Njegove oči so že najmanj stotič danes švignile čez prostor, tokrat povsem natančno, ko je preverjal, če je vse tako, kot je hotel. Bilo je pospravljeno in čisto kot solza – trdil bi lahko, da ni bilo nikjer niti sledu prahu ali drugačne umazanije. Hotel je, da bi bilo popolno, kot se za obiske spodobi. Nato se je ozrl k velikanski stenski uri, ki je kazala, da se bo čez natanko pet minut prikazal pred vrati – če bo seveda točen. Nasmehnil se je sam pri sebi, ko se je vrgel na ogromen kavč in se zastrmel v temen ekran zaprte televizije. Kolikor je sam poznal Seba, bo prav gotovo točen; vedno je bil. In to bo prav zabavno, sploh ko bo končno lahko imel možnost poklepetati s svojim bratom. No, tehnično gledano Seb ni bil brat, vsaj ne zares, ampak bil mu je tako blizu, da ga že od nekdaj prišteval med svojo družino. Resnično mu je bil kot brat; ščitil in varoval ga je kot brat. Se potegoval zanj in mu pomagal, ko se je znašel v težavah. Nekoliko je zmajal z glavo, ko so se mu po glavi znova zapodili spomini iz svojega najbolj norega obdobja. Bilo je še takrat, ko si je drznil početi vse živo, ko je vtikal nos tudi kamor se ga ni zadevalo. Potem pa je prišel Seb - še zdaj ni mogel pozabiti dneva, ko ga je rešil pred tistimi silaki, ki so se spravili nanj - in mu rešil življenje. Čisto zares. Gotovo bi ga tiste gorile prebutale do smrti, ker je jezikal in se norčeval iz njih. Moralo bi ga izučiti.

Pravzaprav bi ga moralo izučiti marsikaj in morda ga kaj tudi je. Ždeti v zaporu pač ni bilo kar tako – nanj je pustilo določene posledice. Ne samo, da se je bolj umiril in spremenil pogled na svet, postal je tudi veliko bolj previden. In če je štelo, je znal veliko boljše obvladovati svojo vročekrvno naravo in tako ljudem povzročal manj preglavic. Še posebej se je lahko oddahnil Seb, ki mu ni bilo treba stalno letati za njim in popravljati škodo, ki jo je povzročil sam s svojim obnašanjem. Da, Seb mu je res veliko pomenil in četudi ga je imel rad kot brata, ga je neizmerno spoštoval.

Zdrznil se je, ko se je zvok zvonca nenadoma razširil prek prostora in ko je od veselja tako urno skočil na noge, je kmalu zvrnil steklenice piva in prigrizke, ki jih je imel zanj pripravljene na mizi. Ni vedel zakaj, toda malce je bil tudi vznemirjen. Pozitivno vznemirjen – saj ga vendar ni videl že od.. pravzaprav je od njunega zadnjega srečanja preteklo že toliko časa, da si dne ni mogel tako hitro priklicati v spomin. A kakorkoli že – minila je že cela večnost. Ali pa se mu je samo tako zdelo.

Pohitel je k vratom in jih na stežaj odprl, osebo pred njimi pa pozdravil z najvedrejšim nasmeškom. »Seb, stari!« je vzkliknil in ga prijateljsko boksnil v rame, potem pa pomignil, naj vstopi. »Mislim, da mi ni treba izgubljati besed, da se počuti kot doma, kaj?« je nasmejano začel, medtem ko je vodil iz hodnika v dnevno sobo. Vrgel se je na kavč in se razkomotil ter nekako pričakoval, da bo enako storil tudi Seb. Pogledal ga je in se dobrovoljno zarežal – kako lepo ga je bilo ponovno videti, sploh tako nasmejanega kot je bil sedaj. »Deluješ neizmerno srečno,« je z njim delil opazko in mu podal pivo, enega pa obdržal zase. Dvignil je pogled in se vanj zastrmel na način, ki ga je Seb gotovo prepoznal – hotel je vedeti razlog, hotel je vedeti vse.

tagged: oh-so-awesome sebastian | words: 601 | comment: tole je čudno. ker je pač začetek in ja. D:


THANKS TO MAC !

»Nič novega,« je kot v odmev ponovil njegove besede in se nasmehnil sam pri sebi. Imel je prav – čisto preveč energije je imel, morda zato, ker je bila sobota in mu ni bilo treba v službo. Kadar je imel polne roke dela, pač ni imel možnosti, da bi veselo skakljal naokoli in razmišljal o tem, kako se bi bilo imenitno družiti. Toda ta večer je sklenil, da ne bo niti enkrat omenil svoje službe in s tem vseh težav, ki so se mu narisale pred očmi, takoj ko je brezskrbnost izputela in je pristal na trdnih tleh realnosti. Sploh pa je še Seb deloval tako zelo srečno, da ni nameraval trenutka pokvariti s kakšnimi bolj resnimi temami. Čeprav, kolikor ju je poznal, se jim nikoli nista mogla povsem izogniti, navsezadnje sta si pripovedovala in zaupala čisto vse. Čisto vse, razen mogoče stvari, ki so vključevale ljubezen – ni vedel, zakaj, toda temu sta se ponavadi prav spretno izogibala.

Tako je bil tudi zares presenečen, ko mu je rjavolasec mimogrede omenil dekle, ki jo je spoznal in njegova ušesa so se v trenutku naspičila. Defitivno je imel vso njegovo pozornost. »Ohoho,« se je njegovo telo nenadoma vzravnalo in presedel se je, kot bi ga od radovednosti čisto malce razganjalo. Hotel je nekaj pristaviti na omejeni rekord in na njegove večne zmage, toda to se je povsem izgubilo v njegovih mislih, ko mu je priznal, da je zaljubljen. Bilo je nekaj novega in resnično si ni mogel pomagati, da ne bi dalje poizvedoval. »Smem izvedeti, kdo je srečno dekle?« je svoj pogled z vsem zanimanjem zapičil vanj in se čisto odkrito nasmehnil. Vesel je bil zanj, čisto zares. Privoščil mu je srečo. »Poročen. Bil?« se je za hip zmedel in stresel z glavo, kot bi njegova glava vsebovala čisto preveč novih informacij. Ni vedel, kdaj se je Seb poročil in kdaj ločil, glede na to, da je zdaj v vsem uporabil preteklik. Toda še preden je odprl usta, da bi se o tem še bolj pozanimal, ga je že prehitel s svojim odgovorom. Nasmehnil se je; včasih se mu je res zdelo, da mu rjavolasec bere misli. »Kdo pa je bila tvoja žena?« je vprašal, medtem ko se je še sam lotil odpiranja piva in se srečal z njegovim pogledom, preden je vase zlil požirek pijače. »Prijetna?« se je namuznil, potem pa se namrščil, kot mu nekaj ne bi šlo v račun. »No, Seb. Mislil sem, da je odnos med dvema, ki se ločita bolj sovražne narave. Pravzaprav, če sem iskren, sem pričakoval, da jo boš popljuval z vsemi možnimi žaljivkami. Ti pa si rekel, da je prijetna. Ne razumem.« Morda pa sploh nikoli ni bil zaljubljen vanjo in se mu tako ni bilo težko ločiti od nje – sicer pa ni mogel vedeti. »Ampak še vedno me zanima, kdo je dekle, v katero si se zagledal,« se je vrnil na temo, ki ga je veliko bolj zanimala in s tem rjavolasca opomnil na vprašanje, ki ga je očitno spregledal. Še vedno namreč ni vedel, kdo je bilo dekle, ki je Sebu zmešalo glavo. Vedel je le eno; hotel jo je spoznati tudi sam.

tagged: oh-so-awesome sebastian | words: 520 | comment: agh, tole je lame. >< sorry.


THANKS TO MAC !