HUNTER JAMES WELSCH

age: 27 | hometown: philadelphia, usa | occupation: police officer | group: police | face claim: boyd holbrook

njegova varuška: »hunter pravite? oh on je bil vedno tako priden otrok, zares. nikoli ni nagajal, v bistvu je bil zelo tih in zadržan sam zase, vendar ko je videl, da sem žalostna ali mi je pa dolgčas, je prisedel k meni ter se lahko ure in ure pogovarjal z mano. kakor da bi zaznal mojo stisko. drugače pa je bilo, kakor da ga ni, v bistvu ga sploh ni bilo potrebno čuvati. za razliko od njegovega dvojčka, ki je imel vedno preveč energije. hvala bogu, mi je hunter v vsem tem olajšal delo s svojo pridnostjo. in spominjam se, kako je bilo, ko mu je mama zbolela za rakom. tako veliko časa je preživel ob njeni postelji in čeprav so ji lasje čez čas odpadli in je v obraz delovala povsem izčrpana, jo je on božal po licih ter govoril, da je lepa. zares, vedno je znal potolažiti človeka, prepoznati stisko. in res, da deluje, kakor da vas ni opazil, kakor da pol sveta ni opazil ter če boste vi pristopili k njemu, vas ne bo nikoli nagnal stran s kakšno grdo besedo. preprosto ni tak, ni zloben. le malce preveč miren ter zaprt vase. ko mu je mama potem umrla, vem da nekaj dni sploh ni spregovoril. zaprl se je v knjižnico, ki so jo imeli doma ter se zatopil v knjige. mislim, da mu je to pomagalo preboleti, vendar mu hkrati tudi pomagalo v šoli. bog, kako je ta fant bister! preskočil je prvi razred in tudi v nadaljinih razredih, je vso snov že obdelal sam, pred drugimi. kako so že pravili? oh točno, da ima visok iq! nikoli nisem vedela kaj točno mislijo s tem, ampak definitivno je zelo inteligenten, mimo tega ne moremo. malce se je nato še zopet zaprl vase, ko so mu očeta ubili – bil je namreč policist in zdi se, da je zaradi tega takšen kot je danes, ves miren, tih in še vedno rad preživlja čas za knjigami. vendar vseeno, ponosna sem nanj da je policist, da je šel po očetovih stopnjah, sploh ne dvomim, da bo uspel. in kot sem rekla – čeprav nič kolikokrat deluje povsem odmaknjen – le stopite do njega, boste videli, da zna prisluhniti in biti odlična družba.«

njegov prijatelj: »hunter na kratko? povsem skuliran in super človek, res. nekdo na katerega se vedno, ne glede na vse, lahko zaneseš. res da moraš ti ponavadi narediti prvi korak, vendar iskreno? če boš pred tem pustil, da spije nekaj njegovega najljubšega viskija (kar so najbrž vsi po vrsti), pa lahko od njega pričakujete ogromen besednjak, skoraj iz ničle. v bistvu bi celo rekel, da dobi na smislu za humor. vendar hja, te dnevi se vseeno zgodijo redko, ni človek, ki bi pil do mrtvega. pa ne zato, ker je policist, pač pa je preprosto takšen tip človeka. morda na trenutke malce preresen in pretih ter deluje, kakor da je odmaknjen v svojem svetu, kjer ni prostora za koga drugega, vendar ni ravno tako. le moraš se mu znati približati, to je vse. ima pa kljub vsemu kar presneto velik besedni zaklad in ve o nekaterih stvareh več, kakor kdo, ki je diplomiral na tem in onem področju. zakaj? ker preprosto veliko bere, to je vedno njegov odgovor, na vsak začuden pogled. in očitno je vseeno nekaj pametnega potegnil iz tistih zdolgočasenih knjig, vsaj nekaj. oh in ima tisto nadležno zadevo, ko ti lahko misli prebere iz obraza ali preprosto iz tega ali onega giba. bog, kako to sovražim. sam sicer pojasnjuje ter se opravičuje, da je te veščine preprosto pridobil na akademiji ter pri branju knjig, vendar oh bog, to vseeno ne omili dejstva, da imam občutek, da mi lahko pogleda v glavo. prav preklet naj bo, kar se tega tiče.«

bivše dekle: »oh bog, on je takšen preklet flegmatik, res. nikoli nisem imela občutek, da se za dekle, da se je celo zame osebno kdaj potrudil, pač pa preprosto zbere pot, ki mu je dana, brez upiranja. in prekleto, včasih je celo tako težko zvleči kakšno besedo iz njega! res ne vem, kako sem zdržala z njim. sicer iskreno, ko sem ga spoznala, je deloval tako… brez napak. res je. in znal je poskrbeti za dekle. ni mi bilo slabo, ko sva bila sama, v bistvu sem se počutila tudi kakor najsrečnejše dekle naokoli. vendar potem je zopet prišel tisti čas, ko preprosto ni bilo nobenega prekletega zanimanja od njega, za nič. kakor da je njegovo razpoloženje prekleto nihalo, preprosto odvisno od dneva. potem čez čas, sem ugotovila da njegova mirnost ni nikoli izginila, kar je bilo tako prekleto nadležno. v bistvu je bil vedno zadovoljen s čimerkoli, niti se ne pritožuje – nikoli nisem vedela ali mu je res všeč, ali pa se mu preprosto nisem zdela kot nekdo, s katerim bi delil mnenje. očitno so zanj dovolj dobri le tisti, ki imajo tako visok iq kakor on.«

njegov sošolec: welsch? kateri? hunter? bog, njega nikoli nisem prenesel, res ne. njegove mirnosti in pameti hkrati. ni bil kakor ostali, ki so vztrajno dvigovali roke, da bi dokazali, kako prav imajo. ne, on je bil preprosto čisto tiho, kar se teh stvari tiče, kakor da ga preprosto ne zanimajo, v bistvu mi je vedno deloval kakor da sploh ni pri stvari. vendar potem dobi pri prekletem testu največ možnih točk ter tip najbolj talentiran v razredu. pa saj prekleto, nikoli ne pokaže nobenega zanimanja za nič. ne vem, kako so ga sprejeli na policiji, kajti kaj bodo imeli od tipa, ki bo imel vse v glavi, delil z ostalimi pa popolnoma nič? obup.«

BEHIND THE MASK