MONICA YSABELL VASQUEZ

age: 23 | hometown: torreone, mexico| occupation: waitress | group: locals | face claim: kelsey chow

Nasmešek od enega ušesa do drugega, spuščeni lasje, ki so ji v lahnih kodrih padali čez ramena, poletna oblekica in bose noge. To in kup besed, ki so se kot plaz usipavale iz njenih ust je bila podoba Monice Ysabel Vasquez v majhni vasici blizu mesta Torreon v Mehiki. Živela je v vasi z nekaj sto prebivalci, kjer so se vsi poznali, si med seboj pomagali in predvsem zaupali, zato sploh ni čudno, da je odrasla v zaupljivo, prijazno in radodarno žensko. Kljub temu, da je bila v svoji vasici srečna je že od malega hotela več, zgodba o njeni materi, ki se je podala iskat srečo v Ameriko, pa jo je le še spodbujala pri njenih sanjah o tem, kako bi postala znana igralka ali pevka. Res je, da ima naravnost angelski glas, a to ni bila stvar, zaradi katere je do nje, ko je bila nekega dne v mestu, pristopil moški v dragi obleki, ki se ji je predstavil kot Juan, iskalec talentov. Naivna, kot je, mu je brez pomisleka verjela in tako nasedla sleherni sladki obljubi, presrečna, ker se ji je končno zgodilo nekaj dobrega. Samo, da je bil Juan vse kaj drugega kot iskalec talentov. Pravzaprav je bil čisto navaden zvodnik, ki jo je ilegalno prepeljal v Ameriko, natančneje v Filadelfijo, in jo nameraval prisiliti v to, da bi postala striptizeta, kasneje celo dekle na poziv. Ne glede na to, kako naivna je bila, je bila vzgojena v krščanski vzgoji in si tega ni mogla niti predstavljati, zato ga je brez pomisleka zavrnila, on pa jo je vrgel na ulico. Tako se je nenadoma znašla v neznanem mestu, sama, brez denarja, stanovanja, prijateljev in s skrajno ubogo angleščino, ki je obsegala zgolj nekaj najnujnejših besed. Na dejstvo, da pravzaprav nima vize in ne bi smela biti v državi ni pomislila vse do trenutka, ko si je poskušala najti prvo službo v nekem za silo uglednem baru, kjer so jo nič kaj prijazno napodili. Šele takrat se je zavedla, v kako slabem položaju pravzaprav je, saj ni imela niti dovolj denarja, da bi se lahko vrnila nazaj v rojstni kraj. Najlažja pot je vodila naravnost nazaj do Juana in službe striptizete, a za kaj takega je imela poleg moralnih zadržkov tudi vse preveč ponosa, zato je po tednu dni vztrajnega iskanja le našla službo v nekem zanikrnem baru, kjer je plača komaj vredna svojega imena in jo moški vztrajno otipavajo, a po nekaj tednih lakote je bila pripravljena požreti svoje dostojanstvo.  Ne glede na to spremembo pa se še vedno ni naučila, da se bo morala za lastno preživetje spremeniti. Še vedno je vse preveč zaupljiva, naivna, ljubezniva in radodarna, pretentati jo je lažje, kot vzeti otroku sladkarijo. Kot, da je to ne bi spravljalo v dovolj težav pa je dekle še nadvse zgovorno in temperamentno. Je tista oseba, ki jo vidiš na ves glas kričati sredi mesta, ker je nekdo plastenko odvrgel na tla namesto v koš, in ki namesto, da bi denar dajala na stran in varčevala, večino plače razdeli med brezdomce v parku. Pravo malo sončece, ki se še ni naučilo, da je treba srce varovati in ne nositi na dlani.

BEHIND THE MASK