pomembnejši dogodki, ki so izoblikovali življenje annabel kay harris:

spomnim se vonja starih platnic, kako lepo so zašuštele strani, ko so mi odprle vstop v novi svet. bila je prva knjiga, ki sem jo dobila, peter pan, mamina najljubša knjiga iz otroštva. od takrat naprej so name vplivale knjige do te mere, da sem imela vedno neznansko bujno domišljijo, dale so mi tudi nadvse visoka pričakovanja glede ljubezni. starša sta me vedno spodbujala pri razvijanju le tega, nikoli me nista postavila na realna tla in bili smo srečni, zares srečni. hodili smo na izlete, se igrali igrice, prepevali in plesali dokler nisem omagala in me je očka odnesel v posteljo. vse je bilo lepo. prelepo.


nisem razumela. sedela sem na postelji, med mamo in očetom, ki sta mi ravnokar povedala, da gresta narazen, po licih pa so mi neslišno polzele solze. nihče naj ne bi bil kriv, ljudje se pač spremenijo, čustva se ohladijo, a zame je bila vse skupaj ena velika neumnost. saj sta se vendar ljubila, bila sta moja vzornika, vedno sem si želela, da bom nekoč tudi jaz našla nekoga takšnega. bila sta razlog, da sem verjela v pravo ljubezen in sedaj izvem, da je bila vse skupaj le ena velika, debela laž. do tistega trenutka smo bili tako srečni, jaz kot tisto majhno, naivno dekle, ki je očitno verjelo v pravljice. bila sem prijateljica vseh, vedno sem v ljudeh iskala tisto najboljše, verjela sem v srečne konce, potem pa se mi je naenkrat sesul svet. nisem mogla verjeti, nisem mogla razumeti. to je vse spremenilo. na stvari sem začela gledati drugače, v ljubezen nisem več verjela in naenkrat se je postavil ta zid, ki ljudi ni spustil blizu, kajti nič ni bilo večno in nekoga izgubiti preveč boli. oče se je odselil čez približno en mesec, jaz pa od takrat iz srca sovražim slovesa.

počasi sem odraščala, obdana s sarkazmom, samozavestjo in aroganco, ki je večino ljudi odbijala. za nikogar mi ni bilo zares mar, ker se na ljudi preprosto raje nisem navezala. zares me ni ganilo, če sem si nakopala za cel bataljon sovražnic, ker sem spala z njihovimi fanti, očitno že niso bili zadovoljni z njimi. sploh pa je bil le seks, nikoli nič bolj resnega. vsa prijateljstva so bila površinska, v sistemu sem ponavadi potrebovala kozarček ali dva, da sem jih lahko poslušala več kot pet minut, a bili so dovolj, da se nisem počutila osamljeno. življenje sem si polnila z zabavami, alkoholom, avanturami in tu in tam celo kakšno prepovedano substanco, ko sem spoznala njega. bil je preprosto drugačen, ni ga bilo strah povedati mi, kaj mi gre. skupaj sva pristala pri nekem projektu in ne vem, če me je kdaj kdo znal bolj spraviti ob živce. vendar ni minil en mesec, ko sem spoznala, da sem popolnoma in brezpogojno zaljubljena vanj. nočem zveneti preveč klišejsko, a čas preživet z njim, je bil neprecenljiv, a kaj je bilo še pomembneje - vrnil mi je vero. v ljubezen in življenje nasploh. spet sem postala tista stara jaz, nasmejana in sanjava, romantična, ko je bilo to treba. spet sem si dovolila biti srečna, a zakaj? za to, da mi je lahko bilo vse vzeto v pičli sekundi.


ni bilo redko, da sva se prepirala, a to so bili nepomembni, neumni prepiri. v eni sekundi sva drug v drugega metala stvari, v drugi pa se že mečkala na postelji in tako se je začelo tudi tisti dan. vročekrvno je odkorakal skozi vrata in vedela sem, da se bo vrnil, moral bi se vrniti pa ga ni bilo. še zdaj se spomnim tistega zloveščega zvoka telefona, ko sem vedela. vedela sem, da je nekaj narobe in ko sem slišala tiste besede... telefonska slušalka mi je padla iz rok, lahko sem se le sesedla in strmela predse. njegovo življenje je končal nepazljiv avto, jaz pa sem morala na postajo, da sem ga identificirala in tisti izmaličen obraz me preganja še danes. v tistem trenutku sem vedela zakaj nisem pustila ljudi k sebi, zakaj je bilo bolje biti celo življenje sam, kajti v tistem trenutku je bilo, kot bi nekdo iztrgal del mene, me pustil z globoko luknjo v trebuhu, luknjo, ki nikoli ne bo mogla biti zares zapolnjena. dneve in dneve sem preležala v postelji, brez odziva, želela sem le spati in spati, pozabiti na ves svet. ne vem koliko časa je minilo preden sem se počasi postavila na noge. ljudje me sprašujejo kako se spopadeš z nečim takim? nimam odgovora, jaz sem se preprosto prisilila, da ne to ne bom mislila, spomin sem globoko potlačila, skupaj z mojo staro podobo. in če ste mislili, da sem bila včasih slaba oseba, ko sem tu in tam ukradla kakšnega fanta, tokrat se je šlo za več kot to. do ničesar mi več ni bilo mar, ni se mi zdelo, da sem dejansko sposobna normalnih čustev. le sarkazma in nedolžnih zabav za eno noč. če sem sama, grem ven, zapijam žalost v kozarcu viskija in si odpeljem domov nekoga, da me zamoti. zašla sem na stara pota, le da je tokrat vse še toliko huje in preden bi se dobro zavedala, sem pristala v veliko slabši družbi kot bi si kdaj lahko mislila. zdaj sem članica ruske mafije v filadelfiji in po pravici povedano nimam pojma v kaj sem se sploh zapletla. vem le, da ni več poti nazaj.