sedla je na klop pred policijsko postajo, pila kavo, ki ji jo je pred nekaj minutami prinesla prijateljica, in opazovala okolico. bil je ponedeljek in njena šefica je že spet v zadnjem trenutku nalogo, ki je bila prvotno dodeljena jayme, dala nekomu drugemu. saj ne, da jo je to jezilo - je vsaj imela več časa za lenarjenje in počivanje na delovnem mestu -, vendar ni imela niti možnosti, da se dokaže, kaj šele, da napreduje. jayme ni bila oseba, ki bi se drugim prilizovala in ravno zaradi tega, je bila njena situacija še toliko slabša. poleg tega sploh ni bila oseba, ki bi se lahko spoprijateljila s komerkoli, zato je odnos do sage bil še vedno zgolj profesionalen. včasih si je želela, da bi ostala v španiji, se tam zaposlila in se izognila vsem neprijetnostim, ki so postale del njenega novega življenja, ravno zaradi dejstva, da v filadelfiji živi le slab mesec in je nihče prav zares ne pozna. sicer pa je tako ali tako boljše, da je ljudje ne poznajo - kaj bi si namreč mislili o policistki, katere oče je bil usmrčen zaradi posilstva in umora treh deklet, mati je v mladosti ropala banke, njuni hčeri pa sta pri osemnajstih pobegnili od doma. nič kaj prijetna družina, kajne?

vstala je in se odločila, da se odpravi v telovadnico - boljše to, kakor pa da sedi tukaj in gleda v zrak ali pa se odpravi v pisarno in se loti zlaganja papirjev. bila je prepričana, da je bil fitnes v ponedeljek ob osmih zjutraj prazen, zato je ni skrbelo, da bi se kdorkoli norčeval iz njene ne pretirano močne postave. pravzaprav bi, po njeni postavi sodeč, prej rekli, da je jayme balerina ali kaj podobnega kakor pa policaj. skratka, prepričana, da bo v fitnesu sama, je vstala, prazen plastičen lonček vrgla v najbližji koš za smeti, nato pa se skozi glavna vrata po hodniku odpravila do garderob. oblekla si je trenirko in črne salonarje zamenjala za športne čevlje. potem se je obvezno odpravila še do skupnih umivalnikov, kjer je preverila, da je popolno naličeno - ironično je, kako zelo jo je skrbelo za videz, za ostale stvari, ki bi ji morale biti pomembnejše od tega, pa ji je bilo popolnoma vseeno. na ustnice je celo ponovno nanesla rdečo šminko, ki se od jutra že skoraj ni več videla. hotela si je popraviti še puder, vendar je ravno v tistem trenutku nekdo stopil v kopalnico in ker ni hotela, da kdorkoli vidi kaj počne, je hitro pobegnila skozi stranska vrata.

zavila je z očmi in se sama pri sebi začudila, ko je v fitnesu zagledala zadnjo osebo, ki si jo je tistega dneva želela srečati - jona. »dobro jutro,« ga je vljudno pozdravila. hotela ga je ignorirati in trenirati v popolnoma drugem kotu ogromnega prostora, vendar jo je nekaj pritegnilo, da je storila ravno nasprotno - odpravila se je proti njemu.

»ne, nimam,« se je mimogrede zlagala, čeprav je vedela, da ni tako neumen, da bi ji nasedel. zakaj že je prišla do njega? stopila je na tekaško stezo le nekaj decimetrov vstran od njega. »sploh pa, kaj počneš tukaj? nimaš nobenega bolj pomembnega dela?« in jayme je bila tista, ki bi mu lahko postavila to vprašanja? oba sta bila nova tukaj in oba sta bila še vedno na najnižji stopnji hierarhije, ki so jo poznali tukaj. »me morda zasleduješ?« bolj logično bi bilo, če bi ona zasledovala njega, vendar ji je šlo blazno na živce, da ga je srečevala na dobesedno vsakem koraku. in da ji je vedno solil pamet. v življenju je imela dovolj oseb, ki so ji narekovale in kar naprej dajale nasvete in res ni želela, da bi bil jon eden izmed njih. šel ji je na živce. to mu je že večkrat hotela povedati iz oči v oči, vendar nekako nikoli ni dobila priložnost. za trenutek je pomislila, da je morda zdaj prava priložnost, vendar ga ni hotela kar tako napasti, zato se je odločila, da bo začela s kar se da običajnim jutranjim pogovorom. »kaj si počel med vikendom?« govorila je ne da bi mu namenila en sam pogled, ker je bila prepričana, da bi, če bi se njune oči srečale, težko zadržala jezo, ki se je nabirala v njej. »imaš za danes kakšne posebne načrte?« sledilo je nekaj minut tišine. tekaško stezo je prestavila na nekaj stopenj težjo raven. med tem pa je razmišljala in upala, da njeno zadnje vprašanje ni zvenelo, kakor da hoče z njim preživeti dan. bog ne daj! se je razburila. v mislih. njene misli in dejanja so bili vedno različni kakor dan in noč. v fitnesu sta še vedno bila sama, zato se je odločila, da mu bo vseeno povedala, da ji gre na živce in da naj se do nje neha obnašati tako zelo zaščitniško in neumno. »resno, me zasleduješ ali kaj? zakaj se kar naprej motaš nekje okoli mene?« vse skupaj je zvenelo zelo... neumno, saj so njene besede prišle na dan iz popolne tišine, izgovorila pa jih je tako hitro in brez čustev, da so bile skoraj brez pravega pomena.

o moj bog, je bila ponovno glasna - v mislih. zakaj mora vedno biti tako zelo zaščitniški. rada je imela, če je videla, da je nekomu mar zanjo, ni pa imela rada, če ji je nekdo stal za petami na čisto vsakem koraku. zavila je z očmi in mu glasno zabrusila: »tebi bi pa prišel prav kakšen nasvet psihiatra. vsaj v primeru, da se tako obnašaš do vseh ljudi okoli sebe.« zadnji dve povedi ji nista bili niti malo podobni. to zagotovo ni bila jayme, kakršno so jo poznali. včasih, in to niti ni bilo tako redko, je, preden je zaspala, razmišljala o stvareh, ki jih bo nekoč zabrusila v obraz jonu. imela je pripravljenih nekaj dobrih besednih zvez, vendar je bilo visoko nad vsem ostalim dejstvo, da je vedela, da je bil premeščen. no, ni ravno vedela, je pa slišala. dobro pa je vedela, da o tem ne govori rad - če bi, bi to najbrž delil s sodelavci. vedno si je želela videti njegov izraz na obrazu, ko mu bo povedala, kaj vse ve o njem. govorilo se je celo, da naj bi nekoga ubil. zabavno, je pomislila, le upala pa je lahko, da se o njej ne širijo podobne govorice, saj je njena preteklost bila ravno tako, če ne celo bolj, burna kakor njegova.

ponavadi ni videla smisla v tem, da se jezi, ampak včasih je preprosto prišlo do situacije, ko se ni mogla zadržati. »jon, kaj ti ni jasno?« njen glas je postajal vedno glasnejši in odločnejši. »povej, no povej, zakaj se tako obnašaš? pizda, sem ti všeč ali kaj? me sovražiš?« za trenutek se je ustavila in ponovno povišala hitrost na tekaški stezi. »če si starejši še ne pomeni, da se lahko obnašaš kot, ne vem... moj starejši brat!« pogledala ga je v obraz in videla, da je dosegla, kar je hotela - bil je presenečen. in kaj je bilo najbolj zabavno pri vsem skupaj? da z najbolj zabavno temo še sploh ni začela!