cliffs

Naslov sporočila: cliffs Pet Apr 26, 2013 3:00 pm

for this post i tag pne and only marc descoteaux . and i wrote around 700 words. this is going to be sweet ;3.

veter ji je prijetno mršil njene svetle kodraste in srednje dolge lase, ko je sedela na skali ob vrhu pečin. ura je bila tako zelo nepomemben dejavnik, čeprav je tema legla nad mesto že pred časom in se niti ni zavedala kdaj jo je pognalo k avtomobilu, da se je odpeljala do sem in sedaj sedela nepremično, zazrta v valovanje morja pred njo, ki pa je ni moglo doseči. občutek je imela kakor, da je to morje jezilo in se je ob tem ob vsakem novem pljusku bolj in bolj penilo, ter udarjalo ob klif, v želji da bi ga zrušilo in pognalo skupaj z njim tudi njo. najbolj pa jo je strašilo, da si je tega morda celo tiho želela- končati z vsem skupaj in prenehati z bitko, ki je bila tako zelo težka in pozabiti na željo po starem življenju. jasno je bilo, da je staro življenje dodobra pustila za seboj in je arielle pozabljena zgodba in oseba, ki je nikoli več ne bo nazaj v new york. sedaj se je popolnoma spremenila v nevzdržno pošast, ki je počela najbolj ostudne stvari in je v kratkem roku od majhne tolpe priplezala do same mafije, ter imela dva sodelovanja pri umoru. sama sebe se je bala in sama sebi se je gabila. zakaj ji življenje ni moglo biti namenjeno tako kot si ga je vedno predstavljala ? tistega dne bi neal moral samo stopiti iz svoje sobe in gledati njo kako koraka proti njemu in njunemu skupnemu življenju. potrebno bi bilo izreči samo da in imela bi srečo vsega tega sveta. ona ne bi postajala morilka in ne bi prestopila praga filadelfije. imela bi svoje mirno življenje in svoje nezavednost kako zelo kruto je to lahko in kako lahko kmalu sredstva opravičujejo cilj, kot se je to dogajalo sedaj njej, ter so jo že načenjali izgovori za vsako storjeno stvar. imela je toliko hladnosti v sebi, da jo je ta preprosto plašila in glede na osebe okoli nje, ji tudi ljubezen ni bila namenjena. mogoče jo je odbijala, ampak potrebovala jo je, čeprav si je ni zaslužila. potrebovala je njega, a on je bil že mrtev. neal je bil mrtev in sama ni vedela niti koga maščuje, navsezadnje koliko ga je res poznala, če niti ni imela ideje o dvojnem življenju in o tem da je morilec ? ljubila je neko sliko, ki jo je on prodajal njej in ostalim, ter ni poznala v resnici njegovega pravega jaza in ni videla njegovega pravega obraza. ni mogla biti toliko slepa, a bila je. bila je vse tisto, kar je mislila da ni bila in ni bila tisto, kar je mislila da je. vse je bila le farsa.

solza ji je spolzela po njenem obrazu in takoj za njo so sledile mnoge druge, ki so je popravila do tega, da je počasi vstala in se približala samemu robu. bilo bi tako zelo lahko samo pasti in končati z vsem, a nekaj jo je gnalo k temu da bi ostala živa in se bojevala še naprej. mogoče je bila vse skupaj farsa, ampak njena ljubezen ni bila in zavoljo ne, čeprav je bil to slab izgovor je morala čez vse to. morala se je zavedati, da niti ena od njenih žrtev ni bila ubita brez razloga. eden je bil večji izmeček kot drugi in vsaj nekaterim ženskam je prihranila posilstvo in mnogim prostitutkam odurne ure izpolnjevanja želj tistemu arabcu. človeško življenje je bilo vseeno življenje, a kakšna je bila pravzaprav razlika, če je sodelovala pri umoru ona ali pa ga je ubila policija po izreku kazni ? nikakršna. solza pa je še vedno tekla po njenem licu in strah je še vedno bil v njenem srcu, ker tega preprosto ni bila vajena. do sedaj je lahko še predala delo drugim, toda kdaj bo pristalo vse v njenih rokah. bo zmožna ali bo to trenutek, ko bo njene meje dovolj in bo nakopala na svoja pleča tolpo in mafijo, ki jo bodo končno spregledali kot šibko očetovo princesko, ki je bila zaročena z enim od njihovih sodelavcev ? res, da je očitno s tega ranka kmalu padel na rank izdajalcev, a to ni spremenilo dejstva da je bil neal dela tega česar je bila sedaj del ona. v trenutku bi še zahlipala in se sesedla na mestu pod težo spominov, ki so bili še vedno del njenih mislih, ko je za seboj slišala udiranje po pesku in brcanje kamenčkov ob hoji. ne glede na solze in grozno podobo šibkega dekleta, se je obrnila, ter se zazrla v prihajajočo podobo, ki se je počasi vse bolj jasnila v njenih očeh.

Naslov sporočila: Re: cliffs Ned Apr 28, 2013 5:22 pm

sienna

ni vedel kaj ga je vedno znova vleklo k obali in zakaj se je tako rad sprehajal po udirajoči mivki. a zdelo se je, da lahko le tam zbere svoje misli, da je lahko le v objemu morja popolnoma srečen... če se je lahko to imenovala sreča. šumenje morja mu je spralo temne misli in odplaknilo vse težave, tam se je vse zdelo tako preprosto in enostavno. njegova družina tam ni obstajala, spomin na prikupno rjavolasko, ki mu je zdrobila srce, se nenadoma ni zdel več tako boleč. luna je bledo osvetljevala njegov obraz, ko je z bosimi stopali stopal po topli mivki, ki se je vdirala pod vsakim njegovim korakom. kazalec in sredinec na desni roki sta se oprijemala cigarete, katere dim se je tako lahkotno vil skozi noč in izginjal v temi, levica pa se je oprijemala poletnih natikačev in z njimi mahala po zraku, ko je lovila ravnotežje po udirajočem pesku. in njegove misli so bile prazne, tako prekleto prazne. samo tišina in tema, prijeten nič. za spremembo ni skrival svojega nasmeška, ampak je dovolil, da so se mu kotički ustnic nenehoma vihali proti ušesom. sledil je peščeni potki, ki je vodila do klifov, ki so se mogočno dvigali nad morje. lahko je slišal kako so valovi trkali ob ogromne pečine in kako je veter raznašal drobce peska po obali. ustavil je svoj korak in užival v tišini, ki je vladala v njegovi glavi; glas, ki ga je stalno brcal na tla je izginil, prvič po dolgem času mu ni nihče govoril kakšen poden od človeka je. ko je s pogledom zaokrožil po robu klifov, je lahko zagledal tudi sedečo postavo, ki se je preveč približala robu pečin. ni bila njegova dolžnost, da poizve kaj se dogaja, njegove izmene je bilo že zdavnaj konec, tako kot tudi ni bila njegova pravica, da se vtika v dogajanje. a še vseeno je zavil s poti in naredil nekaj korakov proti postavi. njeno tiho hlipanje je prekinilo tišino, njeni svetli kodri so razbili temno noč. »je vse v redu?« je mirno vprašal, nato pa naredil še korak bližje. sedaj je lahko prepoznal svetlolasko, ki objokana sedela na tleh; pred njim je stala sienna in bila je v točno takšnem stanju kot je napovedal. ko sta se nazadnje videla v tisti zatohli zasliševalni sobi, takrat ko je tako nesramno zavrnila njegovo pomoč, ji je napovedal, da bo končala objokana – tolpa ima pač vedno isti konec. »a, ti si,« je skorajda razočarano zavzdihnil in ustavil svoj korak. običajno bi se nemudoma obrnil in odšel, a tokrat je obstal in jo nekaj trenutkov samo opazoval. nekaj je moralo biti hudičevo narobe. »me boš zabodla, če te povsem vljudnostno vprašam kaj je narobe?« počasi je segel proti njenemu licu in ji s palcem karseda nežno obrisal solzo. resda je bila svetlolaska prava prasica in da si še zdaleč ni zaslužila njegove pomoč, a nekaj mu je narekovalo, da mora ostati. bila je osamljena, tako kot je bil osamljen on, le da se sama te samote še ni navadila. in očitno jo je vse skupaj tako dotolklo, da se je nameravala zabrisati čez rob. kako skrajno otročje in neodgovorno, tako značilno zanjo! »ni vredno,« je tiho zamomljal, neprepričan kako naj se obnaša do nje. s pogledom je zaplaval preko roba pečin. visoko, prekleto visoko. »ne stori tega.«

Naslov sporočila: Re: cliffs Pon Apr 29, 2013 10:09 am

tag; marc,love.

cliffs Tumblr_inline_mk6dooO7Wa1qz4rgp

» bo že, « je podala odgovor zatemnjeni postavi, kasneje pa pred seboj prepoznala njega. marc. dejansko ni potrebovala njegovega obtoževanja in prezirljivega govora, ki ji je seveda da šel na živce, a najbolj jo je bolelo to da je imel nekaj resnice v sebi. vseeno pa ni mogel razumeti njenih dejanj,t er sprevideti, da se sama sebi še najbolj gabi in da bi se najraje sedaj vrgla s pečine in končala vse skupaj, pa ne more. in ne zato, ker ne bi imela poguma in volje, ampak zato ker ne bi imel smisla in bi vsaka njena napaka bila zaman. njen prihod v mesto bi bil zaman in vsak beseda, ki jo je izrekla njemu prav tako, skratka vse bi bilo zaman. » marc, « je izdahnila iz sebe in sklonila pogled proti tlom. nekako ji je bilo sedaj krivo, da se je ploh zlomila tu zgoraj, ter spozabila prisotnost kakšne druge osebe. sicer je kdo drug ne toliko motil, kot jo je sedaj njegova bližina, ki jo je vedno videla kakor osorno in nevzgojeno, predvsem pa težavno in nevzdržno. sedaj pa je bila tu pred njim, zlomljena in obupana, a definitivno ne poražena. » nimam te s čim, « je zamrmrala v tihem tonu in spet tipično vztrajala pri svojem, namesto da bi samo rekla ne in sprejela njegovo družbo, ampak šel ji je na živce. šel ji je na živce kot policist in kot človeka se je bala njegove podobnosti, ki jo je imel z nealom in je vedela, da se zaradi tega težko drži v svoji koži. in kako bo šele sedaj, ko pa je bila tukaj objokana prav zaradi tistega mrtvega bedaka, ki jo je pripeljal do te točke, da je maščevala vsako njegovo potezo, ko pa ji je on ves ta čas lagal. in vseeno ni mogla dati laganju prednost pred smrtjo. mirno je odreagirala na njegov dotik, ko ji je obrisal solzo in za čisto sekundo, so se ji kotički ustnic ukrivili v kratkem nasmešek. » ne storim česa ? « je zmedeno vprašala in sledila njegovemu pogledu, ter šele nato dojela kam je ciljal s svojimi besedami, ob tem pa stresla z glavo in se takoj usmerila nazaj proti njemu : » nisem tukaj, da storim samomor. kaj takega bi bilo prelahko in brez smisla. rešila bi se marsičesa, a dosegla ne bi čisto nič. « skomignila je z rameni in opazila, da sta pravzaprav komunicirala normalno in med njima ni bilo prezirljivih pogledov, ter to ji je ugajalo. ugajalo ji je, da je imela nek normalen odnos z nekom, ko ni bil član mafije in je ni ves čas samo pošiljal na naloge in gledal z grozečimi pogledi, ki uživajo v ubijanju ljudi. bilo je tako normalno in to normalnost je pogrešala.

» in kaj ti tukaj počneš marc ? poleg tega, da sedaj nekje globoko v sebi praznuješ, da si naletel name v takšni zlomljeni in patetični podobi, « se je spet obrnila proti njemu in globoko zajela zrak, da se je malce pomirila, ter prišla k sebi dovolj za nadaljevanje pogovora. » čestitam. brez truda si prišel do svojega, « je zbadala naprej in pozabila na posušene solze na licih in na miren ter tih ton svojega glasu. se je imela sploh za kaj pretvarjati ? saj jo je videl objokano in zlomljeno, ter bilo bi neumno od nje, če bi se sedaj delala močno in tipično sienno pred njim, ki bi mu znala sedaj res prerezati kateri del telesa le iz zabave in užitka. » oprosti, ni moj dan, « je bleknila, ko je opazila, da se z edino normalno osebo pogovarja tipično kot vedno in sedaj ni imela voljo za njun že stoti prepir v zadnjem mesecu. » pravzaprav…niti eden še ni bil, « se je sedaj zarekla bolj sama pri sebi, a očitno dovolj slišno, da je prišlo tudi do njega. tako ali tako pa je bilo pri njemu ali se bo prepričal, da res nima namena storiti samomora in nato oditi ali bo ostal ne glede na vse.

Naslov sporočila: Re: cliffs Tor Apr 30, 2013 8:33 pm

sienna

»to pa je presenetljivo,« je tiho zamrmral in ji stopil korak bližje; pripravljen ji je bil verjeti, da tokrat s seboj nima kakšnega noža, s katerim bi ga zabadala kot za stavo. brazgotina, katero mu je pustila na desni rami ob njunem prvem srečanju, mu je bila več kot dovolj. ni točno vedel kaj naj svetlolaski sploh reče; hotel je oditi in jo pustiti samo, navsezadnje si je svoje trpljenje zaslužila, kajne? a še vseeno mu ni uspelo storiti tistega odločilnega koraka, kot vkopan je ostal ob njej. vedel je kaj pomeni trpeti sam in tudi sam si je želel nekoga ob sebi, ko se je vsako noč hotel zabrisati čez balkon. »saj veš kaj mislim,« je zavzdihnil in ošinil tla, ki so nenadoma zaključila in sledil je ogromen prepad. za trenutek bi lahko na njegovem obrazu ujeli ponosen nasmešek; končno je našel v svojem življenju dovolj zadovoljstva, da ga ni zamikalo, da bi vse skupaj končal. »si prepričana? srčno upam, da ni to samo poskus, da te pustim samo, da se boš lahko potem vrgla dol. ker to resnično ne bi bilo lepo. no, pa tudi, če je bil to tvoj namen… ostal bom.« prisedel je k njej na razgreto mivko in roke živčno sklenil na kolenih. ni je hotel motiti, a hkrati je ni hotel pustiti same. nekajkrat je odprl usta, v upanju, da bo lahko izrekel kakšen smiseln stavek, vsakič je ostal tiho. njegova nezmožnost pogovarjanja o čustvih mu ni pri vsem skupaj prav nič pomagala; morda je postajal v zadnjem času vsaj kanček bolj odprta oseba, a globoki pogovori mu še vseeno niso šli dobro od rok. »sprehajal sem se ob morju. našla si moje zatočišče pred svetom,« je naposled le spregovoril in uprl pogled v njene solzne oči. »nehaj, sienna. jaz sem bil tisti, ki te je poskušal pregovoriti, da se rešiš, se spomniš? hotel sem ti pomagati. in če se sedaj še tako prepričujem, da si to zaslužiš in da nisi vredna pomoči… ne morem,« je zmajal z glavo in pogled ponovno usmeril v temo. »edina, ki je tu prišla do svojega, si ti. jaz sem te le opozoril, kaj te čaka.« kaj pa je pričakovala drugega? da ji bodo umazani posli prinesli pravljico? zapletla se je vendar z najslabšimi ljudmi in sama sebe butnila v propad. že od začetka je vedel, da prisrčna svetlolaska ne spada na ulico ter da jo bo le-ta uničila ob prvi pravi priložnosti. ostati bi morala v svojem varnem zavetju, v neki bogati vili, kjer bi bila njena edina skrb, kaj bo oblekla na zabavo. namesto tega pa je iskala bog ve kakšno zadoščenje v mafiji. popolna neumnost! »ne opravičuj se,« se je nasmehnil, presenečen nad toplino v svojem glasu. »vem kako ti je. navsezadnje sem potepuški pes, kajne?« ustnice so se mu uvihale v iskriv nasmešek, ko je poskušal spraviti svetlolasko v smeh. bolj kot se je spominjal tistega zaslišanja, ko sta se obmetavala z žaljivkami kot za stavo, bolj se mu je zdelo vse skupaj neumno in zabavno. bila sta si praktično enaka, zakaj sta potrebovala toliko časa, da sta to spoznala. »boš povedala kaj je narobe, ali bom moral vse izvleči iz tebe?« je prijazno zavrtal vanjo, z dlanmi pa poiskal njena kolena, katera je nežno zaobjel. »verjemi, da vem kako ti je. bil sem tam, kjer si zdaj ti, samo da jaz nisem imel nikogar za pogovor. in poglej kako se je to končalo.«

Naslov sporočila: Re: cliffs Sre Maj 01, 2013 3:33 pm

tag; marc,love.

cliffs Tumblr_inline_mk6dooO7Wa1qz4rgp

zlahka bi se vrgla v tistem trenutku v prepad in končala z vso nočno moro, ki je pestila njeno življenje in si jo je tudi sama izbrala, ter bila za njo kriva. bilo bi pa res prelahko in vse njeno početje do sedaj zaman. vprašanje sploh ni bilo v njenem pogumu, da bi samo skočila, saj ga je očitno imela v sebi čisto dovolj, da je hladno gledala umor dveh ljudi in se streljala z neznanci vse počez in kazala svoje zobe policiji, ter če je gledala v njenem odnosu z marcom, marsikdaj tudi katerega izmed njih ranila. eno je bilo – nekoč je bila odlična, dobra oseba in sedaj je bila pošast v senci same sebe. vseeno pa ni jokala zaradi sebe, ampak je jokala zaradi…vsega. gledala je v svoj odsev v ogledalu in ga sovražila, gledala je svoje roke in videla smrt in še vedno ni odnehala in našla drug, bolj zakonu prijazen način, da najde morilca neala in zapre celotno mafijo v ječo, ker niti eden od njih ni nedolžen. samo eden je bil večji kriminalec kot drugi in skupaj so tvorili nek začarani krog brez izhoda. » zakaj ? « se je iz nje splazilo preprosto vprašanje ob njegovih besedah, ko je sedel poleg nje in zaobjel svoja kolena. » razumem, da si dober človek in tudi svojega največjega sovražnika ne bi z veseljem gledal kako se meče v prepad, ampak vseeno ni potrebe v tem da bi ostal tu z menoj. zato, zakaj ? « je pojasnila svoje prejšnje vprašanje in vseeno ukrivila kotičke svojih ustnic v nasmešek, ki ga je lahko vsaj pomiril pri tem, da ni imela namena skočiti čez prepad. ne danes in ne jutri in lahko je bila prepričana, da jo bo prej strelna rana ubila, kot pa bo ona škodovala sama sebi. glede na način njenega trenutnega življenja pa je bilo kaj takšnega nepredvidljivo in ni vedela kaj ji bo resnično prineslo novo jutro in nov dan.

» potem si ga očitno deliva, « se je pridružila njegovim besedam in s solznimi očmi gledala vanj. in niti za trenutek ni trznila ob navalu naslednjih besed in tudi ni imela namena. če bi bila sedaj v kakšni drugi situaciji, bi mu že izrekla nešteto žaljivk in našla nešteto napak na njemu, toda ni imela volje in ni imela moči in vedela je da ima prav. » nisem vredna truda in kot si sam rekel si ne zaslužim tvoje pomoči. v to sem se sama spravila z razlogom in edino ta razlog me še drži pri živem, če pa bi ti ga sedaj zaupala, pa bi razumel vse skupaj še manj in mogoče bi se mi celo smejal v obraz. vendar je meni pomembno in drugega načina nimam, « se je nenadoma znašla pri opravičevanju same sebe v upanju, da bo razumel in odnehal, kajti ni mogla sprejeti njegove pomoči. vse kar je zmogla je bilo to da jo je hladno zavrnila in se norčevala iz njega. pri tem pa se seveda trudila, da se ne bo vrtel okoli nje in vse skupaj samo uničeval, če že ni bilo dovolj da se je na vratih pojavil gabriel in nenadoma iskal razloge za bratovo smrt. najbolje ji je bilo samo in na drugi strani je imela toliko več razlogov zakaj marc sploh ni smel biti v tem. bil je policist in prav take je mafija najraje pospravljala in njega ni hotela imeti na vesti. » in nesposoben policist in ozkogleden in bedak in brez pameti, « je dodala na njegove besede, ki so kljub vsemu privabile nasmešek na njen obraz. toliko je bilo teh nekih žaljivk, ki jih je namenila njemu, pa še vedno je bil zadnji, ki si jih je res zaslužil. samo žal je imel to nesrečo, da je njena vsakdanja podoba jih delila po tekočem traku, ter je redkokdaj bila v stanju kot sedaj in mu je še lahko rekla kakšno prijazno tu pa tam. » mislim saj si policist mar ni to tvoja dolžnost ? « je dejala z vnovičnem nasmeškom na obrazu in z mehkim pogledom opazovala kako so njegove dlani zaobjele njena kolena. » končalo kako ? ne deluješ kot oseba, ki bi živela na slabem. pusti tisto, kar sem jaz govorila o tebi, nekako je bila moja dolžnost, ampak v resnici…deluješ osamljen , to je res, a še vedno si na strani zakona in nisi zjeban niti pol toliko kot jaz, « je pripomnila in z radovednim pogledom ošinila njegovo podobo, ko se je premaknila bližje k njemu in svojo glavo naslonila na njegovo ramo. » obljubiš, da se ne boš smejal in se boš potrudil vsaj razumeti tisto kar ti imam v namenu povedati, ter si sedaj zgolj marc in ne policist ? « pogled pa, še vedno rahlo rosen, dvignila proti njemu v pričakovanju odgovora.

Naslov sporočila: Re: cliffs Ned Maj 05, 2013 10:35 am

sienna

»zakaj?« je ponovil njeno vprašanj v prijetnem tonu, ki je bolj zasliševal njega samega kot njo. zakaj je bil tam? pred njim je vendar sedela svetlolasa princeske brez vesti, katere glavni užitek je bilo metanje zbadljivk v njegov obraz in prebadanje njegovega telesa z nožem. moral bi oditi in jo pustiti samo, vse skupaj si je vendar zaslužila. sama je izzivala svojo usodo in se poigravala s svojim življenjem, njemu pa se je posmehovala v obraz, ko ji je napovedal klavrn konec. in sedaj sta bila tu, ujeta v varnem objemu noči, tako različna, a hkrati tako podobna. »ker nočem, da si sama,« je naposled le dahnil, s pogledom še vedno fiksiranim nekam v daljavo. tako preprost je bil odgovor. poleg njega ni več sedela nekaj neumna prestopnica, temveč osamljeno dekle, ki je potrebovalo pomoč. potrebovala je ramo na kateri se lahko zjoče in nekoga, ki jo bo v tišini poslušal brez, da bi jo obsojal. ironično, kako se je v tistem trenutku zdel njena najprimernejša pomoč, pa čeprav sta se še pred nekaj tedni obmetavala z vsemi možnimi žaljivkami. prekleto dobro je vedel kako ji je in kako mora trpeti, poznal je občutek izgubljenosti v svetu, ki beži mimo tebe in ničvrednosti, ko se zdiš sam sebi kot največja napaka. »saj ni važno ali si mojo pomoč zaslužiš ali ne, ali si vredna truda ali ne. tukaj sem in nikamor ne grem, kajne? pripravljen sem te poslušati,« je skomignil z rameni, ponujajoč svojo pomoč. ni hotel siliti vanjo, saj je sam še predobro vedel kako težko je nekomu zaupati svoje probleme, katere je sam vedno zadrževal zase. preveč se je bal, da bi s tem razkril prevelik del svojih misli, da bi končal popolno razgaljen in na voljo ostalim za posmeh. svoja čustva je tako skrival v sebi, da bi se zaščitil pred svetom, a hkrati s tem samo uničeval samega sebe, ko se je neprenehoma zaničeval. ujet je bil v začaranem krogu, obsojen na propad. »ah, ti si edina, ki me pozna tako dobro,« se je lahkotno zarežal, ko je na njenem obrazu zaznal majhen nasmeh. kako prekleto neumna sta bila, ko sta kot majhna otroka zmerjala drug drugega! preveč zaslepljena s ponosom, da bi bila pripravljena drug drugemu ponuditi možnost. »danes nisem policist,« je skomignil z rameni, ko je na plano ponovno privlekla tisto ključno razliko, katera ju je vlekla narazen. »danes sem samo marc. in obljubim, da znam biti prav prijeten, ko nisem v uniformi,« se je nasmehnil s pogledom zalepljenim na njene solzne oči, katere so počasi izginjale v luči njenega prijetnega nasmeška. »končalo tako prazno in pusto. nekako mi vedno znova uspe ostati sam in odgnati ljudi od sebe. in to, da sem na pravi strani pravice niti slučajno ne deluje v mojo korist. če si bila ti ustvarjena za zvezde, sem bil jaz ustvarjen za zločinca,« je tiho zamrmral in pogled ponovno uprl v neko oddaljeno točko, kot da se boji pogledati v njene oči. še sam je bil presenečen nad svojo odkritostjo, nad lahkotnostjo svojih besed. svetlolaski je nekako uspelo postati prva oseba, katera je izvedela delček njegove zgodbe, ki je vse do zdaj ostala zavita v temo. »obljubim,« se je nasmehnil, ko je končno uspel svoj pogled uperiti nazaj v njo. v tihem pričakovanju je počakal, da je svetlolaska spregovorila.

Naslov sporočila: Re: cliffs Ned Maj 05, 2013 3:30 pm

tag; marc,love.

cliffs Tumblr_inline_mk6dooO7Wa1qz4rgp

zagotovo ni bilo težko ugotoviti, da s svojo novo osebnostjo ni ravno priljubljena med ljudmi in da prijateljev v tolpi ni mogla ravno najti. tam se je egoizem dodatno povečal, a vseeno se je nekje našla tista čudežna situacija, ko so bili obsojeni skupaj na smrt in so znali stopiti skupaj, a to še ni simboliziralo prijateljstvo in odkar je prišla v filadelfijo, nihče ni pokazal namena, da bi prijateljev z njo in vedno je bila sama. sama je bila v svojem stanovanju in spominjala na razočarano gospodinjo brez moža in brez socialnega življenja, ter ji je prav zato sedaj bilo težko realizirati njegove besede. cenila pa je njegov predlog in njegovo vztrajnost, da je tako hitro pozabil na vsako njeno brazgotino na njegovem telesu in vsako žaljivko, ki jo je pljunila v njegov obraz. nikoli ga ni zares sovražila, a v vlogo sienne se je tako dobro oprijela v njegovi bližini, da ji je bilo tako znano govoriti v tistem tonu in biti tista oseba, ki je v vsakem primeru bila dominantna nad njo in jo je upravljala. arielle v njej pa je izginjala in bledela, ter ni bilo možnosti niti za pet procentov, da bi se znala vrniti po vsem skupaj na pravo pot in v pravo življenje, ki ji je bilo podarjeno pred osemindvajsetimi leti, ko se je rodila in pozdravila vse okoli sebe v obliki majhne človeške kepe. » četudi me boš lahko že čez pet dni spet držal vklenjeno v zasliševalni sobi pred seboj ? « se je odzvala na njegove besede in lahkotno pogledala proti njemu. ni razumela te dobrote, a bila ji je tako mila in prijetna, ter predvsem znana. tudi sama je bila nekoč dobra in prijazna, ter je ljudem nudila svojo pomoč, ter se iskreno smejala in živela v neki lastni idili v kateri ni bilo mafije in tolpe, ter še manj osebne kartoteke na policiji. sedaj pa…sedaj pa niti na človeka ni spominjala več in emocije so bile tako zelo ničvredne in so ponazarjale slabiča, ki je še vedno bil v njej.

morala se je malce nasmehniti in ceniti njegov trud, če je kaj takega bilo za pričakovati, a nekaj ji je celo pravilo, da je sedaj postala dominantna arielle in se mu je odpirala v tisti svoji pravi luči, ki pa je žal imela precej drugačno zgodbo in mu ni mogla govoriti o prijetni soseski in neverjetnem zaročencu. » ja…sedaj bi res raje videla ob sebi marca in ne policista, « se je morala strinjati z njegovo trditvijo in je bila vesela, ker je pristopil do nje na takšen način, da ni imela niti malo strahu kako bo čez nekaj ur znal to situacijo uporabiti sebi v prid. ni ji deloval tak in mogoče je bil to znak zaupanja, ki ga je pridobila v njega, čez ves ta čas preživet v družbi drug drugega. » očitno ti je pri meni spodletelo, ker me nisi uspel odgnati. vedno znova pristanem v tvoji družbi,namreč. « ni ravno vedela ali je bil to kompliment, da niti ni tako zelo grozen ali bridka resnica, da je obdržal zgolj najhujše osebke pri sebi in v svojem vsakdanjiku. » prav, « je zamrmrala in globoko vdihnila, da je lahko povedala vso svojo skrivnost in kako je imel prav, da to ni ona, da ne more biti ona. » ime sienna je laž. moje pravo ime je arielle in prihajam iz new yorka. prihajam iz ugledne, bogate družine, ki pa nikoli ni delovalo vzvišeno. radi smo pomagali in tako sem bila vzgojena tudi jaz, v prijetnem in ljubečem duhu mojih staršev. bolje rečeno- živela sem v nekem popolnem svetu, ovita v nek mehurček in niti malo se mi ni sanjalo o kriminalu in bedi. nekje v srednji šoli sem spoznala neala. neal je bil ljubezen mojega življenja in od takrat se nisva ločila. nekega lepega dne me je zaprosil in logično sem rekla da. sledile so priprave na poroko in končno je prišel tudi ta dan. stala sem v svoji sobi, oblečena v belo in pozdravljala novo življenje. ni pa šlo vse po planu. naenkrat je vladala panika in znašla sem se v njegovi sobi, ter ga gledala kako je krvav in mrtev ležal na tleh. neal je bil mrtev, ubit in moja čista, bela obleka je bila umazana od njegove krvi. pokopala sem ga in se spraševala kdo bi ga ubil. iz obupa sem odprla lastno raziskavo, ter pot me je pripeljala sem do tolpe. tolpa, mafija ni važno kdo je ubila neala. zakaj ? ne vem. mogoče jih je izdal, delal za njihovim hrbtom ali nekaj tretjega. sama sem stopila na enako pot in sedaj sem tukaj. plezam po kriminalni lestvici in grem čez isto kot neal. in veš kaj je najbolj žalostno od tega ? da sem spoznala kako mi je lagal, igral dvojno življenje, delal se zlatega fanta in bil ponos vsem. v resnici pa je bil morilec in lažnivec in včasih se vprašam ali je bila najina ljubezen resnična ali je bila to le prevara za tisti popolni svet ? « besede, ki so vrele iz nje pa so spet narisale solze v očeh, ter s tem se je obrnila proti njemu. » ni me ravno nekdo zapustil, ker bi bila nemogoča in grozna oseba, da bi si to zaslužila. neala so ubili. na dan najine poroke. strli so me in uničili. «

Naslov sporočila: Re: cliffs Ned Maj 19, 2013 9:57 pm

sienna

nepremično je opazoval njeno šibkost, nemo je prisluhnil vsaki njeni besedi. presenečen je bil nad njeno odprtostjo, pripravljenostjo, da se zaupa prav njemu. navsezadnje ni bilo še nobeno njuno srečanje prav prijetno. sedaj pa sta pristala sredi noči na klifu, sama in pripravljena, da si zaupata vse svoje najhujše strahove. »torej boš dobila marca,« se je nasmehnil in ji dovolil toliko tišine, kolikor jo pač potrebuje. brez da bi vedel njeno zgodbo, je vedel kako se počuti. navsezadnje je tudi njega dolgo časa zalivala tema. njegove misli so bile iz dneva v dan mračnejše, z vsakim trenutkom se je zdel sam sebi večji izmeček. nekako mu je uspelo prebroditi vsak dan posebej, še sam ni imel pojma od kje mu vsa energija, ki je bila potrebna, da je lahko sploh normalno zaživel. potem pa so prišli trenutki, kot je bil ta, ko je preprosto zmanjkalo moči za nasmešek. »običajno ne pristaneš v moji družbi prostovoljno,« je smeje skomignil z rameni. »ampak očitno sva si usojena. tako uničena in tako sama, da sva popolna drug za drugega.« pridušeno se je zarežal ob svojih besedah, zavedajoč, da sam ni popoln za nikogar. iz hlačnega žepa je potegnil na plano škatlico cigaret, medtem ko je čakal, da svetlolaska spregovori. pojma ni imel, kaj naj pričakuje. resda ga je njena zgodba zanimala že vse od trenutka, ko sta se spoznala, hotel je pojasnilo, kako se je mamina princeska znašla v slabih poslih, ampak niti slučajno si ni predstavljal, da se za njenim nasmehom skriva nekaj tako temnega in žalostnega. neprižgana cigareta je ostala v njegovi roki, ki je obvisela nekje v temi. požiral je njene besede, vsako ponovil v svoji glavi vsaj še trikrat in poskušal razumeti njeno zgodbo. ko je njen glas utihnil in je ostalo le še ihtenje, je ostal popolnoma brez besed. po glavi se mu je podilo tisočero vprašanj, vendar je ocenil, da je to zadnje kar potrebuje. nekajkrat je odprl usta, v upanju, da bo lahko kaj izrekel, a je vedno ostal tiho. vse kar je lahko storil, je bilo, da jo je potegnil v svoj objem in ji ponudil ramo, na kateri se bo lahko zjokala. »žal mi je,« je zamrmral v njene lase. »žal za vse besede, katere sem ti rekel. nisem vedel, da… da je tako hudo.« pustil ji je, da se je zjokala na njegovi rami, v njegovih rokah. že od začetka je vedel, da se skriva za podobo smrtonosne svetlolaske nekaj več, da je moral obstajati razlog za njeno hladnost. konec koncev se tudi sam ni rodil tako depresiven in zabediran. pričakoval je tipično zgodbo o nasilnem očetu ali pa revni družini. vsekakor ni pričakoval tega, čeprav se je vse skupaj zdelo dokaj logično. sedaj je bilo jasno, zakaj ni našel ničesar o sienni williams, ko se jo je tako trudil spraviti za zapahe. »sienna… mislim… arielle,« jo je nežno potegnil iz svojega objema, s palcem je spolzel prek njenega lica in ji obrisal solze. »pomagal ti bom,« je prikimal, ko je zrl skozi njene kristalne solze. »samo povej mi… ali je vredno?« ni mu bilo všeč v kakšno nevarnost se je svetlolaska spuščala, čutil je nenavadno dolžnost, da jo zaščiti. kaj pa mu je drugega preostalo? ni je nameraval kar tako prepustiti smrti. »neal… neal ne bo prišel nazaj, četudi ga iščeš v mafiji. in s tem spravljaš sebe v neverjetno nevarnost, hkrati pa...« prestal je sredi stavka, iščoč prave besede. »uničuješ ga, sienna. uničuješ spomin nanj in na življenje katerega ti je dal. namesto, da bi zaživela naprej in se spominjala preteklosti z nasmeškom na obrazu, si povzročaš eno samo trpljenje. zakaj delaš to, ari…sienna?«