nič ni naredilo dneva lepšega, kakor je bila to prijetno topla šalica kave iz kavarne blizu njegove pisarne. dovolj je imel pisarniškega dela, odgovarjanja na sto in eno vprašanje, katerega so mu zastavljali njegovi podrejeni in dela, katerega mu je naložil župan, ko se je odpravil na uradni obisk washingtona. dovolj je imel vsega za danes. bil je pač eden tistih dni, za katere je vedel, da nebo prekomerno čepel v pisarni in bo spokal domov ob prvi priliki, brez dodatnih ur in nočnega dela, v katerega se je ponavadi zakopal. danes je sanjal samo še o tem, kako se bo zakopal v prijetno toplo in mehko posteljo, po možnosti ob svoji lepi ženi in zaspal za nekaj mirnih ur. in glede na to, da je bil še vikend, je naravnost sovražil dejstvo, da je bil tudi to zanj delovni dan. ampak oboževal je vpliv in moč, katero mu je prinašal njegov poklic, njegov naziv in tega ni mislil kar tako vreči stran, s tem so se morali sprijazniti vsi, tudi on in teresa. namuznil se je in stopil preko ulice, nabito polne z prebivalci filadelfije in pleha, ki se je vozil po prometnih cestah. ni maral prekomernega prometa, oboževal je svoj avto in hitrost, katerega je lahko z njim dosegel. vse ostalo je bilo zanj brezveze. s pogledom in nasmeškom na obrazu je spremljal skupinico hihitajočih se deklet, katere je očitno pritegnil njegov izgled in nasmešek, katerega jim je namenil. očitno je po vsem tem času še vedno imel takšen vpliv na dekleta, pa če so bila ta stara osemnajst ali štirideset. vse mu je uspevalo. le pri nekaterih ne. in obraz v katerega se je zazrl nekaj metrov stran od sebe je bil eden tistih. tisti, katerega bi z veseljem gledal, razmršenih las in brez umetnih ličil v postelji, ko bi ljubkoval njegovo lice. ampak to mu še ni uspelo in glede na striktnost in odločnost mlade sage blackwood, niti ni izgledalo, da mu to kaj kmalu bo. napredoval je, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in nasmešek je spremljal njegov obraz, ko jo je vsake toliko časa gledal odhajati iz svoje pisarne z rdečico na obrazu in besnim izrazom na njem. ja znal jo je pognati k višku in to ga je navduševalo. ustavil se je in ravno toliko, da se s svojim telesom ni naslonila na njegovega, ko se je tik pred zdajci ustavila. »počasi mlada dama,« jo je ustavil z rahlim prijemom za ramena in se ji na široko nasmehnil. »oh pospravi uradnost sage,« jo je prekinil in svojo roko na njeni zadržal za nekaj trenutkov preveč, da je bilo že neprimerno. pa ne zaradi njunega poslovnega odnosa, bolj zaradi dejstva, da sta bila v javnosti, ona v zvezi, on poročen. ampak ni si mogel kaj. »kje si bila prejšnji teden, ko sva bila dogovorjena za sestanek? resnično ne maram, da mi pošiljaš svoje namestnike blackwoodova,« jo je očitajoče premeril in z prekrižanimi rokami na prsih čakal na odgovor, medtem, ko se je naslonil na steno zgradbe. 

»pusti navado ob strani, ko se srečava,« je naveličano zamrmral in s pogledom premeril njen obraz. ni bila tista tipična lepotica, ki so se ponavadi smehljale iz jumbo plakatov po celem mestu. bila je nekaj posebnega, nekaj drugačnega je bilo na njej. in mogoče je bilo ravno to tisto, kar je pritegnilo njegov pogled. če je pri svoji ženi našel tisto klasično lepoto, je bila sage čisto nasprotje. bila je tako posebna in tako svoja, da je nisi mogel primerjati z nobeno drugo. ampak to jo je delalo samo še lepšo in bolj mamljivo. »poskrbi, da naslednjič ne bo prišlo nič vmes,« ji je zabičal z precej resnim in ukazovalnim tonom, vedoč, da se ga je dekle izognilo nalašč. ni maral kadar je izvisel in ona ga je postavila v natanko ta položaj. in vedno jo je tako rad videl v svoji pisarni, vedoč, da ji je neprijetno, ko z pogledom slači njeno telo in meri vsak košček njenega obraza, kot bi iskal še kakšno podrobnost, ki bi jo naredila še bolj posebno. in četudi sta bila danes v javnosti, sredi belega dne v nabito polni kavarni, se ni zadržal svojega pogleda, ki se je nekoliko predolgo ustavil na njenem telesu, oblečenemu v krilo, ki bi bilo lahko, če bi bilo kaj po njegovo, še dodatnih deset centimetrov krajše. »pridruži se mi ob kavi,« ji je dejal in brez, da bi sprejel kakršen koli odgovor zavrnitve, prijel njeno nadlahet in jo popeljal proti mizi, katera je bila bolj v samem ozadju kavarnice. »sage,« se je zazrl vanjo, ko je sedel na stol nasproti njenega, »oba veva, da bi zmogli zaprti tistega mladoletnika tudi brez tebe.« ja vedel je, da je šlo zgolj za primer mladoletnega prestopnika, ki je iz manjše zlatarne hotel odnesti nekaj nakita, pa se mu ni posrečilo zaradi posredovanja trgovca, ki je kasneje poklical še policijo. »na tvojo žalost imam vpogled v to kaj se dogaja na policiji in ne govori mi pravljic o nujnem primeru, mislim, da sva za te že oba prestara,« premeril je njen obraz in z navdušenjem pričakoval njeno reakcijo in naslednji opravičujoč razlog, zakaj se ni mogla udeležiti njunega sestanka. »in dobro veš, da je bila izguba. če ne drugega, nisi bila uro in pol sama z mano, v zaprtem prostoru in te ob tem nisem mogel petkrat sleči z očmi, kar bi na tvoja lica prineslo tisti ljubek rdečkast ton,« se je domišljavo, a samozavestno posmehnil in čakal na njeno reakcijo. oboževal je, kako nedolžno je igrala, medtem, ko ji je on direktno polagal besede pred nos. bila je tako drugačna kot vse druge s katerimi se je zapletal. in mogoče je bil ravno to razlog, da si je želel več od nje kot zgolj posloven odnos med nadrejenim in uslužbenko.