pathaway

Naslov sporočila: pathaway Čet Mar 28, 2013 10:19 pm

cay

težko bi ga označili za asocialnega. ni bil neroden v družbi ali nesposoben preprostega pogovora, bil je preprosto nezaupljiv in zdolgočasen. ljudje so ga že prevečkrat spravili na rob, vedno znova so mu vzeli upanje in vero, vedno je končal sam. sprijaznil se je že z dejstvom, da mu pač ni bilo namenjeno filmsko življenje, z čudovito blondinko pod roko, tremi otroki, nagajivim zlatim prinašalcem in razkošno vilo, ah kaj, usojen mu ni bil sploh nikakršen odmerek sreče. in zato se je najraje družil sam s seboj in svojimi mislimi… kar je bil njegov pravi zapor. seciral je vsako svojo misel, vračal se je nazaj v svoje spomine in si iz življenja delal še večje trpljenje. vedno se je znal opomniti le na številne napake, hkrati pa je pozabil na število zločincev, katere je spravil za zapahe in na število rešenih življenj. ni imel poguma, da bi si drznil pohvaliti samega sebe, raje je trpel – tako je bil vedno na tleh, kar je onemogočilo ostalim, da bi ga zabili tja.

bil je eden izmed tistih zaspanih dni, ko si je le želel ostati zakopan globoko pod svojo odejo, v svoji mehki posteljo, stran od sveta. vsi okoli njega so kipeli od sreče in veselja, zdelo se je kot, da ga hočejo vsi spraviti na rob s svojimi prijaznimi nasmehi in vljudnimi besedami. nehajte! ja, resda je zunaj sonce, a kje je tukaj razlog za te izlive dobre volje?! kako so bili lahko tako neumni, da se verjeli, da bodo imeli s soncem tudi dobro življenje… življenje pač ni lepo, počasi bi se lahko ljudje že sprijaznili s tem, ne pa da se slepijo in gradijo gradove v oblakih. ne bo jim uspelo, nikomur ne bo – dejstvo. nepripravljen na svet poln sreče se je odpravil na kraj, kjer ljudje dejansko spoštujejo samoto in mir, kraj, kjer je bil, za spremembo, miren. odšel je do zelene oaze sredi preglasnega mesta, tja kamor jutranji sončni žarki zaradi gostega drevja niso segli. to je bil edini kraj, kjer so bile njegove misli popolnoma prazne, oziroma se je po njih kotalil le majhen kamenček, katerega je marc brcal pred seboj že odkar je stopil na široko kamnito pot. zavijal je z njim in mu slepo sledil kamorkoli ga je zaneslo. tudi ko je pristal pred nogami postavne rjavolaske, ga to ni posebno zanimalo, četudi bi dekle skorajda podrl. »oprosti,« je naveličano dahnil – seveda je bila ona kriva, da sta trčila! šele ko je stopil korak ali dva naprej, je pozabil na svojo igro. v tistem trenutku je pozabil na vse, kot blisk so mu v glavo prileteli spomini – prijateljstvo, smeh, sreča, zadovoljstvo in veselje. »cat,« se je obrnil za dekletom in si jo šele takrat ogledal od glave do pet. »catherine.« njegov glas ni bil mehek in prijazen, tako kot njegovi spomini, temveč je bil hladen in osoren. pred njim je stala ona, njegova največja zaupnica, ki ga je kasneje preprosto zavrgla in porinila na rob; ona, ki mu je vzela vero v ljudi. »kaj delaš tukaj?«

Naslov sporočila: Re: pathaway Pon Apr 01, 2013 11:54 pm

cay & marc

presedanje iz enega konca na drugega po njeni hiši jo je iz vsakega trenutka bolj delalo nervozno. žal ji je bilo zaradi razmetavanja denarja, ko bi si brez težave omislila majhno stanovanje, dovolj veliko za eno samo osebo. ni potrebovala cele bajte na najbolj mondeni ulici, po kateri so se vozili najboljši avtomobili, ki so pravkar prišli na trg in je na njej imela svoje presnete vile, sama noblesa phillya. oh, nekoč se je že družila s smetano kot hčerka priznanih odvetnikov, sedaj pa... bila je nekaj drugega in v razkošju ni več videla užitka. stene so jo pričele dušiti, se stiskati vse bližje in bližje k njej, ji jemati kisik, da je zahlastala za zrakom stoječa v dnevni sobi, obsijana s soncem. morala je nekajkrat dobro pomežikniti za vrnitev nazaj na zemljo, saj so njene predstave po stiskanju sten okoli nje postale skoraj preveč plastične in dejanske. sovražila se je, ker ni vedela zakaj in od kod so se teli čudaški prebliski pojavljali. jo je nekdo dušil dovolj dolgo in za seboj zdaj pustil njej presnete fobije? prav nič damsko je zaklela zaradi hudičeve nemoči, ki jo je obhajala in najraje bi se z glavo dobesedno zaletavala v zid, da bi končno začela delovati pravilno. ne da je slika migetala in zvok se je izgubljal, kot pri slabem signalu na televiziji. krasno, sedaj se je primerjala že s pokvarjeno televizijo! res je morala ven iz te bajte in si prenehati postavljati vprašanje za vprašanjem, na katere ni imela niti enega samega odgovora, ne neumnega in še manj pametnega. morda bo res morala obiskati hipnotizerja in ne več o njih misliti kot o šarlatanih.

pustila je nogam, da so jo same ponesle preko ulice in naprej. ni razmišljala o cilju, noge je avtomatsko postavljala eno pred drugo in se premikala dalje. preden se je zbudila iz zamaknjenosti, je že bila na svojem stalnem kotičku v zadnjem času - v parku. pogledala je okrog sebe in to jutro je bilo tu vse mirno. hrup okoliških ulic pa je bil tako nejasen, da je jasno slišala šumenje listja na drevesih ob zapihani poletni sapici, ščebetanje para ptic v bližini in škripanje peska pod njenimi nogami. sprehajalcev je bilo le nekaj, med njimi največ tekačev in ni bilo s preveč energije napolnjenih majhnih otrok, ki bi kriče motili blaženi mir in ki ga bodo pričeli že čez nekaj ur. zeleni kotiček sredi mesta bo napolnila kakofonija glasov, smeha in otroških krikov. ne bo več moč slišati čivkanje ptic ali listja v vetru, niti svojih misli ne. park bo izgubil svojo intimo, prisotno ob zgodnjih jutranjih urah. naveličala se je sprehajanja in namenila se je k eni izmed številnih praznih klopic postavljenih ob obeh straneh poti. ostalim sprehajalcem in tekačem hkrati ni namenjala nobene pozornosti, zato je temnolasca pred očmi zagledala precej prepozno. šele, ko jo je skoraj podrl na tla in je zadnji hip še ujela ravnotežje, da ne bi padla vznak na zadnjo plat in hrbet. prizor in pol bi bil res, temveč njej posebno dišal ni. z nogami v zrak in zadnjico v pesku - no, ne bi bilo ravno željen dogodek dneva. mislila je že iti dalje, temnolasec se ji je opravičil, ni pristala na tleh - za njene pojme se je izcimilo vse kot se je moralo. vseeno pa jo je radovednost le premagala in dvignila je pogled k njegovemu obrazu. šokirano se je zastrmela v par znanih oči. "cay," ga je samodejno popravila, kot že vsakega pred njim, le s precej manj nejevolje v glasu. njega je dejansko poznala in ni šlo še za en neznan obraz, ki ga ni mogla umestiti v svojo glavo ali povezati s spomini, ki jih ni imela. nanj, na marca, pa so jo vezali spomini na skupno prijateljstvo. katero je bilo zelo dobro do tiste avtomobilske nesreče, nastale zaradi njunega prepiranja. vsi občutki, ki jih je takrat občutila, so ji udarili v glavo in z očmi je begala po njem ter iskala morebitne poškodbe zaradi nesreče. s težavo se je prisilila zaustaviti in misliti v tej smeri - minilo je že pet let. ni bilo pomembno, da se ona ni tako počutila in da se nesreča ni zgodila pred nekaj meseci, ona pa se ni zbudila v bolnici zaradi udarca v glavo. zbudila se je že v njej, temveč iz drugih razlogov. več kot očitno je trznila zaradi ostrega tona glasu in skušala potlačiti zoprn, obhajajoč jo občutek. "sprehajam se. živim tukaj že nekaj mesecev," je izrekla nekoliko zadrgnjeno in roke potlačila v žepe krila. najraje bi mu skočila v objem in ga tesno stisnila k sebi. bil je prva oseba po precej časa, katere se je dejansko spomnila! in zanjo je bilo to že neverjeten uspeh in napredek. res se ji ni sanjalo, kaj sta imela v teh preteklih letih, ampak poznala ga je in to ji je bilo sedaj najpomembnejše. "kako si? kaj počneš? dolgo se že nisva videla," se je slišala postavljati vprašanja in se ni menila za njegov ton, njegovo otipljivo hladnost. ni si mogla pomagati, pozabljena čustva so udarila vanjo z vso silo in dobro se je spomnila, da je bila rahlo zaljubljena vanj in se je zato tistega dne pričkala z njim med vožnjo, da sta se pozneje zaradi kričanja eden na drugega imela nesrečo. "zakaj natančno si jezen name?" je skušala občutke utopiti že v plitvi vodi z vprašanjem, ki bi jo postavil na realna tla in ji morda odkril kaj se je dogajalo med njima. bilo je težko, če nisi vedel kako reagirati - oziroma kako bi moral se odzvati. veselo, besno, žalostno, hrepeneče? spominska luknja je bila en velik hudič in z njo se nikakor ni dalo spoprijemati normalno.

note: res ful ful sorry, ker sem pozna -.- in ker je tole navadn suckfest -.-

Naslov sporočila: Re: pathaway Sre Apr 03, 2013 8:06 pm

cay
it is perfect, don't worry :3

v nejeveri je nekajkrat zaprl in odprl oči, lahko je čutil rdečico, ki je začela oblivati njegov obraz. je pred njim res stala ona? in od vseh ljudi se je moral zaleteti ravno v njo? v dekle s pogledom hladnim kot led, strupenim jezikom in srcem polno zlobe. da, pred njim je stalno njegovo pojmovanje najslabšega človeka. odplaval je nazaj v preteklost, v dni sreče in leta nesreče, tja, kjer mu je rjavolaska pričarala smeh na obraz in tja, kjer ga je popolnoma zdrobila. uničila mu je vero v ljudi, vero v svojo dobroto in vero v njegovo delo – lahko bi rekli, da je njegovo življenje spremenila v pekel, v enem samem večeru se je odločila, da ni dovolj dober zanjo. »cat,« se ni tako preprosto vdal in vztrajal pri svoji trditvi. cay je bil njen vzdevek za prijatelje, kar on že dolgo časa ni bil. je resnično šele sedaj, po toliko letih, ugotovila, da jo ne kliče več po vzdevku, je res posvečala tako malo pozornosti njegovim besedam? počasi je zbiral pogum, da dvigne glave in se ji zazre v oči. bal se je je, rjavolaska je bila kljub nedolžni podobi hudičevo nevarna. ponovno se je počutil kot majhen otrok, katerega bodo ravnokar pretepli večji fantje. isti občutek kot ob njunem zadnjem srečanju; bil je preveč strahopeten, da bi se uprl svoji prijateljici, pa če se je še tako poskusil otepsti te svoje prijaznosti, katere dekle zagotovo ni bilo vredno. ne, bil je boljši od tega, boljši od nje. ne bo se spuščal na njen nivo in ji s tem dokazal njen prav. »super,« je nerazumljivo zamomljal v tla. »mi boš še tukaj uničila življenje?« počasi je dvignil pogled in se zazrl v njene ogromne oči, kjer na njegovo presenečenje ni bilo tiste stare zlobe, na njenem obrazu ni bilo privoščljivega nasmeška, bila je drugačna. če je ne bi poznal bolje, bi celo upal, da se je spremenila. »na tvojo nesrečo moram priznati, da sem presenetljivo v redu, če seveda odšteješ dejstvo, da sem ravnokar srečal tebe.« njen glas poln lažne iskrenosti in prijaznosti ga je spravljal ob živce. »še vedno sem grozen policist, ki si ne zasluži mesta na tem svetu, saj veš,« se ji je prisiljeno nasmehnil, presenečen nad močjo v njegovem glasu. prvič v življenju se mu je zazdelo, da se ji je vsaj približno zoperstavil, prvič ni samo obstal in dovolil, da pljuva po njem. tokrat je še celo on prevzel pobudo za prepir. »in ne morem reči, da sem te ravno pogrešal v tem času.« skomignil je z rameni, nato pa ponovno uprl pogled v tla, v mnogo bolj zanimive in prijazne kamenčke. zmeden je bil, hudičevo zmeden. kje je bila tista stara cat, kje je bila prasica, kateri se končno upa upreti? zdelo se je, da je izginila ravno sedaj, ko je bil končno pripravljen na napad. »si res vprašala to?« se ji je zarežal v obraz, ko mu je postavila tako neumno vprašanje. ne, več let napadanja, stalnega psihičnega nasilja in zmerjanja se ne pozabi kar tako – sploh pa ne, če ti je to delala prijateljica. »zakaj se sploh pogovarjaš z mano? z navadnim kretenom, izmečkom, gnusom, strahopetnežem, kurbirjem, zločincem in morilcem. na tvojem mestu bi stopil korak nazaj, da se česa ne nalezeš… nočemo, da se popolna deklica naleze moje bede, kajne?« v obraz ji je zmetal žaljivke, katere je ona njemu metala toliko let - še vedno se je spomnil vsake besede, vsake obsodbe zaradi njegove družine in vsake šale na njegov račun. odločno je uprl svoj pogled vanjo in čakal, da se končno zbudi tista stara, zlobna cat.

Naslov sporočila: Re: pathaway Tor Apr 09, 2013 10:14 pm

cay & marc

hkrati je bila vzhičena ob vnovičnem snidenju in se obenem zavedala, da so leta pri njima tekla drugače in da njuna nesreča ni bila komaj pred nekaj meseci, temveč pred nekaj leti. niti približno se ji ni tudi od blizu ne sanjalo, kam sta njune poti zavili in ali je bila njuna pot skupna ali ločena. veliko je bilo pri njej izgubljenega, brskanje po spominih, je bilo zgolj kot odpiranje prašnih starih predalov, v katerih nisi naletel na drugega kot navaden nič in zrak. bili so prazni in pri osvetlitvi preteklosti so se bolj slabo izkazali. njegov odziv ji je že nekaj povedal in novice so bile slabe. "ne, sploh nisem več cat. ampak cay," je trmasto, nemara skoraj jezno vztrajala pri svojem, ko se ni dal kloniti in jo je imenoval z imenom, ki ga je sedaj sovražila. bil je opomnik na vse kar je izgubila in česar se ni spominjala. to pa je preprosto mrzila - mrzila sebe in svojo neumno bučo. nasmeh ji je začel umirati na obrazu in počutila se je, kakor da bi ji povedali da božiček ne obstaja in letos daril ne bo. o čem za boga je govoril, kakšno uničenje življenja? "o čem govoriš? zakaj natančno bi želela uničiti karkoli?" se je zastrmela vanj, prste zakopane v žepe jeans krila pa stisnila v krčeviti pesti. vse v njej je kričalo naj se pozanima o vsem kar se je med njima dogajalo tekom zadnjih let, vendar ni mogla kar udariti na plano s plazom vprašanj. bilo je tudi pod velikim vprašanjem, če bi ji sploh želel odgovoriti na njena številna vprašanja, glede na njegov hladen odziv in se bil na veke vekov spreti z njo. slednje jo je žalostilo, do njega je še vedno gojila čustva, ki so se brez opozorila narisala v njenem srcu in glavi. težko ji je bilo dojemati to njeno luknjo in njun novi odnos, ko sta bila nazadnje še tako dobra prijatelja, čeprav sta se prepirala med vožnjo, kar se ni izkazalo kot briljantna ideja. "ne verjamem, da bi kdaj mislila, da si slab policist, ki si ne zasluži mesta pod tem soncem," je nemara s svojimi besedami kontrirala tistim, katere je nekoč izrekla. toda spremenila se je, sedaj je bila drugačna. kako naj sodi njega po njegovem delu v policijskih vodah, če se pravzaprav sploh ni zavedala kakšno je. inkdo je bila ona, da bo sodnik, rabelj in porota, če je pred nekaj meseci iz policijskih vod prestopila na drugo stran ter bila sedaj del tolpe. zato je nekatere njegove besede raje kar preslišala in se ni obešala nanje, čeprav jo je razganjalo od radovednosti in čeprav so jo močno spekle, da jo je stisnilo pri srcu. mar je bila zares tako zelo grozna, da si je zaslužila njegov hladen sovražen odnos? naj mu pove, da se je tako ali tako ničesar ne spomni ali naj se preprosto obrne in odide proč? ampak kako naj gre stran, če do njega spet goji neka čustva zaradi katerih se je počutila skoraj nelagodno. "in kdaj sva se sploh nazadnje videla?" se je potrudila iz sebe iztisniti dokaj nevtralno vprašanje, s katerim bi v nekakšni meri potipala teren in izvedela kaj več, ne da bi ji bilo hkrati potrebno zaupati mu celo sramotno zadevo. amneza res ni bila nekaj briljantnega, kar bi si človek hotel nakopati na glavo in kasneje o tem še dolgo ter na široko razglabljati. "o čem za vraga sedaj govoriš," se je začela ponavljati z enim in istim vprašanjem in šokirano ob njegovem napadu je stopila korak nazaj, kakor da bi se želela obvarovati pred njegovimi besedami z umikom in katere naj bi menda nekoč prišle iz njenih ust. mar so res? počutila se je tako prekleto zmedeno zaradi nepravilnega delovanja njene glave, da je le osuplo in istočasno prizadeto mežikala vanj, ne da bi iz sebe lahko spravila eno samo pametno besedo. en sam odziv, ki ne bi bil poln vprašanj. "zakaj bi izgovorila vse te besede? zakaj bi te sploh hotela ozmerjati, če sem te in te imam rada?" je s pristnim presenečenjem zašepetala bolj sama zase kot zanj. morala se je zbrati in iz njega dobiti vse potrebne podatke, da si bo lahko ustvarila sliko njunega življenja in skupno preživetega časa, kateri zgleda ni bil najboljši in je precej zabredel v globoko temo. prekleto! "o čemer vse že govoriš, ne spomnim se. prekleti spomin sem izgubila in sedaj imam v glavi petletno hudičevo jamo!" je kar naenkrat in povsem iznenada vzrojila sama nad sabo zaradi težkih občutkov nemoči v njej. v svojem lastnem življenju se ni bi mogla počutiti bolj izgubljeno. in še marc bo njene besede verjetno vzel za prikladen izgovor, ki se ga je poslužila za norčevanje iz njega, če mu je dejansko nekoč zmetala vse tiste grde besede v glavo. kaj se je zgodilo z njima in njunim dobrim prijateljstvom? kaaaj!?

Naslov sporočila: Re: pathaway Sob Apr 27, 2013 1:16 pm

cay

s pogledom je krožil po postavi, ki je stala pred njim. zdela se je tako prekleto nepoznana, a hkrati bi se najraje zapodil proti njej in jo oklofutal in nadrl… ter objel. preteklo je že kar nekaj let odkar sta se nazadnje videla, odkar sta se nazadnje skregala. še predobro se je spomnil vsake njene besede in svoje nemoči. smešno, kako je včasih ob njej postal majhen otročič; drobna rjavolaska ga je z lahkoto spravila na rob obupa. a spomnil se je tudi njunega prijateljstva, njunih neumnih šal in presedenih ur v parku, ko sta se neprenehoma le smejala. to je pogrešal, a kaj ko je sedaj pred njim stala le hladnokrvna prasica. »prav,« se je naposled le vdal, prepričan, da je tako ali tako sploh ne bo potreboval klicati. zakaj bi jo moral? srečala sta se po naključju in niti slučajno ni bil pripravljen dovoliti, da se tako naključje še kdaj ponovi; ni je hotel videti, nikoli več. resda je izgubil dobro prijateljico, a hkrati se je znebil tudi osebe, ki ga je namenoma zabijala in spravljala na tla. »ali ni to tvoj cilj? uničiti vse kar me osrečuje. uničiti mene.« zmedeno je dvignil pogled in se zazrl v njene oči. je bila zadeta, ali kaj? kako je lahko pričakovala, da bo kar tako pozabil na njeno maltretiranje, na vse njene udarce, ko ga je dan za dnem spravljala v obup. roke je prekrižal na svojih prsih in s pogledom vrtal v rjavolasko. zanimalo ga je kaj se je zgodilo z njo, kaj je botrovalo k njeni spremembi, a je raje le ostal tiho. vedel je, da odgovora tako ali tako ne bo dobil; normalen pogovor med njima pač ni bil možen – vsaj ne več. vsakič, ko je odprla usta se je ustrašil, da bo ponovno začela s svojim zbadanjem, kajti poznala je njegove šibke točke, vedela je kam mora ciljati. in vedno je zadela najbolj boleče mesto. »prekleto, zakaj si prijazna z menoj? nehaj igrati, napizdi me že, da lahko potem nadaljujeva vsak s svojim življenjem.« glavo je nagibal od ene rame proti drugi, ko je opazoval rjavolasko. bila je drugačna, to je moral priznati. nadut pogled je izginil, ustnice niso bile našobljene v posmehljiv nasmešek in njegove besede za spremembo niso bile prezrte. če je ne bi poznal bolje, bi verjel, da se je celo spremenila. »minilo je že nekaj let od najinega zadnjega srečanja,« je tiho prikimal. »vendar vsekakor premalo. povsem zadovoljen bi bil, če te ne bi videl nikoli več.« ni je potreboval v svojem življenju, resnično ne. dovolj je imel drugih nasprotnikov, ki so ga vsakodnevno mučili. ustnice je stiskal v vodoravno črto, ko se je upiral nuji, da rjavolasko preprosto samo nadere in odide. tam je stal zgolj iz gole radovednosti. zanimal ga je povod za njeno pretirano prijaznost, hotel se je seznaniti z njeno igro. ga je imela tokrat namen ubiti s prijaznostjo? »imaš me rada?« posmehljivo je prhnil v zrak, ko je njen šepet obvisel v prijetnem poletnem pišu. »ne sprašuj mene, zakaj si to izrekla. ti si žalila mene, ne jaz tebe,« je skomignil z rameni in iztisnil iz sebe majhen posmehljiv nasmešek, kateri se je uravnal v vodoravno črto že po nekaj trenutkih. ni ji hotel pokazati, da ga s svojo neumno igro dejansko zabava. svoje dlani je sedaj porinil v žepe temnih kavbojk, pogled mu je ponovno ušel na tla. resnično si jo je želel sovražiti, saj jo tudi je sovražil, a sedaj, ko je stala pred njim tako zmedena in prijetna… zdelo se je kot, da je resnično nazaj tista dobra stara cay. počasi je dvignil pogled, ko so skozi park zadonele njene besede. lahko je čutil, kako se mu je čelo zgubalo, kako se je njegovo grlo osušilo. usta so ostala odprta, a brez besed. hotel je verjeti njenim besedam, a jo je na žalost predobro poznal. »pričakoval sem več od tebe,« je umirjeno zavrnil njene besede. »je slavna spletkarka cay resnično padla na tako nizek nivo, da se laže o svojem spominu? ja, vsekakor sem pričakoval več.« čez obraz se mu je razpotegnil ogromen nasmešek, ko je zrl v oči gospodične patetičnost. »dovolj te imam. dovolj imam tebe in tvojega nenehnega poniževanja. zakaj vedno znova prilezeš za mano, pusti me! nočem te več videti, preprosto izgini. pizda, plačam ti letalsko karto, samo odleti stran od mene. ja, prav… jaz sem kriv za tisto prometno nesrečo pred leti. si zdaj zadovoljna? zmagala si, zdaj pa lahko odideš.« zaključil je z globokim izdihom, ko mu je po toliko letih končno uspelo zbrati pogum, da ji zmeče vse v obraz.

Naslov sporočila: Re: pathaway Sre Maj 01, 2013 2:41 pm

cay & marc

nič si ni želela bolj kot priti na čisto z njim in obenem ugotoviti kaj se je med njima zgodilo v njuni petletni zgodovini, trenutno njej hudičevo nedosegljivi podatki. kako se obnašati, ravnati, govoriti, ko si bil kakor riba na suhem in lahko le nemo odpiral in zapiral usta ob vseh deležnih hladnih besedah. vsaka posebej je boleče zaskelela in truditi preslišati jih, je bilo bolj ali manj jalovo početje. za seboj so v njej pustile grenak priokus, vse bolj intenziven. brez besed je le trpeče strmela vanj in si želela, da ne bi trčil vanjo, da se ne bi srečala. potem bi v njenem spominu, kar ga ji je ostalo, imela ohranjene lepe skupne prigode. ne bi se spraševala kaj vse hudega mu je storila iz nekega njej sedaj neznanega razloga, da jo je obtoževal vseh teh krutosti, ki naj bi jih storila. mar se je res spremenila v tako hudo pokvarjenko? "nočem te uničiti. ne vem zakaj sem te nekoč želela in ne vem zakaj bi te hotela sedaj. nočem ti škodovati," je tiho, nemočno izrekla in umaknila pogled njegovim vrtajočim očem. zastrmela se je v tla pred sabo in se z mencanjem na mestu, povešeno glavo skoraj počutila kot polit cucek. bilo je neumno se počutiti tako prekleto poklapano zaradi njegovega zavrnilnega mnenja. morala bi se obnašati v skladu z njeno novo vlogo, navsezadnje je bila del tolpe in kot za šalo je opravljala umazana dela, precej preko zakona. bila je močna in nič ji ni moglo do živega in enako bi moralo biti sedaj. povezava med možgani in srcem pa je bila očitno prekinjena, kajti vsak zase sta delala po svoje in niti slučajno ne delovala kot tim. srce je nadvladovalo in tam ni bilo ene same najmanjše mržnje do temnolasca pred njenimi očmi, s katerim sta bila nekoč največja prijatelja. "kaj bom imela od tega, da te napizdim?" se je žalostno posmehnila sama sebi, ga ošinila s pogledom in ga nato spet premaknila proč, nekam v daljavo. komaj se je zadrževala ne odkorakati mimo njega strahopetno stran. resnico je morala nekako izvedeti in morda celo rešiti, kar se je rešiti dalo - če nemara ni bilo že zdavnaj prepozno za lepljenje njunega razbitega odnosa nazaj skupaj v neko celoto. izgubila je spomin, toda vseeno s spominom ni odšla tudi njena pamet. vedela je, da je morala nekaj zakriviti, da se je sedaj znašal nad njo s svojo ostrino, ob kateri bi najraje zlezla sama vase. "potem pa pojdi stran, če ti je tako težko biti v moji družbi. nihče te s pištolo na vratu ne sili, da ostaneš in ne odkorakaš proč," je utrujeno izrekla še ob eni dozi hladne prhe. "torej se mi sedaj z vsemi svojimi žalitvami maščuješ? hočeš, da sem deležna enakih kot si jih bil menda ti?" jo je zanimalo in v glasu se ji je počasi začutila ostrina zaradi vseh njegovih težkih opazk, s katerimi ji je veselo stregel. v nedogled njegovega odnosa ne bo mogla prenašati, samoohranitveni nagon bo udaril nazaj, če ne bo prej poklapano odkorakala proč ali ne bo tega storil sam. grdo in hkrati prizadeto ga je ošinila s pogledom ob njegovi očitni nejeveri. vsekakor drugega od nekoga, ki jo je očitno mrzil, ne bi smela pričakovati, vseeno pa je v njej zazevala luknja ob krutih besedah. kako zelo si je želela laži, da bi bila to le spletka kot jo je imenoval on. bilo bi lažje operirati z lažjo, kakor z njenim dejanskim stanjem. drobno je zahlastala za zrakom in dlan, ki jo je prej potegnila iz žepov krila, je segla k prsim in tkanino majice stisnila v krčevito pest. "seveda, lažem! lažem o tem kako mi je mafija ubila starše zaradi izgubljenega primera pred mojimi očmi in mene komaj pustili živo s težkimi poškodbami. lažem, da sem bila v komi in ko sem se zbudila sem bila za svoje pojme spet stara 21. da sploh ne omenjam kako zelo prekleto lažem o tem, da je moj zadnji spomin na najino nesrečo in se umora staršev tudi spominjam ne. in da zadnjih pet let niti ne omenjam!" je naenkrat vzrojila in dvignila svoj glas kar za nekaj oktav. "kar odpri strička googla in vpiši moje ime. zagotovo ne bo niti enega samega zadetka o teh mojih lažeh," se je le z močjo voljo zadrževala, da mu ne bi skočila v obraz kot podivjana žival. raje je dalje stiskala prste v pest na prsih in skušala nadzorovati podivjano bitje srca. "in dojemi že, da nisem sem prišla zaradi tebe. prekleto, sploh nisem vedela, da si v phillyu! prišla sem, ker sem morala ven iz new yorka in ne grem nazaj, če ti je prav ali ne! da me bodo vsi gledali pomilovalno, ker nisem zdržala pritiska in izstopila iz policije. da me bodo opravljali za hrbtom. hvala, ampak ne hvala!" je zakričala vanj, kajti nadzor se ji je sesul kakor hišica iz kart. "če te kaj moti, pojdi stran. in ja - vem! ti si kriv za prepir, ker si se zapletel s tisto kurbo. in jaz sem kriva, da sem bila zatreskana vate in mi je to prišlo do živega! si sedaj srečen?" je tišje zasikala vanj in oči so se ji besno bliskale zaradi vsega terorja, ki ga je znašal nad njo. njeno srce je podivjalo in njene misli so prav tako podivjale, brez kakršnega koli smisla. stopila je proti njemu in nato mimo, bila čisto na tem da preprosto odkoraka proč. ni imelo smisla ostati in se dalje mučiti, ko ji je dal jasno vedeti o svojem mnenju o njej. bilo je vse prej kot laskavo.

Naslov sporočila: Re: pathaway Ned Maj 19, 2013 1:40 pm

cay

neuspešno je poskušal razumeti podobo, ki je stala pred njim. po vseh logičnih načelih, katerih se je naučil v preteklosti, bi morala biti rjavolaska tista s povzdignjenim glasom. s pogledom bi ga morala prezirati in mu z vsakim poslati vsaj sto puščic naravnost v srce, iz njenih ustnic bi se morale kotaliti kletvice in žaljivke. namesto tega, pa je stala pred njim povsem nemočna in šibka, zgolj senca tiste prasice iz preteklosti. skoraj bi ji bil pripravljen nasesti, ko je s svojim tihim glasom vanj zasadila krivdo. »nočeš?« je posmehljivo prhnil predse in prekinil njeno obrambo. ali ni bilo njegovo uničenje njen cilj že vse od tiste preklete prometne nesreče? vsaka njena beseda, vsak njen pogled je imel vendar samo en namen – da ga spravi na kolena. in milo rečeno ji je to tudi hudičevo dobro uspevalo, potreboval je kar nekaj časa, da je lahko prebolel prijateljstvo, ki mu je toliko pomenilo. »uh, dobila boš neverjetno zadovoljstvo. koliko časa si čakala, da me ponovno vidiš in se zdereš name? daj cay, daj. povej celemu parku kakšen izmeček sem.« s pogledom je lovil njenega, ki je vztrajno rinil nekam stran. imel je priložnost, da se končno sooči z njo, v letih brez nje si je končno dovolj utrdil hrbtenico, da ji je bil sedaj sposoben povedati nekaj krepkih. moral bi ji povedati prav vse kar se je kopičilo v njem, a ostal je tiho. prestrašen, da bi jo lahko že z eno napačno besedo zlomil. »saj bom šel,« je prikimal in stopil korak nazaj, čeprav se je še predobro zavedal, da ne bo odšel. ne še. »ah ne, to kar si delala ti meni ni niti slučajno primerljivo s temle popolnoma prijetnim pogovorom. nisem tak mojster kot ti, gospodična,« je pikro dodal in porinil dlani v hlačne žepe. glavo je nagnil k desni rami, s pogledom zapičenim vanjo, kot da raziskuje vsak delček njenega telesa. kje je bila tista stara cay, ki bi mu običajno že skočila za vrat? a hkrati tudi… kje je bila tista cay, katera ga je včasih reševala pred svetom? hotel je verjeti, da stoji pred njim zadnja, a kaj ko je njegove misli polnilo preveč spominov, ki so izmaličili podobo rjavolaske. pričakovali bi, da mu bo njen nemoč prinesla zadovoljstvo, pa mu je nažalost ni. počutil se je skorajda krivo, da je še stal tam, da je govoril s tako ostrim glasom, ko je njegova bivša prijateljica tako vzrojila tik pred njegovim nosom. še kar ni mogel doumeti kdo stoji pred njim. »kot prvo… nehaj se dreti,« je nekje vmes spregovoril s presenetljivo mirnim glasom. potreboval je nekaj trenutkov za odločitev, čemu bo verjel; svojemu razumu ali njeni zgodbici. vse skupaj se je zdelo tako prekleto nemogoče, a hkrati je bila zgodba odlično pojasnilo njene spremembe. hkrati bi lahko bila tudi odlična spletka. ni bil pripravljen ponovno pristati na tleh, pot nazaj je bila preprosto preveč naporna, da bi jo hotel še enkrat izkusiti. »kako lahko pričakuješ, da ti bom kar verjel? po vsem tem kar si mi naredila… ne. dovolj je bilo cay. dovolj tvojih laži in spletk. misliš, da si bova po toliko letih skočila v objem? prevečkrat si me že uničila.« ni se oziral na vse poglede, katere sta prejemala ob naključnih mimoidočih. bilo je več kot očitno, da sta se morala zdreti drug na drugega, morala sta si povedati vse tisto, kar sta tiščala v sebi vsa ta leta. presenetljivo hitro se mu je uspelo pomiriti, za razliko do rjavolaske, ki je še vedno vreščala. ostal je popolnoma brez besed in tudi brez kakršnihkoli misli; bil je samo tako prekleto zmeden. »ne poznava se več, cay. adijo,« je tiho spregovoril tik preden je cay odšla proč. kakšen trenutek je postal na mestu, še vedno neprepričan v vse kar se je zgodilo. zmajal je z glavo, v upanju, da tako prežene iz glave njeno sliko, njen šibek pogled, nato pa je tudi sam odšel. nekam, kjer bo lahko razumel vse skupaj.

- END -