|2. avgust 2009 |
Smešno. Kdo bi si mislil, da bom to še kdaj počel – svinčnikom kracal po nekem zmečkanem, gnilem papirju. Ampak kaj, ko drugega trenutno tu nimam in ko smo že pri tem – nimam ničesar. Nikogar.

Dnevnik sem nazadnje pisal, ko sem bil star osem let. Takrat je bilo vse skupaj zabavno, pisal sem najbolj osnovne stvari, ki so se mi zgodile v življenju, tudi tiste najbolj otročje, na primer, kaj sem jedel za zajtrk ali kdo me je po krivici udaril v šoli. Takrat še nisem vedel, kaj je to krivica – ne zares. Toda zdaj vem in ta dnevnik je edino, kar me ohranja pri življenju, ne glede na to, kako smešno se to sliši. Ne dramatiziram - govorim resnico, kar se za poštenega človeka spodobi. A očitno vseeno nisem dovolj pošten, da bi ljudje to opazili. Pravzaprav sem prepričan, da še vedno polovica države – če ne kar cela - misli, da sem kriminalec, ki je ubil pomembnega človeka, pa še izdajalec po vrhu. Resnično ne vem, s čim sem si to prislužil. Prav, mogoče v preteklosti res nisem bil ravno tip človeka, po katerem bi se ljudje zgledovali. Delal sem vsemogočne pizdarje, od tega, da sem nekim neznancem priskrboval droge, do tega, da sem se z mojo preveč vročekrvno osebnostjo že večkrat spravil s pestmi na nekoga. Toda nikoli nisem počel stvari neutemeljeno ali - bog ne daj - da bi koga brez razloga poknil po gobcu. Pa sem vseeno tukaj. Gnijem v tej celici in se smilim samemu sebi, ker imam za cimra nekega psihopata. Ne šalim se – ravno včeraj so ga spustili iz psihiatričnega oddelka, češ, da je dovolj sposoben, da se bo vključil med nas, tako imenovane normalne ljudi. Prvič, moj kurac je sposoben. Drugič, tukaj nihče ni normalen. Razen jaz, čeprav še bo še meni prej ali slej gotovo zmešalo. Ljudje so tukaj resnično zmešani. Razen mene. In da ne bo pomote, nisem samovšečen, le človek, ki je dovolj pri pravi, da zaupa vase. Da ve, kaj je bilo v resnici.

Ničesar nisem naredil. To so besede, ki sem jih prejšnje dni, prejšnje tedne ponovil najmanj tisočkrat. Žal pa besede dandanes niso dovolj, to bi lahko vedel. A kakorkoli že, nihče mi ne verjame. Razen mogoče moje odvetnice, ki se že dva tedna trudi, da bi me spravila ven. Jaz pa že dva tedna tukaj umiram od dolgčasa in si resnično ne predstavljam, kaj bo z mano, če bom tukaj še nadalnjih toliko let, kolikor traja moja kazen. Nočem niti razmišljati o tem. Hočem ven, hočem svobodo. Je to preveč, kar zahtevam?

|23. december 2009|
Roka me boli od vsakodnevnega pisanja, ampak se ne zmenim za to. Sem vsaj še živ, čeprav je morda to tudi zadnjič, ko pišem. V zaporu nikoli ne veš, kdaj bo napočil tvoj konec. Pretepi so tukaj nekaj vsakdanjega, prav tako dvoboji v smislu 'kill or be killed', čeprav se k sreči še nisem zapletel v kaj podobnega. Upam, da se tudi ne bom.

|14. avgust 2010|
Danes bi imel moj oče rojstni dan – pa je mrtev že več kot leto dni. Umrl je 23. julija prejšnje leto – takrat, ko sem bil tudi jaz poslan sem, v Illinois. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj so me morali pripeljati prav sem, ko pa bi bil lahko ostal v kakšnem zaporu v Filadelfiji. No, zdaj vem – za zapor je eden najstrožjih varovanih zaporov in iz njega je nemogoče pobegniti. Kljub temu sem v tem letu ugotovil, da ima nekaj šibkih točk, ki jih opaziš le, če si dovolj pozoren. In seveda, če ti je tako dolgčas kot meni.

|9. oktober 2011|
Imam načrt. Tokrat upam, da bo delovalo – vseh skupaj nas je šest, imamo tudi nekoga pomembega od zunaj, ki nam bo pomagal pri tem. Ne vem, kdo točno je, pravijo pa, da je ženskega spola, mlada in drzna. In ima vpliv. Moja odvetnica se z idejo, da nas ven spravi neka nepozana oseba, sicer ne strinja, jaz pa se ne bi mogel bolj veseliti tega. Si predstavljaš? (Saj ne, da zadnja leta s tabo govorim kot osebo in se zaradi tega počutim silno neumno, ampak prav). Če mi bo uspelo, bo moj priimek končno dobil svoj pomen. Končno se bom lahko ponosno predstavil kot Jake »Free man«.