forest road

Naslov sporočila: forest road Pon Apr 29, 2013 10:31 pm

poppy, riley & wesley,

greh bi bilo čudovit poletni dan preživeti znotraj štirih sten na svoj prosti dan. že tako je bila po najmanj dvanajst ur ali celo več zaposlena s svojim delom in se je morda za nekaj minut premaknila ven na svež zrak. njena koža je bila zato bledična in ne lepo zagorela kot pri njenih kolegicah sodelavkah, ki so bolj precizno skrbele za svoj 'poletni videz,' svež in ravno z dopusta. zadnjega si sama ni vzela že vsaj dobro leto, potrebe po njem so bile zanemarljive. prost dan ali vikend tu in tam ji je zadostoval, več ni potrebovala. nesmiselno se ji je zdelo proste dni zabijati tja v tri dni, ko si jih je enkrat privoščila, zato jih je vsakokrat skrbno načrtovala z vsemi potrebnimi seznami, ki se jih je dnevno posluževala. Samo z razliko od ostalih, so oni ostali v njeni glavi in jih ni bilo potrebno zapisovati na papir. nezmotljivost spomina je imelo svoje prednosti, čeprav je čezenj znala reči kako krepko - popolna pač ni bila. še svetlobna leta daleč od vsaj približka. bila je pač neka osebnost sama zase, nekaj drugačnega od ostale populacije. in zato je pač svoj prosti dan načrtovala do najmanjše podrobnosti, že navsezgodaj vžgala motor avtomobila in se odpravila proti zeleni naravi. obalni pas je bil v teh poletnih dneh za nekoga, ki je iskal nekaj miru, prenatlačen z vsemi ljudmi željni sonca in morja. ona je potrebovala le nekaj malega miru, sredi narave - kjer si je lahko za nekaj časa spet napolnila baterije. sovoznikov sedež je bil naložen z majhno hladilno torbico, z nekaj hrane in pijače ter debelima knjigama o antropologiji, ki ji bosta krajšali čas. strokovno čtivo je spadalo med njej bolj priljubljeno zvrst in vse knjižne police je imela do zadnjega zapolnjene s knjigami. glede na svoj spomin ni bilo potrebe, da kupčka debele bukve, lahko bi jih podarila ali prodala daje, toda oboževala je vonj knjig. oboževala občutek, ko jo je prijela v roke in so ji prsti drseli čez liste potiskani z malimi drobnimi črkami. ni ji bilo težko ponovno prebirati isto stvar, četudi je točno vedela katera beseda bo sledila, kje bo postavljena pika in vejica. nekaterim zadevam se ni nameravala odpovedati in njeno stanovanje bodo še naprej zasedale knjige po vseh knjižnih policah in celo v kupčke zložene ob steni. potrebovala bo nove knjižne police za nove prijateljice, toda s tem se bo ukvarjala jutri. danes ni bil dan za razmišljanje o obveznostih, ki ne bodo odpeketale na drobcenih nožicah kam daleč proč.

dobro načrtovan prost dan se je odvil kakor si je zamišljala, ko se je enkrat kasneje popoldne vračala nazaj proti mestu. knjigi skoraj prebrani, spet se je naučila nekaj novega in željna, da bi čimprej dospela do doma in težko bukvo vzela ob kozarcu vina nazaj v roke. pospešila je plin na povsem prazni cesti, si brundala skupaj s pesmijo na radiu in skoraj spregledala čudovitega jelena, ki je stekel čez cesto tik pred avtomobilom, ki je prihajal njen nasproti. avtomatsko je pritisnila na zavoro zaradi prizora pred sabo in tiha, nejasna kletvica je zapustila njene ustnice. dan se ni več odvijal načrtovano, pravzaprav je precej skrenil s poti - kakor je skrenil s ceste avtomobil in trčil v bližnje drevo. trk je slišala kljub glasnemu radiu, ki ga je takoj zatem hlastno ugasnila. ustavila je svoj avtomobil in brez dodatnega oklevanja stekla ven. morala je preveriti, če so bile osebe tam poškodovane. trk verjetno najbolj nežen ni bil, zato jim je morala pomagati, četudi zdravnica ni bila, ampak sodna izvedenka. a poškodbe je znala oceniti in iz žepa kratkih hlač že vlekla mobilni telefon. prvo dekle, ki je prilezlo ven pri voznikovih vratih, je imelo rano na čelu, očitno je z njo nekam udarila - drugih vidnih poškodb pa ni bilo opaziti. kot tudi ne na temnolascu, ki je na plano stopil skozi druga vrata. "je z vama vse v redu? ravno sem pripeljala okoli, ko sem videla sicer čudovitega jelena, ki je očitno povzročil to nesrečo," je hitro govorila, nekoliko živčno zaradi nepričakovane situacije. "ravno sem imela namen poklicati reševalce. in vi potrebujete šive. v pritljažniku imate gotovo prvo pomoč in lahko za silo malo obvežem. sem doktorica, čeprav so moji pacienti ponavadi že mrtvi, ko jih dobim na avtopsijo," je morda nekoliko netaktno izrekla in že obrnila, da bi stopila k zadnjemu delu avtomobila, kateremu je tudi odprlo prtljažnik med trčenjem v drevo.

note: okej, here we go^^ sem si kar drznila začet (:

Naslov sporočila: Re: forest road Sob Maj 04, 2013 7:55 pm

tag here is mission, riley, wesley. smitten3

and i wrote around 835 words. sorry for a little bit late, ampak sem se komej danes premajala domov, so yes xd but here we go! :3

imela je tisto tiho željo, da bi zraven nje sedel kdo drug, kakor wesley pierce. najbrž res ne bi imela nič proti njemu, če se ne bi vsaj enkrat na dva tedna zbujala v njegovi postelji, zasuta z modricami in če se tip ne bi enkrat lotil njegovega brata. to je bil tisti razlog, da ga je še posebej sovražila, njem pa se niti sanjalo ni o njem. problem pa je bil predvsem v tem, je bilo, da se je kljub temu vedno znova vračala k njemu ter v vsem tem v bistvu uživala. seveda mu ni ostala dolžna, kar se modric in ostalih zadev tiče, vendar kljub temu. v njegovi družbi se je preprosto počutila kakor psihopatka bog ve katere vrste. ampak bilo je dejstvo, da je popolnoma odklopila čut za človečnost in… hja, niti ni hotela razmišljati o tem, kaj je lahko vse počela z njim in obratno. pustil ji je, da na dan pride njena temna plat in res, da ji je bilo to večino časa všeč, vendar ne v tem trenutku, ne sedaj, ko sta bila na misiji in je bilo za njima dvema truplo možakarja. hja no, mogoče bi za koga, ki bi poznal njun odnos, se tole zdelo kakor idealna situacija za seks, glede na njun odnos in glede na to, kakšna sta bila, ko sta bila skupaj, vendar prekleto da ne. šlo se je za njeno službo in vse skupaj je moralo biti odlično opravljeno. tako je le mirno peljala naprej, kolikor se je pač dalo mirno in odrinila bilo kakšne misli na človeka poleg sebe. ni vedela koliko časa je vožnja trajala ter najbrž je zopet zapadla v svoje misli, ko je na cesti zagledala jelena, tako da je v tistem hipu z vso silo pritisnila na zavoro in tudi, če se ji je uspelo izogniti živali, pa je ob tem izgubila nadzor nad vozilom, ki je priletelo v drevo. »prekleto,« se je zaslišala kletvica iz njenih ust. že res, da je jelena rešila skorajšnje smrti, vendar so bile pa sedaj v malce večji nezgodi –avto povsem neuporaben, nista bila na cilju in zadaj so imele truplo njej povsem neznanega moškega. res idealna situacija. da o tem, da bo najbrž bila žrtev njegovega zmerjanja, kako nesposobna je bila, sploh pomislila ni. v tem primeru ne bi imela nič proti, da bi dodala še njegovo truplo zraven neznančevega. stopila je iz avta ter se zazrla v posledico njenega zaviranja in ob tem globoko zavzdihnila in roke uprla v pas. »super,« je zamrmrala nič kaj preveč navdušena in že hotela narediti nekaj korakov proti zadnjem delu avtomobila, da bi videla kakšna je situacija, ko je zaslišala ženski glas in v hipu se je zavedala, da je tu prisotna še ena oseba, poleg tistega ne-pridi-pravega wesleya. »še bolj super,« se je zaslišala zamrmrati in v hipu na obraz nadela izraz dekleta, popolnoma preplašenega od situacije, roke pa ovila okoli svojega telesa, kakor da bi se bala, kaj se bo zgodilo. morda bi morala biti v teh trenutkih hvaležna za svoje igralske sposobnosti, ki bi se celo dale kosati z marsikaterim prejemnikom oskarja. tako se je počasi obrnila proti dekletu, ne da bi vmes pogledala proti temnolascu. pravzaprav mu že od nesreče ni namenjala pozornosti, le upala je, da ne bo kaj bedastega izjavil in se bo pridružil igri. tako bi pravzaprav najlažje prišla iz vsega skupaj. »je že v… bova v redu« je zajecljala, namenoma, da preprosto ne bi vzbujala nikakršnega suma. »in oh ja, tisti jelen. upam, da je bilo njegovo življenje vredno nastale situacije« je zamrmrala ter se za trenutek zazrla proti avtu ter skomignila z rameni. »vendar kot sem rekla, v redu bova, poklicala sva si pomoč« je dejala ter ob tem pogledala proti wesleyu, kakor opozorilo, naj potrdi njeno laž. dekle je moralo čim prej stran. ko pa je rjavolaska spregovorilo dalje, se je v hipu zdrznila, ko je videla kam namerava ter se postavila pred njo, da bi ji ustavila pot in preusmerila pozornost. »hej, je že v redu, kar se reševalcev tiče, je khm, fant že uredila« je dejala povsem nedolžno ter se za hip zazrla proti wesleyju, zavedajoč se, da ju je z lažjo pravkar označila za par in v tistem hipu ji je bilo že žal za to potezo, vendar sedaj ni mogla nič. čutila je, kako ji srce pospešeno bije in vse skupaj otežuje dihanje, vendar kljub temu, je vztrajala pri tem, da bi dekle prepričala, da odide. »oh, dobro, potem imava srečo, da nisva še dve mrtvi telesi na tvoji mizi, glede na to, kaj se je zgodilo malce prej« je skušala vse skupaj oviti v šalo ter se ob tem nasmehniti, nato pa narahlo skomignila z rameni. »vendar kot sem rekla, lahko odideš naprej po svojih opravkih, res ni potrebe, da čakaš tu z nama. rešilec je na poti in midva bova v redu do njegovega prihoda, ne skrbi. mirne vesti odidi.«

Naslov sporočila: Re: forest road Ned Maj 05, 2013 10:12 pm

tag, riley & poppy, mission edition smitten

note: i'm here and i'm replacing alais and i'm here and let's do this, girls!

pojma ni imel, kako je sploh prišel sem. očitno sta tokrat tolpa in mafija kar skupaj pospravljali tipe, ki so jim prekrižali pot, in zato je očitno moral zdajle asistirati pri pospravljanju trupla. ne, iskreno se mu ni ljubilo, toda prisotnost svetlolase pristašice tolpe mu je kar risala nasmeh na obraz. poppy je bila.. prekleto posebna. bila je izredno simpatična, delovala je prekleto nedolžna, v resnici pa je bila ravno tolikšen izprijen hudič, kot je bil tudi on sam. bila je prekleto perverzna in prekleto potrebna - kot so bili navsezadnje vsi na svetu, le da mu je ona dovolila videti to plat nje in to ga je zmeraj znova zabavalo. skušala se mu je namreč upreti in nenehno je čebljala o tem, kako se je to zgodilo 'samo enkrat in nikoli več', potem pa.. hja, saj se mu vendar ni bila sposobna upreti. imel je, kar je ona potrebovala: varno zavetje. bil je človek, nad katerim se je lahko izživljala, brez da bi jo bilo strah, da jo bo gledal po strani, ker je bil navsezadnje sam prav toliko izprijen. tako se je torej smehljal sam pri sebi in se naslanjal na zaprta vrata pri sovoznikovem sedežu, med tem ko je prav umirjeno, celo živaško kadil svojo cigareto in si skozi odprto stransko okno ogledoval naravo, ki je hitela mimo njiju. tukaj je že večkrat pokopaval trupla; spraševal se je, koliko mrtvih bi našli, če bi gozd spremenili v polje. najbrž bi traktorji preorali celo stotico hladnih, iznakaženih trupel.

misli so se mu ustavile pri tej ideji in na obrazu mu je počival precej zadovoljen nasmešek ob misli na prestrašene kmete, ki bi po svojem polju med nasajeno koruzo pobirali odsekane roke, noge in druge dele telesa.. potem pa je nenadoma njegova sovoznica močno pritisnila na bremzo in avto je zapeljalo po cesti kot list v vetru, dokler nista končno trčila ob enega izmed dreves na poti. "pizdarija," je zaklel in se obrnil proti njegovi, khm, seks partnerici, ki ni delovala nič kaj srečno. tudi sama je zaklela in jo zašibala iz avta - več kot očitno ni bila pripravljena prenašati še njegovega sranja, kar pa mu je pravzaprav na obraz poveznilo širok nasmešek. ljubko se mu je zdelo, da je takole besna nanj. najraje bi jo pofukal na havbi razjebanega avtomobila, iz katerega se je kadilo. zavzdihnil je in odprl še sovoznikova vrata, ob čemer je v trenutku zaslišal glas tretje osebe. izredno simpatične rjavolaske. tudi njo bi takoj položil. z največjim veseljem. "dobro sva," je prikimal neznanki, ki se jima je približevala z mobilcem v rokah, upajoč, da ni številke rešilcev morebiti že odtipkala. prekleto težko bi pojasnila truplo v prtljažniku in čeprav je bil prepričan, da bi saoirse lahko povlekla za kakšno zvezo in ju rešila iz zagate, je bil prepričan tudi, da nad razpletom dogodkov ne bi bila zadovoljna. tokrat je vsaj lahko čisto iskreno rekel, da sam ni bil kriv za sranje, v katerem sta se s poppy znašla. sledil je svetlolaskini razlagi situacije in ko ga je označila za fanta, je z veliko težavo izbrisal nasmešek iz svojega obraza. ugriznil se je v ustnico in se ozrl k rjavolaski, ki je spremljala to njuno igro. "ja, ne, sploh ni panike," je prikimal. "sem že poklical, čez deset minut bodo tukaj," si je izmišljeval, čeprav je bila njegova laž očitna iz več razlogov; prvič, ker v avtu ni bil niti dovolj dolgo, da bi ta klic lahko opravil in drugič, ker je imelo ob tako lahkih poškodbah popoln nesmisel klicati rešilce. kaj pa bodo? njemu ni bilo prav nič, poppy pa je rahlo krvavela na čelu, a šlo je za površinsko rano, ki še šiva ni potrebovala.

"moja ljuba princeska ima težave z vožnjo," se je rahlo nasmehnil, ob čemer mu je bilo iskreno potrebno napeti vse mišice v telesu, da ni planil v nekontroliran krohot. z nekaj koraki je bil pri obeh dekletih, s prsti je nežno zdrsel po poppyjinem čelu, ki je bilo rahlo oškodovano. "sem ti rekel, da ne smeš tzako divjati, a ne, princeska?" se je pozanimal, ko je s konico prstov previdno izbrisal nekaj kapljic krvi na njenem čelu. o bog, kako je užival v svoji vlogi; še preden je rjavolaska uspela pričeti z brskanjem po prtljažniku, se je popolnoma samoiniciativno in sproščeno sesedel nanj. "prve pomoči pa nimava, vem, da je to proti zakonu.." je skomignil z rameni, ko se je srečal z rjavolaskinimi očmi. skušal je delovati sproščeno in kar se le da očarljivo.. prepričan je bil, da jo lahko do te mere omreži, da bo popolnoma pozabila na nastalo nesrečo in avto, ki je bil v tako kaotičnem stanju. "ampak zadnjič mi je nek kolega pokozlal prtljažnik in sem vse kar vrgel ven.. niti pomislil nisem, da bi za tole kratko vožnjo prvo pomoč tudi potreboval," mu je znova pogled ušel k poppy, da bi ji jasno pokazal, da je bila krivda njena - pa tudi, da se ima namen delati norca iz nje, dokler tale rjavolasa lepotička ne odide. do takrat je imel to možnost, brez da je svetlolaska ob njem totalno popizdila. "daj, ljubica, usedi se, da se ti ne bo zvrtelo," ji je pomignil na prostor zraven sebe. hvala jebenemu bogu, da se prtljažnik ni odprl sam od sebe, ko sta treščila. "hvala vam, doktorica," se je s pogledom znova vrnil k entuziastični gospodični, "ampak brez problema lahko greste dalje. za tole lepotičko bom že jaz poskrbel."

Naslov sporočila: Re: forest road Tor Maj 14, 2013 10:48 am

poppy, riley & wesley,

bolj z zanimanjem si je ogledovala dvojico, kot s sumničavostjo. mnenja si o njiju še ni ustvarila, vendar si ga vsekakor še bo. o tujcih si je vedno rada ustvarjala v glavi zgodbice na podlagi videnega ali nečesa kar je že bilo v njeni zavesti. nista bila videti kot par, četudi sta se ji želela predstaviti s to zgodbico. sta pa s svojim navidez s složnim delovanjem v njej vzbujala vedno večje zanimanje in radovednost. obeh se bo težko kar otresla, kljub njeni zadržanosti v pogovorih s tujci. "si prepričana? krvavitev na tvoji glavi ni videti zgolj kot nepomembna mala praska," je s skrbjo v glasu nakazala na njeno krvaveče čelo, ki je moralo presneto boleti. dekle bo potrebovala tri šive ali štiri. na svoje delo se je spoznala in da količina krvi ob njeni rani na čelu, ne pomeni samo majhne odrgnine zaradi udarca ob volan. "to bi bilo res škoda, da bi pristala na moji mizi zaradi jelena," se je z bežnim nasmeškom strinjala s šalo dekleta, ki je komaj opazno napeto ozračje rahlo sprostil. vseeno pa se občutka, da se dogaja nekaj več ni mogla znebiti, še posebno ne takrat, ko se je pridružil visok privlačen temnolasec, ob katerem so se njena lica samodejno vžgala v nepojasnjeni zadregi. zakaj je morala vedno imeti te težave? a vztrajati je morala pri svojem, dekle je potrebovalo pomoč in od rešilcev je ne bo dobila - ker jih pač sem, na ta neobljuden konček gozdne ceste ne bo. "ne vem, kako je lahko poklical na pomoč, ko tu signala ni. zaradi hribov okoli je ta predel brez mobilnega signala - že od zmerom," je pridala in ju postrani pogledala. ni pozabila na slab signal, ker je s seboj prinesla svoj mobilnik, upala je da bo ujela vsaj eno črtico. če ne pa se po potrebi odpeljala malo naprej in opravila klic, seveda po tistem ko bi preverila kakšno je stanje z njima in če je kdo huje poškodovan. "in zakaj bi vidva klicala rešilca, če vama očitno po vajinem mnenju nič ni?" je razpredala dalje in oči premikala od enega do drugega. lahko bi bila morilca in njeno truplo sredi dneva zagrebla pod bližnjim kupom listja. nihče ne bi videl ali izvedel zanjo, toda ni se mogla ustaviti, da ne bi se spraševala, vanju gledala s pogledom polnim dvoma v njune besede stoječe na trhlih nogah. sedaj nista več v njej vzbujala zgolj radovednosti. roke je imela prekrižane na prsih in v temnolasca je zrla s pogledom v katerem je bila nejevera kristalno jasna. toda zaenkrat ni imela v rokah ničesar opredeljivega zakaj jima ne zaupati in se odpeljati dalje - razen seveda, da ji nista dovolila k prtljažniku njunega avtomobila ter da nikakor nista mogla biti par, preveč prisiljenosti. oh, da ni omenjala očarljivosti temnolasca zaradi katere so ji lica od vročine zadrege kar gorela, da si jih je v nekem trenutku kar pokrila z dlanmi. obrnila je glavo nazaj k svojemu avtomobilu in preden bi se premislila stopila po torbico s prvo pomočjo, ki jo je imela v prtljažniku. to ji je dalo rahlo pavzo od očitnega osvajanja, za katerega je bila ona kot ona seveda še preveč dovzetna. na srečo pa ji je nekaj zdrave pameti ostalo in je lahko dovolj zgodaj postavila zid, se umaknila proč. bila je vajena njemu podobnih moških, ki so skušali od nje nekaj dobiti s podnoto osvajanja in zato se ni nameravala še umakniti, v celotni zadevi je nekaj začelo precej neprijetno smrdeti, skoraj kakor vonj razpadajočega trupla na žgočem soncu.
vzela je prvo pomoč iz avtomobila in se nekoliko težkih korakov vrnila nazaj k nenavadni dvojici. "naj ti pomagam," se je drobno nasmehnila svetlolaski in ne da bi počakala na njeno dovoljenje odprla torbo in dan potegnila stekleničko z razkužilom. "za svojo gospodično boš težko poskrbel brez prve pomoči in brez signala. nemara bi raje odšli malo naprej po cesti in skušali priklicati avtovleko, ker s tem avtomobilom danes ne boste nikamor več prišli," je nakazala na potlačeno pločevino pokrova. kolikor se je spoznala na avtomobile, seveda ni se veliko, vendar kar ji je ostalo v spominu po listanju raznih revij ali videnih razbitin pri mehaniku, je nekaj lahko presodila - onadva danes svoje razbitine ne bosta spravila v vozno stanje. "jaz bom medtem poskrbela za to tvojo rano," ji je pomignila naj se nasloni na prtljažnik njunega avtomobila. "kot doktorica sem dolžna poskrbeti za tole rano in preveriti, da nikomur ni nič. prej pač oditi ne morem," je skoraj trmasto dodala, preden bi jo ponovno skušala odpraviti s še kakšnim slabim izgovorom. na gazo je že zlila razkužilo in v njene nosnice je hkrati udaril močan vonj, ki vsekakor ni bil vonj po etru - je pa oba nedvomno odlično poznala, z obema se je skoraj dnevno srečevala. napol zgroženo je ošinila prtljažnik, ki se ob trku ni odprl, toda očitno se je rahlo uspel poškodovati in so ven sedaj uhajali plini razpadajočega trupla. "kaj imata tukaj notri? truplo, kajne? in ne skušajta me pretentati, ker vama ne bo uspelo," je mrtvo hladno izrekla, čeprav ji je srce razbijalo kot noro. sredi dneva je bila od boga pozabljeni cesti, brez signala in ob sebi je očitno imela dva človeka, ki sta naokoli veselo prevažala truplo, morda celo dva. je mar pomagala morilcema, ki se bosta sedaj veselo znebila še nje?

note: so sorry for waiting, lack of inspiration -.-

Naslov sporočila: Re: forest road Tor Maj 14, 2013 1:08 pm

tag here is mission, riley, wesley. smitten3

and i wrote around 1.084 words.

ob njenih besedah je avtomatsko posegla k praski ali rani ali karkoli je že imela na čelu ter se previdno dotaknila mesta, ki jo je ob dotiku zaskelelo. stisnila je zobe skupaj, nato pa odmaknila roko, na kateri so bili sledovi krvi ter ob tem je skomignila z rameni. »če se jaz ne obremenjujem, se tudi vam doktorica, ni treba. vendar hvala za skrb, vseeno. v redu bom,« je zamrmrala z precej resnim izrazom na obrazu, saj ji vtikovanje neznanke v vse te zadeve ni bilo niti malo všeč. veliko bolje bi bilo, če bi sedla v svoj avto ter se odpeljala – ne le za njiju, pač pa tudi zanjo osebno. če ne bo nasedla zgodbici, ji bo definitivno trda predla. nasmehnila se je njenim besedah, nato pa z nekako ne preveč navdušenim pogledom se obrnila proti wesleyu. »torej boš naslednjič ti vozil, ja? ne pa da mi obljubiš, da mi boš še pomagal pri vožnji, potem pa to. sam si kriv, ne pritožuj se« je zamrmrala ter mu ob tem podala prisiljen nasmešek, ko je vse skupaj ovila v zgodbico, da bi kakorkoli izgledalo, da sta zares par, čeprav je imela občutek, da ne bosta tega ravno sposobna igrati – ob nekomu kot je bil wesley tega preprosto ni bila sposobna, nekako je že šlo, vendar ni bila prepričana, če bo dovolj, da neznanko prepriča. navsezadnje bil je tip človeka, ki ga je lahko porabila za marsikaj drugega, vendar da bi igrala njegovo dekle… glede na situacijo med njima je bila to malce težka naloga. »rekel si, da ti je všeč« je znova ne preveč navdušeno odgovorila ter skomignila z rameni in skušala celotno situacijo predstaviti tako, da mu je preprosto zamerila zaradi tega, ker ji je domnevno pustil za volan, čeprav je vedel, da njena vožnja baje ni najboljša – in sedaj ob rezultatu, pa se je še norčeval iz nje, kar pa ji je znalo hitro dvigniti krvni tlak. ob zadevi s signalom se je obrnila k wesleyju, češ sedaj naju pa ti zagovarjaj. tako ali tako je imela občutek, da je preveč govoril in če bi bilo po njeno, bi lahko bil več časa tiho, nato se je pa spomnila, da je pravzaprav dekle prišlo na idejo z reševalci ter ob tem se je namrdnila ter svoj pogled usmerila proti njej. »kaj niste vi prvi prišli na idejo, da bi poklicali reševalce? prej se vam je še zdelo, da je signal, sedaj pa kar naenkrat ne? in mislim, da jih niti ne bi klicala, če ne bi vi začeli, da je tole precej hudo. še vedno sem mnenja, da jih lahko odslovimo« je ob njenih vprašanjih privzdignila obrvi, ne da bi umaknila pogled od nje, nato pa je njeno pozornost preusmeril wesley ter narahlo je zavzdihnila, ko je sedla poleg njega na prtljažnik, do katerega rjavolaska preprosto in pod nobenim pogojem ni smela priti. počasi je bila zares že na koncu z živci ter imela je prav posebno željo, da bi dekle lastno ročno odstranila, če se ne bo odstranila sama. res ni bilo nobene potrebe po tem, da kakorkoli ostaja tu. naslonila je temnolascu glavo na ramo ter ob tem upala, da zopet ne bo kakšnih nepotrebnih komentarjev iz njegove strani, hkrati pa je zadeva pravzaprav pripomogla k celotnem scenariju, da sta par. samo vprašanje je bilo, koliko bo neznanka verjela in koliko ne. ob njegovih besedah je pokimala. » res lahko odidete,« je dodala, čeprav je imela tisti čuden občutek, da se ne bo in ne bo hotela odstraniti. to je tudi potrdilo dejstvo, ko je naenkrat priletela s prvo pomočjo. poppy je ob tem naveličano zavzdihnila, dvignila glavo ter obstala na mestu, kakor da se je vdala v usodo ter naj to naredi z njo, če že mora – kaj drugega pa ji je seveda preostalo? »ni vam potrebno skrbeti za nas, sama se bova znašla. sigurno imate pomembnejše opravke. ne bova zamerila, če boste odšli, res ne. znašla se bova sama, mislim, da sva že dovolj stara« je dejala ter ob tem dodala nasmešek na obraz, da bi celotno zadevo kolikor toliko ovila v šalo, čeprav je imela občutek, da rjavolaska postaja vse bolj sumničava, kar pa ji ni bilo niti malo všeč. »patologinja ste in to je razlika. zaenkrat sem še živa in ni posebne potrebe, da se ukvarjate z mano« je dejala, vendar se kljub temu ni upirala, saj je vedela, da bi bilo kakšen upor si lahko razlagala povsem drugače. morala je slediti teku njenega početja in se ji ne upirati, na bilo kakšen način. vendar še predno bi se vse skupaj začelo, se je mimo njih priplazil vonj po truplu, ki se je razkrajalo. ob tem se je namrščila, vendar pa so ji besede neznanke takoj povzročile povišan srčni utrip in za trenutek je bila še tiho, ne ravno prepričana, kaj naj spregovori, nato pa je globoko zavzdihnila. »zaslužil si je,« je bilo vse kar je zaenkrat dejala, predno se jeza sekundo obrnila k wesleyju, kot opozorilo, naj ne butne kaj skrajno neumnega ven in oba potegne v še večji drek kot sta že bila. »tip je…« je začela ter se prisilila, da se je na njenem obrazu zarisal žalosten izraz ter v očeh solze, da bi ja ponazorila, kako jo je tisti, ki je bil sedaj mrtev v njunem prtljažniku prizadel. »kreten. storil mi je tisto, kar se ženski nikoli ne bi smelo storiti, prav zares nikoli, nikoli. mislim, da je bila že marsikatera takšna na vaši mizi, ker ni prenesla vsega, kar ji je storil, ker je mislila, da si je zaslužila, da bo življenje lažje, če si ga vzame. najbrž se vam sanja, o čem govorim, kajne?« je dejala ter ob tem obrisala solzo, ki jo je stekla po licu ter roke ovila okoli svojega telesa. morda bi se mogla nekega dne zahvaliti za vse igralske sposobnosti, ki jih je dobila ob rojstvu in so ji od zmeraj prišle prav – za razliko od ostalih, je bilo igranje del njenega življenja. »in zato,…« je dejala ter umaknila pogled od nje, dlani pa stisnila v pesti, da so ji členki pobledeli. »… si ni več zaslužil življenja, tega ne bi smel nikoli, nikoli narediti« je zaključila in če je dekle imelo vsaj malce pameti, bi pred težav prepoznalo zgodbo o posilstvu, katero se sicer nikoli ni zgodilo, vendar bilo je več kot odlična zgodba.

Naslov sporočila: Re: forest road Tor Maj 14, 2013 3:28 pm

tag, riley & poppy, mission edition smitten

note: wes je takooo slab v pretvarjanju, o moj bog XD

povzdignil je obrvi, ko je rjavolaska navedla očitno; signal tukaj je bil šibek ali skorajda neobstoječ. preko njegovega obraza je planil nasmešek, kajti očitno lepotička ni bila med tistimi bolj bebavimi, ki bi se jih lahko hitro znebila. to je znalo biti še kako zanimivo; dekle je bilo ljubko in škoda bi bilo, če bi končala v tistem razjebanem prtljažniku, skupaj z odurnim vonjem razkrajajočega mesa. najprej bi jo lahko vsaj položil, če ne drugega. pizdarija. "dobila si me na laži.. dobro zate," je počasi prikimal z zadovoljnim nasmeškom. ni vedel, kako se bo situacija obrnila in morda si tega ni želel vedeti. trenutno se je zabaval, to je bilo važno. pa tudi to, da mu ni bilo nič hudega.. kakopak. "nisva najbolj za zdravnike," se je namuznil v poppyjino smer, ko se je skušal spomniti nove smiselne laži. "moje dekle nima zavarovanja," se je ugriznil v ustnico, da ne bi planil v krohot, še preden je bila ta nova - očitna - laž izrečena. videl je lahko, kako je svetlolasko spravljal ob živce, kar mu je prav dobro delo, prav tako mu je bilo jasno, da mu rjavolaska ne naseda, kar ga je dodatno zabavalo. sranje bi lahko nastalo samo, če bi slednja sklenila, da je čas, da zbeži in pokliče policijo.

nenadoma se je lepotička zasukala na petah in se odpravila proti svojemu avtomobilu. "o moj bog," se je na pol nasmehnil, na pol zavzdihnil, in se nagnil k svoji partnerici. "menda ne misliš.." je pričel tiho mrmrati, a še preden je uspel stavek dokončati, se je izrisalo to, kar je pričakoval. da se bo zdaj vrnila s prvo pomočjo.. kaj pa drugega. dekle je v rokah nosilo tisti tipični kompaktni kufrček, da bi lahko čimprej oskrbela ubogo ranjenko. pa ja menda ni bila tako očitno prizadeta? o bog, na tisoč in en način sta pokazala, da njene pomoči - pa ne samo pomoči, tudi prisotnosti - ne potrebujeva in očitno je imela smrtno željo. svoj gobček je veselo vtikala tja, kamor je kar najmanj spadal in tole.. no ja, tole bi se prav zlahka končalo zelo slabo zanjo. škoda, tako luškana je bila. "ne," je rjavolasko tokrat nekoliko resneje zavrnil, ker ni vedel, kako dolgo bo lahko še ponovil isto stvar, ki jo je ponavljala tudi poppy. jasno je bilo, da nista imela interesa za njeno ali kogaršnjokoli pomoč. poskrbela bosta zate. "midva bova že tole uredila, gospodična.." počasi se je na njegovem obrazu znova zarisal nasmešek, a ta je bil veliko manj pristen, kot je bil prejšnji. o bog, kako prekleto vztrajna je bila! je sploh vedela, da je kopala lasten grob? dekle je pričelo delati na svetlolaskini rani, še preden bi jo poppy uspela ustaviti - in wesov pogled je zvedavo sledil koščenim rokam domnevne patologinje.

in potem se je nekaj v njenih gibih spremenilo; pogled mu je šinil k njenemu obrazu, kjer se je izrisala senca. vedela je. kako tudi ne bi, tista zvita pločevina je na trenutnke, ko je močneje zapihal veter, oddajala tako oduren vonj, da ga je bilo mogoče povezati le z enim - z razkrajajočim truplom. in vendar ni pričakoval rjavolaskinih besed, ob katerih so se njegove obrvi visoko povzdignile, na njegov obraz pa se je zarisal polovičen nasmeh. pizda, to je bilo boljše od ždenja doma in zijanja v televizijo. veliko zabavneje. ne, prav zares mu ni delovala kot tip človeka, ki bi, ne glede na situacijo, tako pogumno izrazil očitno. pogled mu je pobegnil k poppy; tudi od svetlolaske ni pričakoval tega, kar se je po nekaj trenutkih izvilo iz njenih ust. a ne bi bilo lažje lagati o tem, da sta nekje že povozila jelena ali srnjaka ali.. rakuna.. in ga peljeta nekam? da sta šla na lov za divjimi živalmi? in bosta taistega jelena nagačila in ga obesila v svoji čudoviti partnerski dnevni sobi..? počasi je prikimal, čeprav je vedel, da tej ušivi zgodbi ne bo mogel prav dolgo slediti. "ja," je prikimal, čeprav je vedel, da je zvenel kar preveč živahno. "in potem sva prasca.. razrezala na kosce.." je počasi kimal, s pogledom je obstal na poppy, kot bi ji hotel povedati, da se te zgodbe enostavno ne bo sposoben držati. "in zdaj se ga morava znebiti, ker tale uboga žrtev ne more zaradi svojega zločina v zapor, ko pa ji je on storil toliko huje.." je nadaljeval, med tem pa si rjavolaske ni niti za trenutek upal pogledati, ker je vedel, da preprosto ne bo sposoben zveneti iskreno. že sedaj ni.

Naslov sporočila: Re: forest road Čet Maj 16, 2013 5:01 pm

poppy, riley & wesley,

skoraj široko se je nasmehnila ob besedah blondinke in vse bolj jasna ji je postajala nenavadnost položaja. "morda sem res. ampak zakaj si potem ti lagala o njih, če je vse tako kot mora biti? zapletla si se v lastno laž," je dodala in se hkrati sedaj nikakor ni nameravala odstraniti stran, odpeljati proč. nekaj je presneto smrdelo pri vsem skupaj in jelen je bil kriv, da je zasmrdelo prav do neba. temnolasca je ob nekakšni pohvali le ošinila s pogledom, čeprav z zardelimi lici, v razpravo dalje pa se ni spuščala. v bistvu ju je skoraj nehote dobila na laži, njen namen sprva vsekakor ni bil nič takšnega. "kaj ne bi opustila že te igrice? oba skupaj ne znata spraviti ven iz ust smiselne ali verjetne laži," ga je zavrnila skoraj nonšalantno. presenetljivo je dobivala na pogumu in na hladnokrvnosti, kot vsakokrat ko se je znašla v težkem položaju in ga je morala razrešiti s svojimi briljantnimi možgani, kakor so vsi pričakovali od nje in pritiskali in pritiskali nanjo. tujca nista vedela za njeno sposobnost in bilo ji je v veliko prednost. nemara bo celo razrešila to čudaško dogajanje tu sredi gozdne ceste, preden jo stakne in plača z življenjem. na terenu je le redko delovala in čeprav ji je vse skupaj bilo zelo tuje, se ne bo splašila in kot preplašena srnica pobegnila med drevesa. morala je sebi, če ne drugim dokazati, da se znajde med ljudmi in ne zgolj med trupli na njenih mizah. morala je.

zato je odhitela po tisto prvo pomoč in sedaj svetlolaski oskrbovala njeno rano na čelu. delala je s hitrimi gibi, da ne bi onadva opazila njenega dodatnega početja. takoj ko je odprla prvo pomoč je brez, da bi kdo od dvojice opazil v rokav jopice neopazno potegnila iglo z močnim pomirjevalom. med njenim tekočim delom, ko ji je rano razkužila in kasneje nanjo nalepila obliž, je dekle na hitro piknila z iglo v vrat. bilo je bolj kot pik žuželke in dovolj, da bo postala omotična. svoje znanje medicine je morala uporabiti sebi v prid, ker očitno ni imela opraviti z normalnim parom. ni se odstranila in očitno sta to naposled dojela tudi onadva. verjetno bi kljub svojim sumničenjem kasneje le odšla in nehala stikati naokoli, ko ne bi do njenih nosnic prišel nezgrešljivi vonj, s katerim je imela vsaj tedensko, če ne dnevno opravka. v njeno avtopsijo niso vsi prišli pravkar umorjeni, na vročem soncu so se pacali tudi več dni. še dobro, da se je opremila z injekcijo, ki jo je potegnila nazaj v rokav jopice. bilo je nevarno, da zapiči sama sebe, toda upala je na najboljše. "k-kaj?" se je šokirano zastrmela v oči svetlolaske, bolj presenečena zaradi priznanja kot ker je imela prav. in dekle ni bila slaba igralka, odlično je znala prikazati žalost in če ne bi bila šokirana zaradi vsega skupaj, bi se namuznila ob solzi, ki ji je prek lica stekla za večji učinek. "kaj res? bila si posiljena in krivec je v prtljažniku tvojega avtomobila?" je bil njen glas hladen in ni vseboval niti kančka sočutja. niso jo zaman nekateri klicali ob njenih zavrnitvah, da je hladna prasica s kamnom namesto srca. njena igra je ni prepričala in ni nameravala pokazati, da jo je. ne bi bilo bistveno, zagotovo je ne bi spustila iz svojih krempljev, če bi igrala na karto sočutja. pregloboko je zabredla, ker se ni skušala odmakniti s scene. "aha, kar na koščke? si si dal pa veliko dela in si precej šel umazati roke," je njen ton glasu postavljal na laž njene občudujoče besede. le adrenalin je bil kriv, da je še stala pokonci in se že ni sesedla v majhen kupček na tleh. slednje obnašanje ji ni bilo podobno in pojma ni imela kako dolgo ga bo še lahko držala skupaj. potne dlani je ves čas držala nekje blizu hlač in si roke brisala vanje. bolje je bilo ne pokazati strahu in da ni tako pogumna kot se sicer dela. "in kdo vama je dal vzeti si pravico biti sodnik, porota in rabelj?" ju je strmo pogledala, tisto malo iglo pa imela ves čas pripravljeno, če bi kdo posegel po njej in ji skušal škodovati. ni imela veliko, bilo pa je nekaj. "če ti je res kaj storil, nisi sedaj postala nič boljša od njega," se je zastrmela v svetlolasko, katere oči so počasi postajale nekoliko motne. presneto močna mešanica v injekciji je pričela naposled počasi delovati. "prosim odstrani se, da vidim kakšno škodo sta naredila," je prav jezno izrekla zaradi poškodovanja trupla človeka, ki je bil ali ni bil kriv obtoženih grehov. stopila je bližje, da bi dvignila pokrov prtljažnika in skrito v desnici že imela pripravljeno injekcijo za temnolasca, da mu iglo zapiči v roko.

Naslov sporočila: Re: forest road Čet Maj 16, 2013 8:00 pm

tag here is mission, riley, wesley. smitten3

and i wrote around 935 words.

če na začetku proti dekletu ni imela nič, jo je sedaj potrpljenje vse bolj minevalo. na začetku se ji je definitivno zdela bolj simpatična, kakor v tem trenutku. trenutno… se je počasi, a vztrajno bližala tisti meji, ko jo bo imela preprosto dovolj ter bo začutila tisto silno potrebo, da jo lahko ročno odstrani iz poti, če sama ne bo želela. res bi to naredila, preprosto jo je imela dovolj. zares je bila na napačnem kraju ob napačnem času in če ne bo nasedla vsem skupaj , potem ji bo zares žal, da ni ubogala njunega nasveta, ko je še imela priložnost. »najprej me vprašaj, če mi je mar za to, nato govori naprej« je zavzdihnila ter se naslonila na roke, ki jih je uprla na prtljažnik in naveličano zavzdihnila. dekle se ni zavedalo v kaj se je spuščalo, res ne. in občutek je imela, da so ji počasi popuščali živci, pri wesleyju pa tako ali tako ni bilo nobene potrebe po tem, da bi mu sploh namignila kaj, pa bi vse skupaj že sprevrgel v nasilje, nekaj povsem tipičnega zanj in iskreno? včasih, na trenutke ji je bila celo ta lastnost všeč. in v tem trenutku sploh ni dvomila, da ji ne bo. skomignila je z rameni ob njenih besedah. »njega,« je dejala ter pomignila na temnolasca, »očitno zabava, zakaj ne bi nadaljevali?« je dejala, kakor da bi govorila o neki povsem običajni zadevi in res je. popolnoma vseeno ji je bilo za to, kako so se šli, samo, da bi rjavolaska kmalu izginila, to je bilo vse, kar je potrebovala sedaj. in tudi hotela, prekleto hotela, celo do te mere, da bi jo sama odstranila. »utihni,« je zamrmrala wesleyju, ko sta za slabo sekundo ostala sama ter naveličano je zavzdihnila, ob pogledu na kovček prve pomoči. bilo ji je žal, ko ji je pustila, da je poskrbela zanjo. avtomatsko je segla k vratu, ko je začutila nenavaden pik, vendar tam ni našla ničesar. morda je bil kakšen komar ali ostala mrčes, ki se podi tod okoli, kakor da bi bilo to kaj nenavadnega. od vsega skupaj ji je misli odvrnilo dejstvo, da rjavolaska ni nasedla zgodbici. toliko slabše zanjo. pogledala je proti wesleyju, ki je bil več kot očitno slab igralec, ga za trenutek prestrelila s pogledom, čez zakaj ji ni pomagal, nato pa se ji je na obrazu zarisal nasmešek, s katerim se je obrnila nazaj k rjavolaski. »veš, včasih je bolje, če verjameš tem zgodbicam« je dejala ter naredila otožen izraz na obrazu, češ kako se ji smili ker ne. »in mimogrede, so te kot majhno učili, da se ne smeš pogovarjati z neznanci? tudi v podobnih primerih ne? ker mimogrede, ravno toliko potrpljenja še imam, da te spravim poleg posiljevalca« je skomignila z rameni ob svoji nenadni direktnosti. vendar maska je padla dol, dekle ni odšlo, ko je imelo še priložnost in bila je trdno odločena, da jo ima počasi dosti – zares in povsem dosti. zavila je z očmi ob njenimi besedami. pa tudi če bi ga raztrgal na koščke, še toliko bolje, njo bi bilo treba prav tako. »daj mi povej, zakaj bi mi moralo biti mar okoli teh pravic? lahko si jih vzameva sama, ljubica. in veš kaj? nisem ti dolžna pojasnjevati, morda bi ti morala oditi, ko si imela še možnost,« je zamrmrala ter nekajkrat zamežikala. pred očem se ji je meglilo ter ob tem je avtomatsko segla k trebuhu. za trenutek je pomislila, da je vse skupaj zaradi nosečnosti, za katero je izvedla ne dolgo nazaj, vendar kmalu se ji je posvetilo, da vse skupaj ni zaradi tega. ona je bila, prekleta doktorica je bila kriva. ob tem je vzela pištolo izza pasu. če se bo kaj zgodilo otroku, zaradi tega, kar ji je vbrizgala, si je prisegla, da jo bo živo zažgala. »kaj si mi vbrizgala, prasica? prisežem, da boš plačala« je zamrmrala ko se ji je zavrtelo. »wesley, odmakni se od nje, storila bo enako. oziroma ne bo, poskrbela bom za to« je zamrmrala ter načeloma namerila s pištolo v njen hrbet, vendar zaradi vrtoglavice, ni zadela v cilj, pač pa v njeno nogo in dekle se je v hipu zgrnilo na tla ter ob tem se je svetlolaska pravzaprav precej zlobno zasmejala. »boli, kajne? no, da ne boš rekla, prav čas sem te opozorila, da odidi. sedaj pa, precej nelagodna situacija, kajne? še signala ni, mislim prekleto« je zamrmrala, kakor da je še sama jezna nad celotno situacijo, nato pa jo je popadel smeh. »in ti, ne priporočam, da se ji blazno veliko približuješ, vprašanje, če nima še kakšne preklete injekcije« je dejala ter ob tem posegla k vratu, kjer je takrat začutila pik, nato pa ji je čez obraz spreletel izraz čistega besa – če bo kaj otroku zaradi tega, je lahko prisegla, da jo bo pokopala. »kaj ko bi končala zadevo? glede tistega v prtljažniku, ona pa… naj se sama znajde, mislim, da vsa avto dobila« je dejala, ko je stopila do rjavolaskinega avta in kot je pričakovala – ključi so bili še notri. z njimi je zmagoslavno pomahala wesleyju ter se vrnila nazaj. morda je malce težko hodila, zaradi vrtenja, vendar navajena je bila teh reči, sploh v zadnjih tednih, tako da si dekle definitivno ni izbralo pravo žrtev, z ranjeno nogo pa tako ali tako ni mogla nič. samo, da še nalogo, brez da bi slednja še kaj zajebala je bilo treba opraviti in preprosto bosta pobegnila, ona pa se naj že znajde, tu brez signala – vsaj tako dobra bosta očitno, da ji bosta pustila živeti. če to ni bila dobrota, potem se pa svetlolaska res ni zavedala kaj je bila.

Naslov sporočila: Re: forest road Pet Maj 17, 2013 3:08 pm

tag, riley & poppy, mission edition smitten

ušel mu je zadovoljen nasmešek, ki ga je poppyjina izjava samo podkrepila. da se je zabaval? o, pa še kako. s poppy sta bila popolnoma disfunkcionalen par; on je bil tako ali tako popolnoma nesposoben na področju pretvarjanja, med tem ko je bila poppy morda dobra igralka, a njene laži so bile tako neverjetne, da bi jim le malokdo nasedel. in - no, iskreno ga je zabavala tudi inteligenca rjavolaske, ki več kot očitno ni bila samo neumna kuzlica s čudovitim obrazom, ampak je imela tudi nekaj v glavi. vse je bilo zabavno, dokler se kdo ni poškodoval, kajne? in zlovešč občutek mu je dajal vedeti, da bi znal kajkmalu nastati problem. ker je bil on popolnoma nesposoben za pretvarjanje, ker je bila poppy že iz izhodišča razkurčena in ker je bila neznanka, ki se je ponujala za pomoč, kaj več kot samo ljubka deklina. prekleto. iskreno - ni si je želel poškodovati, a istočasno je znal biti toliko okruten in nasilen, kolikor je bilo potrebno, da le ni njegova lastna rit nasrkala. in vedno jasneje mu je postajalo, da bodo zadeve postale grde, ko lepotička več kot očitno ni nasedla svetlolaskini bedasti zgodbi. sam vsekakor ni pripomogel k verodostojnosti povedanega, tega se je še kako dobro zavedal, ko ga je ogovorila s hladnim sarkazmom. "ja.." je prikimal, čeprav je stavek nosil vprašalno intonacijo - kot bi ga zanimalo, kaj bi dekle pravzaprav rado slišalo - in skomignil je z rameni. kot da bi bila to vsakdanja zadeva; a nasmešek, ki ga je jasno izdajal, je še kar razsvetljeval njegov obraz. okej, bo šlo pa zgrda - tudi to je znal.

"pa naju je dobila," je zamrmral proti poppy, zavedajoč se, da govori dovolj glasno, da ga sliši tudi neznanka. namrščil se je, kot bi se za trenutek zasekiral, čeprav je vedel, da je situacija obladljiva. obrnil se je nazaj k rjavolaski, roke je za trenutek prekrižal na prsih in zmajal z glavo. "bolje bi bilo, če ne bi bila tako prijazna do naju," je počasi pritrdil poppyjinim besedam, med tem pa se je znova moral boriti z nasmeškom na ustnicah. ni še vedel najnatančneje, kaj bi imelo v tem primeru smisel narediti, toda eno je bilo gotovo: ničesar ne bo obžaloval. bil je jebeni wesley pierce in četudi bi ji zdaj poslal kroglo skozi glavo, to najbrž ne bi bila najslabša stvar, ki jo je v življenju naredil. počasi je sprejemal samega sebe in zadovoljen je bil s tem, kar je postal. pa četudi je bila to navadna pošast. pogled mu je pobegnil k svoji partnerici, ko se je nenadoma ta izredno razburila; v trenutku je odskočil, morda še v zadnji sekundi, kajti v rjavolaskini roki se je zalesketala igla, ki jo je prav spretno skrivala pod rokavom. a tokrat je poppy prevzela iniciativo - sam ni imel nič s tem, še ust ni mogel odpreti, ko je tišino gozdne steze prestrelil glasen pok. "kaj kurac, poppy," je nekoliko glasneje zamrmral, ko se je dekle opoteklo, po eni od njenih dveh čudovitih, tenkih nog, pa se je usula kri. pizdarija. "ubiješ jo, ali pa je sploh ne streljaš, pizda!" je nejevoljno zamrmral, ker se mu je tisti trenutek posvetilo, da lepotičke nima namena ubiti. bila je vse preveč ljubka za kaj takega.

"daj mi pištolo," je dejal v veliko bolj umirjenem tonu in roko je iztegnil k svetlolaski. nobenega smisla ni imelo, da zdaj ona upravlja z njo, vsaj glede na to, da je delovala precej pretresena in da ji je morala rjavolaska vbrizgati neko jebeno močno stvar, ker se je zdelo, kot da se bo zdaj zdaj zvrnila po tleh. v roki je nato začutil hladno kovino njenega revolverja in tega je nekako obdržal v roki, iz nekega nenavadnega usmiljenja ga v dekle ni uperil. poppy je izginila proti njenemu avtomobilu, parkiranemu na drugi strani ceste, med tem pa se je wes počasi sprehodil ob rjavolaski, dovolj blizu, da bi lahko mrmral, pa bi ga slišala, dovolj daleč, da ni bil v njenem dosegu in bi ji vseeno lahko poslal kroglo še v kakšen ud, preden bi se ga lotila; četudi je na tej točki dvomil, da se ga bo. delovala je krhko in šibko, vsekakor ni bila nekdo, ki bi kroglo v nogi dobro prenesel; navsezadnje, kdo pa bi jo? in vendarle se je zdelo, da ji je bila bolečina večja neznanka, kot je bila denimo poppy ali, navsezadnje, njemu. "poslušaj," je počasi počenil k njej, nasmešek je med tem izginil iz njenega obraza. bil se je pripravljen dogovoriti. "tole tukaj je pravo sranje in osebno ne bi rad videl, da končaš še ti pod zemljo. mojo partnerico.." pogled mu je ušel k poppy, "si očitno razpizdila, ne zamerim ji, ampak jaz sem še vedno dobre volje." v dokaz mu je ustnice spreletel nekakšen nežen nasmeh, preden je znova nadaljeval: "zato ti zdajle ponujam dogovor. odpeljal te bom do bolnišnice in poskrbel, da bo s teboj vse v redu.. če mi obljubiš, da boš to, kar se je zgodilo, zadržala zase." nekoliko je postal, njegova prosta roka je šinila proti glavi, s prsti si je šel skozi lase. "če bi te hotela ubiti, bi bila zdaj že mrtva," mu je pogled znova šinil k poppy; sam je to lahko trdil, za njo pa ni bil najbolj prepričan, če je samo slabo ustrelila, ali pa dekleta tudi zares ni imela namena usodno poškodovati. "imava dogovor?" je navsezadnje znova povzdignil obrvi.

Naslov sporočila: Re: forest road Pet Maj 17, 2013 9:12 pm

poppy, riley & wesley,

dlje je bila z njima, bolj ji je postajala jasna celotna šarada v katero je nehote zapeljala. svojega prostega dne si nikakor ni predstavljala v tem stilu. gozdne živali so res znale zasukati situacijo. "v bistvu ne. teh stvari te grobijan in pijanec od očeta ne nauči," jo je strmo pogledala in se ni dala ustrahovati. nekoč je še preveč izkusila in neka ženska je ne bo maltretirala sredi ceste. vajena je bila česa hujšega in to še v časih, ko je bila komaj več kot otročaj. zadovoljno je ugotavljala, da je pomirjevalo začelo delovati, čeprav se je zdelo da se je dekletu rahlo odtrgalo zaradi začetne omotičnosti. premalo ga ji je vbrizgala - ah, presneta reč. odmaknila se je že za nekaj korakov iz njenega dosega, toda očitno ne dovolj. zrak okrog nje je napolnil glasen zvok iz revolverja in njeno levo nogo je prešinila topa bolečina. zadušen krik bolečine je zapustil njeno grlo in padla je na tla, ko ji je ustreljena noga klecnila. huh, hudičevo je bolelo in zgodilo se ji je prvič, da je nekdo tekom njenega življenja vanjo poslal kroglo. pretepli so jo, globoko porezali, nikoli pa ne ustrelili - do danes. takoj se je lotila ocenitve škode in na olajšanje ugotovila, da ji je krogla nogo prestrelila in ni poškodovala nobene kosti. punca je res slabo streljala in ona je zaradi tega imela veliko srečo, zato se nad njenimi strelskimi sposobnostmi ni nameravala pritoževati. obe dlani je pritisnila na rani in skušala vsaj rahlo zaustaviti krvavitev. slekla bi si jopico in jo zavezala okrog rane, ko ne bi v rokavu še vedno skrivala injekcije. bil je še njen zadnji as v rokavu, ki ga je vsekakor nameravala izkoristiti ob dani priložnosti.

brez navdušenja in jezno je opazovala temnolasca, ki je stopil do nje in hkrati ves čas z enim očesom opazovala početje svetlolaske. očitno sta nameravala ji ukrasti še avto, ne preveč zadovoljivo. "kako lepo od tebe, wesley," se ni mogla upreti sarkastičnim besedam, ki so kar zletele iz njenih ust, ki jih ni nameravala izreči. ostati bi morale zaprte v njeni glavi kot so navadno razne pripombe tudi obstale natanko tam. ni nepremišljeno bleknila prve stvari, ki se ji je utrnila v mislih. "verjamem naj ti, da me boš dostavil pred bolnišnični vhod v enem kosu in ne razkosano v vreči za smeti?" je skeptično povzdignila obrv, že povsem nedovzetna za njegove sicer očarljive nasmeške. bila je preveč jezna, ker jo je svetlolaska ustrelila. prenehala je biti siva miška in postala tisto pokopano dekletce, katero je svoj čas dneve in noči preživljala na ulici med nesnago in podganami. vedno ni bila vase zaprta nesocializirana spaka, znala je marsikaj. "nobene garancije nimam, da je kar praviš res. še vedno si lahko premisliš - ali tvoja poppy," se ni nameravala prepričati v dogovor. namerno ju je klicala po imenih, jima dajala vedeti, da ju ne bo pozabila. sicer pa je preveč verjela v pravico in raje bi umrla sredi ceste, kot se prodala za nekaj malega varnosti dvema kriminalcema, ki sta v prtljažniku svojega avtomobila prevažala razkrojeno truplo. če bodo to njene zadnje minute življenja, se bo jasno zavedala, da je naredila vse lepo in prav. spravljena bo sama s sabo in ne bo sklepala dogovora s hudičem. čeprav ni bilo videti, da bi rjavolasec rad poslal kroglo vanjo, preveč je okleval. "dogovor odpade," je z mirnim glasom hladnokrvno izrekla in neustrašen pogled uprla naravnost v njegove oči, ki so ji bile zaradi njegovega čepečega položaja skoraj v enaki višini. ni se menila za bolečino v njeni nogi in umaknila je dlan iz rane, ko je še daleč proč zaslišala nezgrešljivi zvok približujočega se avtomobila. "če me sluh ne vara, se nam nekdo bliža," je skoraj zmagoslavno izrekla in v dlani se ji je iz jopice spet neopazno prikazala igla. na srečo se ji doslej še ni uspelo zbosti in obležati za nekaj ur v zoni somraka. "če nameravata pobegniti, bi to morala narediti takoj sedaj. razen če mislita na grbo si nakopati še eno pričo in jo eliminirati," se ni trudila več držati jezika za zobmi in opazovala svetlolasko, ki se jima je že pridružila, v roki še vedno držala njene ključe. če sedaj pobegneta, jima bo za petami dokler obeh ne spravi za zapahe. morda je bila zgolj patologinja in nič drugega, toda imela je veze in poznanstva - in bila ena najbolj relevantnih prič kar jih je obstajalo, skupaj v kompletu z njenim izvedenstvom. ko bi se dvojica obojega zavedala, ona že zdavnaj ne bi več dihala svežega podeželskega zraka. "žal mi je," je ustnice ukrivila v bežen nasmešek, preden je v temnolaščevo roko s hitrim gibom zapičila iglo. pomirjevalo ga bo dodobra omamilo, pobega z njenim avtomobilom jima vsekakor ne bo olajšala! in podvizati sta se morala, še dva ovinka in tisti, ki se jim je približeval bo tukaj.

Naslov sporočila: Re: forest road Ned Maj 19, 2013 7:04 pm

tag here is mission, riley, wesley. smitten3

and i wrote around 666 words.

»seveda bi jo rade volje ustrelila kam drugam, če se ne bi vse okoli mene vrtelo, zaradi tistega sranja, ki mi ga je vbrizgala. in ne govori z menoj v tem tonu,« je skoraj že nekako zarenčala proti wesleyju ob njegovem komentarju ter ga ob tem hotela po možnosti še pošteno ozmerjati, vendar se je raje ugriznila v jezik. prekleto, saj ni imela nikoli zares probleme s tem, da ne bi zadela tarče, do sedaj, ko se je vse okoli nje pošteno vrtelo in najbrž ni bila sposobna tudi ničesar drugega. vendar pa je bilo vse skupaj zadosti, da je bila ravno takšne volje, da bi dekle preprosto spravila pod rušo. že očitno, da tega ni bila sposobna narediti z revolverjem, vendar če bi bilo potrebno, bi jo pokončala tudi z lastnimi rokami. res, najmanjši problem, mejo njenih živcev je že tako ali tako prestopila, sploh z to injekcijo in če bi se izkazalo, da bo vplivalo na bitjece, ki ga je nosila v sebi… hja, potem pa bi ji dobesedno zavila vrat. preprosto bi jo našla in ji to naredila. navsezadnje, ni bil kriv otrok praktično ničesar in če bi zaradi tega, ker bi hotela svetlolasko spraviti bog ve kam in da jo onesposobi ob tem storila kaj še njemu… hja, plačala bi svojo ceno. zares bi jo, brez vsakršne debate, preprosto bi jo našla. in cena, ki bi jo dobila za vse skupaj, bi bila definitivno še dvakrat večja, prisegla je, da v tem primeru, dekle več ne bo korakalo po svetu, prekleto da ne. brez besed mu je dala pištolo ter narahlo zavzdihnila. ne, definitivno se še ni pomirila zaradi celotne situacije, zares ji ni bila všeč. še vedno malce omotična se je spravila do njenega avta ter zmagoslavno vzela ključ. glede na to, da wesley ni bil v njeni bližini je bila res že pripravljena pritisniti na plin ter oditi sama, ko se ji je pred očmi zavrtel prizor od misije z aaronom – courtney jo je takrat prav nesramno zapustila in svetlolaska ni bila takšen tip človeka, ki bi to storila partnerju. pa čeprav je wesa po eni strani sovražila. predvsem zaradi tega, kar je storil timothyju, vendar hkrati se je zavedala, da bi se težko odrekla njunim… skupnim uram. bil je enak kakor ona, lahko bi celo rekla, da sta oba bila celo že na meji tega, da bi ju označili za psihopata, vendar takšna sta bila. in ravno to ji je bilo všeč pri njemu, da je bila lahko tisto, kar je hotela, pa čeprav je bilo to tista najslabša stran, ki jo je imela. in ravno zaradi tega, ga ni smela pustiti tu, zato je stopila iz avta ter se odpravila proti njem, ko se je pogovarjal s tisto… prasico. karkoli je že bila. ujela je delček pogovora, vendar vseeno je bila prepozna, da bi preprečila, da še njega omami. »prekleto,« je zamrmrala in se prav tako še bolj namrdnila, ob dejstvu da je prihajal avto. »nisi njen tip wesley, to bi se moral že na začetku sprijazniti, pač ji nisi pri srcu, ne boš je mogel položiti na zadnjih sedežih njenega avtomobila, žal« se ni mogla upreti, da se ne bi za trenutek norčevala iz dejstva, da ga je izigrala, nato pa ga prijela za roko. »pridi, tisti avto je že blizu. že res, da nisem sposobna peljati, vendar nekam bova že prišla. bolje kot da naju ujemajo tukaj« je dejala, ko ga je končno spravila do avta ter v hipu vžgala motor. ni bilo časa in morala se je prisiliti, da je bila dovolj pri sebi, da bo lahko peljala. »truplo,« je zamrmrala ter pogledala skozi okno, malce z zaskrbljenim izrazom proti uničenemu avtu. »koga briga, morava se rešiti,« je zamrmrala ter končno zapeljala na cesto. nekam bosta že prišla, samo daleč od tega kraja. v primeru pa da bi ju rjavolaska poskusila izdati, se bo pa že tolpa v kateri je bila ona in mafija, katere član je bil wesley zganila, da ne bo nobenih posledic.

Naslov sporočila: Re: forest road Ned Maj 19, 2013 7:48 pm

tag, riley & poppy, mission edition smitten

note: WE DID IT OKAY WE DID IT! ^^

bil je nekoliko razočaran, ko se je izkazalo, da dekle vendarle ne bo ugriznilo v njegovo vabo. njemu osebno bi se na njenem mestu - s prestreljeno nogo, iz katere je lil majhen slap krvi - zdela ideja prekleto mamljiva, a če jo je imela namen zavrniti, je bila gotovo sama na izgubi. on je gotovo ne bi ubil in glede na to, v kakšnem stanju je bila poppy, je dvomil, da bi ji bila svetlolaska na tej točki sploh sposobna škodovati. skomignil je, ko je prav očitno podvomila v njegove besede, čeprav se njemu ni zdelo s predlogom prav nič narobe. "dobro, razumem tvoje pomisleke, ampak prav enako mogoče je, da boš tukajle izkrvavela.." je počasi zamrmral in se namrščil; ni razumel tega, da je njena takoimenovana moralna plat pretehtala plat, ki se je borila za preživetje. sam vsekakor ne bi niti pomislil na to, da dela dogovor s hudičem, če bi bil v hudih bolečinah. kar, kakor se mu je zdelo, je bila situacija, v katero sta potisnila rjavolasko. "prekleto sranje," je zavzdihnil, ko je še sam zaslišal zvok avtomobilskih gum na makedamski cesti. pizdarija; ozrl se je, da bi videl, če je morda avto že na dosegu oči - kar ni bil - ko je v roki začutil močan pik. pizdarija, igla, na katero ga je poppy že tako opozorila, se je prikazala od nikoder in opazil je lahko zadnje kapljice, ki jih je rjavolaska z največjim veseljem izbrizgala v njegovo telo.

"ti prekleta kurba," je v trenutku povzdignil glas; samo en premik je bil potreben in že je bil pri njej, z roko, v katero ga je zabodla, je močno zgrabil njene lase, med tem pa je z drugo pritisnil hladni tulec pištole ob njeno čelo. "prisežem, da ti bo še žal, ker si naju zajebala," je jezno iztisnil skozi zobe, ko je nabil pištolo. en sam pritisk ga je ločil od tega, da ji možgane razstreli po zadnjem delu avtomobila, da bo registrska tablica samo še mešanica rdeče barve in rožnatih notranjih delov. oči ni odmaknil od njenih in čeprav si je po eni strani bolj kot vse tej tepki želel dokazati, da se zajebava z napačnim tipom.. ji, prav nenavadno, ni hotel razstreliti glave na tisoč majhnih koščkov. v glavi se mu je počasi pričenjalo vrteti in začutil je lahko nenavadno otopelost v svoji roki.. in vendarle je lahko zaslišal bližajoče se avtomobilske gume. navsezadnje je njeno glavo pritisnil k svoji in ji na ustnice prilepil grob poljub, potem pa pištolo odmaknil in njeno glavo počil ob zaledje avtomobila, da bi morala - če je bil udarec le dovolj natančen - ob trku izgubiti zavest. a ni imel dovolj časa, da bi se oziral na to; spravil se je na noge in omotično sledil poppy k avtomobilu.

sedel je na sovoznikov sedež in še pomislil ni, da bi se zapel, samo glavo je naslonil na naslonjalo in se ob njeni samcati izgovorjeni besedi obrnil k svetlolaski. "pozabi," je zmajal z glavo; sam, kljub svoji zločinski preteklosti, še ni pristal v zaporu, za poppy je sumil enako. "najinih prstnih odtisov ni v registru in nihče nima najine dnk in če bo sreča.." kaj je že hotel reči? pizda, tisto sranje, ki mu ga je rjavolasa lepotička vbrizgala, je bilo dovolj močno, da bi zjebalo konja. "bo kuzlica, ko se zbudi, pozabila najini imeni," je izmrmral in iz roko segel k očem; pomel jih je, da bi morda zdaj videl bolje, a iskreno se mu je začenjalo megliti samo še toliko močneje. "in če bodo vseeno nastopile težave.." je počasi začel in se skorajda delirično zarežal v njeno smer. "lahko pobegneva v argentino in se tam natepavava, kakor vem, da ti je všeč." vedel je, da jo bo samo še razkačil, a po drugi strani bi njegove besede vendarle lahko oblažile že tako napeto ozračje. za poppy je bil pripravljen prav iskreno poskrbeti; ni je ljubil, ni imel posebnih čustev do nje, a zdela se mu je dovolj prijetna, da bi upal trditi, da je vreda njegovega truda.