annabel

njegove oči so se mukoma odprle in se zastrmele vzdolž temne spalnice. za trenutek se je zmedeno postavil na komolce ter ošinil tiho sobo. nekaj ga je zbudilo, a tisti trenutek ni vedel kaj. ošinil je uro. nekaj minut čez tri zjutraj. nenadoma je zaslišal butanje po vratih in nerazločne besede, iz katerih je razbral svoje ime. »kaj za vraga…« s sebe je spravil glasen izdih, ko se je spravil na noge in iz postelje. iz vznožja postelje je v temi potipal za kratko majico in medtem ko se je v temi premaknil čez sobo, si je s hitrimi gibi tkanino navlekel čez gol prsni koš ter se kar bos odpravil čez hladne ploščice, ki so vodile v dnevno sobo. v temi je potipal po steni in prižgal luč, ob tem pa je spet zaslišal zamolklo butanje po vratih. »ja ja, trenutek,« je zaklical osebi na drugi strani vrat – lahko je bil prepričan, da je bil ženski glas, a ga tisti trenutek ni prepoznal. bil je resnično utrujen in oseba na drugi strani je morala imeti pripravljen prekleto dober razlog, da ga je vrgla pokonci sredi noči. z roko je šel skozi razmršene lase, pomečkane od spanja ter odklenil vrata, ne da bi se sploh potrudil uporabiti kukalo na vratih. »kaj je?« je z vidno utrujenim glasom vprašal, a dodatni nejevoljni odziv mu je zastal v grlu, ko je pred vrati prepoznal svetlolasko. »anna?«

v njegovem glasu je bilo zlahka prepoznati presenečenje. annabel je zadnjič videl le nekaj dni po tisti nesreči in če je bil pošten, je bilo to verjetno še najbolje. povezovalni člen med njima je bil vedno le on, njegov najboljši prijatelj in njen fant, in ko njega ni bilo več, ju ni družilo ničesar več. sploh pa si ni nikoli zaupal, če je bil sam v njeni družbi in zdelo se mu je najbolje, da so se njune poti razšle. »kaj počneš tu, anna? veš koliko je ura?« je še vedno zmedeno strmel vanjo. na koncu hodnika je lahko videl kako so se odprla vrata in kako je iz razsvetljene notranjosti pokukala razkuštrana glava. »pridi noter,« ji je pomignil, preden bi res zbudila cel blok. »kaj se dogaja?« zaprl je vrata za njo in moral bi biti slep, da ob tem ne bi opazil njenega nestabilnega stanja. »pila si. daj da ti pokličem taksi. taka ne moreš sama hoditi domov….« je dejal in se začel ozirati okoli sebe, v upanju da nekje zagleda telefon.

ob tej nečloveški uri masonu ni ostalo drugega, kot da je zmedeno strmel vanjo. dolgo je ni videl in glede na številne razloge, zakaj so se njune poti razšle, je nekako dvomil, da se bosta še kdaj srečala. in sedaj je stala  tu, pred njegovimi vrati, medtem ko je sam v spodnjicah zmedeno zrl vanjo in se spraševal, kaj hudiča se je zgodilo, da se je annabel spomnila da on sploh obstaja. a seveda mu ni preostalo drugega, kot da jo povabi naprej. »mislil sem, da te ni več v mestu. kje si bila?« je navrgel čez ramo, ko je annabel bolj odplesala kot pa odšla v notranjost stanovanja. na vprašanje, če jo je kaj pogrešal, raje ni odgovarjal. o njej je imel vedno precej mešane občutke in bilo je najbolje, da sploh ni razmišljal o njej. »seveda si v redu. popolnoma v redu,« je zmajal z glavo na njeno vprašanje in rahlo trznil, ko se je vaza na mizi, na katero se je anna naslonila, nevarno zazibala. ošinil je uro in rahlo zavzdihnil, ko se je vdal v usodo, da se lahko vsaj za nekaj časa poslovi od spanca. še dobro da jutri ni delal jutranje izmene. »veš, moja telefonska številka je še vedno ista. brez problema jo lahko naslednjič zavrtiš in me pokličeš. ob spodobni uri, seveda. ob takšnih groznih urah nisem najbolj prijazen gostitelj,« je dejal, a se obenem vdal v usodo. sploh pa ni mogel trditi, da je ni bil vesel. a glede na to, da je bil sedaj zaročen, obisk njegove bivše simpatije vsekakor ni bil najboljša ideja.

»okej, okej. prav. nič taksija zate,« je dvignil roke v zrak ter odložil telefon nazaj na omaro. »aha, razumem. torej imaš namen ostati tu? sploh veš koliko je ura?« je vprašujoče dvignil obrv a mu je nasmeh ob pogledu nanjo kar silil na obraz. za trenutek se mu je zazdelo kot da se ni nič spremenilo in kot da je spet vse kot v dobrih starih časih. a ta prijeten občutek je trajal le nekaj sekund. ne, ni bilo vse tako kot včasih. njegov najboljši prijatelj je bil mrtev in annabelin fant je bil mrtev. mogoče je bil čas, da pozabi na to, a ko je videl annabel se je vedno spomnil nanj. »prav, v redu. kaj želiš početi?« je mason dvignil roke in se zazrl vanjo. le kdo je lahko rekel ne takemu otožnemu pogledu? posedla ga je na kavč in mason ji je s pogledom radovedno sledil po dnevni sobi, ko je končno našla njegovo zbirko CD-jev. »anna, anna… kaj se dogaja s tabo?« je z nasmeškom na ustnicah zmajal z glavo in jo potegnil k sebi v prijateljski objem, ko se je usedla poleg njega. njegov pogled se je zazrl v njenega ter se ji rahlo nasmehnil, ko se je dotaknila njenega lica. naslednje besede je že imel na konici jezika, a razdalja med njunima obrazoma se je počasi manjšala in še preden se je dejansko zavedal, je na svojih ustnicah začutil njene. za naslednjih nekaj sekund  se je njegovo telo nagonsko zbližalo z njenim in njun poljub se je le še poglobil, a vse skupaj ni trajalo dolgo. v sekundi, ko je mason dojel, kaj dela, se je odmaknil od nje in z rokami naredil prostor med njima. »tole… tole se ni zgodilo, prav? ti si pijana, jaz sem… zmeden in tole je bila napaka,« je počasi dejal in se še bolj umaknil od nje.