takrat desetletni chandler je bil tipični pobalin, ki mu je največja zabava draženje deklic in podkupovanje staršev. vse – od maminih poljubov in iger z očetom, pa do tistega najnovejšega avtomobilčka, ki ga je prvi vzel s police – je imel za samoumevno, za nekaj, kar ne bo nikoli izginilo. in tako mu je bilo všeč. dvanajstega februarja tisoč devetsto osemindevetdeset pa je bila njegova iluzija postavljena na preizkus, ki ga na žalost (ali pa na srečo, kakor vzameš) ni prestala.

bil je lep dan, eden izmed redkih tistega leta. chandler je sedel zunaj na pretirano negovani trati pred snobovskim dvorcem, najbolj znanim kot 'the bailey's castle' – kljub temu da ni bil niti približno podoben gradu. gledal je predse, izgubljen v bog ve kakšnih globokih mislih, ko ga je iz le-teh grobo iztrgal očetov klic. sprva se ni odzval, nekoliko uporniško razpoložen, ko pa je klic že drugič zadonel z dvokrilnih vhodnih vrat je chandler zaslutil nujo, skorajda obup in ubogal. čez nekaj trenutkov je že hodil po mehkem škrlatnem tapisonu, ki je prekrival tla glavnega hodnika, poleg povsem bledega očeta z namrščenim obrazom.

»tvoja mati je mrtva,« je z grenkim glasom oznanil noah bailey, novopečeni vdovec, in se s komolci naslonil na masivno pisalno mizo za katero je sedel. chandler je v presenečenju nekoliko razprl usta in široko odprl oči, ne da bi se kakorkoli trudil z besedami. v resnici je razumel, zelo dobro, in njegov oče je to dobro vedel. sin mu je bil vedno odprta knjiga, spregledal ga je ne glede na to, kako močno se je chandler trudil manipulirati z njim.

mnogo pridevnikov obstaja, ki bi lahko opisali chandlerja jaxona baileyja, vendar šibek prav gotovo ni med njimi. po tistem dvanajstem februarju, ko so po pomoti ustrelili njegovo mamo, se je več kot uspešno razvijal naprej. draženje sošolk je prešlo v fazo nedolžnih najstniških zvez in nato preskočilo na užitke za eno noč, ki niso bili odsotni niti med daljšimi zvezami. nedolžno podkupovanje starša/ev se je prelevilo v vsakdanje manipuliranje z vsemi, ki so mu stopili na pot in/ali se niso ravnali po njegovi volji. ljudje ga niso marali, bil je tisti šolski primer brezčutnega prasca, ki prinaša več škode kot koristi. in to je bil šele začetek.

pri triindvajsetih se je iz lenobnega leedsa preselil v filadelfijo. vmes je seveda uspešno končal vse šole, fakultete in tako naprej, bil je razmeroma pameten in imel je denar - ogromno denarja – torej težav ni bilo. selitev je bila posledica preprostega impulza in dolgčasa, ki ga je obdajal v deževni veliki britaniji. načrtov za prihodnost ni imel, ker jih ni potreboval.

zdaj minevata dve leti njegovega bivanja v filadelfiji in v tem času je zdrsnil še bližje dnu. nekako se mu je uspelo zaplesti s tako imenovano irsko mafijo, za katero dela, in vseeno mu je. upravičeno bi si lahko mislili, da ima zaradi smrti njegove matere odpor do streljanja ali ubijanja, pa vendar ni tako – dogodek ga je naučil zgolj tega, da je življenje minljivo in je na svetu skoraj sedem milijard ljudi, torej ni nič narobe, če je zaradi njega eden manj.

• incapacity to experience guilt or to profit from experience, particularly punishment