droge, alkohol in cigareti. stvari, ki me najbolj spominjajo na moje otroštvo. kot mlada deklica sem bila oddana v rejniško družino, saj starša ne bi mogla preživljati še otroka, ko pa sama sebe skoraj da nista več mogla. mati ni imela nobenega poklica, oče pa je še tega izgubil. tako se je družina preživljala s socialno pomočjo. in starševska stiska ju je pripeljala do odločitve, da bom bolje živela v družini, ki je pripravljena skrbeti za otroka kot sem jaz - mirna deklica, ki je ubogala in se razveselila vsake malenkosti. najprej so me poslali v sirotišnico, kjer so me lepo sprejeli. kolikor še zdaj vem, so bile in so vse sirotišnice slabo oskrbovane - temne stene, trde postelje, zlobni delavci. vendar je bilo tukaj drugače. prijeten prostor, katerega sem bila nadvse vesela. a se je to veselje kmalu spremenilo v srečo - kar je seveda nenavadno - vendar se spomnim, kako sem se razumela z delavci, otroci, v glavnem z vsemi. vzljubili so me, vendar se je vse spremenilo v trenutku. ''dorothé leroy, prosim te, če stopiš z mano.'' me je nasmejano poklicala ena izmed delavk. ''obiske imaš.'' mi je še po poti v pisarno po tihem dejala. zmedena nisem vedela, kaj se dogaja. v pisarni sem sedla na trden stol, ter se zazrla v žensko pred mano. dolga, suha postava, s plavimi lasmi in modrimi očmi je sedela ob mizi, nasproti mene. ''pozdravljena, deklica. dorothé si, kajne? je dejala, jaz pa sem s strahom prikimala. ''ime mi je viktoria.'' samo prikimala sem. s kotičkom očesa sem pogledala delavno, ki se mi je prijazno nasmehnila, ter s kemičnim svinčnikom trkala ob mizo, da je izgledalo, da je še bolj živčna kot jaz. ''kaj želite?'' sem dejala s prestrašenim glasom, v grlu pa sem tisti trenutek začutila velik cmok, ki mi naj bi zatiral pot do sape. ''mar še ne veš? za tako pogumno in lepo deklico se spodobi, da zapusti sirotišnico in zaživi lepo življenje v rejniški družini ali pri nekem skrbniku.'' kotičke ustnic je privihala navzgor in primila mojo roko, ki je slonela na mizi. ''lepo se bova imeli, veš.'' gledala me je naravnost v oči, kjer so se mi nabirale debele kaplje solz. umaknila sem roko, kasneje še stol ter vstala. ''torej, se bom preselila?'' glas se mi je tresel. prav spominjam se tiste bolečine, lahko jo še vedno čutim. bilo je grozljivo. ''da. jutri pridem pote. ne pozabi vseh stvari in se pripravi na pravi raj!'' je otročje dejala, ter se s prstom dotaknila mojega nosu. in tako se je vse začelo. že naslednji dan sem se znašla v novem domu, kjer je smrdelo po cigaretih, že na daleč pa sem lahko videla steklenice alkohola v kuhinji. ''tam je tvoja soba, tukaj pa je vse moje, prav? priskrbela sem ti igrače in nekaj omar, sploh pa odlično posteljo. uživaj.'' je še dejala, me narahlo potisnila k starim vratom, sama pa se zaprla v njeno spalnico. odprla sem vrata svoje nove sobe. ozrla sem se po na pol praznem prostoru. na tleh ob steni je ležal jogi za posteljo - da, postelje torej ni bilo - velika omara je bila naslonjena ob steno, na sredi sobe pa je ležala stara siva in obrabljena preproga. na postelji je bila plišasta igrača, ki so mi jo podarili otroci v sirotišnici. v prostoru sem stala najmanj pol ure, da sem vse pregledala. v predalih me je pričakalo nekaj starih oblačil, ki so smrdela po alkoholu. da, takšno je postalo moje življenje. skromno in uničeno. obiskovala sem neko osnovno šolo, kjer sem bila vedno 'zadaj', izločena iz družbe. ko sem bila doma sama, sem naravnost uživala. opazovala sem mesto pod mojo okno in se v miru igrala. v ostale prostore nisem imela vstopa, zato sem jedla v sobi - vse sem delala v sobi. a tega sem se hitro navadila. celotnega ritma mojega otroštva. v šoli mi ni šlo najbolje, a sem že takrat naredila načrt, da bom pri dvajsetih odšla iz zatohlega, smrdljivega stanovanja, polnega prahu in starega pohištva.


in to sem tudi naredila. pri mojih osemnajstih sem že odšla iz nove zelandije. nanjo so me vezali le še neprijetni občutki, ki sem se jih mogla znebiti. moja prva postaja je bilo letališče. z mojimi prihranki sem odletela v sončno filadelfijo. ne vem, kaj me je tja odneslo, vendar se mi je zdel prijeten kraj, kjer bom našla ljudi z enakimi interesi. tako sem se nastanila v kraju, kjer naj bi bil tudi zločin, a mi ni bilo žal. že pri viktorii se mi je vse zdelo velik zločin, zato tukaj en bi moglo biti huje. zaposlila sem se kot natakarica v zatohlem baru, kjer sem dobivala nekaj drobiža, da sem lahko začela plačevati najemnino stanovanja. postala sem nova oseba. nisem več bila prestrašena dorothé. postala sem nova, energična deklina, ki vam lahko postreže s sarkastičnimi komentarji in hoče vedno imeti zadnjo besedo. rejnica me je spremenila. padla sem v odvisnost od drog in alkohola. hotela sem se odvajati, a je bilo to sprva zelo težko. vendar, saj veste - nova družba, nove okoliščine so me spet pripravile do tega, da sem se zadovoljila z majhnimi tabletami in steklenicami alkohola. pravili so, da sem prava prasica, a sem sama do danes vse to zanikala. in res več ne vem, če so prijatelji tisti pravi ali jih imam le še za izkoriščanje. včasih se mi zdi, da je življenje velika zmeda, sploh moje. zdi se mi, da več ne vem, kaj počnem in se ne zavedam, kako sem se od selitvije spremenila. res sem nov človek z novimi načrti. zavedam se, da je vse le zgodovina, ki se več ne bo ponovila. upam.