MATHAI DIA KHAN

age: 28 | hometown: norristown, pennsylvania | occupation: novice | group: irish mob | face claim: vanessa ferlito

vrata so trdo trčila ob tečaje in top zvok je utišal sproščen klepet v prostoru. z dlanjo se je še vedno oprijemala kljuke, pripravljena je bila na pobeg, četudi je komaj prišla. že od samega začetka je vedela, da je vse skupaj napaka. prekleto, kako je bila lahko tako neumna, da je dejansko pristala na tole. nelagoden nasmešek je poskušal opravičiti nekajminutno zamudo, glasno je zavzdihnila in prekinila tišino, ki je sedaj vladala v prostoru. vanjo je gledalo nekaj parov oči, prav vsak njen gib je bil pod skrbnim nadzorom gruče v sredini. šele ko je neka svetlolaska pomignila z dlanjo, si je upala spustiti kljuko in narediti nekaj korakov naprej. počasi in previdno se je približala skupini, usedla se je na prost stol poleg nekega rjavolasca  in s pogledom zaplavala prek prisotnih. res ni spadala tja. tega se je zavedala tako sama, kot tudi ostali, ki še vedno niso umaknili pogleda z rjavolaske. že po minuti v tisti pusti beli sobi je zgolj naveličano zavzdihnila in verjetno bi odšla v točno tistem trenutku, če je ne bi ustavila svetlolaska, ki je očitno iz njenega nenehnega pogledovanja k vratom spregledala njen načrt. in tako je za nekaj dodatnih trenutkov obsedela na tistem neudobnem stolu, nato pa se je pognala k višku. prekleto, hoteli so, da spregovori? prav, potem bo spregovorila.

»um, živijo. ja… sem mathai. mathai dia khan. stara sem osemindvajset in živim tu v filadelfiji. mislim, drugače sem iz norristowna, ki je oddaljen kakšne pol ure, ampak tukaj živim že sedem let. no, teoretično nisem tudi niti iz norristowna, saj se v moji družini mešajo vse možne kulture, ampak to je že popolnoma druga zgodba. odraščala sem v normalni družini, saj veste, nič posebnega. mami, oči in dva starejša brata, ki sta se stalno spravljala name. nikoli nisem bila einstein, vedno sem bila nekje v sredini, pa saj ne, da sem se zaradi tega kaj preveč sekirala. pri petnajstih sem dobila prvega fanta, s katerim sem tudi izgubila nedolžnost. ja, verjetno se je takrat začelo vse skupaj. v zvezi sem vztrajala cela tri leta, preden sem končno priznala, da želim več. več potne kože, več vrhuncev, ob katerih bi me vrglo nazaj, več umazanih besed. pa saj ne, da me on ne bi zadovoljil, bog ne daj, prej ravno obratno; do osemnajstega leta sem raziskala in preizkusila že vse prostore v hiši in kje drugje. a mi še vseeno ni bilo dovolj. svoje naslednje obdobje bi lahko poimenovala kar lov na popolno zadovoljitev in verjemite mi, da je bil zelo temeljit.  lov je potekal štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, povsod in v vseh mogočih položajih. morda sem šla predaleč, a nehati nisem hotela. nisem mogla.

kmalu po enaindvajsetem rojstnem dnevu me je mami zabrisala iz hiše s prepričanjem, da se bom lahko le tako streznila in spravila k sebi. v resnici le ni prenesla mene in mesta, katero me je natepavalo. ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da je njena hčerka kurba in zato se je rajši odpovedala vsemu skupaj. in tako sem prišla sem. všeč mi je tukaj, ne rabim igrati vloge tiste vzorne hčerke, ki nosi breme ugleda cele družine. mesto je tako polno, da se nikoli ne počutim osamelo in vedno znova najdem nekaj novega. nekoga novega.

zakaj počnem to? ker moram… moram. verjetno sem res nekakšna prostitutka, le da jaz sploh ne potrebujem plačila. samo zadovoljstvo, popolno zadovoljstvo – to je poanta vsega. v meni je neprestano nekaj praznega, nek top občutek. manjkajoči delec. in poteši ga lahko le ena stvar. zakaj je to sploh tako narobe? prekleto, počnem nekaj popolnoma človeškega in normalnega, pa me vseeno vsi obtožujejo. roko na srce, verjetno je v prav vsakem ta občutek praznosti, pa se ljudje bojijo to pokazati. vsak od nas sanjari, kako bi nekoga pritisnil ob hladno steno, se z dlanmi zakopal v lase in sladko zlorabljal ustnice. vsak od nas si želi seksa. in jaz si upam to priznati. jaz, mathai dia khan, sem odvisna od seksa. tako kot si odvisen tudi ti in ti in ti. vsi smo. «

BEHIND THE MASK