter bo za dežjem posijalo sonce. srebrna obroba okrog oblakov, ki se bodo počasi razpirali in prepuščali skozi sončne žarke, dokler ne bodo le ti napolnili bojišča. ugasil je pipo in voda je nehala pršiti prek njegovega telesa pod prho. vrata tuš kabina niso bila zarošena od vroče vode. ni pomnil, kdaj je nazadnje stopil pod slednjo. ne, voda je bila vedno naravnana na praktično ledenico, ki je prisilila kri h kroženju, teku. ker se ni smel ustaviti niti za hip.

okrog bokov je ovil brisačo, ne da bi se trudil z brisanjem vode ter se za hip ustavil pri ogledalu, ko je dobil nenavaden občutek tuje prisotnosti. postelja je komaj slišno zaškrtala pod težo in njegov pogled se je zasukal h vratom kopalnice. nekdo, je bil v hiši. v njegovi spalnici. zaročni prstan okrog njegovega vratu se je za hip zabliskal v odsevu ogledala, ko je nanj padla luč, nato pa se je marcova dlan že ovila okrog kljuke in je odprl vrata pred seboj brez oklevanja. kdorkoli je že bil na drugi strani, mu ni vzbujal občutka strahu. zato je bil toliko bolj presenečen, ko je tam zagledal saoirse. seveda, ni se je bal. ampak spravljala ga je v nelagodje, sploh ker je slutil, da bo pričela brskati po njegovi preteklost samo zato da bi imela neko prednost, nekaj kar lahko uporabi proti njemu, če bi to bilo potrebno. ni zares sprejel njene prisotnosti. pogledal jo je le, ko je stopil v prostor, nato pa se uspešno pretvarjal, da je ne sliši in ne vidi. stopil je proti omari z oblačili in spotoma brisačo spustil nekam na tla, ko je šel mimo nje. res mu je bilo vseeno ali namerava čepeti tukaj do jutri ali pa bo hitro dojela, da je ne misli poslušati in bo odšla. ''nisem moj brat, saoirse. za razliko od rena mi je čisto vseeno za tvoja opravičila. ali za tvoje mnenje o meni in moji ljubi zagrenjenosti, ko smo že ravno pri tem,'' je vendarle odvrnil, ko je iz omare vzel par svežega perila in se obrnil naokrog k njej, ko je prišla bližje. spustil je pogled navzdol po njenem, za razliko od njegovega, povsem oblečenim telesom: ''rad bi se oblekel, če nimaš nič proti?'' besede so nosile posmehljivost in vedel je, da bi moral samo sprejeti njeno opravičilo, da bi bil mir. toda ni ga potreboval, ne zares. ''naredi obema uslugo in ne zapravljaj časa z mano. opravila sva. povedala si mi, kar sem hotel in... zdaj je najinega kratkega poznanstva že konec. pojdi drugam,'' je zadnje besede spregovoril tišje. naj gre rena iskat drugam. zato je bila tukaj kajne? ker jo je iz nekega razloga spominjal na rena in je bila že tako obupana, da je bila pripravljena sprejeti že samo delček njegove krvi. kar je bila tudi edina stvar, ki sta jo imela v skupnem z bratom.

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 8:10 am

v njem je vsekakor videla delček rena – čepra v je bilo to morda samo v njeni glavi, bi lahko prisegla, da je bilo na njem nekaj, česar pač ni mogla spregledati. morda bi to morala sprejeti in živeti naprej. sčasoma bi se njeno srce ponovno sestavilo; bila bi dobro in ne bi se rabila obremenjevati s praktično ničemer. le da bi to bilo preprosto. morda je bila tukaj iz nekega neverjetno sebičnega razloga ali pa je zgolj hotela mučiti samo sebe. kdo bi vedel? kakorkoli že, ko je stopil iz kopalnice, je obdržala tisti dokaj nevtralen izraz na svojem obrazu. ob vsakem drugem času bi lahko storila karkoli. celo napadla bi ga, če bi za to čutila potrebo, a velik, temnolas tip pred njo ji je zbujal občutek varnosti – in že ta razlog sam jo je prepričal v to, da se ji je zmešalo. navsezadnje, kdo bi pri svoji zdravi pameti bi rinil k nekomu, ki mu je bilo tako očitno vseeno? a morda je bilo ravno to tisto. bilo mu je preveč očitno vseeno, da bi temu nasedla. iskal je svojega brata in deloval je odločen in skoncentriran na to. verjela je, da je imel še več čustev. skrbno skritih pred svetom, ampak še vedno. ni ji bil všeč način, s katerim jo je obravnaval, čeprav je po drugi strani ravno zaradi tega bila nad njim po svoje fascinirana. navsezadnje so se ji ljudje ponavadi skoraj klanjali, njemu pa ne bi moglo biti bolj vseeno. ravno je nameravala nekaj reči, ko je odvrgel brisačo in jo s tem za trenutek osupnil. namrščila se je, odprla usta in jih nato zaprla ter začutila, kako so ji lica iz nekega neznanega razloga zagorela. to je čutila, je pa vsekakor upala, da ni bilo tako očitno. ah, k vragu, koga je sploh skušala preslepiti? bral jo je kot odprto knjigo; vsekakor bo vedel.
ko se je zbrala, je hotela nekaj pripomniti čez njegove besede, pa se je obrnil in ponovno se je soočila z njegovim razgaljenim telesom od spredaj. pogled je umaknila in z roko zmedeno segla v svoje lase. »khem, ja, vsekakor,« se je nekoliko umaknila in se naslonila na zid njegove spalnice v upanju, da jo bo hlad stene nekoliko pomiril. ponavadi je imel ta učinek nanjo, a vsekakor ne danes. »ja, marco, vem. vseeno ti je. tako kot ti je vseeno za vse ostalo, kajne?« je dvignila pogled do njegovega obraza, kar je bilo veliko lažje zdaj, ko je na sebi dejansko imel kos oblačila. okej, prav, morda ni šlo toliko za rena. za kaj za vraga je sploh šlo in zakaj je zdaj trmasto vztrajala v stanovanju neznanca? »ne moreš me kar tako odsloviti,« je rekla, ampak njen glas je bil ob tem dovolj tih, da ni bila prepričana v to,da jo je sploh slišal. niti ni bilo bistveno – to je bilo bolj zanjo kot zanj. majhen opomin, ampak hkrati jo je k njemu vleklo nekaj drugega. le da ni točno vedela, kaj je to bilo, zato je pač vztrajala in upala, da bo to ugotovila, še preden ji bo zavil vrat. z lahkoto bi jo ubil ali resno poškodoval, to je bilo očitno. »ne zapravljam časa s tabo,« se je skoraj posmehnila njegovim besedam. kaj je bilo narobe z njim in zakaj je bila tukaj? dve zelo pomembni vprašanji, na katera ni imela prav nobenega odgovora. o njem ni vedela ničesar. lahko bi opravila domačo nalogo in razstavila njegovo preteklost ter raziskala stvari, ki so ga delale takšnega, kot je pač bil, ampak iz nekega razloga ni šla brskati po njegovi preteklosti. ne bi bilo… kaj, pošteno? dovolj zanimivo? presneto. bila je skoraj nemočna ob vseh vprašanjih in dvomih samo vase, ki jih je tako uspešno zasejal, zato je s kančkom jeze zakorakala do njega, vdrla v njegov osebni prostor in s pogledom zavrtala v njegove oči. »zakaj za vraga ne moreš preprosto sprejeti opravičila?« o ja, bila je jezna. »do zdaj sem že dojela da si velik in močan in čustveno popolnoma otopel ali zaprt ali karkoli že, ampak seveda ne,« je počasi zmajala z glavo. morda je bila razočarana nad njim, čeprav tudi za to ni imela prav nobene pravice. »kaj se zgodi, če nočem iti?« se je pozanimala ter nagnila svojo glavo, medtem ko je skušala iz njega izvabiti nekaj – karkoli. bila je neumna, ampak morala je.njen pogled je samo za trenutek zdrsnil do verižice okrog njegovega vratu, preden ga je uprla nazaj v njegove oči.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 9:50 am

tag; saoirse. :3

če bi bil bolj pozoren na njen obraz oziroma jo bil pripravljen vsaj pogledati, bi hitro opazil nelagodje, ki ga je povzročil s svojim pomankanjem občutka za dostojnost. ''nameravaš spet začeti s tem?'' je zavzdihnil, ko je slutil, da bo zavila na že zadnjič nekajkrat slišano pesem. je bilo sploh pomembno, če je spominjal na izpraznjeno omaro, na dnu katere so ostale zgolj sledi spominov na boljše čase? ni mogel razumeti, zakaj se je trudila z razvozljavanjem uganke, kakršno ji je predstavljal, namesto da bi se oddaljila od njega in postavila ogromen prepad med njo in vse, kar bi jo morebiti spominjalo na rena ter njuno zvezo. s kotičkom očesa je opazil, da se je umaknila proti bližnji steni, ko je iskal oblačila po omari in se trudila gledati povsod naokrog le vanj ne. ah, torej ji je bilo nerodno. in iz nekega razloga se ni počutila najbolj varno, sicer si ne bi takole krila hrbta in nadzorovala celotnega prostora. ''seveda te lahko, sem te že – na svidenje,'' je zavil z očmi, ko je vedno bolj skušala njegovo potrpljenje. dvomil je, da bi ga lahko privedla tako daleč, da bi res popustil vse zavore in pričel vpiti ali napravil kaj nepremišljenega. vendar je že sedaj videla preveč in med njiju bi bilo potrebno postaviti čisto temno špansko steno, čez katero bi morda lahko komunicirala. pa še tako bi znala prebrati njegov glas. izgubljen primer. ''ne znaš mi niti pojasniti, kaj točno počneš tukaj in kaj hočeš. se ti res zdi pametno, da se potikaš okrog mene, ko bi te zlahka odvlekel na policijo in te spravil v dosmrtno ječo?'' je prazno pripomnil, a besede niso bile grožnja. samo ena od možnosti, ki jih nikoli ne bo izvedel. ker je verjel, da karma slej kot prej poskrbi za vse – le da on še vedno čaka na svojo kazen.

''kaj pa torej počneš? ne mislim se ti izpovedati in s tabo ne mislim razglabljati o meni. karkoli te zanima lahko poizveš od doma. sicer boš našla zgolj zapisnike o tem, kam so me skozi leta pošiljali, tako da v nobenem primeru ne boš na boljšem,'' je jezno bevsknil nazaj, ko je pričela s posmehom in se vrtela okrog njega z besedami, ne da bi nameravala napraviti dejanski udarec. nesmiselno. ''te tako moti, da ti predstavljam uganko? se gre zato? sem nek oreh, ki ga hočeš streti, da potešiš svojo radovednost?'' je privzdignil obrvi, ne da bi priznal, da je bila tudi ona zanj svojevrsten nerešljiv primer. bila je redek primerek. prav zares. premlada, da bi usoda cele mafije visela na njenih ramenih. preveč izkušena, da bi jo lahko jemal z levo roko. hodeče, dihajoče in živeče protislovje. ''ker ga ne potrebujem in ker mi ga nisi dolžna,'' je odvrnil ob njenem jeznem tonu in se sklonil navzdol, da je potegnil boksarice prek meč in stegen navzgor. neosebno je ukrivil ustnice v zlaganem nasmešku, ko ga je grobo opisala in zmajal z glavo. ''velik in močan? vau, kako... žensko od tebe,'' je piknil nazaj in iz omare potegnil ohlapen spodnji del črne trenirke, ki jo je ponavadi uporabljal v fitnesu, ter oblekel še tisto. zdaj ga je opazovala s skrajnim zanimanjem, da se je zasukal k njej in opazil, kam je zdrsnil njen pogled. na prstan. ''šla boš,'' je skomignil z rameni, kakor da druge možnosti nima. ''zmeniva se takole... odgovorim ti na eno vprašanje in potem me pustiš pri miru, prav?'' je dlani potisnil v prednje žepe in stopil pred njo.

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 4:59 pm

morda je bil ravno njegov vztrajen trud, da bi jo odgnal, tisti, ki jo je silil k temu, da je ostala. to jo je, roko na srce, popolnoma presenetilo. navsezadnje ni bila nikoli tip človeka, ki bi dregal v ljudi – ponavadi je bila vesela, če so jo pustili pri miru in se ji ni bilo potrebno ukvarjati s komerkoli. ampak zdaj je bilo drugače. razloga še ni v celoti razvozlala, a vendar je vedela, da se je marco ne bo tako zlahka znebil, pa četudi se je obenem počutila kot nadležno bitje, ki je s kar malo preveliko trmo vztrajalo pri stvareh. ob njegovih besedah je njen obraz spreletel bežen nasmešek, ko je počasi zmajala z glavo. »morda pa le nisi tako dober, kot misliš, da si,« si ni mogla pomagati, da ne bi v svoj glas vnesla čisto malo ostrine, ko je tako preprosto sklepal zaključke. poleg tega se ni niti najmanj bala, da bi jo vklenil ter zvlekel kamorkoli že – nekako ji ni deloval tiste vrste človek. vedela je, da je imel močno prepričanje v karkoli že, a še vedno ji tega ne bi naredil, zato je ob njegovi pripombi samo skomignila z rameni, kot da bi želela reči 'naredi kar hočeš, ampak oba veva, da tega ni na seznamu'. ne glede na to, kako neumno in naivno od nje je to bilo, ampak ni se ga bala zaradi vsega, kar je vedel o njej. prej nasprotno – morda je bil del nje po svoje osupel, da je vse to vedel in še vedno… ah, ampak tudi teorija o tem da se je še vedno pogovarjal z njo je hitro šla na franže, ko se je spomnila, da je v njegovem stanovanju. in da posledično ni imel veliko izbire. ampak lahko se je pretvarjala, kajne?
spet je počasi zmajala z glavo ob njegovih besedah, kar je presenetilo celo njo samo. ampak ne tako zelo kot tisto, kar je potem izrekla. »nočem poizvedovati o tebi,« je bilo njeno priznanje dokaj tiho, ko je pogled uprla nekam v naključno točko. ponavadi ni tako velikodušno delila svojih misli. a na srečo vsaj ni pojasnila, zakaj ne. kdove kaj bi si mislil o njej, če bi mu povedala, da preprosto enkrat za spremembo ne čuti prav nobene potrebe po tem, da bi brskala za osebnimi podatki o nekomu. to ni bila njena navada. vedno je raje opravila svojo domačo nalogo in se pozanimala o vseh detajlih, povezanimi z nekom, kot pa da bi potem bila presenečena. dvignila je pogled, ko je spregovoril, potem pa se je na njenih ustnicah pojavil povsem droben nasmešek. »deloma,« je priznala, da ima prav in da njegove besede niti niso bile tako zelo napačne, »ampak še nekaj drugega je.« ni pojasnjevala, kaj je bilo. bi znala? morda. bilo je možno, čeprav saoirse z besedami ob takšnih situacijah ni nikoli bila ravno odlična. k vragu z vsem skupaj. »pojma nimam, kaj potrebuješ, ampak vsekakor sem ti ga dolžna. ubrala sem preveč podlo igro,« je dejala, medtem ko je njen pogled še enkrat obstal na tisti verižici. kaj se je zgodilo z lastnico prstana? ga je preprosto zapustila ali je bilo bolj zapleteno kot to? končno je bil v več oblačilih in nato je stal pred njo, da je dvignila pogled, ker je bil višji od nje. eno vprašanje? njene misli so za trenutek podivjale, potem pa je najbrž presenetila oba, ko je odprla usta in izrekla vprašanje, ki ga še zdaleč ne bi pričakovala. vprašanje, ki ni bilo povezano z renom ali z marcom na osebni ravni. in to ni bilo preprosto vprašanje, temveč deloma skoraj prošnja. »me boš treniral?« je mirno spregovorila, medtem ko je njen pogled obstal na njegovih očeh. bil je dober. bil je zelo dober in tega sta se zavedala oba, saoirse pa je nameravala preživeti v tem svetu in zato je bilo postavljeno vprašanje tiste vrste vprašanje, ki bi ji pri tem pomagalo.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 7:57 pm

tag; saoirse. :3

''kaj res?'' pričela ga je počasi zabavati. bila je tako zelo prepričana sama vase in najverjetneje povsem upravičeno. nikoli ji ne bi uspelo priti tako daleč, če ne bi bila dovolj sposobna. vendar je slutil, da bi jo lahko upognil, kakorkoli bi želel, če bi mu bilo do tega. kot travnato bilko, ki se zamaje z najbolj nežnim sunkom vetra. sklepal je, da le zato, ker je v svoji krvi nosil opomin na vse, kar bi lahko imela, a je bilo že izgubljeno. ''torej bi si upala trditi, da me prekašaš? na kateri način? fizični? zlomil bi te z enim samim udarcem. psihično? kdo se je zadnjič skorajda zlomil ob pogledu na kup starih fotografij?'' je strupenost svojih besed začutil v samem sebi. nekje znotraj, kjer se je včasih nahajalo nekaj, kar je poganjalo kri po njegovem telesu in bilo za eno samo osebo. nekateri bi rekli, da je bil patetičen. da se je zaprl v nepropusten ovoj in čakal na pravo priložnost, da začne spet živeti. le da niso razumeli, da že ves ta čas počne natanko to – živi. vendar na povsem svoj način. ''žal, o'brienova. ne leži ti ves svet pod nogami,'' je zmajal z glavo. ''lahko si predstavljam tvoje najbližje sodelavce. koliko ti jih je iz roke, zgolj zato ker do tebe gojijo takšna ali drugačna čustva?'' je iz loka ustrelil novo puščico. je sploh kdaj pomislila na to? spraševal se je, zakaj pogled vsake toliko časa obrne stran. ali pa gleda v neko točko poleg njega, kakor da ne prenese pogleda nanj. ''cel imperij nosiš v sebi zgolj na podlagi nekaj dejstev: da si hčerka bivšega dona, da nisi povsem zabita in da ne izgledaš ravno slabo,'' je deloma pojasnil in se rahlo namrščil. morda pa se je prav dobro zavedala svoje moči in jo je s pridom izkoriščala. morda ji je bilo všeč, da so so vsi klečeplazili pred njo.

'zakaj ne?' je nameraval izreči naglas, a se je pravočasno zadržal in stisnil zobe skupaj. resnično. zakaj ne bi poskušala o njem izvedeti prav vsega, da je na lepem ne bi dočakalo kakšno presenečenje. lahko bi ga imela v mezincu, lahko bi ga ovijala okrog slednjega. sicer v datotekah ne bi našla nič o irini, a našla bi dovolj njegovih misij, da bi prav dobro vedela, kolikokrat je smrti zrl naravnost v oči in bi moral samo malce iztegniti dlan, da bi se s konicami prstom dotaknil njene leden kose. ''zakaj? ker si brezčutno namignila, da sem enkrat v preteklosti nekoga zajebal in izgubil ter to obžalujem še danes?'' je vprašal povsem brez vesti. videl je, da se prav zares obremenjuje s potekom njunega zadnjega srečanja. ''naj ti pomirim vest – prišla nisi niti na kilometer blizu resnici, zato ti res nimam kaj zameriti,'' je pristavil in preden bi utegnila pomisliti, da je izrekel nekaj prijaznega, dodal: ''upam, da boš zdaj spala lažje, ko veš, da me nisi prizadela.'' zanj sicer povsem neznačilen sarkazem je lil iz sleherne besede, se zbiral v ogromnih lužah na tleh. dlani je uperil v bok, ko je čakal, da se bo odločila za eno vprašanje. lahko je videl, kako je hitela razmišljati in pričakoval je, da bo trajalo dlje. ''od vseh možnih stvari me...'' je presenečeno razširil pogled in ga odmaknil vstran. izstrelila ga je kot iz topa in ponavadi je prav spontanost nosila v sebi najbolj iskrene človeške koščke. njegove ustnice so že skorajda izoblikovale besedo ne, ko se je pričel obračati k njej. par rjavih oči je skorajda upajoče zrl vanj. brez opozorila je stopil naprej in z nogo butnil ob njene gležnje, da ji je lastnoročno izmaknil ravnotežje in je pristala na tleh. ''vstani,'' je zamrmral in ji obrnil hrbet, ko se je odpravil preko sobe do postelje. ''nehala se boš vtikati vame. nehala boš drezati vame. nehala boš z vprašanji. pustila me boš pri miru,'' je pričel naštevati svoje pogoje, ki so bili ključni za tole malo kolaboracijo. ni nameraval izustiti tega da. svoje pritrditve. ''presuha si. vsak te lahko zbije v tla, če ne boš nase dala malce več... moči,'' je odkimaval in s pogledom povsem analitično zdrsel prek svetlolaske na tleh. ''imaš kaj proti zgodnjim uram?''

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Apr 21, 2013 8:24 pm

prepoznala je pogled na njegovem obrazu in ton njegovih besed. morda zato, ker ga je sama večkrat uporabljala, kadar so jo ljudje zabavali. in tip pred njo ji je ravnokar nakazal, da ga je zabavala. to bi jo lahko nemudoma spet popolnoma razbesnelo in ji pognalo kri po žilah, a vendar se je zadržala in se ohladila. enkrat za spremembo ni ravnala nepremišljeno in na to je bila presneto ponosna, čeprav marco ni mogel vedeti, da se je ravnokar izognil njeni jezi. pa tudi če bi, bi mu bilo zares mar? »nikoli nisem rekla, da te prekašam,« se je mehko nasmehnila, čeprav je lesk v njenih očeh povedal še več od izrečenega. da, pravzaprav je bila prepričana v to, da ga na določenih področjih kljub vsemu prekaša. ampak ni bilo vredno, ker so to bila področja, ki jih on ni cenil. področja, ki jih je že zdavnaj odpisal kot neuporabna, nevredna in brez pomena, zato se saoirse ni nameravala spuščati blizu tej temi. z veseljem bi ga pustila v prepričanju, da je sama mislila, da jo prekaša. bilo je lažje, kot prenašati tiste posmehljive, ostre besede, ki jih je s takšno lahkoto metal v njen obraz. in igral je podlo, nizko igro. sama se ni nikoli spuščala tako zelo nizko, čeprav je znala biti prava mrha. »oh, misliš?« je tokrat zavila z očmi in z nasmehom na obrazu zmajala z glavo. »doslej to odlično deluje,« je dejala. dejstvo. ni bila neumna – vedela je, da je imela vse samo zaradi priimka, videza in dejstva, da je oboje skupaj znala več kot dobro unovčiti. starejše člane družine je imela pod nadzorom zaradi navezanosti na njenega očeta in zaradi dejstva, da so jo videli odraščati in so vsi na njo gledali bolj kot ne na lastno hčerko. mlajše člane je premamil njen videz in to, da je znala reči pravo stvar v pravem trenutku. znala je z ljudmi. obstajalo je nekaj bolečih izjem, ki so to dejstvo ovrgle, ampak kljub vsemu je znala z večino ljudi.
»torej nisi nekoga zajebal, izgubil in to zdaj obžaluješ? bil si zaljubljen,« je zamrmrala ob pogledu na njegov obraz. tokrat niti ni mogel zares ugovarjati njenim besedam s čimerkoli smiselnim, ker je vsako trditev ovrgel prstan okrog njegovega vratu. »in zdaj nosiš to kot opomin samemu sebi,« je nadaljevala s tihim glasom, medtem ko je nagnila glavo ob pogledu na verižico, ki je nosila prstan. ni se mogla tako zelo zmotiti – to ji je bilo jasno. z delčki njegovih besed in kančkom lastnih predstav ter seveda z logičnim sklepanjem vse skupaj niti ni bilo tako zapleteno. morda je bil marco prvi človek, ki ga ni pred tem preiskala in vedela vsakega detajla. ampak to je bilo tako zanimivo, tako zelo novo in hkrati jo je pomirjalo na nek nenavaden način, ki mu ga ni smela razkriti.
ha, presenetila ga je. pokazal je očitno čustvo in to je bila dobljena bitka, čeprav se je saoirse zavedala, da ena sama bitka ne zmaga vojne. sama pri sebi se je nasmehnila ob njegovih besedah in čakala na odziv. kakršenkoli odziv. čeprav se je nenadoma zavedla, da zadržuje sapo in upa, da bo rekel da ter bo privolil. ni vedela, zakaj ji je to toliko pomenilo, a vendar ji je. potem pa se je povsem nepričakovano znašla na tleh in z rokama se je uprla na grobo preprogo, ne da bi umaknila pogleda iz njega. bila je nejevoljna, ko se je pobrala in se mrščila ob pogojih. a morala je sprejeti določeno mero žrtve. tiho je pokimala. strinjala se je. morda ne povsem, ampak razumela je dogovor. »pojutrišnjem. jezero. ob petih,« je naštela, nato pa ona njemu obrnila hrbet in odkorakala iz njegovega stanovanja.

the end.

tagged: marco. smitten3

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Čet Maj 02, 2013 11:55 am

marco

mesto je še spalo, ko je pustila za seboj hotel in si utrla pot po zaspanih ulicah. sončni žarki so prijetno mamili nasmeh na njene ustnice, korak za korakom je samozavestno stopala njemu naproti. šest let je čakala na ta trenutek soočenja, šest let je zbirala pogum, da mu ponovno pogleda v oči in sedaj ga je končno našla. da, našla je kretena, ki ji je sesul življenje in zbil iz nje vse upanje in sanje. v glavi si je ponavljala besede, katere mu bo zmetala v obraz, nežno si je mrmrala psovke, katere so ga tako popolno opisovale. ah, koliko časa je čakala nanj, ujeta v tisti zatohli mali sobici, on pa jo je pustil na milost in nemilost mehiških barab. on je kriv, da so jo vsak dan pretepli kot psa, na koncu pa ubili njeno malo deklico. ubili so nekaj tako svetega in nedolžnega, medtem ko je njen junak ostal nekje daleč, pozabil je nanjo in na njunega otroka, zavrgel jo je kot največjo smet. nežno je zmajala z glavo ob spominu na vse nasmehe, poljube in objeme, kot, da bi jih hotela pregnati; kako je bila naivna! tako lahkomiselno je bila pripravljena verjeti vsaki njegovi besedi in poglej kam jo je to pripeljalo. končala je kot ženska brez sanj in ljubezni, z eno samo željo: željo po maščevanju. kotičke ustnic je zavihala v privoščljiv nasmešek, ko si je predstavljala njegov obraz, trpeč in izgubljen – ravno tak, kot je bil njen ta dolga leta, ko je čakala nanj.

tiho je zavzdihnila, ko se je znašla pred vrati na katerih je bil z zlatimi črkami zapisan njegov priimek. bila je pripravljena, tako hudičevo pripravljena, a še vseeno je lahko čutila mravljince, ki so zaobjeli njeno telo. saj ji bo uspelo, kajne? toliko časa je čakala in iskala njegovo ime, ne more ji spodleteti. ne zdaj, ko je bila tako blizu. sprostila je pesti, v katere so se njene dlani avtomatsko zvile, in počasi segla proti vratom. vedela je, da je buden, kljub rani uri, poznala ga je dovolj dobro. rad je imel vojaško rutina, vsaj tako ji je zatrdil v enem izmed redkih pisem, katera ji je poslal, ko je odšel v afganistan. nežno je prislonil dlan k vratom in nekajkrat lahkotno potrkala. to je bilo to, začetek njegovega konca, katerega si je tako prekleto zaslužil. prisluhnila je korakom v notranjosti in zajela dih, ko se je kljuka na vratih premaknila. »marco,« je tiho dihnila, ko se je izza vrat pokazala tista znana postava. zdrznila se je, ko je ugotovila, da je še vedno točno tak, kot v njenih spominih; njegove ustnice so še vedno vabile v strasten poljub, tako kot so njegove močne roke vabile v varen objem. s pogledom je zaokrožila prek njegovega telesa in se ustavila na verižici, kjer se je svetil majhen obroček – njen zaročni prstan. z desnico je nemirno podrgnila po prstancu leve roke, točno tam, kjer se je včasih bohotil prstan, katerega je sedaj imel on. »minilo je že kar nekaj časa,« se je kljubovalno zapičila v njegove oči in roke nemirno prekrižala na prsih. vanj se je zazrla z enim samim vprašanjem, ki jo je žrlo že toliko let. »kje si bil ves ta čas?«

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Čet Maj 02, 2013 5:00 pm

tag; irina smitten3

s treninga s saoirse se je vrnil pred dvajsetimi minutami, kar je pomenilo, da je imel na voljo še približno dve uri, preden bo moral oditi na postajo in pričeti svojo izmeno. samo delo mu ni bilo pretirano težavno, res je preživel že kaj hujšega in tudi terenske naloge se mu niso zdele vredne omembe. tveganje življenja je postalo svojevrstna stalnica skozi desetletje stalnih bitk. najsi v tolpi, najsi na bojišču. uasil je prho in okrog mokrega telesa ovil brisačo, ko je stopil ven iz kopalnice pred z vodno paro zarošeno ogledalo. z dlanjo je podrgnil po gladki površini in razkril poteze svojega obraza lastnim očem. verjetno je bil res isti, kakor pred leti. njegove poteze so bile malce močnejše, malce ostrejše in njegov pogled se je postaral. postal je težek, naporen. včasih ga ni prenesel niti sam, kaj šele drugi, ko je vztrajno vrtal v njih in zahteval odgovore, ki mu jih niso smeli ali mogli dati. vendar je bila v njih tudi določena vztrajnost, ki ga je gnala naprej. njegov pogled je zdrsnil navzdol in znova je napravil isto kretnjo z dlanjo, da se je v ogledalu zasvetil še zaročni prstan, ki je visel na verižici okrog njegovega vratu. nihče ni poznal vseh podrobnosti zgodbe v ozadju, nihče jih ne bo, v to je bil prepričan. sam ni nameraval irine deliti prav z nikomer, nameraval jo je ohraniti zase. pogoltnil je cmok, ki se je nabral v njegovem grlu, in se odpravil skozi vrata v spalnico. na postelji so se nahajala sveža oblačila in oblekel se je v trenirko ter preprosto majico brez rokavov. uniforma bo na vrsto prišla kasneje. tako. zdaj je imel časa na pretek. in ni imel pojma, kaj naj z njim. bilo ga je odločno preveč.

iz praznega razmišljanja ga je premotilo lahno trkanje po vhodnih vratih. nemudoma se je njegovo čelo nagubalo v začudenju in odpravil se je na hodnik ter navzdol vse do vhoda. ni se trudil z opazovanjem skozi kukalo, marveč je z drobne kavne mizice pograbil službeno pištolo in jo podržal ob sebi. bila je na vidnem mestu. nobenemu ni bil dolžen pojasnil, tudi poštarju ne, če se je odločil potrkati na njegova vrata. odklenil in odprl je vrata pred seboj. stal na miru. lahko da je minilo celo leto preden si je drznil napraviti korak nazaj. in še enega. 'moral bi pogledati skozi kukalo,' so se oglasile njegove misli. prihranjeno bi mu bilo nepopisno presenečenje, zaradi katerega je zmajal z glavo in s palcem ter kazalcem stisnil vrh nosu, ko je tesno zaprl oči – prepričan, da bo podoba pred njim drugačna, ko se bodo odprle v drugo. a ne. nič ni pomagalo, iluzija se ni hotela razbliniti, kar je moralo pomeniti, da je bila oseba pred njim tako zelo resnična kakor on sam. ni spregledal, kako se je njen pogled ustavil na verižici, kako je njena roka zdrsela po praznem prstancu levice. opazil je kljubovalnost v njenih očeh, a je ni priznal. bila je tukaj. ''kako?'' je bilo prvo, kar je rekel, nato pa napravil nekaj korakov proti njej, pogledal mimo nje na hodnik, zatem pa jo prijel za dlan in potegnil v notranjost. ne bo izgubljal časa, nikakor ne. potisnil jo je ob steno, ko so se vrata zaloputnila za njima, in njegove roke, v eni še vedno pištola, so zaobjemale njen obraz. ''ne razumem,'' je zamrmral in verjetno spominjal na blazneža. njegove oči so vpijale vsak detajl njenega obraza, gomazele po vsaki pedi kože, ko je skušal razumeti, kako je možno, da jo čuti ob seboj. da se je lahko dotakne. ''kako je to možno?'' se je glasilo novo vprašanje in njegov pogled se je ustavil na ustnicah, o katerih je lahko samo sanjal zadnjih šest let. njegov palec je zdrsnil preko njih in sam je zadržal dih, preden je pozornost preusmeril nazaj gor. na sovraštvo v njenih očeh. ''kje si bila ti?''

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Pet Maj 03, 2013 10:30 am

marco

lahko je čutila plaz emocij, ki jo je zadel tako iznenada, ko je zrla v njegove oči; njeno telo je hotelo v njegov varen objem, kjer bi se mu lahko zjokala, a hkrati se ji je po grlu valil val psovk, ki so se nabirale ta dolga leta. prekleto. toliko časa je čakala na trenutek, tolikokrat si je v glavi ponovila vsak stavek, katerega mu bo vrgla v obraz, sedaj pa ji je vse izpuhtelo iz glave. očitno je v vseh letih čakanja in gnitja v ukrajini pozabila kakšen učinek ima nanjo; le on jo naredi človeka, le on ima moč, da na plano prikliče njena čustva. nekajkrat je globoko zajela sapo, v upanju da zbere svoje misli, medtem ko je on s pogledom plaval po njenem telesu. njena koža je vzdrhtela, ko jo je povlekel v svoje stanovanje, misli pa so odplavale daleč nazaj, v čas, ko sta se s tako strastjo ljubila. kot okamnela je obstala ob steni h kateri jo je potisnil. uživala je v njegovem dotiku, pištolo v njegovi dlani pa popolnoma spregledala; to je bil pač njen marco, vedno nevaren in oprezen za nevarnostjo. »si me pogrešal?« je ustnice naposled le uspela zavihati v zadovoljen nasmešek, ko je ugotovila kakšen učinek je imela nanj. vsekakor ga je presenetila, v njegovem pogledu, ki je bil sedaj veliko bolj oster, pa je še vedno zaznala nakopičeno strast, prav takšno kot pred leti. »možno kaj? da sem te našla?« je privzdignila obrv, z vsakim trenutkom bolj presenečena nad njegovo reakcijo. počutila se je kot duh, kot njegov največji strah. z dlanmi je nežno našla pot pod njegovo majico, počasi s prsti zaplesala prek njegovega trebuha, kot da se hoče z vsakim dotikom napiti njegove bližine. »gnila sem, marco. gnila,« je zapičila svoje nohte v njegovo kožo, ko je prišla do njegovega srca oziroma mesta kjer naj bi le-to bilo. srca tako ali tako ni imel, drugače je ne bi pustil trpeti v tisti beznici. »čakala sem nate kot največji kreten. vsak dan sem v tišini sprejemala udarce, ker sem mislila, da me boš rešil. ampak tebe ni bilo. prekleto, ni te bilo!« je povzdignila glas ob misli na tiste dolge mesece, ko so jo pretepali s pasovi v upanju, da bo izdala svojega ljubega. ampak ga ni, ostala je tiho v pričakovanju svojega junaka, katerega nikoli ni bilo. izdal jo je, pustil jo umreti, pustil jim je, da ubijejo njuno malo nedolžno dete. s pestmi je nemočno udarila v njegova trda prsa. nato pa z ustnicami segla do njegovega ušesa. »ti si kriv,« je tiho šepnila k njegovi koži in z lahkotnim dotikom ustnic počasi zdrsnila do njegovih ustnic, od katerih se je umaknila še preden bi jo lahko premamilo, da ga poljubi. z obrazom je vseeno ostala blizu njegovega, tako, da je lahko v njenih očeh videl vso bolečino in jezo, katero ji je povzročil. vsi udarci, katere je prejela v ujetništvu, so bili nič v primerjavi s tem, kar ji je povzročil on; on ji je iztrgal srce. prijela je njegovo dlan in jo ponesla pod svojo majico, do svojega golega hrbta. prislonila jo je ob grobe proge, ki so ostale od udarcev s pasovi. »ti si dobil popolno življenje in jaz to.«

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Pet Maj 03, 2013 5:17 pm

tag; irina smitten3

ne. njegov um ni mogel v celoti zaobjeti podobe pred njim. ni zmogel sestaviti skupaj vseh koščkov že zdavnaj razbite slike. ni razumel, kako je lahko stala pred njim, nekaj let starejša, a vendar ista kot vedno. četudi so bile njene oči drugačne, četudi se njen pogled ni mogel kosati z osuplostjo v njegovem. verjetno jo je gledal skoraj blazno, ko je njeno telo okamenelo ob njegovem in se je zmedeno namrščil ob nasmešku, ki je popačil njen obraz. ni bil mehak in skorajda sramežljiv, kakršnega je bil vajen. da, samo ob njej se je vedno obnašal kot neverjeten idiot. povsem zatrapan do ušes in še preko. ''kakšno vprašanje je sploh to,'' se je rahlo nasmehnil v odgovor, prepričan, da vidi narobe, da narobe tolmači njen nasmeh. seveda jo je pogrešal, vsak prekleti dan. ''ni me ravno težko najti, odkar živim v enem mestu, na enem naslovu. vse je v telefonskem imeniku,'' je odkimal. ne, ni bil presenečen nad tem, da ga je našla. zgolj da bi preveril je potisnil dlan na mesto, kjer bi moralo biti njeno srce in olajšano začutil pospešeno utripanje pod dlanjo. ''kako je možno, da si živa? tega ne razumem. mislim. vidim te. čutim te. ampak. kako je možno?'' je skorajda med vsako besedo moral na novo napraviti vdih, premor, vse samo da se je prepričal v to, da niso zgolj sanje, vendar resničnost. naslednji vdih je bil prekleto oster, ko je njena dobro znana mehka dlan našla pot pod ohlapno majico in zdrsela prek gole kože. ''irina,'' je zamrmral s težavo in dlan, ki se je opirala na steno stisnil v jekleno pest. kako ga je sladko mučila, kako še vedno ni mogel dojeti, kaj točno se dogaja.

stopil ji je še bližje, če je to sploh bilo mogoče in se zdrznil, ko je nohte zapičila okrog njegovega srca in nepričakovano gesto pospremila s strupom v besedah. zdelo se je, da gube na njegovem čelu, ne bi mogle postati globje in tiho je poslušal besedo za besedo. udarec za udarcem. premaknil se je v stanje otopelosti, ko je z ustnicami zdrsela zgolj milimeter stran od njegovih, ga udarila v prsni koš, ga povsem ubila. nekako mu je uspelo v glavi izdelati približek resnici. ''nisi mrtva,'' je bilo prvo kar je izdahnil iz sebe, besede namenjene njemu, da se dokončno prepriča. nato pa je prevzela nadzor nad njegovo dlanjo in pristal je tik ob njej, dlan pod njeno majico na brazdastih brazgotovinah njene nekdaj svilnate kože. in nekako mu je uspelo razumeti prav vse. odtrgal je roko iz njenega oprijema in se pomaknil nekaj korakov nazaj, vse dokler ni njegov hrbet trčil ob steno na drugi strani hodnika. odložil je pištolo na nizko omarico in z obema rokama segel nazaj za glavo, prepletel prste in jih zakopal v črne lase. ''ne razumeš. rekli so, da si mrtva. poslali so pismo s prekleto nazornim opisom, kako točno so te mučili in te ubili. zraven je bil prstan. morala bi biti mrtva. mislil sem, da si mrtva?'' je vztrajno ponavljal tisto najbolj esencialno besedico. smrt. kako jo je preziral ves ta čas in obenem v njej našel določeno uteho. kako ju je združevala in razdruževala. ''nisem vedel...'' je zmajal z glavo in s pogledom begal sem ter tja. prekleto, kako so ga izigrali. prstan je bil zanj zadosten dokaz, agonija v njem prehuda, da bi preverjal ali je resnica. samo verjel jim je, kakšna začetniška napaka. resnično osnovna. ''tako prekleto mi je žal,'' je naposled sklonil pogled in so se njegove ustnice rahlo zatresele. to je bilo preveč – preveč naenkrat in povsem iznenada. nikoli ne bi mogel biti pripravljen na kaj takega, to vsekakor ne, a vendar. ''kakšen jebeni kreten sem,'' je zamrmral bolj zase in zatisnil oči skupaj, neverjetno. ''moraš me sovražiti.''

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Sob Maj 04, 2013 6:46 pm

marco

vsako njegovo besedo je požirala s posebno strastjo, vsak dotik je njena koža vpijala kot, da je zadnji. njegova bližina se je zdela tako prekleto domača, pa če se je tej misli še tako upirala. bila je doma, ob njegovi strani, tam, kjer se je včasih počutila tako lepo. in še vedno se je. morda je bila podoba pred njo sedaj njen nasprotnik, kateremu je privoščila zgolj trpljenje, a še vseeno je bil to dom; pokvarjen in zlomljen, vendar še vseeno dom, edino kar ji je preostalo. nepremično je obstala, ko je njegova dlan segla do njenega srca, ki je sililo na plano. čelo se je počasi začelo gubati zaradi njegovih nesmislov. »seveda, da sem živa,« je zmedeno zamrmrala in ukrivila svoje ustnice v bežen nasmešek, ki je izginil v trenutku, ko je njene misli prebodel razlog zakaj je zanj kot duh; hotel je, da umre, kajne? pustil jo je tam, zapustil jo je, ker se je je hotel znebiti. nič mu ni pomenila, zanj je bila le slab spomin iz preteklosti. ustnice so se ji zatresle, nemogoče reči ali zaradi užaljenosti ali jeze, a ostala je tiho. ni si hotela priznati, da jo spoznanje resnično boli, pa čeprav je lahko čutila, kako se ji srce trga na koščke. ponovno. in tako kot je skelelo njo, je moralo zaskeleti njega, ko je vanj s takim užitkom zapičila svoje nohte. »živa sem, dojemi že! ni ti uspelo!« je vzkipela in zvišala ton svojega glasu, ki je bil tik pred tem, da se zlomi. da, bila je živa, iz mesa in krvi je stala pred njim, še vedno je dihala, čeprav počasneje, še vedno je živela, čeprav ne tako polno. tiho je vztrepetala ob spoznanju kako se lomi, kako njena moč počasi izginja. pustila je, da njegova roka spolzi izpod njene majice, nemo je opazovala, kako je njegovo telo trčilo ob steno. njegove besede so jo zadele kot strela z jasnega, odzvanjale so ji po glavi. a spregovoriti ni bila sposobna, na konici jezika je imela preveč čustev, ki so hotela ven, a jim to ni uspelo. bila je tako prekleto zmedena, ko so se vsa leta čakanja na maščevanje zdela zaman, hkrati pa ga je sovražila le še bolj, ker je bil s tako lahkoto pripravljen verjeti, da je mrtva. počasi je spolzela ob steni in trčila ob tla, z obrazom zakopanim v svojih dlaneh. »zakaj si tako hitro obupal? moral bi me poiskati,« je zmajala z glavo, ko ji je po licu spolzela prva solza. bila je zlomljena in uničena. popolnoma uničena. dlani je zakopala v svoje svetle kodre, v tišini je vpijala njegove besede, ki so plavale nekje daleč stran. »čakala sem te,« je zašepetala bolj sebi kot njemu, s tonom, ki je obtoževal njo in njeno naivnost. s solznimi očmi je poskušala dojeti kaj se dogaja okoli nje, kako sta pristala v tako zafukanem položaju. včasih sta se ljubila, tako strastno in iskreno. sedaj pa sta obupana pristala vsak na svoji strani hodnika z ostanki nekdanje ljubezni. »morala bi te sovražiti,« je tiho zaječala ob pogledu nanj, vendar pogled že v naslednjem trenutku usmerila v tla, kot da ga je prestrašena pogledati. »šest let sem te čakala, vsak vdih je bil namenjen zgolj in samo tebi. bil si edini razlog, da sem sploh vztrajala. ampak ni te bilo. pustil si me. pustil si jim, da me ubijejo. nisi vztrajal, ampak si preprosto obupal. pozabil si name.« njen glas se je popolnoma zlomil, ko ji je končno uspelo izgovoriti zadnji stavek, tako boleče spoznanje. sama je posvetila vsak trenutek svojega življenja zanj, on pa jo je preprosto izbrisal. »ustvaril si si tako popolno življenje… brez mene.«

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Maj 05, 2013 3:48 pm

tag; irina smitten3

da, zdaj je lahko videl, da je bila resnično živa. a to ni izbrisalo dolgih let življenja v popolni temi – ko je bil prepričan, da je ležala nekaj metrov pod zemljo, hladna kakor led. ni razumel hitro spreminjajočih se čustev, ki so neumorno švigala čez njen obraz. tam je bil bled nasmešek, kmalu zatem skorajda sovraštvo v očeh. zakaj? zakaj bi ga sovražila? ''irina, draga, nimam pojma, o čem govoriš,'' se je znova namrščil, ko je nenadoma vzkipela pred njim in v njegovi koži pustila sledi njenih nohtov, a ne bi mu moglo biti bolj vseeno za komaj zaznavno fizično bolečino. nekaj v njem je pravkar razpadlo na vlakna, potem ko se je tako trudil, da je vse kose spravil skupaj v klavrno neuporabno gmoto, ki naj bi se imenovala srce. ki ni delovala vse od takrat, ko je prejel tisto prekleto pismo in se mu je celoten svet zrušil na glavo. vse se je podrlo, prav vse. vsak prejšnji dan je preživel z mislijo nanjo, vedoč, da ga čaka doma. da bo enkrat konec vojaškega roka in bo lahko tekel nazaj domov v njen objem, nadaljeval z življenjem, kakršnega sta načrtovala. imela bi legalno prislužen denar in uspelo bi jima, v to je bil trdno prepričan. bila sta iz pravega testa, da bi jima uspelo na dolgo rok. do groba. in na nek način jima je, mar ne? stena za njegovim hrbtom je bila doborodšla opora in podlahti je položil na pokrčena kolena ter sklenil dlani skupaj. gledal je vanjo, vendar je ni zares videl. ''sranje, ne morem doumeti, da si res... da si. pizda, kako sem neumen,'' je znova z glavo udaril nazaj ob steno in pustil očem, da so se odpočile na njeni domala angelski podobi. kako so ji svetli prameni padali prek ramen, obkrožali obraz. tiste megleno sive oči, ki so zdaj zrle vanj s prezirom. ''ne razumeš... pismo... pisalo je vse. prekleto nazorno. do zadnje podrobnosti je pisalo, kako točno so te ubili. in zraven je bil prstan,'' se je njegova dlan zdaj oklenila obeska, ki je visel okrog njegovega vratu: ''vedel sem, da se ne bi od njega ločila kar tako. torej je obstajala zgolj ta razlaga, da so te ubili in ti ga vzeli.'' moral bi preveriti, idiot. kreten. vse je pokvaril. njegova sapa je do konca poniknil, ko je opazil solzo, ki je spolzela prek njenega lica, in njegova dlan se je že dvignila proti njej, a bila je predaleč. kot vedno. prav vsaka beseda je bila nov nož zarit globoko vanj in obrnjen naokrog. kaj je hotela? da se počuti jebeno krivega, ker je mislil, da je mrtva? misija opravljena. počutil se je kot najhujši stvor na svetu, kot izmeček. kot ničvrednež. ''popolno življenje? prav nič ni popolno...'' je najprej zamrmral in napravil vdih, da so se njene besede dokončno polegle, usedle na dno. ''ne bodi neumna,'' je nato zašepetal in s tresočim se pogledom opazoval obup, ki se je risal v njenem. ''nikoli te nisem pozabil,'' je pristavil in zmajal z glavo. ''ne moreš nekoga ljubiti in ga nato na lepem pozabiti. svet se ne vrti tako, čas ne zaceli vseh ran, spomini nikoli niso prekleto dovolj,'' se je nato rahlo odrinil od stene, da se je nagnil naprej, čeprav je bil še vedno predaleč. ''pridi sem. prosim, pridi sem,'' je iztegnil noge pred seboj in potrepljal svoje stegno, z namenom, da bi sedla v njegovo naročje. ''hočem jih videti,'' je dejal in vedel, da bo takoj dojela, na kaj je ciljal. njene brazgotine, katere je povzročil on. hotel jih je videti. hotel je poljubiti prav vsako izmed njih in zraven zamrmrati oprosti. kar ne bo spremenilo prav ničesar, a morala je vedeti, da je nikoli ne bi mogel pozabiti. nikoli.

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Sob Maj 11, 2013 7:32 pm

marco

objela je svoja kolena ter jih privila k sebi, ko je nemočno opazovala nastalo situacijo; sesuta je slonela na hladni steni, prestrašena in na robu zloma, zmedena in razočarana. strmela je v njega, ki je slonel na nasprotni steni in poskušala počasi dojeti, kaj se je dogajalo pred toliko leti; njo so mučili in jo hoteli zlomiti, ampak sama je vztrajala ob misli nanj, medtem ko je on preprosto sprejel novico, da so jo ubili in jo pozabil. preprosto pozabil, tako enostavno je bilo vse skupaj. »vzeli so mi ga. iztrgali. dan pred tem ko so me poslali nazaj v ukrajino,« je tiho spregovorila in stegnila levico pred seboj, z desnico pa ponovno pogladila mesto, kjer je včasih bil prstan. zdrznila se je ob spominu na svoje kričanje, ko so ji s prsta potegnili zlat obroček, znak njene brezpogojne ljubezni. ironično, kako je šla s prstanom k vragu tudi ta. nepremično je zrla vanj, v osebo katero je včasih tako močno ljubila. lagala bi, če bi trdila, da ji srce ni rinilo iz prsnega koša, ko mu je končno stala tako blizu, a tiste prijetne ljubezni ni bilo več. pogled nanj ji je prinesel zgolj kup razočaranja, ki je počasi zamenjeval vso jezo, ki se je kopičila v njej. razočarana je bila nad njim, ker je tako hitro obupal nad njuno ljubeznijo ter nad sabo, ker je bila tako prekleto lahkoverna. dovolila mu je, da ji spodnese tla pod nogami, namesto da bi ostala na realnih tleh. vseeno pa je hotela nazaj tisto prijetno čustvo, katerega ji je lahko pričarala samo on, čeprav se je zdelo tako prekleto daleč, skoraj kot da ne bi nikoli obstajalo. ostal je le spomin na njuno nekdanjo ljubezen, na njeno srečo. le kako naj bo srečna, če je pa ostala brez njega? stal je le dober meter od nje, a zdel se je še bolj oddaljen kot takrat, ko ju je ločeval cel ocean. tiho je prisluhnila njegovemu tresočemu glasu, ki ji je prinesel posebno zadovoljstvo; ni mu bilo vseeno. »ampak poglej okoli sebe… dobro ti gre. dobro ti gre brez mene,« je delila z njim svoje spoznanje, ki jo je tako hudičevo prizadelo. medtem ko je ona gnila v prastarem stanovanju v prekleti revščini, je sam živel na veliki nogi. brez nje. »verjetno imaš nekje ob sebi tudi popolno žensko,« je tiho pristavila, tudi sama presenečena nad svojim zlomljenim glasom. prizadelo jo je bolj, kot si je upala priznati; temnolasec ni bil več njen, izgubila je nekaj kar se je včasih zdelo tako samoumevno. ostala je brez edine osebe, ki jo je znala ceniti. ponovno je ostala sama in nepomembna, ponovno so jo spravili na tla. »kako sva pristala tukaj?« dovolila je solzi, da spolzi po njenem licu, vendar jo je prestregla še preden bi jo lahko videl. prekleto, kje je bila vsa njena moč, katero je toliko časa nabirala v sebi?! morala bi ga preprosto odjebati, ne pa da se je pred njim zlomila ter mu dovolila, da se že samo z nekaj besedami dokoplje naravnost do njenih najglobljih čustev. ni vedela kaj naj naredi, ko jo je poklical k sebi; bala se je njegove bližine, hkrati pa se je hotela zagnati v njegov objem in postati spet tisto srečno dekle. si ni tega tudi zaslužila? počasi se je oprijela stene, neprepričana v svojo stabilnost, in se že z enim kratkim korakom znašla v njegov naročju. dvomljivo se je zazrla v njegove oči, nepripravljena, da mu pokaže brazgotine, ki so nastale zaradi njega. želela si je pozabiti vse skupaj, ne pa obujati teh prekleto groznih spominov. a v njegovem pogledu je našla neko odločnost, ki jo je prepričala, da z enim samim gibom sleče svojo majico. gol hrbet, katerega so iznakazile grobe proge, je govoril njeno zgodbo. ob njegovem dotiku je podoživela vsak udarec, vsak pljunek v obraz. tiho je zaječala ob spominu, nato pa dovolila solzam na plan. »pogrešala sem te,« je pridušeno zašepetala, ko si je dovolila nežno dotakniti njegovega obraza. »kaj bova storila sedaj?« bila je pripravljena, da se ponovno nauči ljubiti s tako strastjo kot nekoč, pripravljena, da pobere in sestavi nazaj vsak košček njune bivše ljubezni.

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Pet Maj 17, 2013 8:28 pm

tag; irina smitten3

kolikor je pogovor nanesel na obroček, katerega so mu poslali in ki mu je bil zadosten dokaz, da je bila zares mrtva, je dvignil dlan k verižici, ki nikoli ni izginila z njegovega vratu in pustil prstom, da so se oprijeli hladne kovine. ''irina, prisežem ti, da nisem vedel,'' se je čutil dolžnega ji znova zatrditi. vedel je, kaj bi občutil, če bi se poskusil postaviti v njeno kožo. morala ga je prezirati. sploh če je res verjela, da bi jo pustil za seboj in jo zavrgel brez pomislekov. vendar kako je lahko sploh pomislila, da bi se ji znal odpovedati? prej bi sebe vrgel pred njihove krogle in udarce, se jim brez upiranja prepustil, kakor da bi jim dovolil položiti nanjo en sam prst. bila je preveč dragocena, od nekdaj preveč ljubka za ta življenjski stil. ni sodila v vrste tolpe in nasilja. če bi življenje igralo po pravičnih pravilih bi kot princes živela v ogromni vili. ob njeni strani bi bil moški, ki bi je bil vreden. in imela bi otroke. oh, prekleto, otrok. ''dobro? niti slučajno mi ne gre dobro,'' je ostro odkimal, ko je povsem narobe presodila prazno stanovanje okrog njiju. da, bilo je v lepi soseski in odštel je kar nekaj denarja za nakup. vendar je bilo še vedno prazno, brez osebnosti, brez pravega pohištva in znakov, da tam nekdo dejansko živi. verjetno je samo čakal na prvi izgovor, ki ga bo dobil, da bo odšel drugam. le da si nikoli ni znal povsem predstavljati, kam bi šel. kaj bi počel sam s seboj. tukaj je bil zaradi brata, nato zaradi službe in zdaj... ni bilo razlogov, da bi ostal. razen ona. razen, če je ona nameravala ostati tukaj. potem bi se priklenil poleg nje in potrpežljivo čakal celo večnost. ''nikogar ni bilo po tebi. ne podcenjuj me, prosim. ljubil sem te in osem let je odločno premalo, da bi se to spremenilo,'' je zamrmral predse. nikoli ga ni niti mikalo, da bi si našel zamenjavo. bila je preveč globoko v njem.

potisnil jo je navzdol v svoje naročje, da so se njena kolena zasidrala ob strani in z dlanmi zaobjel njen obraz z blagim nasmeškom na svojih ustnicah. ''ne vem, ampak sem jebeno hvaležen, da si tukaj,'' je zmajal z glavo in dlani položil vrh njenih ramen. nikoli si je ne bo mogel nagledati. večkrat se bo zalotil, kako strmi vanjo z očaranim izrazom in jo riše v svoj spomin, jo obuja, jo vpija. to je vedel že sedaj. nagnil se je nazaj, se naslonil na steno za njegovim hrbtom in ji dal prostor, da je prek glave potegnila majico, ko jo je to prosil. vzel je kos oblačila iz njenih rok in ga odložil poleg njega na tla. ''nameravam se ti oddolžiti za vsako od njih. ne bi... ne bi jim smel verjeti,'' je dejal, ko je z rokami segel za njen hrbet in najprej odpel zaponko nedrčka ter naramnice pomaknil z ramen navzdol, da je padel na tla. ni spustil pogleda na njene prste, marveč je z blazinicami prstov mehko zdrsel prek brazgotinastih prog, ki so kalila njen hrbet. udarci, ki jih je prejela zaradi njega. za njega. ''nameravam poljubiti prav vsako,'' jo je privil tesneje k sebi in najprej prislonil svoje ustnice ob njeno razgaljeno ramo. ''sedaj?'' je ponovil njeno vprašanje in dvignil pogled proti solzam, ki so neslišno drsele prek njenega obraza. ''začneva znova? nadaljujeva, kjer sva ostala? mišji koraki, seveda,'' je skomignil z rameni, ne povsem prepričan, kaj je bila najboljša možnost. ''če... če me nočeš, bom razumel. ne bo lahko, ampak se bom potrudil ostati izven tvojega življenja. razumljivo bi bilo, da bi me hotela izbrisati, če nameravaš pozabiti na preteklost. ampak...'' je z ustnicami zdrsel prek od solz slanega lica in se ustavil na njenih. jih blago, komaj čutno poljubil. nadvse previdno. ''daj mi vsaj priložnost. prosim,'' so se njegove obrvi namrščile prej od bolečine kot od skrbi in ena od dlani je zdrsela navzdol na trebuh, kjer je pred leti nosila njegovega otroka. ''in če hočeš, da ti naštejem razloge, ti jih bom. ampak prvi je vsekakor ta, da te prekleto ljubim in me boš povsem uničila, če boš odkorakala skozi moja vrata.''

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Tor Maj 21, 2013 7:08 pm

marco
ok, a mu ona pove, da je otrok mrtev? pozabila sem kaj sva se zmenili (:

toliko let je načrtovala svoje maščevanje, pripravljala se je na boj in v sebi gojila neizmerno sovraštvo, a sedaj, ko mu je zrla v oči, je nenadoma vse izginilo. brazgotine so jo skelele kot še nikdar poprej, tudi ko so nastajale, niso tako opozarjale nase, a še vseeno ji je bolečina prijala. dokler jo je povzročal on, je bila ovita v sladko ekstazo. vse mu je bilo dovoljeno. tudi če bi ji s konico noža pritiskal na srce, bi preprosto prikimala. to je bil pač on, njen čudoviti marco in to je bila pač ona, lutka v njegovih rokah. vsi spomini še zdaleč niso zbledeli, le v sekundi so postali… drugačni. nenadoma ni bil več za njeno trpljenje kriv on, temveč zgolj ona. navsezadnje je sama dovolila vse udarce, ni se upirala ukrajini in na koncu se tudi ni potrudila priti nazaj. z enim samim pogledom je uspel vso krivdo zvaliti nanjo, pa četudi to ni bil njegov namen. »marco…« je tiho vztrepetala, ko so se njegove ustnice dotaknile njene gole rame. glava ji je avtomatsko omahnila proti njegovi, svoje solzno lice je naslonila nanj. »obljubi… obljubiš, da boš pazil name? ne morem brez tebe.« potrebovala ga je, tako enostavno je bilo vse skupaj; voda, zrak in marco. bil je njena sreča in ko je odšel, je ostala sama, ranljiva in nesrečna. samo on je lahko na njen obraz narisal nasmešek, samo z njim je bila varna. ob njem je bila človek; za razliko od drugih ni iz nje izbijal prav vsake človečnosti. skozi solze, ki so polzele po njenih licih je zrla vanj in rahlo odkimavala njegovim besedam, ko je omenil konec njune zgodbe. kot da si je lahko predstavljala življenje brez njega; leta je mislila, da ga je prebolela ter je v njemu videla zgolj smrtnega sovražnika, ki jo je ubil, a se je vse skupaj izkazalo za eno navadno sranje. morala ga je imeti ob svoji strani, če je sploh hotela živeti. vsa leta pred njim so bila samo mučenje, ko so jo izprijenci uporabljali kot seks igračko, vsa leta po njegovem odhodu so bila zgolj gnitje v senci, čakanje, da ga spet vidi. bil je njen svet. nemogoče je opisati, kaj se je zgodilo z njenim telesom, ko jo je poljubil. tako nežno, da se skorajda ni zgodilo in tako čutno, da je telo vztrepetalo in poletelo vsaj do stropa in nazaj. po vseh teh letih je podoba iz sanj ponovno postala resnična, lahko se ga je dotaknila in ga čutila. sledila je njegovi dlani, ki je pristala ne njenem trebuhu in jo nežno odrinila. ni bila še pripravljena. »še vedno me ljubiš?« z dlanmi je segla skozi njegove temne lase in jih za njegovim vratom sklenila. solze na licih so se ji počasi sušile, ustnice pa so se zavihale v sramežljiv nasmešek, tako neznačilen zanjo. »ti dobiš vse priložnosti tega sveta. in kako si sploh drzneš pomisliti, da te nočem v svojem življenju. ti si moje življenje, marco,« je nežno prikimala in prislonila svoje čelo na njegovega. »samo obljubi mi, da ne boš spet pobegnil v vojsko. obljubi, da boš ostal z mano. potrebujem te, marco. samo ti me lahko popraviš, samo ti. pomagaj mi, da bom spet v redu. prosim. hočem te ob sebi, nadoknaditi morava vse zamujeno. tvoja sem… samo tvoja,« je tiho dahnila in zaprla oči za nekaj trenutkov. s pogledom je nato zdrsnila prek svojega golega telesa do mesta, kamor je prej zašla njegova dlan. njun otrok. »marco… otrok. ona…« sredi stavka je premolknila, s pogledom je ostala nekje stran od njegovega. kaj naj mu sploh reče? njun otrok je bil vendar mrtev.

Naslov sporočila: Re: apartment B2 Ned Maj 26, 2013 11:17 am

tag; irina smitten3

note; je sam ugotovil. saj je očitno. (:

''irina...'' se je nasmehnil ob njeni rami, ko je njeno telo vztrepetalo pod vsakim dotikom in premikom njegovih dlani. njena koža je bila še vedno svilnato gladka, točno takšna kot je pomnil. in če bi zakopal obraz ob njen vrat, bi ga tam pričakal isti cvetlični vonj po njej. zlahka bi se pretvarjal, da niso minila leta polna agonije. da sta bila to še vedno samo onadva, naivno prepričana v svetlo prihodnost. sanjača polna želja. res bi jima lahko uspelo, v to je bil še zdaj trmasto zaverovan. če ne bi on odšel v vojsko, če bi našel kak drugi način, da bi prišla do denarja, potem bi jima nedvomno uspelo. in zdaj bi morda živela nekje v predmestju chicaga z dvema otrokoma ali celo tremi. ne bi poskušala celiti starih ran. ''verjemi, občutek je vzajemen. ne mislim več oditi. dokler boš tukaj in dokler me boš hotela, bom pazil nate,'' je brez pomislekov takoj prikimal. ni si znal predstavljati sveta, kjer bi ga zopet zapustila. ali on njo. če ti je nekdo dal drugo priložnost, potem si jo izkoristil – brez obotavljanja, brez oklevanja, samo izkoristil si jo. s konico jezika je zdrsel po mokri sledi njenega lica in ujel novo slankasto solzo. ''prosim, nehaj jokati,'' je zamrmral ob njene ustnice in zaprl oči, ker slike pred njim ni prenesel več. koliko solz točno je zanj pretočila, ni želel niti kalkulirati. vedel je, da preveč. odmaknil je dlan z njenega trebuha, ko je nežno krcnila po njej in v tistem je vedel, da preteklosti nista zapustila cela. otroka ni bilo. ''ljubim te,'' se je rahlo nasmehnil v odgovor in prikimal. nov odgovor brez pomišljanja. ''potrudil se bom, da nama uspe, irina. prekleto resno mislim. če boš hotela oditi, bom razumel. in bog ve, da ne bo lahko. še zdaleč ne. ampak v prvo bi nama skorajda uspelo, skorajda. malo je manjkalo. morda bo v drugo šlo?'' je njegov palec zdrsel preko spodnje linije njenih ustnic, katere je še poprej poljubljal s skrajno nežnostjo.

njegove ustnice so formirale širok nasmešek. ''obljubim,'' je odvrnil na njene besede. vojska je že zdavnaj minila, prav tako njegovo delo za pentagon in morda je bil sedaj v policiji, a tudi to utegne sčasoma miniti. sploh ker si je v mislih že zadal nov cilj – najti tiste jebene mehičane in pospraviti prav vsakega od njih, ki ji je skrivil en sam las, namenil en napačen pogled, en pregrob dotik, eno preveč usrano besedo. ''ona?'' so se njegove misli ustavile na spolu otroka, ko se je ozrl navzdol v plohek trebuh, ki je nekoč nosil njegovo hči. prekleto. ''v redu je. razumem, ne rabiš reči,'' je dejal, da se ne bi mučila po nepotrebnem. ona je bila mrtva. dlani je ovil pod njeno zadnjico in jo dvignil v zrak, skupaj s seboj, ko se je pobral s tal. z eno roko je ohranil oprijem in z drugo dolge gole noge ovil okrog njegovih bokov. ''zdaj imava ves čas na svetu, prav?'' je poljubil konico njenega nosu in stopil po hodniku navzdol do odprtih vrat njegove zatemnjene spalnice. spustil jo je, da je počasi ob njegovem telesu zdrsela navzdol na trdna tla in potegnil svojo belo majico navzgor prek glave. pustil je, da je padla na licu mesta na tla in svetlolasko privil k sebi. ''pridi živet k meni, prosim,'' je zašepetal preden je poljubil njene ustnice in palce obeh dlani zataknil za rob tako kratkih hlač kot tudi spodnjega perila in jih potisnil dol z njenih bokov, od koder so prostovoljno zdrsele na tla.