this is for caiden! ;3

toliko o tem da naj bi bili mafijci neslišni, nevidni in skratka preprosto neopazni, je skupaj z nekaj sočnimi kletvicami pomislila lilly ko so njeni hitri koraki zahvaljujoč vrtoglavo visokim petkam glasno odmevali po eni od skoraj zapuščenih - in bog ne daj po možnosti slepih - philadelphijskih ulic. ni bilo prvič in bila je prepričana da tudi ne zadnjič ko je pred kifeljci bežala neznano kam in ne bil njen cilj le eden: čim dalj stran od njih. mogoče ji delo pod krinko res ni bilo najbolj pisano na kožo, definitivno pa je obvladala eno stvar: beg. kaj ni to pravzaprav počela že celo življenje, bežala in se skrivala, se zapirala pred ljudmi da bi se zaščitila? obramba in beg; da, to je bila njena teorija ki se je od sedaj obnesla v katerikoli situaciji. in ko so policijske sirene končno potihnila se je prvič zares ozrla okoli sebe.

kako za vraga je prišla sem? mestna sivina se je preobrazila v zeleno-rjavo zmešnjavo trae in dreves, vode in prsti. ozrla se je okoli sebe - da, bila je prepričana da ji ni sledil nihče. no vidiš, trapa. beg je edina stvar v kateri si zares dobra, je preklela samo sebe ter se naslonila na deblo nekega drevesa, katerega veje so segale nad vodno gladino. očitno je bila pač nesposobna. če je še pred nekaj meseci mislila da je mafija družba v kateri bo resnično zablestela in dokazala svetu da ni samo navaden izmeček (pa je s tem mogoče dokazoala prav to?) je se očitno pošteno motila. beg pred možmi v modrem je bil zadnje čase na njenem urniku pogosteje kot bi si lahko privoščila, razen če bi želela da jo zopet zaprejo med štiri stene. tako zelo prekleto nesposobna, je pomislila ko je v vodo pred sabo zalučala kamen.

"če bi želela govoriti o njih bi bila sedaj na psihiatričnem ne pa tukaj," je siknila proti temnolascu, ki si je prisvojil del njenega drevesa. njenega? očitno je bilo tudi njegovo. ni mu imela namena posvečati večje pozornosti; tako ali tako bo najbrž prej kot slej obupal nad njo in jo ucvrl neznano kam. "res? oprosti, kako nesramno od mene. kako sem si sploh lahko privoščila kaj takega, gospodič...?" je vprašujoče zahtevala njegovo ime, medtem ko si je sezula ubijalske špičake. občutek v njenih nogah je bil tak, kot da bi nanje posula celo pest razbeljene žerjavice. "ampak trenutno je tole moja posest in če želiš ostati tukaj boš moral zmasirati moja stopala. vsaka stvar ima svojo ceno." da, to je bila zahteva in da, lilly je bila enaka tečnoba kot vedno. temnolasi lepotec ne bi mogel priti ob bolj pravem času - lahko bi celo rekli da ja na nek poseben način rešil njen dan.

this is for caiden! ;3

mlad moški pred njo se je očitno obotavljal, a le kdo bi mu zameril? najbrž ne srečaš vsak dan neke potencialno nore svetlolaske ki od tebe zahteva da se je dotikaš preprosto za to, da bo delila s tabo svoj prostor pod soncem. In le zakaj torej on sedaj ni le zavil z očmi in pobegnil pred njo, dokler mu je še ponujala to priložnost? Nekaj v njegovem vedenju ji je dajalo vedeti da on ni eden izmed tistih oseb, ki bežijo pred stvarmi, ljudmi in osebami ki jim jih ponudi življenje; ni bil iste vrste oseba kot je bila lilly.

Nasmeh kar ni in ni želel izginiti iz njegovega obraza. »ne zdiš se mi ravno nevaren, caiden,« je poudarila njegovo ravnokar razkrito ime ter proti njemu pomaknila soji razboleli in razgaljeni nogi. »če bi mi bil resnična grožnja bi me že tako ali tako brez problema pregnal s svojega preljubega prostorčka.« namuznila se je, medtem ko ga je brez kančka slabe vesti dregala s svojim najboljšim orožjem – besedami.  In tudi če jo je situacija začela nemalo zabavati je njen obraz ostal smrtno resen; nikomur ne bo škodilo če mu bo  spominu ostala kot razvajena sitna smrklja ki misli da lahko dobi vse kar si želi. Kljub temu da jo je na svoj bizaren način privlačil je dvomila, da ga bo videla še kdaj  svojem patetičnem življenju.

»mi? Naj ti povem da sem tukaj pred tabo samo jaz. Če pa vidiš več oseb… se ti ne zdi da je malo prezgodaj za toliko alkohola?«  preprost izraz brez problema se lahko tikava je bila očitno preveč preprost za lilly, ki je s pogledom prvič zares premerila caidena. Ne samo privlačen, izgledal je tudi prekleto pameten in lahko bi rekli da je njegov nasmeh pri tem odigral skoraj ključno vlogo. Element, ki ga na plavolaski do sedaj ni bilo mogoče opaziti. »ja, že celo svoje življenje,« je cinično pripomnila ter mu s pogledom jasno dala vedeti, da o svojih težavah nima namena govoriti – čeprav bi jo to mogoče koristilo? »in kakšna grozota torej preganja tebe, ha? Lahko se sicer izpoveš, a sočutja ti ne morem obljubiti.« in tudi kančka posmeha v njegovem glasu ni bilo mogoče skriti. Naslonila se je na komolce medtem ko je končno začel opravljati svoje delo in milo rečeno, šlo mu je odlično od rok. »in kaj je tako posebnega na tem kraju? Ko mene ni tukaj je najbrž prekleto dolgočasen.«